Kar so vam o svetem Frančišku pozabili povedati

Verjetno danes ni bolj nerazumljenega krščanskega svetnika od sv. Frančiška Asiškega. Asiški ubožec je večinoma predstavljen kot nekakšen predhodnik sodobnega hipijevskega gibanja s krščanskim predznakom. Njegovo karizmo naj bi poleg uboštva določala predvsem preprostost, popolno uboštvo, toleranca in ljubezen do narave. Tak je vsaj bil Frančišek, ki so nam ga med pripravami na birmo prikazovali predvsem s pomočjo znanega Zeffirellijevega filma Brat sonce, sestra luna. To je poleg tega podoba sv. Frančiška, ki večkrat služi za legitimno dopuščanje najrazličnejših odstopanj od nauka Cerkve, predvsem od njenih liturgičnih predpisov.

Težavnost te predstave ni v tem, da je popolnoma zmotna. Kot je nekoč zapisal Chesterton, težava modernega uma ni v tem, da bi na splošno zagovarjal stvari, ki so same po sebi zle. Težava je nasprotno v tem, da strastno zagovarja kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in so absolutizirane. Take »podivjane« kreposti (npr. ljubezen brez pravičnosti) pa lahko povzročijo še mnogo več škode kot preproste zle ideje. Podobno bi lahko rekli o razširjenih predstavah o sv. Frančišku Asiškemu, ki sicer temeljijo na resnici, a hkrati izpuščajo tisto, kar je najgloblje zaznamovalo Frančiškovo duhovno karizmo, t. j. globoko predanost evharistiji in skrb za Jezusa v Najsvetejšem. Brez tega tudi ostale Frančiškove kreposti izgubijo svoje pravo mesto, svetnik sam pa postane žrtev naših predsodkov in predstav.

Rešitev predstavlja le vrnitev k zgodovinskemu sv. Frančišku, kot nam ga predstavljajo sočasni viri, predvsem pa njegovi lastni zapisi. Izpostaviti velja predvsem izvrstno biografijo dominikanca Augustina Thompsona Francis of Assisi: A New Biography, ki v mednarodni javnosti predstavlja klasično biografsko študijo, utemeljeno na primarnih virih. Thompson jasno izpostavlja, da središče Frančiškovega duhovnega življenja nikakor ni bilo uboštvo, niti skrb za reveže, temveč globoka predanost sv. maši in Evharistiji. V nadaljevanju navajamo nekaj odlomkov iz knjige, ki jasno izkazujejo Frančiškovo skrb za Najsvetejše, ki je segala daleč prek navad v njegovem tedanjem okolju.

Frančišek se je k pomembnosti spoštljivosti do evharistije večkrat vračal v svojih spisih. Njegovo »Prvo svarilo« je kljub jasnemu vplivu mističnega razumevanja maše, ki so ga razvijali cistercijanski pisci, nedvomno njegovo lastno. Za Frančiška je spremenitev kruha in vina v Kristusovo Telo in Kri podobna učlovečenju. Kristus se tistim, ki vidijo hostijo ali prejmejo obhajilo, prav tako resnično podarja kot apostolom, ki so ga smeli gledati in se ga dotakniti. Na ta način ostaja z verniki do konca časov. Kraj Frančiškovega »misticizma«, t. j. njegovega prepričanja, da lahko ima neposreden stik z Bogom, je v sveti maši, ne pa v naravi ali v skrbi za revne. 

Zato so trde besede, ki jih namenja tistim, ki se niso menili za evharistično navzočnost, strašne: Frančišek ni nikoli uporabljal tako ostrih izrazov za nasilnike ali zatiralce revežev, ne glede na to, kako so ga ti grehi boleli. Frančišek je vedno dajal prednost dejanjem pred besedami: svoje spoštovanje do cerkva je izražal tako, da jih je pometal in čistil. Ker številni duhovniki sv. hostij niso hranili v primernih posodah, je Frančišek nekoč naročil svojim bratom, naj zagotovijo dragocene ciborije v vseh krajih, kjer živijo. Naročil je, naj v njih hranijo posvečene hostije, kjer ni primernih posod. Lahko si predstavljamo, kako so Frančiškovi ubogi sledilci v svojih raztrganih habitih prinašali srebrne ciborije duhovnikom, da bi v njih shranili Najsvetejše (Kindle edition, str. 61).

[…]

V svojem »Pismu duhovnikom« je Frančišek toplo spregovoril o spoštovanju do duhovnikov in do Najsvetejšega. Svojo ljubezen je dokazoval s tem, da je poljubil roke vsakega duhovnika, ki ga je srečal: posvečene s sveto krizmo so se namreč dotikale hostije. Do posvečene hostije je Frančišek gojil geste spoštovanja, ki so se takrat že razširile v Franciji, v Italiji pa so se šele začenjale. Svoje redovne brate je prosil, naj v primeru ko vidijo duhovnika na konju ne čakajo, da duhovnik razjaha, temveč že prej poljubijo konjeva kopita (str. 62).

[…]

Poleg skrbi za spoštovanje rubrik, Frančiškovo prvo pismo odpira tudi vpogled v njegovo razvijajočo se duhovnost. Njegova zgodnejša pobožnost je bila osredotočena na molitev pred razpelom, popravljanje in čiščenje cerkva ter spoštovanje duhovnikov. Vse oblike pobožnosti so izražale simbolične ali mistične manifestacije Križanega: cerkve kot kraji, kjer se je Bog odločil prebivati, duhovniki pa zaradi svoje zmožnosti, da med mašo »privedejo« Kristusa iz nebes.

Frančiškova pobožnost se je zdaj osredotočila na najbolj otipljivo obliko Božje navzočnosti v tem svetu: Najsvetejše samo. Frančišek je razvijal čedalje globlje zavedanje, da je Bog dostopen kristjanom v tem zakramentu in da si zato zasluži najvišje češčenje. Tako v Najsvetejšem kot v Kristusovih besedah je žrtev iz Kalvarije dostopna vernikom. Posvečena hostija je Kristusovo resnično telo, isto, ki je trpelo in umrlo za nas (str. 62).

[…]

Frančišek ni pisal le duhovnikom, temveč tudi okrajnim predstojnikom svojega reda. V pismu jim je poveril nalogo, naj poskrbijo, da bodo vse frančiškanske skupnosti pravilno častile Najsvetejše in posedovale primerno liturgično posodje in drugo opremo. […] Poleg tega se je v pismu vrnil k temi, ki jo je načel v svojem pismu duhovnikom pred odhodom na Vzhod. Naslovnike je rotil, naj na častnem mestu shranijo vsak košček pergamenta, na katerem so napisane svete besede božjega imena (Gospod, Jezus, Sveti duh, itd.) ali besede spremenjena pri maši (»To je moje Telo«; »To je kelih moje Krvi«). 

V istem pismu je Frančišek izrazil tudi svoje lastne liturgične preference, ki so delno odstopale od razširjenega izročila. Ni se zadovoljil s priklonom med spremenjenjem, ki ga je predpisal papež Honorij III., temveč je zahteval: »V vseh pridigah opominjajte vernike o pokori in da nihče ne more biti rešen, če ne zaužije najsvetejšega Telesa in Krvi Gospoda. Ko je darovan na oltarju, naj vsi verniki kleče hvalijo, slavijo in častijo živega in pravega Boga, našega Gospoda.« To navodilo o pridigah posvečenih in neposvečenih bratov kaže njegovo odločnost pri spodbujanju bolj nazornega in ponižnega načina klečanja pred Najsvetejšim namesto starejšega priklona.

[…]

Po formalnem pozdravu, v katerem Frančišek poljubi noge bratov, se začne vsebinski del pisma [mišljeno je »Pismo vsemu redu«, ki predstavlja nekakšno duhovno oporoko]. Prva skrb, ki jo Frančišek izpostavi, je znana vsem, ki so prebrali njegova druga pisma. Bratje naj častijo Gospodovo Telo in Kri z največjim spoštovanjem, mašniki pa naj mašujejo z največjo skrbjo. Pri obravnavi maševanja je Frančiškov slog vnet, pravzaprav kar trd in zapovedovalen. Kot duhovniki Starega zakona, ki so kršili zakone tempeljskega bogoslužja, so tudi duhovniki Nove zaveze, ki mašujejo nevredno, prekleti. V dolgem poglavju se natančno posveti duhovniški službi; izpostavlja njeno častitljivost in vzvišeno naravo duhovniškega poklica. Čeprav to ni glavna tema v njegovih zgodnjih pismih, se Frančiškovo znano spoštovanje do duhovnikov odraža v teh vrsticah. V zadnjih besedah svojim naslednikom Frančišek kot najpomembnejše stvari ne izpostavlja uboštva ali poslušnosti, temveč čaščenje Evharistije (str. 119-120).

Bodimo pozorni na te zadnje besede. Sv. Frančišku se na koncu življenja ni zdelo najpomembneje izpostaviti pomena uboštva, niti poslušnosti, prav tako ne problema migracij, bolezni, uničevanje okolja ali česa tretjega, o čemer danes največkrat slišimo govoriti t. i. »napredne katoličane«. Nasprotno, za sv. Frančiška je v središču vedno stal Kristus v Evharistiji. Vsakršno govorjenje o »fiksaciji na liturgijo«, ki ga dandanes pogosto očitajo ljubiteljem tradicionalne latinske maše, bi se mu zato zdelo popolnoma zgrešeno in celo škodljivo. Če ljubezen do Boga, ki prihaja med nas v podobi kruha in vina, ni v središču našega življenja, potem bodo tudi ostale vrednote izgubile svoje pravo mesto in »podivjale«, čemur smo lahko danes priča, ko se Frančiškovo ime in zgled zlorabljata za namene, nad katerimi bi se sam gotovo zgrozil.

Prirejeno po: http://www.newliturgicalmovement.org/2018/09/st-francis-of-assisi-eucharistic-mystic.html#.W831jPaYSMo

Tradicionalna liturgija: Oktober 2018 - slike

Prelatova tiha sveta maša za praznik Rožnovenske Matere božje, cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device v Trstu

Gloria

Blagoslov vrtnic po sveti maši

Votivna peta sveta maša na čast Rožnovenski Materi božji, cerkev sv. Roka v Dravljah. 

Pristopne molitve

Gloria

Po kajenju oltarja

Peta sveta maša coram Sanctissimo Sacramento exposito za praznik Kristusa Kralja, cerkev Brezmadežne Rožnovenske Device v Trstu.

Drugi del kanona

Oltarni križ

Glavni oltar

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 1. del

Serafino M. Lanzetta

Sveta mati Cerkev se sooča s krizo, ki ji ni para v vsej njeni zgodovini. Vedno so med duhovščino obstajale zlorabe vseh vrst, vendar pa je trenutna epidemija drugačne vrste, ker se prepletata moralna in doktrinalna kriza, katerih korenine so globlje od zgolj nepravega ravnanja nekaterih članov cerkvene hierarhije in duhovščine. Treba je zato odpraskati površje in kopati globlje. Zmeda v zadevah nauka ustvarja moralno sprevrženost in obratno – spolne zlorabe so leta in leta uspevale pod okriljem splošne brezbrižnosti, vse do točke, da je na tihi način prišlo do spremembe nauka glede spolne morale v nekaj, kar se današnjemu človeku zdi le še anahronistično.

Kakor je dejal angleški škof iz Portsmoutha, Philip Egan, se vsekakor kriza širi na treh ravneh: »Najprej imamo domnevni spisek grehov in zločinov, ki so jih duhovniki zagrešili proti mladim; potem imamo homoseksualne kroge, zbrane okrog nadškofa Theodora McCarricka, a jih najdemo tudi po drugih področjih Cerkve; nazadnje imamo, kot tretjo, slabo ravnanje in prikrivanje vsega s strani hierarhije, vse do najvišjih krogov le-te.«

Kako daleč bo treba iti, da bi prišli do korenin te krize? Med drugimi, lahko pogledamo v grobem zlasti dva moralna razloga kot glavna vira. Prvi je posredno vezan na današnje težave, ki pestijo Cerkev, drugi neposredno. Kot prvi vzrok lahko navedemo nasprotovanje okrožnici »Humanae vitae« znotraj Cerkve. Z zoperstavljanjem nerazdružni povezavi med povezovalnim in prokreativnim načelom (roditev in vzgoja otrok) svetega zakona, so odpirali pot dopuščanju vsake druge vrste skupnosti, ki so upravičene v imenu ljubezni. Ljubezen je bilo treba postaviti pred in nad nespremenljivost narave. Kontracepcija bi tako predstavljala legitimno moralno sredstvo, s pomočjo katerega je mogoče ohraniti to, da ima človeška odgovornost prednost pred Božjim zakonom, tako naravnim, kot nadnaravnim. 

V resnici pa je bil scenarij, ki se je odkrival, precej drugačen. Če namreč roditev ni več predstavljala prvotnega cilja zakona, jo je bilo potrebno ne samo ločiti od ljubezni, temveč, nasprotno, je bilo treba ljubezen ločiti od tega prvotnega cilja, in sicer vse do tega, da se upravičuje roditev brez zakonske zveze kot logično posledico ljubezni brez roditve. V družbo in Cerkev so tako vsilili ljubezen, ki je jalova in povsem izločena iz svojega naravnega in zakramentalnega konteksta.

V igri je bila sama istovetnost ljubezni. Kakor je namreč pred kratkim poudaril škof Kevin Doran, predsednik bioetične komisije pri irski škofovski konferenci, obstaja: »Neposredna povezava med »kontracepcijsko miselnostjo« in presenetljivo tako velikim številom ljudi, ki se zdijo pripravljene danes redefinirati poroko kot zvezo dveh oseb, brez razlikovanja spolov.« Dodal je tudi, da če ljubezensko dejanje lahko ločimo od njenega prokreativnega namena, »Potem je tudi precej težko razložiti, zakaj bi morala poroka biti med moškim in žensko.«   

Pričujoča kriza Cerkve je po eni strani manifestacija krize spolne istovetnosti, ideološki upor proti učiteljstvu, zakoreninjenem v trajnem moralnem izročilu, po drugi strani pa nesposobnost, da bi videli pravo težavo, namreč homoseksualnost in homoseksualne skupinice znotraj duhovščine. Več kot 80 odstotkov primerov znanih spolnih zlorab, ki jih je zakrivila duhovščina, namreč niso bili primeri pedofilije, temveč pederastije. Prepričanje, da je potrebno sprejeti vsako vrsto ljubezni, je postalo splošno mnenje, to pa zato, ker so odstranili prepoved kontracepcije, četudi se dogmatične formule niso spremenile. Resnično bistvo modernizma je v tem, da se teorija menja s prakso, s tem pa se ljudi priuči k navadam, ki jih sprejema večina.

VIR: L' Espresso, Settimo Cielo