Katoliški
nauk o obhajilu je za nevernika res presenetljiv. Mar lahko človeški razum
sploh razume drznost trditve, da po duhovnikovih besedah hostija in vino
resnično postaneta Kristusovo Telo in Kri? Brez božje milosti se to zdi
nemogoče. A vendar, tak je nauk Cerkve, ki ga je Bog navsezadnje potrdil s
številnimi evharističnimi čudeži, nedavno v poljski Legnici, o čemer smo pisali
tudi na tem blogu. Cerkev za razlago čudeža spremenjenja uporablja filozofski
jezik klasične filozofije in zato govori o transsubstanciaciji, tj. resnični
spremembi kruha in vina. Katoličani resnično verjamemo, da kruh in vino
spremenita svojo substanco, svoje bistvo. Čeprav njun izgled (njuni atributi)
ostane enak, pride do resničnega spremenjenja.
Kot
rečeno, katoliški nauk o evharistiji je brez dvoma, ko zares pomislimo, kaj pomeni,
izredno presunljiv. Zato ni čudno, da je bil skozi zgodovino deležen številnih
napadov in nasprotovanj. Najbolj daljnosežen je prišel v času nastanka
protestantizma. Luther sicer ni zanikal prisotnosti Kristusovega Telesa in Krvi
pri evharistiji, a zanj je Kristus zgolj navzoč pri samem prejemu obhajila. Po
njegovem nauku torej pri evharistiji ne pride do resnične (substancialne) in
trajne spremembe kruha in vina, temveč zgolj do nadnaravne Kristusove
navzočnosti v času prejema obhajila s strani vernikov. Luthrova doktrina je
torej sorodna starejši doktrini o konsubstanciaciji, ki jo je razvila že
poznosrednjeveška lolardska herezija oz. John Wycliff. Wycliff je namreč trdil,
da je Kristusovo Telo in Kri zgolj prisotno ob
kruhu in vinu. Še dlje sta šla Calvin in Zwingli, ki sta trdila, da v evharistiji
Kristusovo Telo in Kri sploh nista resnično navzoča, temveč zgolj simbolično.
Pri tem je bistveno opozoriti, da Calvin in Zwingli nista zanikala vsakršne
Kristusove prisotnosti med obhajilom, kot je jasno zapisal Zwingli v pismu
francoskemu kralju Francu I.: »Verjamemo, da je Kristus navzoč pri Gospodovi
večerji; da, verjamemo, da je pri obhajilu vedno Kristus. To je dokaz: Kjer sta
dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi (Mt 18,20). Koliko bolj
je torej prisoten, ko je celotna skupnost zbrana v njegovo čast! A to, da zares
uživamo njegovo telo, je daleč od resnice in prave narave vere.«
Reformirani
protestanti so torej zavračali oz. zavračajo zgolj resnično navzočnost
Kristusovega Telesa in Krvi pod podobo kruha in vina, torej transsubstanciacijo,
vsekakor pa priznavajo splošno duhovno prisotnost. Zwinglijansko-kalvinistični
nauk je tridentinski koncil nato obsodil kot krivoverskega in izrekel anatemo (izobčenje)
vsakomur, ki bi ga zagovarjal. Ideje Wycliffa, Luthra, Zwinglija in Calvina
sicer predstavljajo zgolj najpomembnejše evharistične herezije, skozi zgodovino
je Cerkev zavrnila tudi številna druga napačna razumevanja evharistije, denimo
starejšo idejo o impanaciji.
Kljub
jasnosti, s katero je tridentinski koncil potrdil versko resnico
transsubstanciacije, se je v 20. stoletju tudi v sami Cerkvi pojavila vrsta
novih herezij, ki se niso zadovoljile s tradicionalnim katoliškim razumevanjem
skrivnosti spremenjenja, temveč so skušale iskati nove razlage, ki naj bi bile
bolj sprejemljive za moderne občutljivosti. Izpostaviti velja predvsem teoriji
o transsignifikaciji in transfinalizaciji.
Ideja
o transsignifikaciji se je pojavila v času II. vatikanskega koncila, razvijal
jo je predvsem znani belgijski modernistični teolog Edward Schillebeeckx. Schillebeeckx
je trdil, da med evharistično molitvijo ne pride do fizičnega spremenjenja, a
da je Kristus kljub vsemu resnično navzoč, saj kruh in vino privzameta resničen
pomen Jezusovega Telesa in Krvi. Zato lahko govorimo o zakramentalni navzočnosti.
S tem so modernistični teologi hoteli katoliško prepričanje približati predvsem
tedaj modni strukturalistični filozofiji, ki se je razvila iz
strukturalističnega jezikoslovja Ferdinanda de Saussureja. Sledeč
strukturalistični filozofiji jezika je vsak jezikovni znak (npr. beseda
»drevo«) sestavljen iz dveh komplementarnih oz. neločljivih delov, tj.
označenca (fizično drevo) in označevalca (besede). Kruh in vino naj bi bila
torej označenca, ki v evharistiji predstavljata Kristusovo Telo in Kri
(označevalca). Jasno je, da je ta teorija pomanjkljiva, saj ne implicira (vsaj
ne nujno), da sta Telo in Kri tudi resnično, tj. substancialno navzoča.
Sorodna
je ideja o transfinalizaciji, ki jo je zagovarjal drugi vplivni modernistični
teolog Karl Rahner. Sledeč tej teoriji naj bi pri evharistični molitvi prišlo
zgolj do spremembe namena kruha in
vina. Kruh in vino naj bi torej prevzela nov smoter (lat. finis pomeni smoter oz. namen), tj. zakramentalno delovala kot Telo
in Kri. Bodimo pozorni, kako se teorija ponovno prikrito izogne ideji
transsubstanciacije, ne da bi jo neposredno zanikala.
Očitno
je, da sta obe teoriji predvsem hoteli, podobno kot ostali modernistični
poizkusi, na eleganten način odstraniti iz katoliške evharistične teologije
tisto, na kar protestantski kristjani nikakor niso hoteli pristati, se pravi
katoliško resnico transsubstanciacije, kot jo je dokončno opredelil
tridentinski koncil. Poleg tega pa sta omenjeni teoriji hoteli katoliški nauk
tudi približati sočasnim filozofskim prepričanjem. Za cilj »aktualnosti« in
»pastoralnosti« so tako modernistični teologi bili pripravljeni žrtvovati nauk
o transsubstanciaciji. Papež Pavel VI. je to nevarnost prepoznal in obe teoriji
tudi obsodil, in sicer leta 1965 v encikliki Mysterium fidei. V njej je opozoril, da take in podobne ideje lahko
zbegajo vernike glede resničnega katoliškega nauka o evharistiji, zato je ob vsakršnem
podobnem razpravljanju nujno izpostaviti tudi nauk o transsubstanciaciji.
Verjetno
se marsikomu razčlenjevanje teh teoloških razlik zdi precej nesmiselno in brez
pravega pomena za praktično krščansko življenje. A temu seveda ni tako. Iz
napačnih oz. nejasnih teoloških predstav sledijo posledice. Koliko nekakšnega
difuznega, bolj ali manj nezavednega zwinglijanstva, luteranstva, rahnerjanstva
in ostalih herezij je tako danes implicitno razširjenega med katoličani. Očiten
se zdi tudi vpliv prej omenjenih doktrin o transsignifikaciji in
transfinalizaciji. Pogoste so predvsem splošne nerazčiščene predstave, ki
Kristusovo substancialno navzočnost pod podobama kruha in vina vsaj implicitno
enačijo z božjo duhovno prisotnostjo med zbranim občestvom, kot npr. »Kristus
se uteleša v kruhu in vinu, uteleša se v duhovniku in uteleša se v občestvu, ki
soustvarja sveto mašo.« Bodimo pozorni, kako je pri takih in podobnih izjavah
Kristusova prisotnost med zbranimi verniki kar nekako mimogrede, morda celo
nezavedno izenačena z njegovo resnično, substancialno prisotnostjo pod podobo
kruha in vina. Take in podobne izjave, ki jih pogosto slišimo, bi razbesnele še
Martina Luthra, so pa vsekakor zelo sorodne zgoraj predstavljenim kalvinističnim
idejam. S tem nočemo reči, da hočejo tisti, ki se takega besednjaka
poslužujejo, namenoma rušiti vero v transsubstanciacijo. Veliko bolj je
verjetno, da so o nauku Cerkve preprosto slabo poučeni, kar je vsekakor
povezano tudi s splošnim zavračanjem pomena jasnega nauka in prepričanjem, da
je sistematična teologija bolj ali manj »brez veze«, saj naj bi bilo važno le
to, kakšno je naše »srce«.
Jasna
katoliška evharistična teologija seveda ni »brez veze«. Kot povsod tudi na tem
področju »teorija« ni sama sebi namen. Iz našega razumevanja nekega pojava bodo
namreč (morda povsem nezavedno) sledile posledice. Tistemu, ki Jezusove navzočnosti
pod podobo hostije in vina ne razume pravilno, se bodo tudi zunanji znaki češčenja
in želja po kar najbolj spoštljivem prejemanju obhajila zdela nesmiselna, morda
celo farizejska. Ker pa je človek telesno in duhovno bitje, bo to po vsej
verjetnosti imelo posledice tudi za njegovo »srce«. Sedanja prevladujoča praksa
to povsem potrjuje.
