Ob godu svetega Alfonza

Drugega avgusta goduje sv. Alfonz Marija Ligvorij, ustanovitev redemptoristov, škof in cerkveni učitelj. V teh nekaj letih delovanja bloga Ad Dominum je bil večkrat prisoten v naših prispevkih. Temu botruje dejstvo, da ga pisci zelo cenimo zaradi njegove jasnosti, zmernosti, neustrašnosti in dejstva, da je svoje življenje posvetil oznanjevanju evangelija preprostemu ljudstvu.

V lepi biografiji njegovega življenja, Great Lovers of Solitude, ki jo vsem priporočam v branje, mi je v spominu ostal naslednji dogodek iz njegovega življenja, ki ga tukaj ponujam v razmislek.

Sodi me, o Bog

Sveti Alfonz je predvsem v postnem času in med velikim tednom večkrat vodil duhovne vaje za duhovnike in može. Na mnoge so njegove besede tako vplivale, da so se popolnoma spreobrnili in postali zgled za svoje sosede.

Med duhovnimi vajami v Torchiatu se nek duhovnik ni pokesal svojih grehov, temveč je Boga še bolj žalil s svojo aroganco in napuhom. Ko je sv. Alfonz govoril o grehu, je izpostavil, da je grešni duhovnik še bolj kot drugi ljudje nevreden Božjega usmiljenja, ker greši kljub polnemu spoznanju resnice. Svoj govor je zaključil z besedami sv. Janeza Krizostoma: »Grešil si v duhovništvu, pogubljen si.« V tem trenutku je zlobni duhovnik, ki ni mogel zadržati svoje jeze, zamrmral »nego consequentiam« (izraz bi lahko prevedli kot »zanikam, da je tako«) tako glasno, da so ga vsi slišali.

Naslednje jutro se je nevredni duhovnik pripravil za sveto mašo. Ko je pristopil k oltarju, se je naprej pokrižal ter nato nadaljeval z dvainštiridesetim psalmom pristopnih molitev. Ob prvih besedah psalma Judica me Deus (Sodi me, o Bog), se je mrtev zgrudil na oltarne stopnice. Bog ga je sodil in obsodil ter hkrati tudi pokazal, da so svarila njegovih svetnikov vredna poslušanja.

V nadaljevanju prilagamo zbirko vseh dosedanjih prispevkov, ki posredujejo učenje sv. Alfonza.

Knjiga Priprava na smrt - spremna beseda dr. Ivo Kerže

O številu grehov I.

O številu grehov II.

O številu grehov III.

Reši svojo dušo! 1 - O človekovem namenu

Reši svojo dušo! 2 - O veliki pomembnosti človekovega namena

Reši svojo dušo! 3 - O smrtnem grehu

Reši svojo dušo! 4 - O smrti

Reši svojo dušo! 5 - O poslednji sodbi

Reši svojo dušo! 6 - O peklu 

Reši svojo dušo! 7 - O večnem trajanju kazni pekla

Kako (pravilno) primerjati svetovna verstva

Pomanjkanje spoštovanja do evharističnega zakramenta ljudi odvrača od katolištva

Večkrat smo že pisali o katastrofalnih pastoralnih posledicah prejemanja sv. obhajila »na roko«. Neovrgljivo dejstvo je, da tak način prejemanja obhajila na splošno ruši vero v Jezusovo resnično navzočnost. To ima po eni strani pogubne posledice za posameznikovo versko življenje, po drugi pa dela katolištvo neverodostojno v očeh ne-katoličanov, ki lahko seveda opazijo, da povprečna praksa prejemanja obhajila ne ustreza verskemu nauku. Nov način prejemanja obhajila tako ni zgolj nespoštljiv do Boga ter škodljiv za odnos vernikov s Kristusom, temveč tudi protiproduktiven za novo evangelizacijo, o čemer zgovorno priča spodaj opisana izkušnja znanega katoliškega apologeta. 

Katoliški apologet Patrick Madrid se spominja, kako ga je med predavanjem o katoliški veri neki mormonski poslušalec vprašal, ali bi se lahko po koncu predavanja pogovoril z njim. Med njunim pogovorom, ki je zadeval vprašanje evharistične daritve in Najsvetejšega v tabernaklju, je mormon pripomnil sledeče: »Resnično se mi ne zdi, da večina katoličanov veruje v to, kar ste mi pravkar povedali o evharistiji.«

Madrid je bil presenečen; mislil si je, da on kot katoličan gotovo ve bolje kot mormon,  kaj katoličani verujejo, posebno o nečem tako pomembnem, kot je evharistija. Nato je mormon pojasnil, da je prisostvoval že številnim katoliškim porokam in svetim mašam: »Katoličani, ki sem jih pri tem videl, se zagotovo niso vedli, kot da bi zares verjeli, da je v evharističnem zakramentu sam Jezus.«

Nato je nadaljeval: »Videl sem katoličane, ki so med hojo k obhajilu žvečili žvečilni gumi … drugi so zgledali precej zdolgočaseno. Nekateri so med odhodom k obhajilu mahali svojim znancem … Tudi prejem obhajila ni spremenil njihove nezainteresiranosti.«

Madrid se je med tem pripovedovanjem počutil vse bolj neprijetno, saj si je moral priznati, da obnašanje, ki ga mormon opisuje, pogosto popolnoma ustreza praksi. Spoznal je, da splošno pomanjkanje spoštljivih gest do Jezusa v Najsvetejšem izvira iz pomanjkanja vere v resnično navzočnost.

Mormon je nadaljeval: »Ne želim biti nespoštljiv, a resnično ne verjamem da katoličani verujejo v to, kar ste vi prej govorili o tej stvari.«  Kar je sledilo, je bila še hujša obtožba: »Če bi jaz verjel, kar vi verjamete … če bi torej verjel, da je resnično Bog sam in ne zgolj simbol, bi padel na obraz in se mu tako poklonil. Popolnoma bi me prevzela strahospoštovanje in želja po češčenju. A nikoli nisem videl katoličana, ki bi izkazoval tako spoštovanje. Zato menim, da v to preprosto ne verujejo.«

Madrid pravi, da je mormon »spregovoril to grozovito resnico tako jasno in točno, da sem lahko vse do konca najinega pogovora razmišljal zgolj še o tem.« Ugotovil je, da lahko katoličani zgolj s svojo lenobo in pomanjkanjem strahospoštovanja pred najsvetejšimi skrivnostmi naše vere popolnoma odbijejo nekatoličane od svoje vere. 

Prirejeno po: CatholicHerald