sreda, 26. april 2017

Kriza v Cerkvi je predvsem kriza liturgije


Zaslužni papež Benedikt XVI. je leta 2015 na prošnjo ruske založbe napisal kratek predgovor 11. zvezku svojih zbranih del. Zvezek je letos ob veliki noči izdala založba moskovskega patriarhata. Tekst jedrnato izpostavlja tisto bistveno, kar na blogu želimo izraziti skozi ves čas delovanja, in sicer dejstvo, da je kriza v Cerkvi najprej in predvsem kriza liturgičnega življenja. Berimo besede zaslužnega papeža z veliko hvaležnostjo za vse delo, ki ga je opravil za prenovo liturgije, predvsem seveda z izdajo motuproprija Summorum Pontificum.



Nihil Operi Dei praeponatur. – »Naj ne bo nič postavljeno pred češčenje Boga.« S temi besedami je sv. Benedikt v svojem pravilu (43,3) označil absolutno prioriteto češčenja Boga pred vsemi ostalimi vidiki samostanskega življenja. To niti v samostanskem življenju ni nekaj samoumevnega, saj je za tedanje menihe bilo tudi delo na polju ter v znanosti bistvenega pomena.

Pri delu na polju, v obrti in poučevanju se lahko pojavijo situacije, ki se zdijo pomembnejše kot liturgija. Soočen s tem je sv. Benedikt nedvoumno na prvo mesto postavil Božje češčenje: »Ob uri molitve naj menihi, takoj ko zaslišijo klic, opustijo vse, kar počno, ter kar najhitreje pohitijo k molitvi.« (43,1)

Večini današnjih ljudi se stvari povezane z Bogom in liturgijo ne zdijo nekaj nujnega, čeprav priznavajo cel kup ostalih neobhodnosti. Nasprotno pa se jim to, kar je povezano z Bogom, nikoli ne zdi nujno. Seveda lahko priznamo, da je samostansko življenje v številnih ozirih drugačno od življenja običajnih ljudi. Ne glede na to ostaja prioriteta Boga veljavna za vse. Če Bog ni več pomemben, se spremenijo vsi kriteriji pomembnosti. Človek tedaj, ko postavi Boga vstran, prepusti sam sebe silam, ki ga zasužnjujejo. Postane suženj materialnega, kar je nasprotno njegovemu dostojanstvu.

V letih po II. vatikanskem koncilu sem se ponovno zavedel prioritete Boga in svete liturgije. Napačno razumevanje liturgične reforme se je široko razširilo po vsej Katoliški Cerkvi ter pripeljalo do tega, da se je v liturgiji uveljavila predvsem zahteva po lastni aktivnosti in kreativnosti. To človeško delovanje je pripeljalo do tega, da smo skoraj pozabili na Božjo prisotnost. V tem stanju postaja še bolj jasno, da obstoj Cerkve temelji na vrednem obhajanju liturgije ter da je Cerkev v nevarnosti, ko se Bog ne pojavlja več na prvem mestu v bogoslužju ter posledično v življenju. Najgloblji razlog krize, ki je razdejala Cerkev, se nahaja v zameglitvi prioritete Boga v liturgiji. Vse to me je vodilo k temu, da sem se globlje posvetil temi liturgije, ker sem spoznal, da je njena resnična prenova bistven pogoj za prenovo Cerkve. Študije zbrane v tem 11. zvezku Zbranih del temeljijo na tem prepričanju. Končno je, ne glede na vse razlike, bistvo liturgije na Vzhodu in Zahodu eno in isto. Zato upam, da bo ta knjiga pomagala tudi ruskim kristjanom pri novem in boljšem razumevanju velikega daru, ki nam je dan v sveti liturgiji.


Vatikan, na praznik sv. Benedikta
11. julij 2015
Benedikt XVI.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...