ponedeljek, 27. marec 2017

Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve



Našim bralcem toplo priporočamo v branje članek, ki ga je za ameriško intelektualno revijo o religiji in družbi First Things nedavno sestavil znani nemški pisatelj, dramatik in katoliški publicist Martin Mosebach. Članek nosi naslov Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve (nemška različica, angleška različica). S številnimi literarnimi priznanji nagrajen pisatelj se v svojem obsežnem opusu med drugim posveča vprašanjem estetike, umetnosti in liturgične zavesti. V mednarodnih katoliških krogih je zaslovel predvsem z leta 2007 objavljeno polemično knjigo Herezija brezobličnosti. Rimska liturgija in njeni sovražniki (Häresie der Formlosigkeit. Die römische Liturgie und ihr Feind). Na tem mestu bralcem našega bloga posredujemo povzetek oziroma priredbo nekaterih odlomkov omenjenega članka, ki naj služi kot spodbuda k branju celotnega besedila.

- - - - - - - 

Ko je papež Benedikt XVI. leta 2007 v širini svojega srca in razuma izdal motuproprij Summorum pontificum, ni zgolj ponovno vključil tradicionalni rimski obred v življenje Cerkve, temveč je tudi nedvoumno razglasil, da tradicionalni rimski obred ni bil nikoli prepovedan in ne more biti nikoli prepovedan. Noben papež in noben koncil ne razpolaga s takšno avtoriteto, ki bi mogla razveljaviti ali prepovedati obred, ki je tako globoko ukoreninjen v zgodovini Cerkve. Kar je bilo katoliški Cerkvi in številnim njenim svetnikom stoletja sveto, ne more biti v določenem trenutku razglašeno za škodljivo ali celo prepovedano. Benedikt je ob tem pojasnil, da obstaja le en rimski obred v dveh oblikah – tradicionalni oziroma starejši (usus antiquior) in novejši (novus ordo). Na tak način je bila tradicionalna oblika rimskega obreda ponovno polnopravno vključena v osrednji liturgični tok rimskega oziroma latinskega dela katoliške Cerkve. Papež je izrazil željo, da bi obe obliki rimskega obreda dopolnjevali druga drugo ter posledično bogatili celotno Cerkev. 

Omenjanje medsebojnega dopolnjevanja obeh oblik in bogastva za celotno Cerkev ima svojo globoko utemeljitev. Benedikt je namreč verjel v organski razvoj liturgije. Obsojal je revolucijo na liturgičnem in teološkem področju, ki je sovpadla z revolucionarnim letom 1968 in od tod napačnimi (pretirano liberalnimi) interpretacijami drugega vatikanskega koncila. V prelomnem letu 1968 je videl povezavo med liturgično in širšo kulturno revolucijo, nasprotujočo spoštovanju izročila, kontinuitete in organske rasti. Liturgično reformo po drugem vatikanskem koncilu, predvsem pa njeno grobo in zaletavo izvedbo, je štel za izraz teptanja duha Cerkve in dediščine preteklih generacij. Rešitev za splošno opustošenje na liturgičnem področju je prepoznaval v postopnem zbliževanju starejše in novejše oblike rimskega obreda, ki bi sčasoma privedlo do nekakšne sinteze in tudi uradne »reforme reforme«, to je izdaje prenovljene različice novega (pokoncilskega) rimskega obreda oziroma misala, ki bi se bolj približal tradicionalni obliki in posledično odražal organsko rast novega iz starega. Pri vsem tem je ključnega pomena zavedanje, da konstitucija drugega vatikanskega koncila o liturgiji Sacrosanctum concilium (1963) niti približno ni zahtevala ali opravičevala tako vseobsegajoče in revolucionarne liturgične reforme, ki je koncilu sledila in se utrdila z novim rimskim misalom iz leta 1969. To nadalje pomeni, da Benediktova želja po »reformi reforme« nikakor ne pomeni zavračanja drugega vatikanskega koncila. Benediktova »reforma reforme« po svojem bistvu predstavlja nastavek za pristno liturgično reformo, kakršno je predpostavljala večina koncilskih očetov – liturgično reformo kot organsko rast in ne prelom z dediščino prednikov.

Današnji postmoderni čas zaznamuje zasmehovanje simbolov, podob in urejene forme. Duh časa, tudi znotraj katoliške Cerkve, pogosto ne dopušča, da bi urejena in simbolno izpovedna forma nagovarjala človeka, iščočega pristno duhovnost in resnico. V času poljubnosti in kaosa na področju umetniške in duhovne ponudbe je vsakršno nadaljnje eksperimentiranje z rimskim obredom, ki se je razvijal skozi stoletja, izjemno škodljivo in posledično usodno tako za intelektualno kot tudi duhovno stanje katolištva. Za razliko od velikega dela sodobnih katolikov je povprečna nepismena kmetica s konca 18. stoletja dobro vedela, da se med mašo nahaja pred resničnostjo Kristusove žrtve Bogu Očetu za odrešenje sveta. Tako je, čeprav nepismena in nerazgledana, mašni obred poznala in doživljala v temelju ustrezno. Medtem pa velik del sodobnih katolikov, ki pri novem rimskem obredu, prevedenem v ljudske jezike, navidezno razume vsako izgovorjeno besedo, težko dojame resnost in veličino trenutka, ki mu prisostvuje. Nova oblika rimskega obreda, ki je tako močno spremenila in delno celo izmaličila predhodno liturgično izročilo, ne omogoča več tolikšne simbolne izraznosti in didaktičnosti, kakor je to še ohranjeno v njegovi starejši oziroma tradicionalni obliki. Obnovitev spoštovanja do liturgične forme in s tem obuditev liturgične zavesti je torej pot k prenovi katoliške Cerkve. Brez ustrezne forme je namreč še tako dobra vsebina hitro izgubljena ali vsaj izkrivljena. Odločitev za »reformo reforme« je tako eden izmed pravih odgovorov na znamenja časa in začetek preseganja krize, v kateri se utaplja katoliška Cerkev.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...