Luter je v peklu

Blažena s. Serafina Micheli (1849 – 1911) iz okolice Beneventa je bila razglašena za blaženo 28. 5. 2011. Bila je ustanoviteljica Reda Sester Angelov. Leta 1883 je potovala mimo Eislebena, kjer se je rodil Martin Luter. V mestu so praznovali četrto stoletnico rojstva (10. november 1483) velikega heretika, ki je razbil Cerkev in Evropo na dva dela. Ceste so bile polne ljudi, iz balkonov so visele zastave. Poleg ostalih velikašev in mogočnikov tistega časa so v mestu pričakovali tudi obisk cesarja Vilijema I. Nemškega, ki naj bi predsedoval praznovanju. Bodoča blažena se, kljub temu, da je opazila slavje, ni zanimala za razloge.  Najbolj jo je zanimalo najti cerkev v kateri bi molila in obiskala Jezusa v Najsvetejšem oltarnem Zakramentu. Po tem, ko je kar nekaj časa hodila je prispela do ene od mestnih cerkva. Vrata so bila zaprta. Vseeno je pokleknila na stopnice pred vhodom, da bi opravila svojo molitev. Bil je že večer in ni opazila, da to ni bila katoliška ampak protestantska cerkev. Med molitvijo se ji je prikazal njen angel varuh in ji dejal: »Vstani, to je protestantski tempelj«. Dodal je: » Želim ti pokazati kraj, kjer je Martin Luter obsojen in kazen, ki jo prestaja zaradi svojega napuha«.

Po teh besedah je videla ogaben ognjen požiralnik v katerem so bile okrutno mučene neštete duše. Na dnu te luknje je bil človek, ki se je razlikoval od ostalih. To je bil Martin Luter. Obkrožen z demoni, ki so ga silili, da je klečal. Vsi med njimi so se zaman trudili, da bi mu s kladivi v glavo zabili velik žebelj.

Sestra se je zamislila. Če bi ljudstvo, ki veseljači, videlo ta dramatičen prizor gotovo tej osebi ne bi pripravljali komemoracij in praznikov v čast. Po tem dogodku je svojim sestram večkrat priporočala življenje v ponižnosti in skritosti. Prepričana je bila, da je Luter kaznovan v peklu predvsem zaradi prvega poglavitnega greha, napuha. Napuh ga je spravil v smrtni greh, ga vodil v odprt odpor do Cerkve. Njegovo postopanje, njegov odnos do Cerkve in njegovo pridiganje so bili odločilni za zabredenje in posledično pogubljenje mnogih neprevidnih in površnih duš.

Če si želimo uiti peklu živimo v ponižnosti. Sprejmimo, da s strani naših bližnjih nismo upoštevani in cenjeni. Ne pritožujmo se, ko smo spregledani ali ko smo postavljeni pod tiste, ki jih imamo za manj sposobne od nas. Ne kritizirajmo, pod nobenim pogojem, delovanje naših bližnjih. Če bomo sodili druge, nismo niti kristjani. Naj se pa to ne zameša s presojanjem dobrega in zlega ter obsojanjem grehov.

Zaupajmo vedno v Božjo milost in ne v nas same. Ne ubadajmo se preveč z našo krhkostjo, ampak z našo ošabnostjo in nadutostjo. Recimo s psalmistom »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene«. (Ps 130,1)

Darujmo Bogu svojo ničevost: naše nesposobnosti, težave, malodušnost, razočaranja, nesporazume, skušnjave, padce in grenkosti vsakega dne. Priznajmo, da smo grešniki, potrebni njegovega usmiljenja. Jezus ravno zato, ker smo grešniki, zahteva le, da odpremo svoja srca in da se pustimo ljubiti od Njega. To je izkušnja svetega Pavla: »Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova«. (2 Kor 12,9). 

Ne ovirajmo ljubezni Boga do nas z grehi in brezbrižnostjo. Dajmo mu vedno več prostora v naših življenjih, da bomo živeli v edinosti z Njim v času in večnosti.

don Marcello Stanzione
VIR

Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve

Našim bralcem toplo priporočamo v branje članek, ki ga je za ameriško intelektualno revijo o religiji in družbi First Things nedavno sestavil znani nemški pisatelj, dramatik in katoliški publicist Martin Mosebach. Članek nosi naslov Vrnitev k formi: usoda obreda je usoda Cerkve (nemška različica, angleška različica). S številnimi literarnimi priznanji nagrajen pisatelj se v svojem obsežnem opusu med drugim posveča vprašanjem estetike, umetnosti in liturgične zavesti. V mednarodnih katoliških krogih je zaslovel predvsem z leta 2007 objavljeno polemično knjigo Herezija brezobličnosti. Rimska liturgija in njeni sovražniki (Häresie der Formlosigkeit. Die römische Liturgie und ihr Feind). Na tem mestu bralcem našega bloga posredujemo povzetek oziroma priredbo nekaterih odlomkov omenjenega članka, ki naj služi kot spodbuda k branju celotnega besedila.

- - - - - - - 

Ko je papež Benedikt XVI. leta 2007 v širini svojega srca in razuma izdal motuproprij Summorum pontificum, ni zgolj ponovno vključil tradicionalni rimski obred v življenje Cerkve, temveč je tudi nedvoumno razglasil, da tradicionalni rimski obred ni bil nikoli prepovedan in ne more biti nikoli prepovedan. Noben papež in noben koncil ne razpolaga s takšno avtoriteto, ki bi mogla razveljaviti ali prepovedati obred, ki je tako globoko ukoreninjen v zgodovini Cerkve. Kar je bilo katoliški Cerkvi in številnim njenim svetnikom stoletja sveto, ne more biti v določenem trenutku razglašeno za škodljivo ali celo prepovedano. Benedikt je ob tem pojasnil, da obstaja le en rimski obred v dveh oblikah – tradicionalni oziroma starejši (usus antiquior) in novejši (novus ordo). Na tak način je bila tradicionalna oblika rimskega obreda ponovno polnopravno vključena v osrednji liturgični tok rimskega oziroma latinskega dela katoliške Cerkve. Papež je izrazil željo, da bi obe obliki rimskega obreda dopolnjevali druga drugo ter posledično bogatili celotno Cerkev. 

Omenjanje medsebojnega dopolnjevanja obeh oblik in bogastva za celotno Cerkev ima svojo globoko utemeljitev. Benedikt je namreč verjel v organski razvoj liturgije. Obsojal je revolucijo na liturgičnem in teološkem področju, ki je sovpadla z revolucionarnim letom 1968 in od tod napačnimi (pretirano liberalnimi) interpretacijami drugega vatikanskega koncila. V prelomnem letu 1968 je videl povezavo med liturgično in širšo kulturno revolucijo, nasprotujočo spoštovanju izročila, kontinuitete in organske rasti. Liturgično reformo po drugem vatikanskem koncilu, predvsem pa njeno grobo in zaletavo izvedbo, je štel za izraz teptanja duha Cerkve in dediščine preteklih generacij. Rešitev za splošno opustošenje na liturgičnem področju je prepoznaval v postopnem zbliževanju starejše in novejše oblike rimskega obreda, ki bi sčasoma privedlo do nekakšne sinteze in tudi uradne »reforme reforme«, to je izdaje prenovljene različice novega (pokoncilskega) rimskega obreda oziroma misala, ki bi se bolj približal tradicionalni obliki in posledično odražal organsko rast novega iz starega. Pri vsem tem je ključnega pomena zavedanje, da konstitucija drugega vatikanskega koncila o liturgiji Sacrosanctum concilium (1963) niti približno ni zahtevala ali opravičevala tako vseobsegajoče in revolucionarne liturgične reforme, ki je koncilu sledila in se utrdila z novim rimskim misalom iz leta 1969. To nadalje pomeni, da Benediktova želja po »reformi reforme« nikakor ne pomeni zavračanja drugega vatikanskega koncila. Benediktova »reforma reforme« po svojem bistvu predstavlja nastavek za pristno liturgično reformo, kakršno je predpostavljala večina koncilskih očetov – liturgično reformo kot organsko rast in ne prelom z dediščino prednikov.

Današnji postmoderni čas zaznamuje zasmehovanje simbolov, podob in urejene forme. Duh časa, tudi znotraj katoliške Cerkve, pogosto ne dopušča, da bi urejena in simbolno izpovedna forma nagovarjala človeka, iščočega pristno duhovnost in resnico. V času poljubnosti in kaosa na področju umetniške in duhovne ponudbe je vsakršno nadaljnje eksperimentiranje z rimskim obredom, ki se je razvijal skozi stoletja, izjemno škodljivo in posledično usodno tako za intelektualno kot tudi duhovno stanje katolištva. Za razliko od velikega dela sodobnih katolikov je povprečna nepismena kmetica s konca 18. stoletja dobro vedela, da se med mašo nahaja pred resničnostjo Kristusove žrtve Bogu Očetu za odrešenje sveta. Tako je, čeprav nepismena in nerazgledana, mašni obred poznala in doživljala v temelju ustrezno. Medtem pa velik del sodobnih katolikov, ki pri novem rimskem obredu, prevedenem v ljudske jezike, navidezno razume vsako izgovorjeno besedo, težko dojame resnost in veličino trenutka, ki mu prisostvuje. Nova oblika rimskega obreda, ki je tako močno spremenila in delno celo izmaličila predhodno liturgično izročilo, ne omogoča več tolikšne simbolne izraznosti in didaktičnosti, kakor je to še ohranjeno v njegovi starejši oziroma tradicionalni obliki. Obnovitev spoštovanja do liturgične forme in s tem obuditev liturgične zavesti je torej pot k prenovi katoliške Cerkve. Brez ustrezne forme je namreč še tako dobra vsebina hitro izgubljena ali vsaj izkrivljena. Odločitev za »reformo reforme« je tako eden izmed pravih odgovorov na znamenja časa in začetek preseganja krize, v kateri se utaplja katoliška Cerkev.

Kako je umrl France Prešeren

Eden najboljših pokazateljev celotnega človekovega življenja je njegova smrt. Za ljudi, ki so umrli najbolj sramotne in nesrečne smrti, smemo upati, da so uspeli v poslednjem trenutku obuditi popolno kesanje. Določeni ljudje pa umrejo na tako lep način, da smo lahko skoraj gotovi, da so bili ali še bodo – po dobi očiščevanja v vicah – deležni zveličanja. Eden izmed takih je tudi največji slovenski pesnik, dr. France Prešeren.

ŽIVLJENJE

Prešeren, bi kdo rekel, tista nemoralna liberalna pijandura, ki je ponoči v pijanski omami pisala pohujšljive zbadljivke?! Res je. Alkohol iz človeka izvleče vse najslabše. Kmalu zatem pa pride streznitev, ostane teža greha in bednost življenja brez posvečujoče milosti. Daleč od tega, da bi želel zanikati Prešernove grehe, njegove napake in razuzdano življenje. Obstaja pa nekaj, kar nesrečnika dela velikega. To je ljubezen. Prešeren je resnično ljubil. Verjel je v resnico, dobroto in lepoto. Radodaren je bil in občutljiv za stisko ljudi. Duhovnikov ni zaničeval in hodil je k sveti maši, tisti, ki je bila brez pridige.

UMIRANJE

Liberalci so si zelo želeli predstaviti, da je bil Prešeren do smrti brezveren, veri sovražen (kar nikoli ni bil) in so nato enostavno trdili, da so ga krščansko umreti prisilili cerkveni ljudje in sorodniki. Drugačna podoba pa izvira iz pesnikove izpovedi in iz izpovedi različnih prič.

Dva meseca pred smrtjo je Prešeren že ležal na smrtni postelji, jedel ni več skoraj nič. Lenki je takrat dejal: »Jaz zadnje čase le Sveto pismo berem, posebno iz Starega testamenta; najlažje mi je v latinskem jeziku. In pa Tomaža Kempčana v nemškem jeziku berem.«

Zaželel si je tudi knjigo, ki bi govorila o pripravi na smrt. Dobil jo je od dekana Jožefa Dagarina.

Po Kranju so nekateri govorili, da se ne bo pustil prevideti. Sam pa je Lenki povedal: »Le nobeden naj tega ne govori. Vse bom dejal v red in klical gospoda (duhovnika), ko bom vedel, da mi je huje. Jaz nisem nikoli mislil, da bi se ne pustil prevideti.«

Sam je poslal po duhovnika, dekana Dagarina. Ta ga je spovedal, naslednje jutro pa obhajal in mazilil.

Nekajkrat so ga slišali reči, ko so mu ponujali vode, da se je spominjal Kristusa. Mdr. je rekel: »Ne, tudi Kristus na križu je bil žejen in ni pil vode.« In tudi: »Saj si ti, Kristus, na križu še hujšo žejo trpel«.

SMRT

Prešeren je umrl 8. februarja 1849 v Kranju. Zjutraj, malo pred smrtjo, je rekel: »Kmalu bo treba pred sodbo iti.« Sestra Katra pa je povedala, da je bilo takole: » Tisto jutro februarja 1849 pa je ležal tako tiho, tako mirno. Meni se je sanjalo, da je neki menih stopil k doktorjevi postelji in ga žegnal. Kakor sveti Frančišek Ksaverij iz Rodin, kjer je bil (France) krščen, se mi je zdel. Zbudila sem se. Hitela sem pogledat in videla sem, da umira. Nismo k umirajočemu mogli sklicati več ljudi. Tako hitro je bilo. In ob osmih je umrl. Je kar zaspal. Tako lahko je umrl.«

Ko je bil na parah, je bil »tako lep«, se je spominjala Katra. Fran Potočnik pa je dejal, da je bil njegov obraz miren in skoraj nič spremenjen, da sta bili le ustnici trdo stisnjeni.

NEBESA!

Priznati moramo, da Prešeren ni bil organiziran, redno prakticirajoč katolik. Smemo pa trditi, da ni črtil Boga. Pravil je da ima teto na Šmarni gori in da se ne smemo umikati nikomur – le Bogu in pravici. Zastonj ga je glede na njegovo burno življenje umeščati na eno ali drugo stran. Preko njegovega umiranja in smrti pa ga smemo uvrstiti na pravo stran. Človek, ki se preko milosti dolgotrajne težke bolezni zbliža z Bogom, bere o njem, se na srečanje s Sodnikom pripravlja in svoje trpljenje daruje Bogu ter je pred smrtjo previden, je na poti v nebesa. 

Z utemeljenim upanjem lahko torej molimo za pokoj njegove duše. Naslednjič, ko se bo kdo oglasil in vprašal, zakaj praznujemo Prešernov praznik na dan njegove smrti, se spomnimo najprej načina njegove smrti. Predvsem pa tega, da je smrt rojstvo za nebesa!