Darilo ob Vseh svetih: Priprava na smrt

Ivo Kerže

Spremna beseda k Ligvorijevi Pripravi na smrt

Prebral sem že kar nekaj knjig premišljevanj, meditacij. Lok se pne vse od De Mellove Žabje molitve do Hoje za Kristusom Tomaža Kempčana. Nekatere (npr. De Mellove) so mi škodile, druge koristile (npr. Ignacijeve Duhovne vaje, Terezijin Notranji grad), nobena pa me ni prevzela tako kot Ligvorijeva Priprava na smrt. Premišljevanje te Ligvorijeve duhovne mojstrovine (ki so jo ponekod mnogi semeniščniki v času papeža Pija IX. znali na pamet in jo je bral, priporočal ter širil sv. Janez Bosko) mi je bilo kot prodiranje v neko povsem novo, meni neznano razumevanje naše vere. Doživel sem jo kot pravo spreobrnjenje, v smislu spremembe mišljenja (gr. meta-noia), ki me je izstrelilo iz dosedanjega utečenega, razvodenelega razumevanja verskih resnic, v pokrajino jasnih kontur, kjer je vse kar si do sedaj slišal, a nisi znal povezati, dobilo svoj smisel in svoje pravo mesto. Pri tem sem vedel, da nisem prodiral v dialektične obrate kakega novega teološkega diskurza (koliko takih »novih teologij« smo se prenažrli v času po koncilu od patra Rahnerja in kardinala De Lubaca do patra Rupnika in kardinala Kasperja), pač pa da gre za preprost povratek v dobro staro in edino možno katoliško teologijo: za povratek v la théologie de toujours, ki pa nam je postala popolna neznanka v vrtincu pokoncilske hermenevtike in homiletike.

Nekaj primerov.

Najprej, že sam naslov: kdaj ste na zadnje iz ambona ali iz kake promovirane knjige v katoliški knjigarni zasledili, da se je treba na smrt pripraviti in to ne šele tam na smrtni postelji, pač pa že sedaj, ko smo v polnem razcvetu življenjskih moči? 

Kdaj so nam povedali, da bomo najverjetneje umrli tako kot smo živeli in da, če smo živeli celo življenje v grešnih nagnjenjih, bo težko pričakovati, da bomo umrli, ne da bi v nas le ta prevladala.

Ali so nam povedali, da se bo ob tisti najpomembnejši uri našega življenja, v kateri se bo odločila večna usoda naše duše (tudi tega nam ni nihče povedal – da se bo tedaj odločalo o nebesih in peklu), res da Bog s svojimi angeli trudil, da bi nas rešil, a da se bo tedaj prav posebej trudil tudi hudobec in da se bo v tistih trenutkih eksponencialnega upadanja naših naravnih moči težko trezno in pametno odločati: odločala bo predvsem naša navada (t.j. naša stanovitnost, kot vedno znova poudarja sv. Alfonz v tej knjižici), odločalo bo to, kako smo živeli, kako in kaj smo ljubili in česa smo se po intenzivni vaji privadili, podobno kot je železni dril in rutina edino, kar reši človeka v skrajnih položajih. To pa pomeni, da lahko manjše popuščanje naši počutnosti v času, ko je smrt še daleč, če nam preide v navado doprinese usodne, večne poledice ob smrtni uri.

Ali nam je kdo govoril o zlorabi Božjega usmiljenja: da, lahkomiselno zanašanje na Božje usmiljenje in ljubezen je hudičevo orožje, s katerim nas uspava, da se ne bi začeli prav zdaj pripravljati na smrt (ker smrt lahko pride prav zdaj).

Kdo nam je povedal, da prinaša priprava na smrt pred nas bistveno alternativo: ali se naj odločimo za svet ali za Boga. Med njima namreč ni srednje poti, ki jo je oznanjalo toliko pokoncilskih teologov pod rečenico dialoga s svetom in avtonomije zemeljskih stvarnosti. Ali ljubimo svet in to kar svet naravno ponuja, ali pa ljubimo Boga in to kar nam On nadnaravno ponuja (zlasti skozi zakramente). 

Ali nam je kdo povedal, da toliko, kolikor nas bo ob smrtni uri vezala ljubezen na svet, toliko bomo ob tisti skrajni uri nepripravljeni in lahek plen silam, ki nas hočejo zvleči v smrtni greh (ali ohraniti v njem) in nas s tem pahniti v večno pogubo. In da je ravno spominjanje na te naše poslednje reči tisto, kar nas edino lahko usmeri proč od greha.

Ne. Nihče, nikoli nam ni o tem spregovoril ničesar. Ali pa le morda je bilo kaj rečeno tu pa tam in mimogrede. A ne glede na to, se bomo mi prej ali slej (lahko že danes, že jutri) znašli v smrtni uri, na poslednjem izpitu – nepripravljeni.

Knjižica sv. Alfonza je tu zato, da nas na to pripravi. Ne poznam pripravnejšega sredstva. Sezimo po njej in se spreobrnimo.  

Profesionalno digitalizacijo knjige s strani Narodne in univerzitetne knjižnice je naročilo in plačalo gibanje Juventutem Slovenija.

Evharistija in nerazvezljivost zakonske zveze

Na blogu Ad Dominum smo objavili že številne prispevke, ki jih je sprožilo dogajanje na zadnjih dveh škofovskih sinodah o družini. V vseh smo želeli predvsem izkazati svojo zvestobo nezmotljivemu izročilu Cerkve in pokazati, zakaj nekateri predlogi t. i. »kasperjancev« le-temu nasprotujejo. Čeprav apostolska spodbuda Amoris laetitia, ki je nastala kot sklep sinodalnega delovanja, prejema zakramentalnega svetega obhajila ločenim in ponovno civilno poročenim izrecno ne prepoveduje, ga tudi ne dovoljuje. Dvoumnost in nejasnost nekaterih odlomkov, katerim so povrh dodane še opombe, je številne verne katoličane močno zmedla in pustila v negotovosti glede tega, kar Cerkev sedaj uči o tem vprašanju. Temu seveda ni tako – cerkveni nauk glede tega vprašanja počiva na božjem zakonu ter neprekinjenem izročilu, zato ga nobena cerkvena avtoriteta ne more spremeniti, tudi če bi to hotela. Apostolsko spodbudo moramo zaradi njene nejasnosti zato brati skladno s t. i. hermenevtiko kontinuitete, se pravi skladno z dosedanjim naukom Cerkve. Ta je glede tega vprašanja popolnoma jasen in nedvoumen. Nazadnje sta ga potrdili apostolski spodbudi Familiaris Consortio sv. Janeza Pavla II. in Sacramentum Caritatis Benedikta XVI. V nadaljevanju objavljamo 29. poglavje spodbude Sacramentum Caritatis, ki je nastala po škofovski sinodi o sveti evharistiji leta 2005, v katerem je papež Benedikt jasno in nedvoumno potrdil neprekinjeni nauk Cerkve ter pojasnil razloge, na katerih le-ta temelji.

Papež Benedikt XVI.: Sacramentum Caritatis (Zakramentljubezni), 29. točka

Ker evharistija izraža večno ljubezen Boga do njegove Cerkve v Kristusu, je razumljivo, zakaj v zakramentu zakona  vključuje tudi nerazvezljivost, na katero se vsaka prava ljubezen  nujno navezuje.

Zato je povsem upravičena pastoralna skrb, ki jo je sinoda namenila žalostnim razmeram, v katerih so mnogi verniki, ki so se, potem ko so sklenili cerkveni zakon, ločili in se vnovič poročili. Gre za zelo težavno in zapleteno pastoralno vprašanje, resnično rano današnjega družbenega življenja, ki se dotika v čedalje večji meri tudi katoliških dežel. Zaradi ljubezni do resnice morajo pastirji dobro razlikovati različne situacije, da bi mogli prizadetim vernikom ponuditi ustrezno duhovno pomoč.

Škofovska sinoda je potrdila prakso katoliške Cerkve, utemeljeno na Svetem pismu (prim. Mr 10,2–12), ki ne dopušča prejema zakramentov ločenim in vnovič poročenim, kajti njihov položaj in način življenja objektivno nasprotujeta tisti edinosti v ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki je značilna in udejanjena v evharistiji. Kljub takšni situaciji pa ločeni in vnovič poročeni pripadajo Cerkvi, ki jih spremlja s posebno pozornostjo z željo, naj si tudi sami prizadevajo, kolikor je mogoče, za krščansko življenje z udeležbo pri maši, čeprav pri njej ne morejo prejemati obhajila, s poslušanjem Božje besede, s češčenjem Najsvetejšega, z molitvijo, udeležbo pri občestvenem življenju, v zaupnem pogovoru z duhovnikom ali učiteljem duhovnega življenja, z dejavno ljubeznijo, spokornimi dejanji, s prizadevanjem za versko vzgojo otrok. Kjer se pojavijo upravičeni dvomi glede veljavnosti zakramentalno sklenjenega zakona, je treba storiti vse potrebno za preverjanje takšne utemeljitve. Upoštevati je treba določbe kanonskega prava ter zagotoviti delovanje cerkvenih sodišč na  ozemlju škofije, pastoralni značaj sodišč ter korektno in učinkovito delo. Vsaka škofija naj ima zadostno število oseb, ki so usposobljene za tekoče delovanje cerkvenih sodišč. Opozarjam, »da gre za pomembno nalogo, ki naj omogoča, da bo delovanje cerkvenih sodišč vedno na voljo vernikom«.

Vendar se je treba varovati tega, da bi razumeli pastoralno skrb kot nekaj, kar je v nasprotju s pravom. Nasprotno, izhajati je treba iz predpostavke, da je temeljno stičišče med pravom in pastoralo ljubezen do resnice. Resnica ni nikoli nekaj abstraktnega, marveč je »vključena v človeško in krščansko pot vsakega vernika«. Končno, kjer ni dokazana ničnost zakonske zveze, in obstajajo objektivne razmere, zaradi katerih je skupno življenje nemogoče obnoviti, Cerkev spodbuja prizadete vernike, naj si prizadevajo, da bodo živeli svoj odnos v duhu Božjega zakona, kot prijatelji, kot brat in sestra. Tako bodo mogli vnovič pristopiti k evharistični mizi, pri čemer je treba upoštevati preskušeno prakso Cerkve. Da bi bila takšna pot možna in bi prinašala sadove, jo morajo podpirati pastirji in ustrezne pastoralne pobude, pri čemer se je treba v vsakem primeru varovati, da bi takšne odnose blagoslovili, in bi med verniki nastala zmeda glede razumevanja zakonske zveze. Škofovska sinoda je upoštevala kulturno različnost, v kateri živi Cerkev v mnogih deželah sveta, in je priporočila kar največjo skrb glede priprave zaročencev in predhodno preverjanje bistvenih zahtev za veljavno sklenitev zakramenta svetega zakona. V tej zvezi lahko resno prepoznano znamenje prepreči, da bi zaročence vodile k sprejetju odgovornosti, ki jih niso sposobni sprejeti, čustvene pobude ali površni razlogi. Dobrina, ki jo Cerkev in celotna družba pričakujeta od zakona in na njem utemeljene družine, je prevelika, da se ne bi resno zavzeli za to specifično področje pastorale. Zakon in družina sta ustanovi, ki ju moramo pospeševati in braniti pred vsako dvoumnostjo glede njune resničnosti, kajti škoda, ki ju prizadene, je dejansko rana, ki prizadene tudi družbo kot tako.

O slabi liturgiji in njenih implikacijah

Ivo Kerže

Zadnje čase se vse bolj ukvarjam z vprašanji v zvezi z liturgijo. Morda me bo kdo vprašal (in marsikdo me dejansko vpraša): zakaj le? Ali ni liturgija le nekakšen bolj ali manj poljuben okrasek h krščanski eksistenci? No, temu pač ni tako. Že iz davnih časov velja latinska maksima, ki jo je v 5. stoletju zapisal sv. Prosper iz Akvitanije: Lex orandi – lex credendi. Nekateri k temu dodajajo še (sicer samoumeven): – lex vivendi. Način kako moliš, kako častiš Boga je tisti, ki določa način kako veruješ in način kako veruješ je dalje tisti, ki določa kako živiš. Maksima je poudarjena tudi v Katekizmu katoliške Cerkve (§ 1124).

Človek kot čutno-duhovno bitje

V ozadju tega vodila je temeljna antropološka resnica, da smo ljudje pač čutno-duhovna bitja. Imamo sicer nesmrtno dušo, a le ta je tako bistveno povezana s telesom, da vse naše znanje in doživljanje izhaja iz čutov, kot je učil že Aristotel in za njim sv. Tomaž Akvinski. Zato pa so vsebine naših misli (mednje pa spadajo tudi vsebine verovanja) tesno prepletene s tem, kar se daje našemu čutnemu dojemanju. V tem dejstvu tiči možnost medijske in siceršnje manipulacije, ki so ga na široko izkoriščali totalitarni sistemi, pa ga izkorišča tudi sleherna sodobna reklama: človek bo začel verjeti v najbolj neverjetne vsebine, če ga boš obdal z materialnim okoljem, v katerem bodo te (lažne, zle) vsebine pozitivno prikazane v takšnem ali drugačnem znakovnem zapisu (plakatu, spomeniku, govoru, himni itd.). Človek bo npr. začel verjeti, da sta Stalin ali Hitler dobra človeka, če bosta prikazana z dobrodušnim nasmeškom ali pa z dojenčkom v naročju. Kar pa velja za manipulacijo in torej za zlorabo te tesne povezave našega uma s čuti, velja tudi za sleherno udejstvovanje, ki nas želi voditi k dobremu. Zato je ta ugotovitev prav posebej pomembna za Cerkev. Ker hoče le-Ta človeka pripeljati k Bogu, je zanjo ključno, da obdaja človeka z materialnim okoljem kipov, fresk, slik, pesmi, obokov in gest, ki bodo kot pozitivno prikazovali to kar je res dobro in resnično.

Liturgija in sovražniki Cerkve

Da so se tega zavedali tudi sovražniki katoliške vere je znano že iz časov zgodnjega razsvetljenstva. Škot David Hume, ta empiristični nihilist iz 18. stoletja, je takole pisal o katoliškem bogoslužju v 2. delu 5. poglavja svojega Raziskovanju človeškega razuma: »Pristaši tega praznoverja [tako Hume označuje katoličane, op. I.K.] navadno navajajo kot opravičilo za glumaštvo, ki jim ga očitajo, trditev, da čutijo, kako zunanje kretnje, poze in delovanja dobro učinkujejo na oživljanje njihove pobožnosti in pospešujejo njihovo gorečnost, ki bi se sicer zmanjšala, če bi bila usmerjena na povsem oddaljene in nematerialne predmete«. Da ne bo pomote, Hume tu ne navaja mnenja katoličanov, kot da bi se z njim ne strinjal, pač pa ravno kot podkrepitev njegovih lastnih pogledov o vplivu čutnosti na prepričanja ljudi, saj v istem odstavku malo nižje lapidarno ugotavlja: »Čutni predmeti imajo na domišljijo vselej večji vpliv od kateregakoli drugega predmeta; in ta vpliv redno prenesejo na ideje, s katerimi so povezani in jih predstavljajo«.

A ta ideja je seveda starejša od Huma. Najdemo jo že pri Luthru, in sicer v njegovi tezi, ki se jo v zbiti obliki povzema z latinskimi besedami: »Tolle Missam, tolle Ecclesiam«. Izrekel jo je posebej jasno v svojem zapisu zoper Henrika VIII. iz leta 1522: »Če bomo premagali mašo, bomo premagali celotno papeštvo. Ker na maši kakor na skali je zgrajeno celotno papeštvo s svojimi samostani, škofijami, kolegiji, oltarji, mašniki, nauki in je naslonjeno nanjo z vso svojo težo«. S »papeštvom« je tu mišljena seveda (katoliška) Cerkev.

Zlorabe v liturgiji na Slovenskem

Skratka, že od pamtiveka, se sovražniki Cerkve zavedajo, da je prva in najpomembnejša tarča napada ravno katoliška liturgija. To se je prav nazorno kazalo v napadu na Sv. Mašo v vseh (proti-katoliških) revolucijah od francoske (ki je postavila pocestnico na oltar v Notre Dame de Paris) naprej. Zato pa je treba imeti jasno pred seboj, da moramo kot katoličani prav posebej bedeti na pravilnostjo liturgije. Kolikor bomo popuščali tu (lex orandi), toliko bomo popuščali v našem verovanju (lex credendi) in toliko tudi v našem življenju (lex vivendi) – tudi političnem življenju, ki vem da predstavlja za bralce Časnika posebej odlikovano skrb (kar se mene tiče me bolj skrbi kako bo z našim večnim življenjem). Cerkev je namreč edini možni subjekt protirevolucije, ker je revolucija po svojem bistvu protikrščanska. A Cerkev ne bo lahko odigrala to svojo temeljno politično vlogo le v toliki meri, kolikor bo njena liturgija poškodovana.

V ta namen bi rad predstavil tukaj v sintetični obliki nekaj zlorab liturgije, ki jih že dlje časa opažam po naših Cerkvah. Ne mislim tu na odklone od liturgičnih norm, ki so veljale pred kake pol stoletja (pa tudi o tem bi se bilo potrebno zamisliti, kot nas opozarja sedanji – a bojim se, da prav kmalu nekdanji – prefekt kongregacije za bogočastje kard. Robert Sarah, pač pa na odklone od veljavnih liturgičnih norm, pri čemer bom izhajal iz Navodila o Zakramentu odrešenja iz leta 2004 (CD 108), iz Splošne ureditve rimskega misala iz leta 2002 (CD 94) in iz Izrednega pastirskega pisma slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003 (vse dokumente najdete na povezavah). Vse to počnem v upanju, da bi se pristojni zamislili in uskladili liturgično prakso z normo. Pri vsem tem bi uvodoma rad spomnil, da točki 183 in 184 omenjenega Navodila nalagata vsem vernikom pravico in dolžnost, da prispevajo k odpravi zlorab na liturgičnem področju. Na tej osnovi utemeljujem pravico, da pišem o teh problemih, ki za marsikoga v Cerkvi (kot sem sam izkusil) nikakor ni samoumevna.

Glede patene

Patena je kovinski krožniček (morda se ga še spomnite), s katerim je ministrant spremljal potovanje Sv. Hostije iz mašnikovih rok k verniku pri obhajanju, z namenom, da ne bi Sveto Rešnje Telo padlo pomotoma na tla ali bi na tla padel kak njegov drobec. Pri tem je treba imeti pred očmi, da Katekizem katoliške Cerkve uči, da vsak drobec hostije vsebuje celotnega Jezusa, našega Gospoda (§ 1377). Uporaba patene torej preprečuje malomarno, nespoštljivo ravnanje z Bogom samim, kateremu seveda dolgujemo maksimalno češčenje. Problem drobcev je celo hujši, saj brez patene drobci Sv. Hostije padejo na tla, po katerih duhovnik, strežniki ali verniki hodijo in jih zato lahko pohodijo, kar predstavlja objektivno bogoskrunsko dejanje. A kot verjetno vsi dobro vemo, je pri nas uporaba patene skoraj povsem izginila. Manj znano pa je, da Navodilo o Zakramentu odrešenja narekuje njegovo obvezno uporabo: »Obvezno je ohraniti uporabo patene za obhajanje vernikov, da bi se tako izognili, da bi sveta hostija ali kak delček padel na tla« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 93). Razkorak med normo in prakso je tako evidenten, da verjetno ni potrebno dodajati besed. Na potezi so župniki in škofje, da razkorak odpravijo in s tem odpravijo ne le nepravilnost, pač pa tudi latentno sporočilo, ki izhaja iz neuporabe patene: če nam je namreč vseeno za padec Sv. Hostije ali njenih drobcev, je namreč naša vera v resnično prisotnost Jezusa Hostiji nezanemarljivo načeta.

Glede mašnikovega sedeža

V marsikateri cerkvi ste morda zasledili nenavadno postavitev mašnikovega sedeža in sicer središčno za oltarjem in tik pred tabernakljem in sicer s hrbtiščem obrnjenim proti le-temu. Marsikomu se je to morda zdelo nekoliko bizarno, marsikdo pa je to morda sprejel kot eno od tolikih možnih postavitev. Malokdo pa ve, da Splošna ureditev rimskega misala tako postavitev izrecno prepoveduje: »Sedež za mašnika mora označevati njegovo službo, po kateri predseduje svetemu zboru ter vodi molitev. Zato je zanj najbolj prikladno mesto na vrhu prezbiterija in sicer tako, da je obrnjen k ljudem, razen če to ni mogoče zaradi sloga stavbe ali drugih okoliščin, npr. zaradi prevelike razdalje, ki otežuje stik med mašnikom in zbranimi verniki ali če je tabernakelj v sredi za oltarjem. Izogibati se je treba vsakega videza prestola.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 310). Vidimo, skratka, da »če je tabernakelj v sredi za oltarjem« (kar je običajen položaj v večini naših cerkva), sredinska postavitev sedeža za oltarjem »ni mogoča«. Temeljni razlog je podoben onemu iz prejšnje točke: češčenje Svetega Rešnjega Telesa. Če Mu mašnik sede kaže hrbet, Mu očitno ne izkazuje kakšne posebne časti. Zopet so na potezi župniki in škofje, da zlorabo odpravijo.

Glede klečanja pri povzdigovanju

V marsikateri cerkvi pri nas je opaziti, da klopi niso opremljene s klečalnimi deskami. To seveda onemogoča ali hudo otežuje klečanje pri povzdigovanju. Marsikdo si pri tem najbrž misli, da je posledično klečanje pri Sv. Maši zastarelo dejanje, ki ga Cerkev danes več ne zahteva. Toda že omenjena Splošna ureditev rimskega misala narekuje vernikom sledeče: »Klečijo pa naj pri spremenjenju, razen če jih ovira bolezen, tesen prostor, veliko število navzočih ali iz drugih pametnih razlogov. Tisti, ki pri spremenjenju ne klečijo, pa naj se globoko priklonijo, ko mašnik poklekne po spremenjenju.« (Splošna ureditev rimskega misala, CD 94, § 43). Isto potrjuje Izredno pastirsko pismo slovenskih škofov iz dne 9. februarja 2003: »Med evharistično molitvijo stojimo ali klečimo do vzklika ‘skrivnost vere’. Klečijo tisti, ki so v klopeh. Po ‘skrivnost vere’ do ‘očenaša’ tisti, ki so v klopeh, klečijo ali sedijo; tisti, ki imajo stole, sedijo.« Odsotnost klečalnih desk pa je problematilna, ker zopet odvrača od drže češčenja Jezusa v Najsvetejšem Zakramentu. Zopet so zato na potezi naši dušni pastirji, da poskrbijo, da se klopi opremijo s klečalnimi deskami, kjer le-teh ni.

Glede izrednih delivcev Sv. Evharistije

Opaziti je po nekaterih naših cerkvah sistematično uporabo laiških, izrednih delivcev Sv. Evharistije. Marsikdo si zopet misli, da s tem ni nič narobe. Pa temu ni tako. Že omenjeno Navodilo pravi takole: »Izredni delivec obhajila sme obhajati samo tedaj, ko ni duhovnika ali diakona, ko je duhovnik zadržan zaradi bolezni, starosti ali drugega resnega razloga ali tedaj, ko je število vernikov, ki pristopajo k obhajilu, tako veliko, da bi se obhajanje maše zavleklo. To je treba razumeti v smislu, da je omenjeni razlog povsem nezadosten glede na pojmovanje, ki ga imajo krajevne navade in kultura« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 158). Zadnji stavek je v slovenskem prevodu težko umljiv, zato navajam umljivejši uradni angleški prevod: »This, however, is to be understood in such a way that a brief prolongation, considering the circumstances and culture of the place, is not at all a sufficient reason.« Obhajanje je namreč duhovniška funkcija, ki je laik ne sme redno opravljati: če jo redno opravlja se zabrisuje razlika med duhovnikom in laikom ter s tem posredno relativizira objektivni, od Jezusa postavljeni pomen zakramentov, češ da to itak lahko vsak počne. Zopet torej nova naloga za naše pastirje duš.

Glede ministriranja deklic

Podoben je problem ministriranja deklic, ki se je v zadnjem času zelo razširilo. Vemo, da v zadnjih desetletjih Cerkev to dopušča, a ne priporoča, kot je razvidno iz tozadevnega besedila iz Navodila: »Hvalevredna je navada, da pri bogoslužju sodelujejo dečki in mladinci, navadno jih imenujemo »ministranti«, ki služijo pri oltarju kot mašni strežniki (akoliti) in so se na to nalogo po svojih sposobnostih ustrezno pripravili. Ne smemo pozabiti, da je iz njihovih vrst v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov. Zanje je treba ustanoviti in podpirati tudi z udeležbo in pomočjo njihovih staršev razna združenja, s katerimi je mogoče učinkovito poskrbeti za pastoralo ministrantov. Ko takšna združenja dobijo mednarodni značaj, je naloga Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov pripraviti, pregledati in potrditi njihova pravila. V službo oltarja je mogoče po sodbi krajevnega škofa in upoštevajoč veljavne določbe sprejeti tudi deklice in žene« (Navodilo o zakramentu odrešenja, CD 108, § 47). Kot vidimo je priporočeno le ministriranje dečkov (»hvalevredna navada«, »zanje je treba ustanoviti in podpirati«) in sicer zaradi daljne uvajalne naloge te službe v duhovniški poklic (»iz njihovih vrst je v preteklosti izšlo znatno število duhovnikov«). Dopuščeno je sicer tudi ministriranje deklic, vendar ni priporočeno, ker deklice ne morejo postati duhovniki. Poleg tega je obče znano dejstvo po celem svetu, da prisotnost deklic pri ministriranju ima za učinek, da dečki gredo stran, ker v tej razvojni stopnji je njihovo sodelovanje zelo težavno (ker so deklice bolj »pridne« in se fantje hitro čutijo odveč). Torej je verjetno treba besedilo Navodila razumeti takole: deklice lahko ministrirajo v primeru, ko dečkov ni na voljo. Toda v kateri naši župniji ni na voljo dečkov? Morda je to aktualno v kakšnem daljnem misijonskem področju. Zato je tu zopet nova naloga za naše dušne pastirje, da naredijo pogumno potezo in pokažejo deklicam primernejše načine sodelovanja pri Sv. Maši (npr. v pevskem zboru, v pomoči pri zakristanski službi itd.). Zlasti polagam škofom v premislek to točko glede na borno stanje naših duhovnih poklicev (letos jih menda v prvem letniku bogoslovja ni več kot za prste ene roke). Prepoved ministriranja deklic in prenovljena gorečnost za pastoralo ministrantov (dečkov) bi gotovo pripomogla k izboljšanju trenda.

VIR: Casnik.si