Kardinal Sarah in obuditev »reforme reforme«

kard. Sarah - ad orientem

Objavljamo pet najbolj »udarnih« odlomkov iz nagovora kardinala Roberta Saraha (prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov), prebranega ob začetku mednarodne liturgične konference Sacra liturgia v Londonu 5. julija letos. Celoten nagovor v angleškem izvirniku je dostopen TUKAJ. Nagovor kardinala Saraha dokazuje, da ideja o »reformi reforme«, ki jo je zasebno podpiral tudi papež Benedikt XVI., ni zamrla. Z izrazom »reforma reforme« označujemo raznovrstna prizadevanja po bolj spoštljivem in teološko bolj poglobljenem izvajanju novega rimskega obreda (glede na misal Pavla VI. iz leta 1969). »Reforma reforme« obenem pomeni željo po nadaljnjih reformah novega rimskega obreda, reformiranega po drugem vatikanskem koncilu, v smeri večje skladnosti s tradicionalnim rimskim obredom oziroma očitnejše kontinuitete novega rimskega obreda s prejšnjim katoliškim liturgični izročilom. 

O kardinalu Sarahu in njegovih liturgičnih nazorih smo na tem blogu že pisali. Dva prejšnja prispevka sta na voljo TUKAJ in TUKAJ.

1.      Maševanje ad orientem od letošnjega adventa dalje

In tako, dragi očetje, vas pozivam, da to prakso [maševanje ad orientem] uresničujete kjerkoli je to mogoče, vsekakor previdno in s potrebno katehezo, vendar tudi s pastirskim zaupanjem, da je to nekaj dobrega za Cerkev, nekaj dobrega za naše ljudi. Vaša pastoralna presoja bo določila, kako in kje je to mogoče storiti. Morda pa je prva adventna nedelja letošnjega leta, ko čakamo na »Gospoda, ki bo prišel« in »ki ne bo zamudil« (gl. Vstopni spev, Maša v sredo prvega adventnega tedna), zelo primeren čas za pričetek te prakse. Dragi očetje, ponovno moramo prisluhniti tožbi Boga, izrečeni po preroku Jeremiji: »Obrnili so mi hrbet.« (2,27). Obrnimo se torej znova k Bogu! 

2.      Pogostejša raba latinščine

Doseči moramo ustrezno ravnotežje med ljudskimi jeziki in rabo latinščino v liturgiji. Koncil nikoli ni imel namena, da bi bil rimski obred izvajan izključno v ljudskem jeziku. Želel je dovoliti njegovo povečano rabo, zlasti pri liturgičnem branju [berila, psalmi, evangelij]. Danes bi morali, predvsem s pomočjo sodobnega tiska, doseči razumevanje pri vseh, ko je v rabi latinščina, morda v okviru evharistične liturgije, vsekakor pa je to [raba latinščine] posebej primerno ob mednarodnih srečanjih, ko krajevnega ljudskega jezika ne razume veliko ljudi. Ko je v rabi ljudski jezik, mora biti ta natančen prevod latinskega izvirnika, kar mi je nedavno potrdil papež Frančišek.

3.      Klečanje pri obhajilu

Bistveno je tudi klečanje ob posvetitvi darov (razen v primeru bolezni). Na Zahodu je klečanje dejanje telesnega čaščenja, ki nas dela ponižne pred našim Gospodom in Bogom. Samo po sebi je to dejanje molitve. Kjer je iz liturgije klečanje in poklekanje izginilo, mora biti ponovno uvedeno, še posebej ob prejemu našega Gospoda v svetem obhajilu. Dragi očetje, kjer je mogoče in s pastoralno previdnostjo, o kateri sem prej govoril, vzgajajte svoje ljudi v tem čudovitem dejanju čaščenja in ljubezni. Zopet v čaščenju in ljubezni pokleknimo pred evharističnim Gospodom!

4.      Tišina med liturgijo

Zagotoviti moramo, da je čaščenje v središču naših liturgičnih opravil. Prepogosto se od praznovanja ne premaknemo k čaščenju, a če tega ne bomo storili, se bojim, da ne bomo mogli biti pri liturgiji vselej polno, notranje prisotni. Če nikoli ne molčim, če mi liturgija ne daje priložnosti za tiho molitev in kontemplacijo, kako naj častim Kristusa, kako naj se povežem z njim v svojem srcu in duši? Tišina je zelo pomembna, ne zgolj pred in po liturgiji.

5.      Sveta liturgična glasba

Preden zaključim, mi prosim dovolite, naj omenim še druge manjše načine, ki lahko prav tako prispevajo k bolj zvestemu uresničevanju Sacrosanctum concilium. Eden izmed teh načinov je, da liturgijo pojemo, liturgična besedila moramo peti, pri tem pa spoštovati liturgična izročila Cerkve in biti veseli zakladnice liturgične glasbe, ki je naša, še posebej glasbe, ki je lastna rimskemu obredu, to je gregorijanskega korala. Peti moramo sveto liturgično glasbo, ne zgolj verske glasbe ali, kar je še huje, posvetnih pesmi. 

kard. Sarah - obhajilo kleče

Pravoslavni pogled na katoliške razprtije o moralni teologiji: neupoštevanje akribije pomeni konec ojkonomije

Pričujoče besedilo predstavlja prevod in priredbo komentarja znanega italijanskega pravoslavnega blogerja (sicer klasičnega filologa, bibliotekarja in preučevalca cerkvenih očetov) Pietra C. Tokrat se omenjeni avtor posveča razmerju med obvezujočimi moralnimi načeli in legitimnimi izjemami v kontekstu nedavnih katoliških razprtij na področju družine in spolnosti. Predstavljen pravoslavni pogled se v veliki meri sklada z uradnim (pravovernim) katoliškim pogledom in tako opozarja na površnost katoliških progresističnih krogov, ki se netočno sklicujejo na reševanje moralno-pastoralnih problemov po zgledu pravoslavja. Izvirnik je mogoče prebrati na: 

Traditio Liturgica: L' omicidio dell akribeia per l' oikonomia e il suo sucessivo suicidio

Že mesece se v katoliškem svetu vse bolj sklicujejo na domnevno »usmiljenje« v odnosu do ljudi, ki živijo v raznovrstnih oblikah sobivanja oziroma kohabitacije. Pri tem se pojavlja mnenje, da omenjene osebe – ker in ko jim je zaradi njihovega načina življenja odrečeno prejemanje evharistije – spadajo med vernike »druge kategorije«. Takšne in podobne izjave so predrzne in zelo nevarne. S tovrstnimi izjavami je povezano pričakovanje velikodušnega podeljevanja izjem po zgledu napačno razumljene pravoslavne ojkonomije, to je (pogosto le začasnega) priznavanja moralne legitimnosti »manjšega zla« v specifičnih primerih, ko je polno oziroma celovito udejanjanje obvezujočih moralnih načel bodisi neizvedljivo ali preuranjeno glede na duhovno stanje posameznika. Katoliški progresistično usmerjeni zagovorniki širokega podeljevanja izjem po zgledu ojkonomije svoja stališča označujejo za »pristno in edino pravilno krščanska«, svoje nasprotnike ali tiste, ki o tem dvomijo, pa žalijo z »rigoristi«, »farizeji«, »obsedenci s pravom« ipd. 

Da bi zapustili območje tovrstnih poenostavljenih in zmedenih mnenj, se je koristno ozreti v zgodovino Cerkve in tako razumeti logiko starodavnega krščanstva, bistveno strožjega od današnjega. Sveti apostol Pavel je denimo od svojih sovernikov celo zahteval neporočenost, saj naj bi se po njegovem prepričanju hitro bližal čas drugega Kristusovega prihoda, pri čemer bi lahko poročenost in od tod izhajajoča skrb za posvetne potrebe vsaj delno odvračala od doslednega in polnovrednega izpolnjevanja krščanskega načina življenja, kar se v pravoslavni tradiciji označuje z grško besedo akribija (strogost, natančnost). Ko pa je Pavel spoznal stvarne življenjske razmere takratnih kristjanov, je še vedno veljavni akribiji – ne da bi jo s tem kakorkoli zanikal – pridružil ojkonomijo. V tej zvezi se je vredno spomniti znanega izreka o dopustnosti zakonske zveze zavoljo preprečevanja »večjega zla« nečistovanja: »Bolje se je poročiti, kakor goreti!« (prim. 1 Kor 7, 8–9) Kakšen je torej globlji smisel tega izreka? Gre za to, da je cilj strogih stališč akribije odpirati pot h Kristusu, v srcu vsakega vernika ohranjati pri življenju zavedanje o resničnosti Boga in njegove neskončne ljubezni, ki pa ni ločena od resnice in pravičnosti. Stroga pravila nimajo smisla zaradi samih sebe, temveč zato, ker človeka usmerjajo skozi življenje in ga spodbujajo k hoji v smeri nebes, k hoji, ki ni za nikogar lahka. Brez strogih pravil in duha akribije se človek – prepuščen svojim lastnim merilom – poskuša odreševati sam iz sebe, brez Odrešenika, pač v skladu s plehkim in udobnim merilom, ki je v današnjem času tako zelo razširjeno: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« 

Zgoraj omenjeno merilo »dobrega počutja«, ki je lahko sprejemljivo z vidika posvetne psihologije, za Cerkev nima nikakršnega pomena. Cerkev se namreč ne giblje pod taktirko psihologije – kar se sicer na žalost pogosto dogaja na Zahodu –, temveč v skladu z duhovnostjo, ki se nahaja na povsem drugačni ravni in zahteva pristno notranjo razpoložljivost za Boga. Od tod postane jasno, da ojkonomija v Cerkvi vselej vodi k uresničenju akribije, saj (začasno) dopuščanje zelo splošnega izpolnjevanja določenih pravil v izjemnih primerih obstaja prav zato, da bi to privedlo k njihovemu karseda natančnemu in doslednemu izpolnjevanju. Naj pri tem navedemo primer.

Dvema osebama, ki živita skupaj neporočena, bi morala Cerkev najprej zastaviti vprašanje, ali želita ljubiti Kristusa. Če bi bil odgovor pritrdilen, bi ju morala opomniti, da hoja za Kristusom – tako od njiju kot od vseh ostalih vernikov – zahteva tudi žrtve. Kristus resda sprejema vsakega človeka, vendar ga ne želi pustiti »takšnega, kakršen je«, temveč želi, da se spreobrne, da si nadane »svatovsko oblačilo«, da bi tako lahko vstopil v Ženinovo dvorano (prim. Mt 22,1–14). Spreobrnjenje ali metanoia je predvsem notranje razpoloženje in skupaj s tem priznanje, da nihče ni pred Bogom popoln, da je človeška narava ranjena, dovzetna za različne grešne strasti in posledično podvržena nezvestobi in zaprtosti v odnosu do Boga. Temu notranjemu razpoloženju mora postopoma slediti zunanja in praktična izbira. Dve osebi, ki živita skupaj neporočena, se morata bodisi veljavno cerkveno poročiti ali pa odpovedati aktivnemu spolnemu življenju. V Cerkvi je namreč spolnost uravnavana in ni prepuščena samovoljni presoji ali osebni kaprici. Namen tega pravila je ohraniti čistost duše pred nebeškimi stvarnostmi, da se ne bi človek v obilici priložnosti za zlorabo svobodne volje odtrgal od Boga in samega sebe zavajal z besedami: »Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.« (Lk 12,19)

Če je odločitev za čistost iz povsem človeško razumljivih razlogov za koga v določenem primeru (začasno) neizvedljiva, bo njegovo krščansko življenje vsekakor okrnjeno, dostop do zakramentov pa otežen. Toda to še zdaleč ne pomeni, da imamo opraviti z vernikom »druge kategorije«, temveč zgolj s tem, da si je posameznik (začasno) izbral svoje specifično mesto v Cerkvi, kjer mu bo Bog po svoji previdnosti pomagal k nadaljnji rasti v veri in krepostih. Po našem osebnem mnenju bi lahko Cerkev tiste skupaj živeče neporočene pare, ki dlje časa niso spolno aktivni, prepustila k zakramentoma sprave in evharistije, vendar vselej s previdnostjo in premislekom. Na tak način bi bila uporabljena ojkonomija, hkrati pa bi akribija ostala nedotaknjena. 

Zelo drugače pa je treba pristopati k vrednotenju kohabitacije kot take. Pri tem je treba odločno zavrniti zgolj psihološko merilo, da je »ljubezen« med dvema skupaj živečima osebama enaka »ljubezni« dveh veljavno cerkveno poročenih zakoncev in da bi bilo zato krivično odrekati evharistijo tistim, ki živijo skupaj (tudi spolno aktivno) izven zakramenta svetega zakona. Na žalost obstajajo katoliški duhovniki in škofje, ki bi kaj takega počeli v vsakem primeru in brez pozivanja k spreobrnjenju, kar se neredko dogaja že sedaj, zlasti v deželah srednje in zahodne Evrope. Znašli smo se torej pred primeri uporabe ojkonimije ob odsotnosti upoštevanja akribije. Uporaba ojkonomije brez akribije povzroča uvajanje dvojnih meril in posledično pomeni teptanje pravičnosti! Kdor se je do sedaj iskreno trudil hoditi po zahtevni poti približevanja nebesom, se bo sedaj upravičeno počutil izdanega s strani Cerkve, ki jo je vseskozi spoštoval in njena iz božjih zapovedi izhajajoča pravila jemal zares. Če je zahtevnost akribije predvidena za vse vernike, ni razloga, da bi bila določenim skupinam vernikov podeljena posebna »pravica« živeti zgolj v skladu z ojkonomijo brez akribije. Poleg tega uporaba ojkonomije brez upoštevanja akribije uničuje sam smisel ojkonomije kot take. S tem ko je opuščeno pozivanje k spreobrnjenju, ko se dejansko podeljuje enako dostojanstvo vsakršni obliki skupnega življenja, ko se sklicuje zgolj še na psihološki vidik človeka, se neizogibno privede do naslednjega zaključka: »Če se počutiš dobro, potem je vse v redu.« Takšno razmišljanje in delovanje dolgoročno vodi v agnosticizem in opustitev vsakršne verske prakse, saj je na tak način človek razumljen kot samozadosten, kot nekdo, ki ne potrebuje odrešenja, božje milosti in duhovnega boja.  

V tej luči menimo, da bo v katoliški Cerkvi na Zahodu – razen v primeru nepričakovanega preobrata – nepoznavanje smisla ojkonimije, prevlada ideologije zavračanja akribije, pomanjkanje duhovnega pogleda in poklekanje pred psihologizacijo privedlo do notranjega izpraznjenja krščanskega oznanila.