O posinodalni spodbudi "Amoris Laetitia"

dr. Ivo Kerže

Opravičujem se bralcem za zamik, s katerim objavljam analizo nove, mrzlično pričakovane posinodalne apostolske spodbude z naslovom Amoris laetitia (Radost ljubezni). Vzrok zamika je, kot si bralci verjetno lahko predstavljajo, predvsem v kočljivosti tega dokumenta. Le-ta prinaša papeževa stališča okrog vprašanj izredne in redne sinode o družini, ki se je zvrstila v Vatikanu v zadnjih dveh jesenih. Čakal sem, da se je nabralo dovolj odzivov relevantnih cerkvenih voditeljev, da bi lahko na tej osnovi prikazal čim bolj izostren pogled na dokument, katerega najznačilnejša poteza, naj to že uvodoma povem, je poudarjena dvoumnost izražanja okrog najbolj perečega vprašanja omenjenih dveh sinod glede Kasperjeve teze, da se sme v določenih primerih pripuščati k Sv. Obhajilu ločene in ponovno civilno poročene, ki ne živijo vzdržno kot brat in sestra.

V tem prispevku se ne bom osredotočil na razne druge zanimive vidike dokumenta: v njem je povedano marsikaj lepega, neproblematičnega in spodbudnega o zakonski zvezi. Vendar glede na to, da je sam papež Frančišek izbral za osrednjo temo sinodalnega dogajanja ravno omenjeno Kasperjevo tezo (sam je namreč določil, da kardinal Kasper poda v (edinem!) uvodnem predavanju k sinodi točno to tezo) mislim, da ni narobe, če se pri oceni posinodalne spodbude tudi tu ustavimo točno ob tem vprašanju.

Ključni odlomki

Tema o ločenih in ponovno poročenih se nahaja v VIII. poglavju posinodalne spodbude, ki nosi naslov Spremljati, razločevati in vključevati krhkost. Naj bo takoj povedano, da nikjer v dokumentu papež Frančišek ne zavrne Kasperjeve teze. So pa v njem določena besedila, za katera se nekaterim zdi, da jasno namigujejo v Kasperjevo smer. Uporabljam izraze »zdi« in »namigujejo« s poudarkom, ker je papeževo besedilo v teh točkah zelo dvoumno napisano.

Pojdimo kar takoj k odlomku, o katerem se najbolj razpravlja: k opombi 351. Gre za opombo k stavku iz točke 305, v katerem papež pravi takole: »Zaradi pogojenosti in olajševalnih okoliščin, je možno, da je v okviru objektivno grešne situacije – ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti – možno živeti v Božji milosti, ljubiti in rasti v življenju milosti in darovanjske ljubezni [carità], prejemajoč v ta namen pomoč Cerkve.« Opomba 351 k temu stavku dodaja: »V določenih primerih bi lahko to bila tudi pomoč Zakramentov.« Opomba se sicer nadaljuje z dvema stavkoma, ki ne spremenita pomen navedenega.

Iz tega stavka, tako kot je povedan, bi bilo možno sklepati, da je možno tudi tistim v iregularnih zvezah (to je pač objektivno grešna situacija) podeljevati Zakramente, med katerimi sta tudi Sv. Spoved in Sv. Evharistija. Res je, da je k »objektivni grešni situaciji« iz točke 305 dodana klavzula »ki pa ni subjektivno grešna ali ni taka v polnosti«, kar bi morda lahko pomenilo, da kasperjansko branje tega teksta ni pravilno, saj bi lahko bila npr. mišljena situacija ločenega in ponovno poročenega, ki se vzdržuje spolnih odnosov, kot je učil sv. Janez Pavel II. v točki 84 posinodalne spodbude Familiaris consortio (pri čemer je treba vedeti, da to velja le za tiste ločene in ponovno poročene, ki iz objektivnih razlogov, kot je vzgoja otrok, ne morejo prekiniti nove zveze). Vendar je tudi to branje Amoris laetitia vprašljivo, saj v opombi 329 (k točki 289) pravi glede take vzdržnosti: »V takih situacijah mnogi, ki poznajo in sprejmejo od Cerkve ponujeno možnost sobivanja ‘kot brat in sestra’, ugotavljajo, da ob pomanjkanju določenih izrazov intimnosti ‘ni redek pojav, da se zvestoba znajde v nevarnosti in je tako prizadeto dobro otrok’ (Gaudium et spes, 51).« Najprej je seveda treba vedeti, da se navedena točka 51 koncilskega dokumenta Gaudium et spes nanaša situacijo regularno poročenih. Drugič pa je treba reči, da navedena opomba vodi v stališče, da ločeni in ponovno poročeni lahko iz upravičenih vzrokov ima spolne odnose, ki posledično niso (subjektivno) grešni.

Vendar ni jasno, kako bi lahko prešuštno spolno dejanje (tako je pač v objektivnem smislu sleherno spolno dejanje poročenega človeka, ki ni izvršeno s sozakoncem) ne bilo subjektivno grešno, ko pa je papež Janez Pavel II. v točki 80 okrožnice Veritatis splendor pojasnil, da imamo v določenih primerih opravka z notranje zlemi dejanji: to so objektivno zla dejanja, ki po svoji naravi nikoli ne morejo biti subjektivno upravičljiva. Med takimi dejanji navaja, sklicujoč se na sv. Pavla (1 Kor 6, 9-10) tudi prešuštvo (točka 81). Vendar zdi se, da tudi ta nauk pričujoča posinodalna spodbuda postavlja po vprašaj, ko pravi v točki 301, da »ni več mogoče reči, da vsi tisti, ki se nahajajo v kaki tako imenovani ‘iregularni’ situaciji živijo v stanju smrtnega greha in nimajo posvečujoče milosti.« Objektivna notranje zla dejanja imajo namreč vedno za učinek (subjektivni) smrtni greh in izgubo posvečujoče milosti. Čeprav se ob natančnejšem branju točke 301 kaj hitro izkaže, da se z iregularno situacijo lahko tudi misli le ločenost in ponovno poročenost, ki pa (ob predpostavki, da prekinitev nove zveze ni mogoča npr. zaradi vzgoje otrok) ni subjektivno grešna, če se omenjeni osebi vzdržujeta spolnih odnosov. V toliko ni mogoče nujno brati zgornjega besedila kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih. Je pa res, da ta nauk v okrožnici ni nikjer ponovno afirmiran.

Skratka, zdi se, da se, če kombiniramo opombi 351 in 329 posinodalne spodbude Amoris laetitia, znajdemo v položaju, v katerem bi bili prisiljeni ugotoviti, ali da papež zavrača nauk o neminljivosti zakonske zveze (le v takem primeru bi ne bili spolni odnosi ločenih in ponovno poročenih prešuštni ter s tem notranje zli in bi lahko te osebe prejemale Zakramente), ali pa da zavrača nauk o realni navzočnosti Jezusa Kristusa v Sv. Evharistiji (le v takem primeru bi jo smeli zauživati prešuštniki). Oboje bi bilo v nasprotju ne le z izročilom Cerkve, pač pa tudi z novozavezno Božjo besedo (Mr 10, 1-12; 1 Kor 11, 27-29). V prav tako nasprotje bi zašlo razumevanje točke 301, če bi bila mišljena kot zanikanje nauka o notranje zlih dejanjih (1 Kor 6, 9-10).

Papeževa nezmotljivost

Toda katoličani verujemo, da se papež ne more motiti glede vere in morale. Res je seveda, da v strogem smislu ta nezmotljivost velja le za dogme izrečene ex cathedra, t.j. takrat, ko papež eksplicitno želi izreči kak nov nauk, ki zadeva vero in moralo. Taka izreka sta bila v zgodovini samo dva: ko je leta 1854 papež Pij IX. razglasil dogmo o Marijinem Brezmadežnem spočetju in ko leta 1950 je Pij XII. razglasil dogmo o Marijinem Vnebovzetju. Vendar kljub temu imajo podoben značaj nezmotljivosti vsi tisti nauki, ki jih najdemo kot neprekinjeno prisotne v izročilu Cerkve. Ko se papež na te nauke nasloni ali iz njih izhaja, uči tudi na nezmotljiv način.

Kako je z nezmotljivostjo v primeru omenjenih odlomkov posinodalne spodbude Amoris laetitia? Kardinal Burke je v svoje komentarju spodbude izpostavil 3. točko dokumenta, iz katere se zdi, da v tej spodbudi ni bil papežev namen učiti na nezmotljiv način, pač pa le podati nekaj osebnih refleksij o sinodalnih temah, ki nimajo zavezujočega značaja. V tej točki namreč papež pravi takole: »V zavesti, da je čas pomembnejši od prostora, želim poudariti, da ne kaže reševati vseh doktrinalnih, moralnih in pastoralnih vprašanj z nastopi cerkvenega učiteljstva«. Recimo, da je možno to točko tolmačiti tako, kot pravi kardinal Burke, vendar je stavek zelo splošen in se ne nanaša jasno na sam posinodalni dokument. Zato ga pa kasperjanska stran ne razlaga takole, pač pa jemlje dokument kot del učiteljstva.

Ne glede na to, ali se strinjamo ali ne z Burkovim branjem, pa kaže opozoriti na branje dokumenta iz strani kardinala, ki je po funkciji najbolj kompetenten za njegovo razlago, to pa je prefekt kongregacije za nauk vere kardinal Gerhard Müller. V nedavnem predavanju in intervjuju je namreč pojasnil, da navedeni odlomki Amoris laetitia niso v nasprotju z naukom vere, ker se opomba 351 ne nanaša izrecno na ločene in ponovno poročene, pač pa na splošno na »objektivno grešne situacije«. Za nekatere »objektivno grešne situacije« nesporno velja, kar pravi opomba 351, da ljudje v njih smejo pristopati k Zakramentom. Gre za posameznike, ki so objektivno naredili greh, za katerega niso subjektivno krivi: npr. ko v šoli učenec vzame domov svinčnik, misleč da mu pripada, v resnici pa je sošolčev. Objektivno je to greh, subjektivno pa ni. Drugače pa je pri notranje zlih dejanjih, kjer taka distinkcija odpade. V tem smislu Müller pokaže, da opomba 351 ni v nasprotju z naukom Cerkve in s Svetim pismom. Isto velja za opombo 329, ki ni postavljena kot trditev, ampak samo kot pomislek iz strani zakoncev na določila nauka Cerkve in v toliko ne izraža (nujno) niti papeževega mnenja. Glede točke 301 sem pa pisal že zgoraj, da je ne gre (nujno) razumeti v nasprotju z naukom Cerkve o notranje zlih dejanjih. Poleg tega Müller poudarja, da če bi res papež želel spremeniti učenje Cerkve na tem področju (kar bi ga sicer pahnilo v heretičen položaj), bi moral to storiti povsem jasno in enoznačno in bi moral pri tem spremeniti zadevna določila kanonskega prava (npr. kan. 915) in nauk v Katekizmu, kar pa (zlasti glede na 3. točko Amoris laetitia) se zdi, da papež nima v načrtu.

Kako bo(mo) sojen(i)?

Glede na že povedano, lahko sklenemo, da posinodalna spodbuda Amoris laetitia ne postavlja na laž Jezusove obljube, dane Petru, da »na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Mt 16, 18). Kar je v njej napisano, ni v izrecnem nasprotju s tem, kar je Cerkev vedno učila; je pa napisano tako, da lahko kdo v njej vidi stališča, ki so v popolnem nasprotju z naukom Jezusa in njegove Cerkve. Zato pa se lahko z vso spoštljivostjo do papeške funkcije vprašamo ter v skladu z določili kanonskega prava (kan. 212, § 3), kako bodo zanamci (in Bog) vrednotili ta pontifikat, če je pa vendar osnovna naloga papeža potrjevanje bratov v veri (Lk 22, 32)? Bo vrednoten kaj bistveno bolje od pontifikata papeža Liberija iz 4. stoletja, ki se je podobno dvoumno izražal o arijanski hereziji in o čemer je sv. Atanazij javno kritično poročal v 41. poglavju svoje Historia arianorum ad monachos? To je rečeno seveda z upanjem in prošnjo k Bogu, da bo sv. oče pojasnil svoja stališča in nas tako potrdil v veri.

kardinal Robert Sarah v Zagrebu

Gvinejski kardinal Robert Sarah, prefekt Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, bo v sklopu praznovanja Marije Kamnitih vrat obiskal Zagreb. V torek, 31. maja bo daroval sveto mašo v zagrebški katedrali. V sredo, 1. junija pa bo imel predavanje z naslovom "Družina proti teoriji spola - sv. Janez Pavel II.: Prihodnost človeštva je odvisna od družine."

Kardinal je branitelj družine, podpornik urejenega bogoslužja in tradicionalne latinske svete maše.

Proslava svetkovine Majke Božje od Kamenitih vrata 

 Dies academicus 2016

Intervju: Hrvatska mora pronaći snagu za novi život 

kardinal med vodenjem pogreba "po starem"

 

Klasični in tehnicistični način mišljenja

V preteklih mesecih smo lahko pogosto opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob, hvala Bogu zaenkrat neuspešnem, poskusu redefinicije zakonske zveze in družine. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni videti izhoda. Pri tem mislimo predvsem na dejstvo, da sta jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačna, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah tega pojava za nadaljnji razvoj naše civilizacije.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo. To vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue durée [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah (http://www.scientificamerican.com/podcast/episode/the-flynn-effect-modernity-made-us-12-08-20/) imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja. 

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje. 

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi partikularnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo levičarji spričo svoje hegemonije nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost. 

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako npr. veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v intuitivnem zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni tisti, ki je izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen preskok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Katoliško-konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

Za vsakršen trajnejši uspeh je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda danes globoko ukoreninjeno in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno. 

Katoličani moramo torej predstaviti svoj koncept znanja in način razmišljanja, ki je mnogo širši kot sodobno abstraktno-logično mišljenje (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neugodnega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini, nujno pa se zdi tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudi klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se zdi ponovna uveljavitev slednjega spričo njegovih inherentnih prednosti skorajda nujna.   

Binkoštno darilo bralcem: Knjiga Corpus Christi v elektronski obliki

Skoraj leto dni je minilo od izdaje knjige Corpus Christi. Knjiga je bila dobro sprejeta in zaradi povpraševanja, ki je presegalo naša pričakovanja, tudi ponatisnjena.

Sedaj ponujamo tudi e-knjigo, ki omogoča iskanje ter kopiranje teksta.

Še vedno so na razpolago tudi knjige v tiskani obliki. 

Širite to odlično delo, da bi vse več ljudi spoznalo resnico ter opustilo obhajilo na roke in začelo prejemati kleče in na usta!