sobota, 24. december 2016

Blagoslovljen Božič in srečno novo leto!



Vsem bralcem ob prazniku rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa želimo, da bi v novem letu napredovali na poti svetosti.



Naše božično darilce za vse pa je pesem Luč svetá, ki jo je napisal duhovnik Mihael Opeka (1871–1938), objavljena pa je bila leta 1897 v reviji Dom in svet. Priporočamo počasno, dvakratno branje. :)

















Luč svetá

Temà po zemlji moč razklada,
Objema ljudstva tožen mrak,
Od vzhoda solnca do zapada
Nebo preprega črn oblak,
Oblak grozan -
Kot da se bliža zadnji dan,
Ki prerodé se v njem svetovi,
Vzdihujejo v temi rodovi
Od grôze in strahú.
Zašèl jim s póti je mirú,
Nikjer ni varen več korak:
Čimdalje bolj neznani kóti,
Čimdalje bolj so krive póti,
Povsod bojazni plàšni vzkliki . . .
Pred ljudstvi távajo vodniki
Kot slepci préd-se tipajoč —.
Strašnà temà in noč!

A luči ni!
Vodniki, ki od luči prave
V temò so ljudstva zapeljali,
Vse luči svoje so požgali,
Ostali zdaj so brez svečave:
Oj, da nikdár
Ni svetil v svetu njíhov žar
Takó slepeč, kot óne luči,
Ki v dálji potnika slepé,
Da spéhan se za njimi muči,
Dokler ne zmanjka mu stezé — —
Razum je luč! tako zavpili
Med ljudstva krivi so preroki,
Da bi mu poti razsvetlili —:
„E d i n a luč —- v njì jásni vzróki,
V njì smótri jásni so stvarém ;
In česar luč ta ne doseže,
Kamòr ne more umovanje,
Oj bratje, to so nične sanje,
To nas ne briga, nas ne veže,
Kdo vprašaj nas po tém!
Temà je vera — strani ž njo,
Slobodna misel luč je naša,
V nji vsaka druga luč ugaša,
Kot v solnčnem zlátu zvezd srebró…
A drugi so se krohotali,
Materije so luč prižgali
In svetit šli v ,temó' . . .
Napredek tam, tu človečanstvo
In bratoljubje in slóboda
In uživánje in poganstvo
In drugih lučij sto
Vodniki ljudstvom so kazali,
Da bi od vzhoda do zahoda
Krščanstva ,mrak' razgnali — —

Toda zaman!
V naróčaj luči blagodejni
Dospèl ni rod svetlôbe žejni:
Po dnevu žarnem koprnèl,
In ni zagôrel njemu dan,
Le v noč z vodniki je zašèl
Človeški bedni rod.
Temà gostejša vsepovsod,
Temà je v srcih in umôvih,
Temà v človeških je sinovih,
Nihčè ne ve nì kod nì — kam,
Mračán je lažilučij plam,
Vsi pogašêni so svetilki,
Pred ljudstvi tavajo vodniki
Kot slepci, préd-se tipajoč —
Strašnà tema in noč!

In luči ni — —
Oj trume, trume zapeljane,
V temò egiptovsko prodane :
Obrnene od luči zláte,
Očí zavezane imate . . .
Z očij obézo! — luč gorí,
Gorí še vedno plameneče,
Kažoč nam pot mirú in sreče,
Nebeško-lep je nje sijaj :
Z očij obézo! — K nji n a z a j!

Nad Betlehemom oznanila
To luč je zvezda mila svetu,
Od Luči Luč, ki je svetila
Od večnih vekov pri O č e t u;
Iz Jakopovega rodú
Izšla nam zôra je mirú,
Iz čiste, svete Porodice
P r a v i c e  S o l n c e in  r e s n i ce
V temò je zemsko posijalo
Z oboka žarnega nebá,
Od Luči Luč — in luč svetá . . .
On, ki je solnca žar zanétil,
Pod solncem nam je sam prisvétil,
Telesnim lučim vsem izvòr,
Postàl je svetu rešnji zòr.

Iz težkih sanj
Tedàj je zêmlja se vzdramíla,
Ozrla žêljna se je vanj
In v zoru tem slavíla
Iz smrtne je nočí vstajenje:
Kjer svit le-tá je posijál,
Povsod pognalo je življenje
Veselo, bujno svojo kal
Iz tèmnih nočnih tâl;
Razmíkale so se meglé,
Zaznávale stezé;
Iz mraka plašnega in zmot
Tedàj v svetlôbe domovino
Uzrlo je človeštvo pot
Tesnò — a pravo pot e d i n o.
Rodovi, ki na desno, levo
Takràt so távali slepó,
Pozdrávili so luč kraljevo
In varno šli za njó
Iz veka v vek . . .

A glej, gorjé:
Viharnih časov burni tek
In laž in v prsih slèpa strast
Zavêli spet od luči té
Rodove so v temé propast.
Od vzhoda solnca do zapada
Objema ljudstva tožen mrak,
Temà po zemlji moč razklada,
Nebo preprega črn oblak,
Oblak grozán —
Kot da se bliža zadnji dan,
Ki v njem se prerodé svetovi,
Vzdihujejo v temi rodovi
Od grôze in strahú . . .

N a z a j , n a z a j na pot mirú,
Ve trume národov nesrečne,
Nazaj do p r a v e luči večne,
Ki je izšlà, da več ne vtóne,
Ki ne stemní je mrak temán,
Ki noč pretvarja v žívi dan,
Ki je otela milijóne
Kažóč jim pot iz zemskih tog —
Nazáj do zôrne luči jasne,
Ki večne veke ne ugasne,
Do luči, ki je — Kristus-Bog!


Mihael Opeka      

ponedeljek, 19. december 2016

O zgrešenosti odziva Rocca Buttiglioneja na "dubia" štirih kardinalov



Pred kratkim smo objavili prevod »dubia«, ki so jih kardinali Raymond Burke, Carlo Caffarra, Joachim Meisner in Walter Brandmüller naslovili na papeža Frančiška glede nekaterih aspektov apostolske spodbude Amoris Laetitia. Dvomi so v mednarodnem katoliškem občestvu sprožili mnogo odzivov in zanimanja. Mdr. je znani italijanski »katoliški« politik Rocco Buttiglione (ki je pred kratkim volil za zloglasni zakon Cirinna o civilnih zvezah istospolnih!) pripravil svoj odgovor, ki je bil preveden v številne svetovne jezike, objavljen je bil tudi na spletni strani ljubljanske nadškofije (KLIK). Nedolgo zatem je bil na isti strani objavljen še intervju z avtorjem. Na Buttiglionejev odgovor se je nedavno skliceval tudi duhovnik Branko Cestnik, ko je na svojem blogu in straneh spletnega portala Časnik zagovarjal papeževo delovanje. Vse to podaja vtis, da se vrh slovenske Cerkve strinja z Buttiglionejevo interpretacijo. Ker se nam njegovi odgovori žal ne zdijo prepričljivi, smo se odločili za prevod članka ameriškega duhovnika in doktorja teologije Briana Harrisona, ki je prepričljivo pokazal pomanjkljivosti Buttiglionejevega odgovora.  

Brian Harrison, O. S.

PRVI DVOM

Prvi dvom zadeva najbolj pereče praktično vprašanje, ki izhaja iz Amoris Laetitia (v nadaljevanju AL): ali moramo sporočilo spodbude razumeti v smislu dopuščanja prejemanja svetega obhajila nekaterih ločenih in ponovno (civilno) poročenih, ki živijo more uxorio (t.j. spolno aktivno)? Buttiglione pravi, da mora biti odziv na ta dvom pozitiven, da torej dokument to res dovoljuje v nekaterih primerih. Kako torej Buttiglione uskladi to doslej neprisotno dovoljenje s tradicionalno doktrino? »Med dejanjem,« pravi, »ki je velik greh in izvrševalcem tega dejanja, ki se lahko znajde zvezan z okoliščinami, ki zmanjšujejo njegovo odgovornost za dejanje oz. lahko slednje v nekaterih primerih slednjo celo popolnoma izničijo, je potrebno jasno razlikovati. Pomislimo na primer na primer ženske, ki je finančno in duševno popolnoma odvisna od nekoga in je prisiljena imeti spolne odnose proti svoji volji.«

Ta trditev se mi zdi kot slamnati mož, ki se izogne bistvu vprašanja in vnaša zmedo v celotno diskusijo. Buttiglione v svojem primeru pravzaprav opisuje »spolno sužnjo« podvrženo posilstvu. Če je ženska prisiljena v spolni akt »proti svoji volji«, le-ta ne predstavlja niti dejanja iz njene strani, kaj šele greha. Praktično vsi teologi bi se strinjali, da ženski v zgornjem primeru tega dejanja ne bi bilo treba priznati in obžalovati v zakramentu spovedi. A to ni situacija, o kateri govori sveti oče v AL, kar bi Buttiglione moral vedeti. Frančišek namreč misli neveljavno ponovno »poročene«, ki hote živijo more uxorio ter želijo zakramentalno odvezo ter obhajilo brez odločitve za vzdržno življenje.

Buttiglione nato nadaljuje, da je trdna odločitev za odpoved grehu nujno potrebna za prejem zakramentalne odveze. A dodaja: »Toda spokornik morda ne bo takoj dosegel te ločitve in oblasti nad samim seboj. Tu je pomemben pojem »situacije greha«, ki ga je razložil Janez Pavel II. Nekdo ne more verodostojno obljubiti, da ne bo nikoli več zagrešil nekega greha, če živi v situaciji, v kateri je izpostavljen skušnjavi, ki se ji ne more upreti.«

Ta trditev ponovno vnaša zmedo. Nujen del odločitve za odpoved grehu – ki jo izpovemo v obrazcu kesanja – je tudi odločitev za izogibanje skušnjavi. Če se npr. ponovno poročena oseba kesa greha, a se hkrati ne more ali noče ločiti od svojega civilnega partnerja/partnerice oz. življenje pod isto streho zanj/zanjo predstavlja nepremagljivo skušnjavo za prešuštvo, ne more dobiti odveze. Podobno kot je ne more dobiti tudi alkoholik, ki svojemu spovedniku pove, da se ni pripravljen odpovedati obiskovanju barov s prijatelji po službi. Buttiglione namreč nima prav – pri omenjenih primerih ne gre za to, da bi bile osebe te odločitve nezmožne, temveč da tega ne želijo. Bog nikoli ne zahteva nemogočega in nam vedno ponuja dovolj milosti za izpolnjevanje njegove volje. Kot je sveti Pavel zatrdil kristjanom v Korintu: »Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati.« (1 Kor 10: 13-14)

DRUGI DVOM

Buttiglionejev odgovor na drugi dvom – če je učenje iz Veritatis Splendor (VS) 79 o obstoju intrinzično zlih dejanj po AL 304 še vedno veljavno – je zelo površen. Odgovarja, da je seveda še vedno veljavno, ker papež ne ponuja drugačne ocenitve teh dejanj, temveč le pripoznava subjektivne okoliščine, ki lahko zmanjšajo subjektivno odgovornost za intrinzično zla dejanja. Če bi le bilo tako preprosto! Buttiglione namreč popolnoma prezre, kaj je kardinale vodilo k pripravi vprašanja. V AL 304 papež namreč ne pravi le tega, da je odgovornost za prešuštna dejanja lahko včasih zmanjšana zaradi subjektivnih okoliščin. Zdi se, da trdi, da lahko obstajajo izjeme glede same prepovedi prešuštva. Sklicuje se namreč na del Summe sv. Tomaža (Ia IIae, Q. 94, a. 4), v kateri slednji ne govori o zmanjšani odgovornosti, temveč o splošnih pravilih, ki ne veljajo v vsakem primeru. V kontekstu celotnega 8. poglavja se zdi, da sveti oče v točki 304 implicira, da lahko na osnovi učenja sv. Tomaža ugotovimo, da je moralni zakon o prepovedi spolne intimnosti izven veljavne poročne zveze eno izmed tistih generalnih pravil, za katere v določenih partikularnih primerih obstajajo izjeme. V prejšnjem poglavju AL (303) papež namreč pravi, da lahko vest nekoga, ki živi v iregularnem spolnem razmerju, »prepozna z določeno moralno gotovostjo, da je [to razmerje] skladno z Božjo voljo v konkretni kompleksnosti posameznikovih omejitev«. Ker Bog ne bi mogel nikoli zahtevati nečesa, kar je v nasprotju z njegovo lastno zapovedjo, bi spolna dejanja v tem primeru bila objektivno nujna, ne le subjektivno opravičljiva. Z drugimi besedami, zdi se, da papež Frančišek v AL 303-304 uči šokantno novo tezo, da lahko človeška vest racionalno odkriva resnične izjeme glede Božjega zakona, ki prepoveduje vse spolne intimnosti izven zakona.

Poleg tega Tomaž Akvinski (kot so izpostavili številni tomistični raziskovalci) nikoli ne trdi ali implicira, da se kaj takega lahko zgodi, zato je sklicevanje nanj v okviru točke 304 napačno. V Q. 94, a. 4 namreč obravnava pozitivne aspekte naravnega prava, glede katerega v določenih okoliščinah res lahko obstajajo izjeme, kot je razvidno iz konkretnega primera, ki ga podaja. Čeprav obstaja zakon, da je sposojene objekte treba vrniti lastniku, obstajajo nekateri primeri, v katerih to ne velja: če bi npr. bilo jasno, da bi lastnik vrnjeno orožje uporabil za zlo dejanje, mu ga izposojevalec  v teh okoliščinah ne bi smel vrniti. Sveti Tomaž nikjer ne pravi, da lahko obstajajo izjeme glede negativnih zapovedi, kot je npr. »Ne prešuštvuj.«

TRETJI DVOM

Tu kardinali sprašujejo, ali lahko po AL 301 še vedno trdimo, da ljudje, ki živijo in more uxorio, živijo v stanju stalnega velikega greha. Buttiglione odgovori z »da«, pod pogojem, če razlikujemo med velikim (objektivna ocena nemoralnega dejanja) in smrtnim (subjektivna izguba posvečujoče milosti, do katere ne pride, če umanjka popolno zavedanje ali privolitev) grehom. A Buttiglione se tu ponovno le dotakne površine problema in zato ne razume resničnega razloga za dvom. Papež Frančišek v AL 303 namreč zapiše šokantno trditev, da se lahko nekateri ponovno poročeni nahajajo v »konkretni situaciji, ki jim onemogoča, da bi ravnali drugače brez dodatnega greha.« A če bi bila odpoved nadaljnjim spolnim dejanjem za ljudi v tej konkretni situaciji grešna, to pomeni, da njihovo nadaljnje spolno aktivno življenje nikakor ne bi bilo stalno stanje velikega greha, še manj subjektivno stanje smrtnega greha. Bilo bi moralno obvezno

Poleg tega je Buttiglionejevo razumevanje razlogov, zakaj ljudem v takem stanju Cerkev nikoli ni podeljevala odveze in obhajila, zelo površno in pomanjkljivo. Pravi namreč: »Kanon 915 zakramente odreka tistim, ki vztrajajo v javnem velikem grehu ne glede na dejstvo (ki je prepoznano kot možnost), da morda niso v stanju smrtnega greha. Razlog je očitno javno pohujšanje.« A v tem primeru je izogibanje javnega pohujšanja po Janezu Pavlu II. le sekundarni razlog, primarni razlog je striktno doktrinaren in torej ni podvržen spreminjajočemu se cerkvenemu pravu (Familiaris Consortio 84).

Izpostaviti je potrebno, da papeževe besede v FC 84 ne omenjajo nikakršnih olajševalnih okoliščin, ki bi lahko dovoljevale podeljevanje zakramentalne odveze in obhajila ljudem v tem položaju, tudi če bi se lahko popolnoma izognili javnemu pohujšanju. Ker je njihova izključitev iz zakramentov utemeljena predvsem na »njihovem stanju in življenjski situaciji«, ki »objektivno nasprotuje« globokemu poročnemu pomenu evharistije, in ker to objektivno nasprotju očitno ostane tudi če se nekatere osebe subjektivno ne nahajajo v stanju smrtnega greha (zaradi pomanjkanja popolnega vedenja ali privolitve), je jasno, da jim noben duhovnik, ki je zvest učiteljstvu sv. Janeza Pavla II. ne more podeljevati zakramentalne odveze in obhajila. Janez Pavel namreč eksplicitno pravi, da lahko prejmejo zakramente le tedaj, če se odločijo živeti vzdržno. Čudi me, da se tako pomemben intelektualec kot je Buttiglione kaže kot popolnoma neveden glede učenja FC 84 in sploh ne omenja tega teksta.


ČETRTI DVOM

Tu bi se strinjal z Buttiglionejem, da AL 302 (ki ga kardinali omenjajo v dvomu) sam po sebi dopušča pozitiven odgovor na vprašanje o nadaljnji veljavnosti Veritatis Splendor 81, ki uči, da okoliščine in nameni ne morejo nikoli spremeniti intrinzično zlega dejanja v dobro ali dopustno dejanje. A obravnavane trditve iz AL 303 in 304, ki sem jih predstavil zgoraj, postavljajo to pod vprašanje.

PETI DVOM

Štirje kardinali končno sprašujejo, ali lahko po AL 303 še vedno velja učenje Janeza Pavla II. iz VS 56, da vest nima »kreativne« vloge, ki bi lahko »legitimirala izjeme glede upoštevanja absolutnih moralnih norm, ki prepovedujejo intrinzično zla dejanja.« Buttiglione odgovarja z uslužnim »da«, ne da bi se pri tem zares spoprijel s katerim od stavkov iz AL 303 in 304, ki so primorali kardinale k formuliranju dvomov.
Buttiglione zaključuje: »Zato se mi zdi očitno, da je Amoris laetitia povsem v skladu z naukom in izročilom Cerkve.« Njegova samozavest se mi zdi popolnoma napačna in neprimerna glede na plitkost argumentov, ki jih predstavlja v obrambo te globoko problematične apostolske spodbude.

Prirejeno po: onepeterfive

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...