ponedeljek, 24. avgust 2015

Nekaj misli o Laudato Si



Papež Frančišek je pred nekaj meseci izdal prvo encikliko o okoljski problematiki, ki je v javnosti naletela na buren odziv, pri čemer je presenetljivo predvsem to, da so kritični glasovi prihajali predvsem s t. i. desnega pola. Številni so encikliko razumeli kot poskus ugajanja modernim senzibilnostim in programu politične levice ter jo skladno s tem ostro kritizirali. Toda stvari niso tako preproste, kar bomo v tem prispevku tudi poskušali predstaviti.

Najprej je primerno izpostaviti, da je okoljska problematika izrazito moderna, saj je posledica nagle industrializacije in urbanizacije 20. stoletja – zato bi bilo absurdno govoriti o problemu varstva okolja denimo v 17. stoletju. Skladno s tem v preteklih obdobjih tudi ni bilo pričakovati kakega oprijemljivejšega odziva učiteljstva katoliške Cerkve na temo ekologije, čeprav sta v tej smeri razmišljala že prejšnja papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. To pa samo po sebi še ne pove nič o sami okrožnici – navsezadnje se Cerkev na problematiko delavskih pravic prav tako ni odzvala vse do 19. stoletja, ko je ta problem postal zares akuten. Okoljska problematika gotovo predstavlja velik problem sodobne družbe, zato je papežev odziv nekako pričakovan in dobrodošel. Ustaviti se torej moramo le pri sami vsebini okrožnice.

Burni odzivi na encikliko so prihajali predvsem iz dveh strani, in sicer od zagovornikov ekonomskega liberalizma na eni ter od republikanske katoliške javnosti v ZDA na drugi strani, pri čemer sta ti dve kategoriji v veliki meri identični. Kritike prvih, ki jih skrbi predvsem vpliv okoljevarstvene zakonodaje na gospodarsko rast, za katolike pravzaprav sploh niso posebno relevantne. Obsedenost z gospodarsko rastjo je namreč prvina post-krščanske modernosti, ki vsebuje značilnosti gnostične herezije – poskus vzpostavljanja »imanence eshatona«, se pravi poskus ustvarjanja nebes na zemlji. Gospodarska rast je sama po sebi seveda nekaj dobrega, vendar je nikakor ne smemo poveličevati oziroma jo postavljati na mesto vrhovne vrednote, kot to večinsko počnejo liberalci. Pomembnejši ugovori so tisti, ki opozarjajo na nujnost distanciranja od ideologije t. i. »globoke ekologije«. Slednja zavrača centralni pomen človeka v stvarstvu oziroma ga nadomešča s t. i. »biocentričnim modelom«. Zagovorniki tega pristopa torej zavračajo izjemnost in posebnost človeka kot »krone stvarstva« – po njihovem mnenju je človek preprosto še ena izmed živali, ki si nikakor ne bi smela lastiti prednosti pred drugimi oblikami živih bitij. Danes prevladujoči antropocentrizem je sicer krščanstvu bližje, saj se v njemu vsaj delno zrcali nauk o stvarjenju človeka po božji podobi, a je kljub temu iz katoliškega stališča nesprejemljiv, saj izničuje nadnaravno perspektivo bivanja.

Če pogledamo iz vidika zgodovine mišljenja, bomo videli, da v krščanskem mišljenju (kot tudi v antičnem) prevladuje mišljenje o biti, o bivajočem – usmeritev je torej kozmološka in nadnaravna. V mišljenju, ki se poglablja v bistvo stvari, se tako lažje zrcali tudi pomen okolja, ki ga ta ima kot stvaritev s svojo bitjo, ki je sama po sebi dobra. Moderni obrat pa je najprej prinesel historicizem, se pravi preučevanje preteklih človekovih dejanj, in nato še obrat k storilnosti, k »faciendumu«, k moderni naravoslovni in tehnični znanosti, ki se ne sprašuje npr. po biti drevesa, temveč zgolj po tem, kako lahko drevo čim učinkoviteje uporabimo. Storilnostno mišljenje, ki je sicer do neke mere legitimno in potrebno, moramo označiti za glavnega krivca za sedanje okoljske probleme. Verigo stvarstva so zamenjale številke, ki označujejo uporabnost določene stvari. Kot poudarja papež Frančišek, gre iskati vzroke okoljske krize v prelomu človekovega razmerja do Boga in s tem do počela vsega stvarstva. Če torej okrožnico beremo v celoti, vidimo, da nas vabi k vrnitvi k avtentično krščanskemu pogledu na svet, ki je (post)moderni izrazito nasproten.

Pri vsem tem pa je potrebno poudariti še en vidik katoliškega nauka. Z vero v enega Boga so se ljudje tudi zavedli, da so vse zemeljske stvari ustvarjene, zato niso božanske, za kar so jih pogosto razglašale razne poganske religije. To vsebuje tudi prva izmed desetih zapovedi. Slikovito je to dejstvo izrazil angleški mislec Gilbert Chersteton, ki je dejal, da je narava kakor naša mlajša sestra: imamo istega očeta, imamo jo radi, nima pa avtoritete nad nami. Prav tako je ne gre častiti.

Laudato sí tako predstavlja dobrodošel odgovor cerkvenega učiteljstva na eno izmed perečih vprašanj modernosti in poudarja kozmološko perspektivo vere, hkrati pa nas opominja na nujnost poznavanja in ohranjanja človekove narave, ki je v današnjem času deležna najrazličnejših napadov. Kritika nekaterih katoliških krogov se zato v veliki meri zdi neupravičena. Zdi se, da slednja bolj kot o spornosti same okrožnice govori o veliki prežetosti določenih katoliških krogov z nekaterimi sodobnimi ideologijami (liberalizmom), ki so katolištvu tuje. Seveda to ne pomeni, da okrožnica resnično ne vsebuje nekaterih spornih točk. Omeniti moramo vsaj nekritično sprejetje teorije o globalnem segrevanju. Prepričanje, da je predvsem človek odgovoren za globalno segrevanje, je pač strogo znanstvena teorija, o kateri Cerkev nima kompetenc razsojati. Pomanjkljivost okrožnice je tudi odsotnost obsodbe t. i. »globoke ekologije« in njenega poganskega značaja.

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...