Vabilo - Tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 5. september 2015

Po poletnem premoru se latinska sveta maša vrača v cerkev sv. Roka. Sobota nam ni najbolj ljuba a tokrat bo tako. Sveta maša bo tiha z ljudskim petjem. Pred sveto mašo bomo zmolili molitve v Zadoščenje Evharističnemu Jezusu iz knjige Corpus Christi. Po sveti maši bo blagoslov vode in mogoče bo dobiti knjige.

Nekaj misli o Laudato Si

Papež Frančišek je pred nekaj meseci izdal prvo encikliko o okoljski problematiki, ki je v javnosti naletela na buren odziv, pri čemer je presenetljivo predvsem to, da so kritični glasovi prihajali predvsem s t. i. desnega pola. Številni so encikliko razumeli kot poskus ugajanja modernim senzibilnostim in programu politične levice ter jo skladno s tem ostro kritizirali. Toda stvari niso tako preproste, kar bomo v tem prispevku tudi poskušali predstaviti.

Najprej je primerno izpostaviti, da je okoljska problematika izrazito moderna, saj je posledica nagle industrializacije in urbanizacije 20. stoletja – zato bi bilo absurdno govoriti o problemu varstva okolja denimo v 17. stoletju. Skladno s tem v preteklih obdobjih tudi ni bilo pričakovati kakega oprijemljivejšega odziva učiteljstva katoliške Cerkve na temo ekologije, čeprav sta v tej smeri razmišljala že prejšnja papeža sv. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. To pa samo po sebi še ne pove nič o sami okrožnici – navsezadnje se Cerkev na problematiko delavskih pravic prav tako ni odzvala vse do 19. stoletja, ko je ta problem postal zares akuten. Okoljska problematika gotovo predstavlja velik problem sodobne družbe, zato je papežev odziv nekako pričakovan in dobrodošel. Ustaviti se torej moramo le pri sami vsebini okrožnice.

Burni odzivi na encikliko so prihajali predvsem iz dveh strani, in sicer od zagovornikov ekonomskega liberalizma na eni ter od republikanske katoliške javnosti v ZDA na drugi strani, pri čemer sta ti dve kategoriji v veliki meri identični. Kritike prvih, ki jih skrbi predvsem vpliv okoljevarstvene zakonodaje na gospodarsko rast, za katolike pravzaprav sploh niso posebno relevantne. Obsedenost z gospodarsko rastjo je namreč prvina post-krščanske modernosti, ki vsebuje značilnosti gnostične herezije – poskus vzpostavljanja »imanence eshatona«, se pravi poskus ustvarjanja nebes na zemlji. Gospodarska rast je sama po sebi seveda nekaj dobrega, vendar je nikakor ne smemo poveličevati oziroma jo postavljati na mesto vrhovne vrednote, kot to večinsko počnejo liberalci. Pomembnejši ugovori so tisti, ki opozarjajo na nujnost distanciranja od ideologije t. i. »globoke ekologije«. Slednja zavrača centralni pomen človeka v stvarstvu oziroma ga nadomešča s t. i. »biocentričnim modelom«. Zagovorniki tega pristopa torej zavračajo izjemnost in posebnost človeka kot »krone stvarstva« – po njihovem mnenju je človek preprosto še ena izmed živali, ki si nikakor ne bi smela lastiti prednosti pred drugimi oblikami živih bitij. Danes prevladujoči antropocentrizem je sicer krščanstvu bližje, saj se v njemu vsaj delno zrcali nauk o stvarjenju človeka po božji podobi, a je kljub temu iz katoliškega stališča nesprejemljiv, saj izničuje nadnaravno perspektivo bivanja.

Če pogledamo iz vidika zgodovine mišljenja, bomo videli, da v krščanskem mišljenju (kot tudi v antičnem) prevladuje mišljenje o biti, o bivajočem – usmeritev je torej kozmološka in nadnaravna. V mišljenju, ki se poglablja v bistvo stvari, se tako lažje zrcali tudi pomen okolja, ki ga ta ima kot stvaritev s svojo bitjo, ki je sama po sebi dobra. Moderni obrat pa je najprej prinesel historicizem, se pravi preučevanje preteklih človekovih dejanj, in nato še obrat k storilnosti, k »faciendumu«, k moderni naravoslovni in tehnični znanosti, ki se ne sprašuje npr. po biti drevesa, temveč zgolj po tem, kako lahko drevo čim učinkoviteje uporabimo. Storilnostno mišljenje, ki je sicer do neke mere legitimno in potrebno, moramo označiti za glavnega krivca za sedanje okoljske probleme. Verigo stvarstva so zamenjale številke, ki označujejo uporabnost določene stvari. Kot poudarja papež Frančišek, gre iskati vzroke okoljske krize v prelomu človekovega razmerja do Boga in s tem do počela vsega stvarstva. Če torej okrožnico beremo v celoti, vidimo, da nas vabi k vrnitvi k avtentično krščanskemu pogledu na svet, ki je (post)moderni izrazito nasproten.

Pri vsem tem pa je potrebno poudariti še en vidik katoliškega nauka. Z vero v enega Boga so se ljudje tudi zavedli, da so vse zemeljske stvari ustvarjene, zato niso božanske, za kar so jih pogosto razglašale razne poganske religije. To vsebuje tudi prva izmed desetih zapovedi. Slikovito je to dejstvo izrazil angleški mislec Gilbert Chersteton, ki je dejal, da je narava kakor naša mlajša sestra: imamo istega očeta, imamo jo radi, nima pa avtoritete nad nami. Prav tako je ne gre častiti.

Laudato sí tako predstavlja dobrodošel odgovor cerkvenega učiteljstva na eno izmed perečih vprašanj modernosti in poudarja kozmološko perspektivo vere, hkrati pa nas opominja na nujnost poznavanja in ohranjanja človekove narave, ki je v današnjem času deležna najrazličnejših napadov. Kritika nekaterih katoliških krogov se zato v veliki meri zdi neupravičena. Zdi se, da slednja bolj kot o spornosti same okrožnice govori o veliki prežetosti določenih katoliških krogov z nekaterimi sodobnimi ideologijami (liberalizmom), ki so katolištvu tuje. Seveda to ne pomeni, da okrožnica resnično ne vsebuje nekaterih spornih točk. Omeniti moramo vsaj nekritično sprejetje teorije o globalnem segrevanju. Prepričanje, da je predvsem človek odgovoren za globalno segrevanje, je pač strogo znanstvena teorija, o kateri Cerkev nima kompetenc razsojati. Pomanjkljivost okrožnice je tudi odsotnost obsodbe t. i. »globoke ekologije« in njenega poganskega značaja.

Evharistični Jezus - najbolj ubog med ubogimi

Odlomek iz zaključka knjige škofa Athanasiusa Schneiderja Corpus Christi, str. 72–76.

Evharistični Jezus, torej Jezus Kristus, ki je resnično, osebno in stvarno navzoč pod evharističnima podobama kruha in vina v Telesu, Krvi, Duši in Božanstvu, je v Cerkvi zares najbolj ubog in nebogljen. Ali sploh obstaja večja revščina od revščine evharističnih podob? Ena od božjih oseb je svobodno izbrala ne le to, da si prevzame revščino človeške narave, tako da istočasno skrije svojo božanskost, temveč je poleg tega izbrala, da skrije tudi zunanjost svoje lastne človeške narave, tako da je postala vidna pod vidno in stvarno podobo kruha in vina. V sveti hostiji je Jezus na nedoumljiv način razodel in izvršil tole resnico: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog.« (2 Kor 8,9) V evharistični navzočnosti se Jezus ni odrekel samo svojemu božjemu in človeškemu bogastvu, temveč tudi svoji božanski in človeški moči. Kaj je bolj krhkega in majhnega od male svete hostije? Pa ne le sveta hostija sama, temveč vsak njen majhen drobec je celotni evharistični Jezus! Kakšna revščina in kakšna krhkost! Prav v moči te revščine in krhkosti pa je Jezus v Cerkvi in na vsem svetu sebe napravil za najbolj nebogljenega. V svojem evharističnem stanju je božji Sin razodel in izvršil svoje najgloblje samoponižanje (prim. Flp 2,7). 

V Cerkvi na splošno obstaja takšna bogoslužna praksa ravnanja z evharističnim Kristusovim telesom pri obhajilnem obredu, ki med deljenjem obhajila razkriva neverjeten minimalizem v zunanjem izražanju češčenja, zaskrbljujočo brezbrižnost glede drobcev svete hostije in nerazumljivo brezbrižnost do ranljivosti (to pomeni nebogljenosti) posvečene hostije, kar dokazuje vse bolj razširjeni pojav ropa posvečenih hostij. Omenjena praksa je v tem, da se sveto obhajilo deli na roke in stoje, brez jasnega dejanja češčenja. Gre za prakso, ki je v splošnem privedla do tega obsodbe vrednega obnašanja v odnosu do evharističnega Jezusa. Gre za resnično najglobljo rano na skrivnostnem Kristusovem Telesu, to je v Cerkvi naših dni, saj se je pozabilo na pravice najbolj ubogega, najšibkejšega in najbolj nebogljenega v nedrjih Cerkve. 

To zapostavljanje pravic evharističnega Jezusa je včasih zabrisano s privilegirano pozornostjo do materialno ubogih v družbi. Zagotavljanje pravic ubogih nedvomno zaseda prvovrstno mesto, vendar pa bi bilo to zagotavljanje veliko bolj verodostojno in v božjih očeh zaslužno, če bi obenem goreče in ljubeznivo skrbeli za obrambo evharističnega Jezusa, saj je v naših dneh pravi on tisti ubožec, najšibkejši, najbolj nebogljen v trenutku deljenja svetega obhajila.

Zdi se, da dejstvo, da se je Jezus, večni Bog in pravi človek, naredil majhnega in krhkega v sveti hostiji, dopušča neformalno in brezbrižno ravnanje z njim v sveti hostiji. Vera pa nas uči, da bolj ko je majhen, krhek in nebogljen, toliko več češčenja in tenkočutnosti v ravnanju zahteva. Marija, Božja mati, apostoli in vsi sveti so nas skozi dve tisočletji krščanstva učili, kako močno nas zavezuje ta resnica. Sv. Frančišek Asiški, zavetnik ubogih par excellence, je v odnosu do učlovečenega Boga posegal po tako pretanjenem češčenju, da je zelo zbrano častil same strani evangeljske knjige, rekoč: »Opominjam vse svoje brate in jih spodbujam v Kristusu, da jih, kjerkoli bodo našli zapisane božje besede, kolikor morejo, častijo, in, kolikor jih zadeva, če niso dobro shranjene ali ležijo površno razmetane na kakem mestu, poberejo in jih položijo na ugledno mesto ter tako v njegovih besedah počastijo Gospoda, ki jih je izrekel. Mnoge reči so namreč posvečene po božjih besedah in v moči Kristusovih besed se vrši oltarni zakrament.« (Pismo celotnemu redu, 4. pogl.) 

Zakramentalna navzočnost Kristusa pod evharističnima podobama je veliko odličnejša od njegove navzočnosti v sveti knjigi, zato bi morale toliko odličnejše biti časti, ki jih namenjamo njegovemu zakramentalnemu Telesu, kakor je pretanjeno opozarjal sv. Frančišek: »Zatorej vse vas, bratje, rotim, poljubljajoč vam noge in z vso ljubeznijo, ki sem je zmožen, da izkazujete, kolikor le morete, vso spoštljivost in čast presvetemu telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, v katerem so bile vse stvari, ki so na nebu in na zemlji, pomirjene in spravljene z vsemogočnim Bogom.« (Pismo celotnemu redu, 1. pogl.) »Prosim vas, bolj kot bi to počel zase, da rotite ponižno, a z odločnostjo cerkvene može, da bi presveto telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa častili bolj, kot vsako drugo stvar na svetu, kakor tudi, da bi častili njegovo ime in besede, s katerimi je posvečeno njegovo telo. Naj ga drugim delijo s pobožnostjo in preudarnostjo. Ko pa presveto telo duhovnik na oltarju posveti, naj vse ljudstvo kleče daje hvalo, slavo in čast Gospodu, živemu in pravemu Bogu.« (Pismo vsem gvardijanom) 

Te goreče besede svetega ubožca naj tudi v naših dneh odzvanjajo v Cerkvi kot ponižna prošnja svojim pastirjem, da bi dejansko in učinkovito pripomogli k temu, da bi bilo Kristusovo evharistično telo deležno dolžne časti in kar največje pozornosti med delitvijo svetega obhajila. Naj se tudi, kolikor je le mogoče, onemogoči izgubo tudi najmanjšega evharističnega drobca, kakor naj se prav tako onemogoči tatvino posvečenih hostij. Proseči glas svetega Frančiška danes odzvanja po ustih številnih preprostih vernikov, ki jim preveč vsakdanji, nevarni in manj sveti izgled obhajila stoje in na roko povzroča žalost in bolečino. Žal pa glas malih ljubiteljev evharistije nima takšne zaslombe, da bi bil slišan, saj je glas cerkveno-klerikalnega establishmenta precej močnejši in zato ta glas šibkih zaduši. S to knjižico, ki jo je napisal škof, skušamo dati glas številnim in tihim malim ljudem v Cerkvi, ki želijo braniti njega, ki je v naših dneh najrevnejši, najslabotnejši in najbolj nebogljen – evharistični Jezus. 

Bog daj, da bi Cerkev današnjih dni poslušala glas sv. Frančiška in malih ljubiteljev evharističnega Jezusa in da bi posledično izdala neko bogoslužno normo, po kateri bi se počasi opuščala praksa obhajila na roko, vse dokler ne bi ta praksa sčasoma v celoti izginila. Tako bi v vse več cerkvah katoliškega sveta verniki evharističnega Jezusa prejeli tako, da bi ga častili in bi klečali ter bi se pustili nahraniti tako, da bi odprli usta kakor otroci. Tako bi v največji možni meri preprečili izgubo tudi najmanjšega drobca posvečenega kruha, kakor tudi krajo posvečenih hostij. Takšen stvaren ukrep Cerkve bi predstavljal eno od najpomembnejših, kakor tudi njenih najkonkretnejših dejanj, skladnih z besedami, ki jih je Kristus namenil sv. Frančišku Asiškemu: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo!« (sv. Bonaventura, Legenda Minor, lectio 5) 

Začasno obvestilo: Vse knjige bi že morale prispeti. Če kdo ni dobil paketa naj se oglasi in mu bo še enkrat poslan. 

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše? - Radio Ognjišče

Včeraj, v nedeljo 9. avgusta, je Radio Ognjišče na svoji spletni strani objavil spodnji članek, ki povzema skoraj enourno pogovorno oddajo o latinski sveti maši. Članek prilagamo spodaj, oddajo pa najdete v njihovem avdio arhivu.

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?

Oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve smo danes posvetili tradicionalni latinski maši, ki je ponovni razcvet dožilea po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962).

Opredelitev in zgodovina

Poljudni naziv »tradicionalna latinska maša« označuje sveto mašno daritev po rimskem obredu katoliške Cerkve, kakor se je z razmeroma majhnimi postopnimi spremembami obhajala od časa svetega papeža Gregorja Velikega (konec 6. stoletja) do izdaje novega rimskega misala pod blaženim papežem Pavlom VI. leta 1969. Svojo končno kodifikacijo je tradicionalna latinska maša dobila po tridentinskem koncilu, in sicer z misalom svetega papeža Pija V. leta 1570. Do zadnje izdaje ali redakcije Pijevega misala je prišlo leta 1962 pod svetim papežem Janezom XXIII. Vse do globljih liturgičnih sprememb po drugem vatikanskem koncilu je omenjena maša predstavljala najbolj razširjen obred v katoliški Cerkvi.

Tradicionalna latinska maša uradno ni bila nikoli ukinjena oziroma v celoti zamenjana z novim obredom. Poleg tega se je tradicionalni mašni obred po zadnjem koncilu kljub omejitvam še vedno obhajal. Svoj ponovni razcvet je doživel v zadnjem obdobju, natančneje po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. V njem je razjasnil nekatere nesporazume o tradicionalni maši, odpravil pretekle omejitve za njeno obhajanje, potrdil dejstvo, da ta ni bila nikoli ukinjena ter jo povzdignil v pravico vseh vernikov in duhovnikov rimskega dela katoliške Cerkve. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962). Izpostavil je tudi prepričanje, da predstavlja izredna oblika rimskega obreda bogastvo za celotno katoliško Cerkev oziroma spodbuja duhovno koristno dopolnjevanje med »starim« in »novim«.

Tradicionalni rimski obred je stoletja deloval kot srce katoliške Evrope in predstavljal duhovni temelj vrste svetnikov širom sveta. Tradicionalna latinska maša slehernemu sodobnemu verniku omogoča dostop do brezčasnega občestva z duhovnimi velikani, ki so od te maše živeli, kot denimo s sv. Dominikom Saviem, sv. Terezijo iz Lisieuxa ali z našim bl. Alojzijem Grozdetom. To mašo so darovali številni sveti duhovniki, kot denimo Ignacij Lojolski in Frančišek Saleški, med nami bližjimi pa denimo Anton Martin Slomšek in Alojzije Stepinac. Izhajajoč iz tega, je po besedah papeža Benedikta potrebno tradicionalnemu rimskemu obredu »zaradi njegove častitljive in starodavne uporabe izkazovati dolžno spoštovanje« (Summorum Pontificum, čl. 1). Temu se pridružuje tudi naslednja misel: »Kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in pomembno ter se ne more naenkrat povsem prepovedati ali celo razglasiti za škodljivo.« (iz spremnega pisma k Summorum Pontificum)

Značilnosti tradicionalnega obreda

Kljub okvirni kontinuiteti nove oblike rimskega obreda s tradicionalno, ki jo izkazujeta zlasti razvrstitev in duhovna vsebina mašnih delov, med obema oblikama vendarle obstajajo vidne razlike. Med njimi je vredno našteti naslednje:

Tradicionalna maša poteka skoraj izključno v latinskem jeziku. Berilo in evangelij se lahko bereta tudi v ljudskem jeziku. Ljudski jezik je v celoti pridržan zgolj pridigi. Latinski jezik velja za simbol združenosti vseh vernikov rimske Cerkve. Ne pripada namreč posameznemu narodu, temveč je skupen vsem. Poleg tega kot »mrtvi« jezik opravlja nalogo stabilnega in neoporečnega ohranjevalca nauka.

Duhovnik je skupaj z ljudstvom usmerjen v isto smer, to je proti oltarju oziroma v smer liturgičnega vzhoda (ad orientem). Med mašo se sicer večkrat obrne proti ljudstvu, da bi ga povabil k skupni molitvi ali mu podelil blagoslov. Oltar je prispodoba tako Kalvarije kot tudi nebeškega prestola. Skupna usmeritev proti oltarju spodbuja osredotočenost na Boga in simbolizira pričakovanje njegovega drugega prihoda, ko se bo pojavil kakor »vzhajajoče sonce z vzhoda«.

- Številne molitve – med njimi osrednjo, to je evharistično – duhovnik izgovarja tiho.

- Molitve tradicionalnega obreda bolj kakor nove poudarjajo grešnost človeka, potrebnost odpuščanja in moč božjega usmiljenja.

- Na splošno je izpostavljen žrtveni vidik svete maše. V tem oziru je maša nekrvavo ponavzočenje Kristusove žrtve Očetu na Kalvariji.

- Pomembna je zlasti vernikova individualna kontemplacija, manj občestveno sodelovanje.

- Pri tradicionalni maši je strežnik hkrati predstavnik ljudstva, ki namesto njega odgovarja duhovniku. Odgovarjanje posameznega vernika duhovniku je namreč izbirno, ne obvezno.

- Sveto obhajilo se prejema kleče in na usta. Stoje in na usta le v primeru, če je obhajanec bolan ali ostarel. Obhajilo kleče in na usta je vidni izraz čaščenja, izvirajočega iz notranjega priznavanja resnične prisotnosti Boga v evharističnem kruhu. Poleg tega simbolizira duhovno otroštvo vernikov v odnosu do Boga, ki jih hrani s svojim telesom.

- Pri tradicionalnem obredu je na splošno več klečanja kot pri novem: od začetka maše do »Glorije«, od »Sanctus« do konca evharistične molitve in od »Agnus Dei« do molitve po obhajilu. Iz spoštovanja do božjega Sina je potrebno poklekniti ob omembi Kristusovega učlovečenja v obrazcu veroizpovedi in v zadnjem evangeliju (Jn 1,1–18).

- Tudi v primeru obhajanja slovesne maše ostajajo predpisani daljši trenutki popolne tišine, da se tako omogoči premišljevanje o najsvetejši Skrivnosti, ki se žrtvuje na oltarju.

- Pri tradicionalni maši se izvaja izključno sakralna glasba, to je gregorijanski koral, klasično polifonično petje ali ustrezne ljudske cerkvene pesmi. Med inštrumenti so dovoljene zgolj orgle.

- Pri tradicionalni maši ni somaševanja, strežnikov ženskega spola, laiških bralcev, niti izrednih delivcev obhajila. Obhajilo deli zgolj duhovnik ali diakon.

- Tradicionalna latinska maša se uradno deli v različne stopnje, ki vsebujejo različen delež slovesnosti:

Tiha ali brana maša (missa lecta). Pri njej duhovnik zgolj govori. Duhovniku pomagata dva strežnika, lahko tudi le eden. Ko tovrstno mašo spremlja petje (ljudsko ali zborovsko), se ta imenuje peta tiha maša.

Peta maša (missa cantata). Pri njej duhovnik določene mašne dele poje, s petjem mu odgovarja zbor. Pri peti maši navadno pomagajo štirje strežniki – dva akolita (strežnika s svečo), kadilničar in ceremonijer.

Slovesna maša (missa solemnis). Poleg strežnikov duhovniku pomagata diakon in subdiakon. Večina mašnih delov je peta, pogosta je uporaba kadilnice. Slovesna maša predstavlja osrednjo in referenčno stopnjo tradicionalnega obreda, saj sta nižji stopnji (tiha in peta maša) zaradi odsotnosti nekaterih prvin obredno skromnejši.

Pontifikalna ali škofovska maša (missa pontificalis). Gre za slovesno mašo, ki jo daruje škof. Pomagajo mu diakon, subdiakon, ceremonier, kadilničar in številni strežniki. Pontifikalna maša je najslovesnejša stopnja tradicionalnega obreda. Najslovesnejša med najslovesnejšimi je vsekakor pontifikalna maša, ki jo daruje prvi med škofi, to je papež.

Pomen tradicionalne latinske maše

Kakor vsak mašni obred znotraj katoliške Cerkve, tudi tradicionalni rimski obred izraža svojske poudarke oziroma lasten duhovni slog. Tradicionalni obred v prvi vrsti sporoča naslednje: ker je sveta maša središče krščanskega življenja, pri kateri je s telesom in krvjo resnično navzoč božji Sin, mora biti ta ovenčana z dostojanstvom, redom, bogastvom simbolov in kontemplacijo, ki je usmerjena k Bogu samemu, pravemu »akterju« vsake maše. Slednja na tak način ni človeško dejanje, ki bi bilo odvisno od spreminjajočih se posvetnih okusov, temveč dejanje božjega Sina za odrešenje človeštva vseh časov. Podreditev strogim rubrikam je namreč simbol kristjanove voljne podreditve Kristusu, pravemu odrešeniku in vzorniku, ki po Svetem Duhu deluje v svoji Cerkvi.

Od tod se spodbujanje in širjenje tradicionalnega rimskega obreda nikakor ne more razlagati kot izraz nasprotovanja drugemu vatikanskemu koncilu, temveč – v duhu Benediktovega Summorum Pontificum – kot legitimno prizadevanje za posredovanje določenega bogastva katoliške Cerkve prihodnjim rodovom in s tem tudi prizadevanje za globlje razumevanje novega obreda. Tradicionalna latinska maša tako ne more biti vzrok za nelagodje, temveč je lahko edinole priložnost za krepitev vere in rast Cerkve. Krepitev in rast pa nista daleč: tradicionalna latinska maša ja namreč posebej pri srcu mladim, ki so jo, zahvaljujoč Benediktu XVI., na novo odkrili in jo kot eno izmed sestavin nove evangelizacije zavzeto predstavljajo tudi s pomočjo sodobnih sredstev obveščanja.

Vir: Radio Ognjišče