četrtek, 19. februar 2015

Odnos do Boga opredeljuje vera. Vero opredeljujeta zvestoba in tveganje.



V Svetem pismu obstaja odlomek, ob katerem nihče ne more ostati ravnodušen. Gre za dejanje Abrahama, ko se po pristanku na ukaz Vsemogočnega odloči žrtvovati svojega dolgo pričakovanega in edinega sina, sina, ki ga je njemu in njegovi ostareli ženi Sari podaril sam Bog. Pri tem se lahko nemudoma pojavi vprašanje, ali je Bog res tako krut, da hoče človeku odvzeti tisto, kar mu je najdražje.

Da bi Abraham izpolnil zahtevo Boga, se je odpravil na tri dni dolgo pot do gore Morija, kjer se je žrtvovanje moralo zgoditi. Biblijsko poročilo ne pove ničesar o njegovih občutjih ali morebitnih dvomih, temveč govori o nečem, kar se je nedvomno zgodilo – o Abrahamovem pritrdilnem odgovoru, o njegovem zaupanju v Boga, v katerega oblasti sta tako življenje kot smrt. Abrahamovo zaupanje, ki bi ga sodobni katolik najraje razglasil za fanatično, presega človeškemu razumu dojemljive kategorije. Abrahamovo zaupanje predstavlja posebno obliko odnosa – to je vero.

Ko je Abraham nad Izakom dvignil roko, v kateri je držal nož, da bi ga zaklal, se mu je iz nebes oglasil Bog, ki se je prepričal o zvestobi svojega izbranca. »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca. Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.« (Gen 22,12–13). Bog se o Abrahamovi zvestobi ni samo prepričal in nato rešil Izaka, ampak je zvestobo tudi nagradil. »Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« (Gen 22,16–18)

Abraham ni le veroval v obstoj Boga, njemu je tudi verjel, vanj zaupal. Ker je vanj zaupal, vanj ni dvomil. Zaupanje ga je privedlo do tega, da je sebe celega daroval Bogu in bil zanj pripravljen storiti karkoli. Ker je vanj zaupal, je verjel, da Bog ne njemu ne njegovim ljubljenim nikoli ne bo storil česa slabega. Za Abrahama Bog ni bil le tisti, ki ga blagoslavlja in mu pomaga, ne le tisti, ki je del njegovega življenja, ampak življenje samo. Njegovo ravnanje ga je povzdignilo v »očeta vere«, prvaka in vzora za vse tiste, ki želijo Bogu zaupati in mu služiti, s tem pa tudi prvaka novega ljudstva, nove vrste človeštva, ki je pozneje, s pričetkom Nove zaveze svojo dopolnitev doživelo v Cerkvi, skrivnostnem Kristusovem telesu. Nauk zgodbe o Abrahamu in Izaku je naslednji: ko je človek Bogu pripravljen izročiti vse, si tudi Bog ne pomišlja obilno deliti svojih darov – Darovalec namreč čaka na pripravljenega prejemnika, na človeka, ki Darovalcu res zaupa in si želi darov, ki so po previdnosti istega Darovalca resnično koristni. V kolikor Bogu nismo pripravljeni izročiti vsega, se obenem zapiramo pred njegovimi darovi, darovi, kakršnih ne more podariti nihče izmed ljudi, temveč le Bog. 

Vere ni brez tveganja. Kjer je vse premišljeno, načrtovano in zamejeno, tam za vero ni prostora. Človek, ki zaupa le sebi in Boga pogojuje s svojimi željami, načrti in predstavami, ni verujoč človek. Takšen človek Boga kvečjemu izsiljuje in si ga tako želi podrediti. Na tak način deluje proti Bogu, bogokletno. Vera s svojim sestavnim delom tveganja človeku sicer povzroča notranjo napetost, posebne vrste negotovost, vendar v njegovo življenjsko izkušnjo vnaša nekaj novega in edinstvenega – vnaša namreč tisto zdravo napetost med nujnim lastnim trudom na eni strani in ponižnostjo pred Gospodarjem življenja in smrti na drugi. Vera je tista, ki človeka dela uravnovešenega, tista, ki človeški svet združuje z nebeškim, minljivo in nepopolno z večnim in popolnim. Po Abrahamovem zgledu je mogoče do vere priti s tem, da lastne želje, načrte in predstave ne jemljemo za absolutne, ampak jih jemljemo kot sredstva, kot začasne postaje, po katerih nas Bog nagovarja in očiščuje vsakršne zmote ali sebičnosti. 

Preseganje omenjene napetosti oziroma negotovosti je mogoče le v stanovitnem zaupanju v božjo previdnost. Gre za pot izpolnjevanja božjih zapovedi, pot molitve, evharistije, dobrih del, mrtvičenja in vestnega opravljanja stanovskih dolžnosti. Pot vere kot tveganja in hkrati zaupanja mora biti vpeta v okoliščine vsakdanjega življenja, iz nje mora veti zavest, da med lastnim življenjem in božjo previdnostjo ni mogoče delati ločnic. Vera resda presega človeško omejenost in jo povezuje z nebesi, a je istočasno nujna prvina vsakdanjosti, je že vsakdanjost sama, in sicer kot njena sol, kot začimba, ki vsakdanjosti daje okus. Za iskreno verujočega človeka vera ni nekaj posebnega ali izrednega, ampak normalnega.

V kolikor iskrena vera predpostavlja zaupanje in tveganje, predpostavlja tudi posamezno osebo kot tako, v vsej svoji celostnosti, brez kakršne koli deljene zvestobe, sumničenja ali »rezervnih načrtov«. Vera je iskrena oziroma celostna ali pa je ni! Bog človeka kliče, ker ga želi odrešiti in osrečiti. Odrešitve in osrečitve pa človek ne more doseči, če se pred Bogom zapira. Ni dovolj v Boga verovati, ampak vanj tudi verjeti, mu zaupati. Bog nas ne kliče zato, da bi od nas dobil nekaj, čemur bi se lahko odpovedali, pač pa zato, da bi brez deljene zvestobe pogumno skočili v njegov očetovski objem. Za Psalmistom lahko ponovimo in si zapomnimo naslednje: »Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš… Sedaj boš imel veselje nad daritvami pravičnosti, nad žgalno in celostno daritvijo.« (Ps 51,18–19, 21)

Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...