Tradicionalna latinska maša v Ljubljani (24.2.2015) - poročilo in zahvala

»Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«

To so krasne besede iz svetega Evangelija na god sv. Matija, apostola. Človeka sveta maša zares poživi. Posebno tistega, ki se zaveda, da je sveta maša največje in najčudovitejše dejanje. Ob sijaju liturgije in čudovitem petju ura mine kakor minuta. 

Blaženi kard. Newman je o tem zapisal: »Nič ni zame tako tolažljivo, ostro, vznemirjujoče, navdušujoče, kakor maša, kot se opravlja pri nas. Maši bi lahko prisostvoval neprestano, brez, da bi se je naveličal. Ni zgolj formula besed, je veliko dejanje, največje dejanje, ki lahko obstaja na zemlji. Je evokacija Večnega. On se naredi navzočega na oltarju v telesu in krvi, pred katerim poklekujejo angeli in trepetajo demoni«.

Zahvaljujemo se mašniku, spovedniku in pridigarju, pevcem, župniku, ekipi župnije Dravlje, Družini, portalu Časnik.si, vsem navzočim in dobrotnikom, ki nam pri delu pomagajo po svojih močeh. Hvala!

Vse lepo pozdravljamo v Kristusu Kralju!

Še nekaj slik.

Pristopne molitve

Kajenje oltarja

Evangelij

Moj Gospod in moj Bog!

Domine, non sum dignus...

Obhajilo vernikov

Odslovitev vernikov

Postno darilo bralcem: Sveti križev pot na čast svetemu Rešnjemu Telesu

Bralcem podarjamo postno darilo. Sveti križev pot na čast svetemu Rešnjemu Telesu. Prvotno je bil izdan v molitveniku Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni. Gre za zelo uspešen molitvenik, ki so ga, po nemški predlogi, za slovensko ljudstvo priredili ljubljanski bogoslovci. Prvi natis je izšel leta 1895, zadnji, enajsti, pa leta 1947. Z naše strani je, za lažje razumevanje, bil jezikovno malo prirejen.

Sveti križev pot je primeren tako za skupno molitev po cerkvah kakor osebno, domačo molitev.

Ogledate in prenesete si ga lahko s kliko na sliko.
Knjižico se da v formatu A5 natisniti v vsaki fotokopirnici ali kar doma.



ZAČASNI DODATEK: Kratko obvestilo. Pred sveto mašo, v torek, 24.2.2015 bo tudi možnost spovedi.

Odnos do Boga opredeljuje vera. Vero opredeljujeta zvestoba in tveganje.

V Svetem pismu obstaja odlomek, ob katerem nihče ne more ostati ravnodušen. Gre za dejanje Abrahama, ko se po pristanku na ukaz Vsemogočnega odloči žrtvovati svojega dolgo pričakovanega in edinega sina, sina, ki ga je njemu in njegovi ostareli ženi Sari podaril sam Bog. Pri tem se lahko nemudoma pojavi vprašanje, ali je Bog res tako krut, da hoče človeku odvzeti tisto, kar mu je najdražje.

Da bi Abraham izpolnil zahtevo Boga, se je odpravil na tri dni dolgo pot do gore Morija, kjer se je žrtvovanje moralo zgoditi. Biblijsko poročilo ne pove ničesar o njegovih občutjih ali morebitnih dvomih, temveč govori o nečem, kar se je nedvomno zgodilo – o Abrahamovem pritrdilnem odgovoru, o njegovem zaupanju v Boga, v katerega oblasti sta tako življenje kot smrt. Abrahamovo zaupanje, ki bi ga sodobni katolik najraje razglasil za fanatično, presega človeškemu razumu dojemljive kategorije. Abrahamovo zaupanje predstavlja posebno obliko odnosa – to je vero.

Ko je Abraham nad Izakom dvignil roko, v kateri je držal nož, da bi ga zaklal, se mu je iz nebes oglasil Bog, ki se je prepričal o zvestobi svojega izbranca. »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca. Abraham je povzdignil oči in pogledal, in glej, za njim je bil oven, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Abraham je torej šel in vzel ovna in ga daroval v žgalno daritev namesto svojega sina.« (Gen 22,12–13). Bog se o Abrahamovi zvestobi ni samo prepričal in nato rešil Izaka, ampak je zvestobo tudi nagradil. »Ker si to storil in nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom zares obilno blagoslovil in silno namnožil tvoje potomstvo, kakor zvezde na nebu in kakor pesek, ki je na morskem bregu. Tvoji potomci bodo vzeli v posest vrata svojih sovražnikov in s tvojimi potomci se bodo blagoslavljali vsi narodi na zemlji, ker si poslušal moj glas.« (Gen 22,16–18)

Abraham ni le veroval v obstoj Boga, njemu je tudi verjel, vanj zaupal. Ker je vanj zaupal, vanj ni dvomil. Zaupanje ga je privedlo do tega, da je sebe celega daroval Bogu in bil zanj pripravljen storiti karkoli. Ker je vanj zaupal, je verjel, da Bog ne njemu ne njegovim ljubljenim nikoli ne bo storil česa slabega. Za Abrahama Bog ni bil le tisti, ki ga blagoslavlja in mu pomaga, ne le tisti, ki je del njegovega življenja, ampak življenje samo. Njegovo ravnanje ga je povzdignilo v »očeta vere«, prvaka in vzora za vse tiste, ki želijo Bogu zaupati in mu služiti, s tem pa tudi prvaka novega ljudstva, nove vrste človeštva, ki je pozneje, s pričetkom Nove zaveze svojo dopolnitev doživelo v Cerkvi, skrivnostnem Kristusovem telesu. Nauk zgodbe o Abrahamu in Izaku je naslednji: ko je človek Bogu pripravljen izročiti vse, si tudi Bog ne pomišlja obilno deliti svojih darov – Darovalec namreč čaka na pripravljenega prejemnika, na človeka, ki Darovalcu res zaupa in si želi darov, ki so po previdnosti istega Darovalca resnično koristni. V kolikor Bogu nismo pripravljeni izročiti vsega, se obenem zapiramo pred njegovimi darovi, darovi, kakršnih ne more podariti nihče izmed ljudi, temveč le Bog. 

Vere ni brez tveganja. Kjer je vse premišljeno, načrtovano in zamejeno, tam za vero ni prostora. Človek, ki zaupa le sebi in Boga pogojuje s svojimi željami, načrti in predstavami, ni verujoč človek. Takšen človek Boga kvečjemu izsiljuje in si ga tako želi podrediti. Na tak način deluje proti Bogu, bogokletno. Vera s svojim sestavnim delom tveganja človeku sicer povzroča notranjo napetost, posebne vrste negotovost, vendar v njegovo življenjsko izkušnjo vnaša nekaj novega in edinstvenega – vnaša namreč tisto zdravo napetost med nujnim lastnim trudom na eni strani in ponižnostjo pred Gospodarjem življenja in smrti na drugi. Vera je tista, ki človeka dela uravnovešenega, tista, ki človeški svet združuje z nebeškim, minljivo in nepopolno z večnim in popolnim. Po Abrahamovem zgledu je mogoče do vere priti s tem, da lastne želje, načrte in predstave ne jemljemo za absolutne, ampak jih jemljemo kot sredstva, kot začasne postaje, po katerih nas Bog nagovarja in očiščuje vsakršne zmote ali sebičnosti. 

Preseganje omenjene napetosti oziroma negotovosti je mogoče le v stanovitnem zaupanju v božjo previdnost. Gre za pot izpolnjevanja božjih zapovedi, pot molitve, evharistije, dobrih del, mrtvičenja in vestnega opravljanja stanovskih dolžnosti. Pot vere kot tveganja in hkrati zaupanja mora biti vpeta v okoliščine vsakdanjega življenja, iz nje mora veti zavest, da med lastnim življenjem in božjo previdnostjo ni mogoče delati ločnic. Vera resda presega človeško omejenost in jo povezuje z nebesi, a je istočasno nujna prvina vsakdanjosti, je že vsakdanjost sama, in sicer kot njena sol, kot začimba, ki vsakdanjosti daje okus. Za iskreno verujočega človeka vera ni nekaj posebnega ali izrednega, ampak normalnega.

V kolikor iskrena vera predpostavlja zaupanje in tveganje, predpostavlja tudi posamezno osebo kot tako, v vsej svoji celostnosti, brez kakršne koli deljene zvestobe, sumničenja ali »rezervnih načrtov«. Vera je iskrena oziroma celostna ali pa je ni! Bog človeka kliče, ker ga želi odrešiti in osrečiti. Odrešitve in osrečitve pa človek ne more doseči, če se pred Bogom zapira. Ni dovolj v Boga verovati, ampak vanj tudi verjeti, mu zaupati. Bog nas ne kliče zato, da bi od nas dobil nekaj, čemur bi se lahko odpovedali, pač pa zato, da bi brez deljene zvestobe pogumno skočili v njegov očetovski objem. Za Psalmistom lahko ponovimo in si zapomnimo naslednje: »Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja, če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral. Moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš… Sedaj boš imel veselje nad daritvami pravičnosti, nad žgalno in celostno daritvijo.« (Ps 51,18–19, 21)

Zakaj latinska maša?

Obenem podajamo kratka oznanila za tradicionalno latinsko mašo v Trstu.

Nedelja, 22. februar, I. postna nedelja:  ob 16:00 spokorniška procesija s Križanim od cerkve Svete Marije Velike do cerkve Blažene Rožnovenske Marije kjer bo ob 17:30 darovana slovesna latinska maša.

Vabilo: tradicionalna latinska maša v Ljubljani, 24. februar 2015

Svet Matija led razbija, če ga ni, ga pa nar'di. Po smrti izdajalca Juda Iškarijota so apostoli na njegovo mesto postavili sv. Matija. Po tradicionalnem koledarju goduje 24. februarja. Kljub pokoncilskim spremembam, ko so njegov spomin premestili na sredo maja, ga pri nas praznujemo po starem.

Po januarskem ljudskem petju se tokrat pripravljamo na peto sveto mašo pri kateri, podobno, kakor smo jo imeli lani novembra in junija. Govorimo torej o večji zunanji slovesnosti, ko mašnik mašo poje. Na oltarju ne bosta goreli samo dve sveči in ker je sv. Matija umrl mučeniške smrti se mašnik ta dan odene v rdečo barvo. Toje barva ognja in krvi, simbol ljubezni in trpljenja. Pri maši bo pet tudi Credo.

Teksti lastni sveti maši bodo na voljo, kakor tudi misalčki, ki si jih lahko ogledate in prenesete tukaj!

»Udariti otroka«: neupravičenost kritike na papežev račun in razmislek o izkrivljeni ljubezni kot nežnosti

Papež Frančišek je novinarje zahodnih liberalnih množičnih občil in celo nekatere prakticirajoče katolike razburil z delom svojega govora, ki ga je imel v sredo, 3. februarja 2015 na splošni avdienci v Vatikanu, posvečeni nepogrešljivi vlogi očetov pri vzgoji otrok. Bistvo papeževe domnevno sporne misli je bilo v njegovem mnenju o neproblematičnosti dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja otrok s strani njihovih staršev. Za lažje kontekstno razumevanje tega papeževega mnenja priporočamo ogled izsekov iz njegovega govora:

Tematika fizičnega discipliniranja pri vzgoji otrok je za postmoderno Evropo pereča, pogosto tudi čustveno nabita. Čeprav pričujoči prispevek nima namena obravnavati argumentov za upravičenost ali neupravičenost fizičnega discipliniranja otrok, želi glede tega vseeno izpostaviti uradno stališče Cerkve. Uradni katoliški nauk se o konkretnih vzgojnih prijemih ne izreka, kar pomeni, da se ne izreka niti o fizičnem discipliniranju. O vsem tem staršem in ostalim vzgojiteljem pušča svobodno presojo in izbiro, zavedajoč se raznovrstnosti osebnih, družinskih in družbenih okoliščin, pa tudi različnih in nikdar absolutnih vzgojnih teorij. Fizičnega discipliniranja Cerkev tako izrecno ne prepoveduje in ga hkrati izrecno ne spodbuja. Za vzgojo otrok sta po katoliškem nauku najpomembnejši medsebojna ljubezen in od nje neločljivi čut za pravičnost, kamor spada tudi dosledno discipliniranje za namerno storjene napake ali prestopke. Več o katoliških načelih za vzgojo otrok je mogoče prebrati v odstavku 2223 Katekizma katoliške Cerkve iz leta 1992 ali v naslednjih treh člankih: http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/ in http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/ ter http://www.crisismagazine.com/2014/misbehaving-children-need-punishment. 

Iz pravkar omenjenih dejstev izhaja jasen sklep, da je zaprepadeno zavračanje papeževe izjave o neproblematičnosti dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja otrok s katoliškega stališča povsem zgrešeno. Prav zato nihče izmed katoličanov nima pravice takšne misli, kakršno je zagovarjal papež Frančišek, razglašati za nekatoliško ali celo grešno. Dokler ta tematika za cerkveno učiteljstvo ostaja odprta, o njej ni mogoče podajati dokončnih ali zavezujočih sodb, sprejemljivo pa je podajati različna mnenja, česar se je tokrat poslužil papež Frančišek. 

Po mnenju sodelavcev bloga Ad Dominum – verjamemo, da tudi po mnenju številnih ostalih katoliških vernikov in duhovnikov – se določeni slovenski krogi krščanske usmeritve, ki se ukvarjajo s zaščito naravne družine in sprejemajo vzgojno teorijo t. i. sočutnega starševstva, pretirano ukvarjajo s poudarjanjem nesprejemljivosti fizičnega discipliniranja otrok. Menimo, da ta tematika za dobrobit slovenskih in evropskih (katoliških) družin še zdaleč ni tako zelo »usodna«, kakor bi omenjeni krogi s svojimi čustvenimi taktikami radi pokazali. Še bolj presenetljivo in žalostno pa je, da o tej tematiki skorajda ne dopuščajo svobodne izmenjave mnenj, čeprav svoje poslanstvo povezujejo s katoliško Cerkvijo – ki je, kakor smo spoznali, glede tega neopredeljena – in se pogosto celo sklicujejo na svojo zavezanost »dialoškosti«, »odprtosti« ipd. 

Znotraj sodobnega razpravljanja o vzgoji se je potrebno zavedati, da je prav popolno zavračanje (celo pravno prepovedovanje) fizičnega discipliniranja bistvena argumentacija povsem neučinkovite in že preživete teorije permisivne vzgoje. Četudi se pristaši t. i. sočutnega starševstva deklarativno ograjujejo od permisivnosti, jo ravno z neizprosno kritiko fizičnega discipliniranja hote ali nehote spodbujajo ali vsaj vnašajo zmedo o vlogi avtoritete staršev, s tem pa tudi morebitno uporabo dostojanstvene (umerjene) fizične sile, na katero se nanaša papeževo mnenje, površno in krivično enačijo z odsotnostjo starševske ljubezni. 

Tematika fizičnega discipliniranja otrok je povezana z razumevanjem ljubezni in pravičnosti, o čemer smo na tem blogu že pisali (http://ad-dominum.blogspot.com/2015/01/je-trdota-pravicnosti-res-neljubeca.html), ko smo predstavili razliko med celostno ljubeznijo po božjem zgledu, ki je lahko včasih tudi »trda«, in sodobnim izkrivljenim razumevanjem ljubezni, ki ljubezen izenačuje z nežnostjo. Tematika fizičnega discipliniranja otrok je prav tako povezana z zavedanjem o človeku tudi kot telesnem oziroma čutnem bitju. Številne človekove izkušnje in kreposti namreč ne morejo biti vselej ponotranjene zgolj na razumski ali čustveni ravni, temveč jih je včasih mogoče bolje doumeti s pomočjo dobesednega občutenja na lastni koži oziroma lastnem telesu. V kolikor je od pravičnosti neločljivo ljubezen mogoče izkazovati na zelo različne načine, je povsem mogoče tudi trditi, da so starševski poljubi, objemi in nasmehi porojeni iz povsem enake ljubezni kakor morebitno redko ali občasno posluževanje kakega udarca. Razmislek o pravični ljubezni in človeku kot telesnem bitju vodi tudi do razmisleka o eni izmed razsežnosti vzgoje in discipline, ki je kazen. Kazen kot taka je namreč v vseh kulturah (tudi judovski in krščanski) pomemben del in ena izmed potencialnih posledic pravičnosti, tako družinske kot družbene. Slednja je brez svojega konkretnega uveljavljanja in tako realne možnosti sankcioniranja zlih dejanj le prazna beseda. Kazen kot del pravičnosti, ta pa kot del ljubezni, v krščanstvu ne pomeni maščevanja, ampak predstavlja sredstvo streznitve in izboljšanja posameznika. Kazen kot taka je torej za kristjana vselej v službi človekove dobrobiti in tako ali drugače deluje vzgojno. 

Kristus, učlovečeni božji Sin, je bil popolnoma brez greha, njegova ljubezen pa je večna in neskončna. V luči Kristusove brezgrešnosti in njegove ljubezni je potrebno presojati tudi dva novozavezna (!) dogodka, ki bi ju marsikateri sodobni zahodi katolik želel pomesti pod preprogo. Gre za izgon prodajalcev iz jeruzalemskega templja in Savlovo spreobrnitev. Kristusova jeza, uporaba biča in premetavanje stojnic prodajalcev, ki so s kupčijami oskrunili svetišče nebeškega Očeta, je služilo streznitvi omenjenih grešnikov, vsem navzočim pa pokazalo vso resnost poslanstva božjega Sina. Ta je tako tudi s »trdo« božjo previdnostjo pričeval o Očetu in uresničeval od ljubezni neločljivo pravičnosti. Savlova spreobrnitev, katere povod je bil njegov padec s konja zaradi z neba poslanega bliska in od tod povzročene oslepitve, čemur je sledil neposreden Kristusov nagovor Savlu, prav tako predstavlja delovanje božje previdnosti. V skladu s slednjo je bilo v Savlovem primeru očitno najbolje, da ga Gospod pretrese s telesno bolečino. Povsem jasno je, da Bog kljub svoji »trdoti« niti v prvem niti v drugem primeru ni deloval ponižujoče, temveč vselej z največjo možno ljubeznijo. 

Navedena primera vsekakor nista argument za nujnost fizičnega discipliniranja pri vzgoji otrok, sta pa dober dokaz za to, da fizično discipliniranje samo po sebi še ni grešno dejanje, temveč je lahko v nekaterih primerih sprejemljivo ali morda edino možno. 

Tematika fizičnega discipliniranja otrok, kakor tudi nasploh ljubezni med starši in otroki, prinaša veliko negotovosti. Naj nas pri vseh dvomih in sodobnih »receptih« za idealno vzgojo spremljajo trezne besede našega Odrešenika: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali… Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Mt 7,15–16; 19–20)