Je "trdota" pravičnosti res neljubeča?

»Bodi tiho«; »Nikogar ne užali«; »Spoštuj čustva drugih«; »Pomembno je le, da smo vsi srečni in se ne prepiramo«. Vse to so fraze, ki jih v sodobni evropski družbi zelo pogosto poslušamo. Navzoče so vse od vrtca do množičnih medijev, od osebnih pogovorov do pridig po cerkvah. Na prvi pogled se zdi, da je svet, ki ga napolnjujejo tovrstne fraze, naposled dosegel mir in medsebojno spoštovanje. Resnično stanje pa je radikalno drugačno. Še nikoli doslej evropski svet ni bil tako siv, enoličen. Za kuliso strpnosti se skriva vsesplošno pomanjkanje spoštovanja do česarkoli. Ideali so izginili, svetinje so zasmehovane, vse je relativno, vsepovsod vlada tiha cenzura, uperjena proti vsemu, kar ni »politično korektno«. Resnica je postala izpraznjena – resnica je po novem v tem, da resnice ni. Kako je takšna drža uspela prodreti celo v Cerkev, ki naj bi bila glasnica nespremenljive resnice?

Da se je vsemogočni Bog v Stari zavezi svojemu izvoljenemu hebrejskemu ljudstvu kazal kot strog in občasno celo maščevalen, je splošno znana resnica. Pri obravnavi tega dejstva pa se redno pozablja vpraševati po namenu omenjene božje strogosti. Bog ni strog zaradi samovšečnega uveljavljanja svoje moči, temveč je njegova strogost povsem upravičena in človeškemu razumu v veliki meri dostopna. Slednja je svoje mesto našla zaradi ljubeče skrbi Boga do ljudi, ki jih je ustvaril in jih kljub ponavljajočim se grehom (odpadom od božje ljubezni) ni nameraval zapustiti. Bog zvestobo nagrajuje z zvestobo, saj se veseli stanovitnega in pomirjenega človeka, za izdajo vrača s kaznijo oziroma odtegnitvijo milosti, saj spoštuje človekovo svobodno voljo. Dobro v božjih očeh velja za dobro, slabo za slabo. Božja strogost je temelj pravičnosti, ta pa je povzeta v desetih božjih zapovedih, še kako koristnih sredstvih, ki varujejo človeka pred samim seboj in ga tako usposabljajo za vsakdanje življenje.

Četudi izvoljeno ljudstvo Stare zaveze nikakor ni spoznalo pravega namena božje strogosti oziroma pravičnosti, ki je v ljubezni Očeta do svojih otrok, in nikakor ni razumelo nezadostnosti izključno človeškega truda za krepostno življenje, ki ga je v biblijskem kontekstu mogoče doseči le s človeškim sodelovanjem z božjo pobudo oziroma božjimi zastonjskimi darovi (milostjo), Stvarnik vesoljstva ni obupal nad »neposlušnim« ljudstvom. Izvoljenim Hebrejcem in celotnemu človeštvu je s poslanjem in prostovoljnim žrtvovanjem svojega edinega Sina želel pokazati, kako nedoumljivo močno ga želi napraviti srečnega, to je odrešenega od gospostva greha, katerega zadnja posledica je smrt. Takšna božja ljubezen do ljudi vsebuje dve temeljni prvini, temeljni stični točki med pravičnostjo in usmiljenjem: priznanje realnosti greha na eni strani in ponižanje Vsemogočnega (najvišjega možnega »bitja«) do najsramotnejše smrti, smrti na križu na drugi strani, po kateri je božji Sin nase prevzel ves »greh sveta«. Edino v moči božje ljubezni je lahko postal tako zaklano velikonočno jagnje kot tudi s telesom vstali zmagovalec.

Zaradi pravičnosti, ki je Bog ne more zaobiti, – svojih absolutnih zakonov namreč ne more spremeniti in se s tem izneveriti samemu sebi – greh ni bil niti zanikan niti izbrisan, ampak ga je božji Sin moral prevzeti nase, da bi se tako lahko najbolj približal človeku v njegovi krhki stvarnosti. Zaradi pravičnosti, ki je Bog ne more zaobiti, saj je njegova, je tudi vstal od mrtvih in svoj poseg zaključil v popolni skladnosti do svojih preteklih dejanj – Bog je namreč vselej reševalec iz zla, ki človeka vleče iz pasti pogube, oziroma stalni darovalec dobrega, ki človeka povzdiguje nad njegovo trenutno stanje. Priznavanje realnosti zla in povzdigovanje nad zemeljsko ujetost sta bistvena vzgiba vsakršnega božjega delovanja. Ker je Bog ljubezen v najčistejši obliki, dejanska ljubezen – tudi tista, ki jo v posnemanju Sina uresničuje človek – ne more biti sopomenka za neodgovorno nežnost ali opravičevanje grešnih dejanj. Prava ljubezen je vselej združena s pravičnostjo, to je priznavanjem posledic tako grešnih kot krepostnih dejanj, in hkrati usmiljenjem, to je sklanjanjem k človeku, da bi bil dvignjen, izboljšan.

Od tod sledi, da je sodobno, pogosto celo v katoliških krogih navzoče pojmovanje ljubezni izkrivljeno. Sodobni Evropejec, marsikdaj pa tudi sodobni katolik, si namreč ljubezen predstavlja kot mehkobo, do konca prignano strpnost, kot držo, ki počiva na leporečju, čustvenih izlivih, zanikanju dejstev, otepanju jasnih stališč in opravičevanju vsega, tudi tega, kar po stari, domnevno »zadrgnjeni« morali veljala za greh. Spomnimo se denimo le nekaterih vročih notranje cerkvenih razprav v kontekstu obeh sinod o družini, kjer so se pojavljala mnenja, da naj bi bila prepoved prejemanja Kristusovega telesa in krvi v stanju smrtnega greha nekaj »neljubečega«. Pri vsem tem gre za karikaturo ljubezni, ki ne pozna ne pravičnosti ne usmiljenja, za karikaturo ljubezni, ki ji je tuje tako upoštevanje posledic dobrih in zlih dejanj kot tudi sklanjanje k človeški bedi z namenom odrešilnega dviga v smeri odrešenega in krepostnega življenja. Tovrstna izkrivljena ljubezen ne pozna in si ne želi rešitve izpod zla, ne pozna in si ne želi truda niti za večno življenje niti tostransko srečo, resnica in pravica je ne zanimata, smisel življenja pa enači z vznesenimi občutji samopotrditve. Tovrstna izkrivljena ljubezen je zgolj človeško čustvo.

Prav v luči prave ljubezni, združene s pravičnim upoštevanjem človeške (grešne) resničnosti in hkrati usmiljenim sklanjanjem zaradi odrešilnega dviga, je lahko božji Sin brez zadržkov vstopal v ostre besedne spore s predstavniki takratne hebrejske verske oblasti in celo posegel po fizični sili, ko se je odločil prevrniti mize prodajalcev in menjalcev, ki so s svojim pohlepnim ravnanjem skrunili božji tempelj. Prav v luči prave ljubezni je lahko na eni strani napovedal »večni ogenj« za zavestno zakrknjene do očitno izkazanih božjih del in na drugi obljubil bivanje »v raju« za levega razbojnika, ki je ob predsmrtnem priznanju učlovečenega Boga obžaloval svoja zla dejanja.

Božji Sin je svoje poslanstvo dopolnil kot »dobri pastir«, ki je v svoji neskončni ljubezni do »ovac« žrtvoval svoje življenje za njihovo rešitev. »Dobri pastir« je zgled svoje ljubezni zapustil zlasti apostolom in njihovim naslednikom, to je »drugim Kristusom« (škofom in duhovnikom). Kakor se božji Sin ni bal govoriti resnice, tako tudi zgledni duhovni pastirji ljudstvu, ki jim je zaupano, ne morejo ponujati pokvarljivo »hrano« neodgovorne nežnosti. Kakor se božji Sin ni otepal pravičnosti, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo zadovoljiti s »politično korektno« strpnostjo. Kakor se božji Sin ni bal usmiljenega spusta v smrt, tako se tudi zgledni duhovni pastirji ne morejo bati zasramovanja zaradi zvestobe desetim zapovedim, za katere si v ljubezni do bližnjega želijo, da bi jih priznavalo celotno človeštvo, združeno v eni čredi Cerkve pod enim pravim pastirjem, ki je Kristus, žrtvovano jagnje in zmagovalec.

Posvečenja v Franciji: 4% vernikov, 18% novomašnikov

Francoska škofovska konferenca je, kakor vsako leto, izdala izjavo ob duhovniških posvečenjih.

Leta 2014 je za škofijske duhovnike bilo posvečenih 82 duhovnikov, kar je najmanj po letu 2006.

- 82 leta 2014
- 92 leta 2013
- 97 leta 2012
- 109 leta 2011
- 96 leta 2010
- 89 leta 2009
- 98 leta 2008

- 101 leta 2007
- 68 leta 2006

- 98 leta 2005

Povprečje zadnjih let je 93 posvečenj letno. Lani je bilo v diakone posvečeno le 76 mož, ki naj bi postali duhovniki letos. Daleč od kake prenove. Zadnje statistike »La Croix« predvidevajo, da bo leta 2024 v Franciji 4257 aktivnih duhovnikov v primerjavi s 5806 današnjih (pod 75 let). To je skoraj četrtina manj. Ne smemo pozabiti niti na starostno strukturo. To bodo večinoma stari in zelo stari duhovniki, ki bodo potrebni oskrbovanja.

Trenutno v Franciji študira v škofijskih semeniščih 664 bodočih duhovnikov. Vsi gotovo ne bodo posvečeni. Tudi v septembru ne pričakujejo kakega navala v semenišča, zaradi domnevnega »Frančiškovega efekta«.

To je tudi prvo leto, ko Francoska škofovska konferenca v svojih statistikah zajema skupine pod okriljem Ecclesia Dei (tiste, ki mašujejo izključno po tradicionalnem obredu). Zajema pa samo tiste, ki so bili posvečeni v Franciji in ne v tujini za delovanje v Franciji. Regularni kanoniki Božje Matere(2), Bratovščina sv. Petra (4) in Inštitut dobrega pastirja (3).

Izven Francije so bili za Francijo posvečeni še v Inštitutu Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika (4).

Da bi bila primerjava točnejša, »Paix Liturgique« v statistike, nanašajoče se na Ecclesia Dei, ne šteje posvečenj tistih duhovnikov, ki ne bodo delovali podobno kot škofijski duhovniki. Gre, preprosto povedano, za duhovnike, ki živijo v samostanih (Benediktinci božje Matere, Menihi svetega Vincenca Ferriera,…). Iz tega sledi, da je število letnih posvečenj za tradicionalni obred nekoliko večje.

Posvečenja po tradicionalnem obredu v Franciji so bila:

- 11 duhovnikov za Ecclesia Dei in podobne skupine: FSSP 3, Misjonarji božje milosti 2, Inštitut dobrega pastirja 1, Inštitut Kristusa Kralja Najvišjega duhovnika 4, škofije: 1
- Duhovniška bratovščina svetega Pija X.: 7

Skupaj torej 18 duhovnikov za tradicionalni obred.

Kratka primerjava

Letos je bilo razmerje 82% za redno in 18% za izredno obliko (18 duhovnikov od skupno 100; skupaj z redovniki gre številka do 140).

V zadnjih petih letih je bilo za tradicionalno mašo posvečenih 84 duhovnikov od skupaj 570 škofijskih duhovnih poklicev, torej 14,7 %.

Številke so zelo majhne. Francija ima 32 krat več prebivalcev kot Slovenija. V Sloveniji je bilo posvečenj 7, proporcionalno bi jih moralo biti v Franciji 224. To seveda ne pomeni, da smo v Sloveniji lahko zadovoljni. Da bi lahko bili, bi moralo biti v Sloveniji letno posvečenih vsaj 50 duhovnikov, v Franciji pa skoraj 700, kar se je že dogajalo v boljših časih.

Številke so za »tradicijo« stabilne in se celo povečujejo, medtem ko so napovedi za škofijske duhovnike slabe. Potrebno je povedati tudi to, da teh 15 odstotkov poklicev ustvari 4 odstotke vernikov, ki imajo nedeljski dostop do tradicionalne latinske maše. To veliko pove o zdravih, mladih ter duhovno močnih župnijah. Statistično bi bilo, če bi polovica vernikov imela dostop do tradicionalne liturgije, posvečenj samo iz njihovih vrst kar 225.  Z gotovostjo lahko trdimo, da bi večje vključevanje in sprejemanje klasične liturgije v župnijah pripomoglo k bistveno večjemu številu letih posvečenj. Glede na statistično dokazljivo padanje in staranje števila duhovnikov v Franciji in na redno povečevanje posvečenj tradicionalnih duhovnikov bodo slednji leta 2033 presegli število svojih modernejših sobratov. To je čez manj kot 20 let.

Molimo torej za večje vključevanje tradicionalne liturgije v župnijsko in splošno cerkveno življenje, tako v Franciji kakor pri nas. Duhovne dobrine take odprtosti bi bile kaj hitro vidne.

http://www.paixliturgique.fr/aff_lettre.asp?LET_N_ID=2224

Tradicionalna liturgija: Mala Nedelja

Upamo, da ste se že navadili na naša občasna oznanila o tradicionalni liturgiji.

Tokrat obveščamo, da bo zaradi velikega števila naročenih svetih maš v župniji Mala Nedelja (škofija Murska Sobota) sveta maša po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII. darovana dvakrat tedensko vsaj do Velike Noči . Svete maše bodo darovane ob 17.00. Naslednji teden v četrtek (29.1.) in petek (30.1).  Oznanila najdete TUKAJ.

Tako smo tudi prišli do spoznanja, da obstaja enostavna rešitev za  duhovnike, ki nimajo dovolj mašnih namenov. Summorum Pontificum. Za vašo večno in časno srečo.

Kaj o evharistiji vedo demoni?

Steve Skojec

Ste vedeli, da le 63% ameriških katolikov veruje v resnično prisotnost Kristusa v Najsvetejšem oltarnem zakramentu? Od teh jih kar 17% ne ve, da je to nauk Cerkve.

Približno polovica katolikov v ZDA tako ne pozna tega osrednjega dela katoliške vere. Prepričan sem, da bi podrobnejše raziskave razkrile, da dejansko še manj katolikov veruje, da je evharistija resnično Kristusovo telo, duša in božanskost. Leta 1994 opravljena anketa med katoliki, starimi od 18 do 44 let je namreč pokazala, da kar 70% slednjih meni, da je evharistija »samo simbol«.

Prejšnji teden je msgr. Charles Pope pisal o satanistični »maši« v Oklahoma Cityju. V svojem zapisu je opisal izkušnjo, ki se mu je pripetila pred 15 leti, ko je v Washingtonu daroval tradicionalno latinsko mašo. Citiramo:

Kot morda veste, se tradicionalno latinsko mašo daruje »ad orientem« (proti liturgičnemu vzhodu). Duhovnik in ljudstvo gledata tako v isti smeri, ljudstvo pa se nahaja za duhovnikom. Bil je čas posvečevanja. Duhovnik se mora globoko prikloniti proti oltarju s hostijo med prsti.

Priklonil sem se in thiho, a jasno izrek častitljive besede: Hoc est enim Corpus meum. Zvonovi so zazvonili, ko sem pokleknil.

Za mano se je tedaj nekaj zgodilo; šumeč ali tresoč zvok je prihajal iz sprednjih klopi na moji desni. Sledilo je nekakšno stokanje in godrnjanje. Spraševal sem se, kaj naj bi to pomenilo. Zvoki niso delovali človeško, bolj so me spominjali na oglašanje kakšne večje živali, kot npr. merjasca ali medveda. Tudi stokanje ni bilo nič kaj podobno človeškemu. Povzdignil sem hostijo in se še vedno čudil, kaj se je zgodilo. Sledila je tišina. Kot duhovnik se v tem trenutku nisem mogel obrniti, a še vedno sem se spraševal, kaj sem slišal.

Sledila je posvetitev keliha. Spet sem se priklonil proti oltarju in tiho izgovoril: Hic est enim calix sanguinis mei, novi et aeterni testamenti; mysterium fidei; qui pro vobis et pro multis effundetur in remissionem pecatorum. Haec quotiescumque feceritis in mei memoriam facietis.

Tedaj sem zaslišal nov zvok, tokrat nedvomen stok in nato krik, ko je nekdo zavpil: »Pusti me pri miru, Jezus! Zakaj me mučiš?« Nekdo je nato glasno stekel iz cerkve, kot bi bil ranjen. Vrata so se odprla in nato zaprla. Sledila je tišina.

Med povzdigovanjem keliha se nisem mogel obrniti, a takrat sem jasno spoznal, kaj se je zgodilo. Eden izmed prisotnih, ki je očitno trpel zaradi demonske obsedenosti, se je znašel v Kristusovi prisotnosti, ki je ni zmogel prenesti. Spomnil sem se na besede Svetega pisma: Tudi demoni verujejo in trepetajo (Jak, 2:19).

Kot je apostol Jakob s temi besedami karal šibko vero svoje črede ter jo skušal pripraviti k kesanju, sem se nenadoma zavedel, da se moram pokesati tudi sam. Zakaj je bil obsedeni človek bolj dovzeten in bolj pretresen nad resnično Gospodovo prisotnostjo kot jaz? On je bil seveda presunjen v negativnem smislu, zato je zbežal. A zakaj nisem bil sam enako ganjen, čeprav seveda pozitivno? Kaj pa ostali verniki v klopeh? Ne dvomim, da smo umsko vsi verjeli v resnično prisotnost. A nekaj povsem drugega in čudovitega je biti ganjen v samo globino duše! Tako preprosto je biti zaspan v prisotnosti Svetega, pozabljati o čudežni in čudoviti Prisotnosti, ki je namenjena nam.

Ta zapis je na prvi pogled presenetljiv, a po premisleku se vse zdi popolnoma logično. Padli angeli popolnoma poznajo pravo naravo evharistije. Imajo namreč metafizično razumevanje, ki presega zgolj človeško razumevanje.

Če je naš odnos do evharistije – v spoštljivi liturgiji, čaščenju Najsvetejšega zakramenta, procesijah – skladen s tem, kar katoliška vera dejansko uči o evharistiji, to nedvomno močno vpliva na našo vero in razumevanje te presvete skrivnosti. 

Prevedeno po: http://www.onepeterfive.com/what-demons-know-about-the-eucharist-that-many-catholics-dont/