ponedeljek, 15. december 2014

Razločevanje poklicanosti in past ukvarjanja s samim seboj



Splošno priznano dejstvo o slabljenju in pomanjkanju vere v zahodnem svetu se izkazuje tudi v vse večjem primanjkljaju novih duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov/redovnic), ki po logiki stvari ne morejo ustrezno nadomestiti svojih že tako maloštevilnih in obremenjenih starejših sobratov. Primanjkljaj novih duhovnih poklicev ni zgolj posledica slabitve ali pomanjkanja vere, temveč tudi določenih psiholoških vzorcev, stekajočih se v nezmožnost sprejemanja zahtevnejših odločitev. Preveč mladih katolikov (izmed tistih, ki še ostajajo zvesti Cerkvi) se namreč v varni družbi prijateljev otožno predaja nikoli končanemu iskanju samega sebe in splošnega življenjskega udobja, pozablja pa tako na vselej delujočo božjo milost kot tudi realistično zavedanje o neizogibnosti tveganih korakov, brez katerih se nikoli nič ne more obrniti na bolje.

Težava nekakšnega »večnega iskanja« ali »večnega razločevanja« pogosto nima nič opraviti z njihovo pobožnostjo in dobrimi nameni, marveč z napačnim dojemanjem t. i. božjega klica. Pri razločevanju slednjega se neprenehoma opirajo na čustveno podporo prijateljev in obenem tavajo od svetovalca do svetovalca, od duhovnega vodje do duhovnega vodje. Njihova drža ni iskanje in upoštevanje Boga, ampak ukvarjanje z lastnimi nestanovitnimi čustvi. Njihova drža v resnici ni razločevanje, ampak sanjarjenje. Tovrstni psihološki vzorci, v katere so ujeti mladi katoliki, niso toliko stvar njihovih namer, kakor predvsem postmoderne narcisoidne in kratkotrajnost slaveče kulture s propagiranjem takšnih in drugačnih psihoterapevtov, svetovalcev, zdravilcev itd. Predpostavka, da se posameznik nahaja v stanju stalnega nezadovoljstva in nesposobnosti reševanja lastnih ali družinskih težav, z vso silovitostjo žal deluje tudi v Cerkvi, kjer je povprečna nedeljska pridiga zgrajena na temelju tolaženja in čustvenih izbruhov v imenu neke nedoločene ljubezni pod krinko tiste prave, žrtvovanjske, Kristusove.

Ključna težava omenjenega napačnega razločevanja, takšnega razločevanja, ki se vrti okoli lastnih čustev,  je v pričakovanju izrednih dogodkov oziroma nezaslišanega božjega posega, čutno zaznavnega klica kot nadvse očitnega zagotovila za miselno in čustveno jasnost. Ker je Bog vsemogočen, lahko deluje tudi na takšen način, a vseeno največkrat ubira bistveno manj vsiljive in senzacionalne poti – deluje skozi vsakdanje okoliščine in priložnosti, skozi vsakodnevno molitev in seveda sveto mašo, skozi srečevanje z ljudmi, ob upoštevanju posameznikovih talentov, ki mu jih je podelil, njegovih študijskih ali poklicnih in interesnih dejavnosti. Čas za vse izredno in presunljivo praviloma dozori šele takrat, ko je tisto, kar je običajno, že opravljeno ali doživeto. Nekaj podobnega velja tudi za začasno bivanje v semeniščih in redovnih hišah: praksa »pridi in poglej« je žal močnejša od prakse »ostani in moli«. Poklicanost se ne bo izčistila z nenehnim gledanjem v lastno notranjost, temveč z nenehno molitvijo in opazovanjem okolja, za katerega smo se (sprva začasno) odločili. Razločevanje poklicanosti je prvenstveno razumski proces, ki ob upoštevanju cerkvenega nauka in božjih navdihov pri osebni molitvi vodi k razporejanju različnih poklicanosti in osebnih zmožnosti v hierarhični red – od boljšega k najboljšemu. Pri tem ni bistveno, kaj je tisto najboljše zame, pač pa, kaj je najboljše v objektivnem smislu, katera poklicanost je najboljša za Boga in njegovo Cerkev. Najboljša poklicanost je objektivno gledano duhovniška ali redovniška. Slednje nikakor ne pomeni, da življenje v moči zakramenta svetega zakona, ki posvečuje naravno vez med moškim in žensko, Bogu ni ljubo. Pomeni enostavno to, da je osnovna poklicanost vseh krščenih, torej svetost, lažje uresničljiva v duhovništvu in/ali redovništvu, saj gre že za zemeljsko okušanje pričakovane eshatološke resničnosti, ki je gledanje Boga. Biti ves za Boga že na zemlji je namreč najlepše pričevanje za nebesa, za tisto, po čemer v globini hrepenimo.

Bog je naš ljubeči Oče. Svoje ljubezni nam ne želi nameniti le v bodočem nebeškem veku, temveč nam jo izkazuje že tukaj in sedaj. Za nas želi tisto najvišje in najboljše. Za nas želi, da bi se mu popolnoma predali in tako v čim večji meri okušali nebesa že na zemlji. Za nas želi duhovništvo in/ali redovništvo. Razločevanje poklicanosti posledično pomeni najprej zavedanje tega ljubečega božjega načrta, nadalje pa razumsko in kar najbolj realistično ugotavljanje, ali sem kot posameznik (glede na osebnostne lastnosti in življenjske okoliščine) zmožen živeti v skladu s tistim najvišjim, ki mi ga je Bog pripravil. Razločevanje poklicanosti je torej osebno odločanje za ta univerzalni duhovniški in/ali redovniški božji klic.

Komur ni jasno, ali je zmožen duhovniškega in/ali redovniškega življenja oziroma ni prepričan o naravni izbiri poročenega življenja, temu vprašanju ne bo prišel do dna s preiskovanjem lastnih čustev. Do jasnejše slike lahko pride le z razmislekom, temelječim na izkušnji. Kdor ve, da je v takšnem stanju, naj vstopi v semenišče ali v določen red kot novinec in se poskusi vključiti v tamkajšnji vsakdan. Semenišča in redovne hiše obstajajo ravno z namenom, da mladim ljudem pomagajo pri ugotavljanju njihovih vzgibov in zmožnosti. Vstop v semenišče ali določen red v vlogi novinca še ne pomeni dokončnega zapečatenja lastne usode, pač pa pogumni odziv na božji klic, ki pripomore k osebni zrelosti in dokončni odločitvi. Pomnimo, da nas je Bog prvi vzljubil in nas vse izbral zase, da bi bili sveti pred njegovim obličjem (prim. Ef 1: 4). Pomagal nam bo tudi pri tem, kje in na kakšen način lahko uresničujemo svetost.

11 komentarjev:

  1. Nebesa na zemlji? Tradicionalno gledano je zemlja solzna dolina, na kateri si je treba z molitvijo in pokoro nebesa zasluziti. Velja za vse.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Prav imate. To bi moral zagovarjati vsak katolik.

      Do nesporazuma je mogoče prišlo zaradi nenatančnega branja. Ključni odlomek:

      "Najboljša poklicanost je objektivno gledano duhovniška ali redovniška. Slednje nikakor ne pomeni, da življenje v moči zakramenta svetega zakona, ki posvečuje naravno vez med moškim in žensko, Bogu ni ljubo. Pomeni enostavno to, da je osnovna poklicanost vseh krščenih, torej svetost, lažje uresničljiva v duhovništvu in/ali redovništvu, saj gre že za zemeljsko okušanje pričakovane eshatološke resničnosti, ki je gledanje Boga. Biti ves za Boga že na zemlji je namreč najlepše pričevanje za nebesa, za tisto, po čemer v globini hrepenimo."

      Na zemlji lahko nebesa že okušamo in zanje pričujemo, četudi do tja še nismo prišli.

      Izbriši
    2. Nobena poklicanost ni boljša in nobena slabša. Vsaka poklicanost je nagnjena k temu, da v njej dosežemo svetost. Človek, ki je poklican v duhovniški ali redovniški stan ne bo nič lažje dosegel svetosti kot nekdo, ki je poklican v zakonski ali laiški samski stan. Še morda težje, saj ima v svoji vzgoji in izobrazbi večje spoznanje in bo lahko strožje sojen glede na to spoznanje. OBJEKTIVNO so vse vrste poklicanosti enako dobre(enako najboljše). Vsi kristjani smo v poklicanosti dolžni izpolnjevati svoje dolžnosti do Boga in do bližnjega in po tem bomo tudi sojeni.

      Izbriši
    3. Delno imate prav, a vaš komentar je potrebno dopolniti.

      Res je, vsaka vrsta poklicanosti nas lahko pripelje do svetosti in posledično nebes, če jo živimo v sodelovanju z božjo milostjo. V tem oziru so vse poklicanosti resnično enakovredne.

      Če je vsaka poklicanost enakovredna glede na svoj potencial, pa obstajajo razlike glede na čast, to je zahtevano stopnjo bližine z Gospodom in neposredno (službeno) delovanje v prid Evangeliju. Duhovniki in redovniki so (vsaj morali bi biti) po zahtevani bližini z Gospodom in službi, ki jo opravljajo za Cerkev, bližje krščanskim skrivnostim kot laiki. O tem priča tudi celibat, to je odpoved sebi za nebeško kraljestvo, za okušanje nebes in pričevanje zanj že na zemlji. Duhovniki in redovniki so posvečeni le Bogu, nikomur drugemu.

      Da bi se bolje razumeli, prosim, da še enkrat preberete zgornji članek. Za nadaljnje branje pa priporočamo tole: http://www.religious-vocation.com/

      Lep pozdrav in blagoslovljen božič.

      Izbriši
  2. Mene pa zanima, zakaj pri Juventutem tako vztrajno pišete svojilni pridevnik "Božji" z malo začetnico ("božji")?
    Se torej po juventutsko prav piše tudi "marijin"?

    Lep pozdrav.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Načinov zapisovanja je več, mi se poslužujemo starejšega - od 60. do 80. let 20. stol. se je znameniti dogmatični teolog dr. Anton Sterle prizadeval za ohranitev male začetnice pri pridevniški rabi (kakor je veljalo tudi v Slovenskem pravopisu iz leta 1962).

      Če vas ta tema zanima, si lahko preberete naslednje:

      http://www.lektorsko-drustvo.si/lektorsko-brbotanje/bozji-z-veliko-in-malo-zacetnico

      http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/svetovalnica/raba-velike-oz-male-za%C4%8Detnice-v-zvezi-bo%C5%BEji-sin#v

      Izbriši
  3. Marijin ne moremo pisati z malo začetnico, saj pridevnik izhaja iz osebnega lastnega imena Marija; božji pa iz besede bog. Ime za krščanskega boga je Bog. Nekateri trdijo, da se božji piše z veliko takrat, ko se neposredno nanaša na boga Boga, z majhno začetnico pa tedaj, ko se nanaša na vse božansko, nadzemeljsko... Sicer pa zna škof Jurij to zelo dobro razložiti.... :D "naš bog Bog...."

    In Rege venturo Domino,
    frater

    OdgovoriIzbriši
  4. Spoštovani, ali se vam, ki vam je vsako minimalno odstopanje od "pravilnih" liturgičnih praks nespoštlljivo, ne zdi še bolj nespoštljivo pisanje pridevnika Božji (kadar mislimo Boga, katerega izpovedujemo kristjani) z malo začetnico? Posvetno poimenovanje, ne glede na to, od kod pride (četudi iz pravopisa), ne more biti merilo za kristjane.

    Pozdrav v Gospodu!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Razumemo vašo skrb in upamo, da je res iskrena, da vam je torej resnično mar tudi za jezikovno spoštovanje Boga.

      Svojo argumentacijo sporočili že v zgornjih komentarjih. Dodajamo še zadnjo, še nazornejšo.

      Tudi v latinščini se pridevnik "božji" (divinus) piše z malo začetnico in to celo v liturgičnih besedilih. Pri tem gre za izražanje od Boga prihajajočih ali Bogu pripadajočih lastnosti. Ne gre za izražanje svojilnosti, ampak vrstnosti.

      Izbriši
  5. Pozdravljeni,

    Nisem vedel, kam bi napisal vprašanje pa bom kar semkaj:

    Ali nameravate kdaj napisati kakšno reportažo o stanju vere in bogoslužja v Sloveniji?

    Nekaj idej:
    - izvajanje tridentinske maše v župniji Presvete Trojice v Mali Nedelji?
    - stanje mladinske pastorale v Sloveniji (glede na poroke, versko vzgajanje otrok, t.i. odpad po birmi itd.)
    - povezave (oziroma njihovo pomanjkanje) Slovenije z tradicionalističnimi skupinami v Evropi in svetu (ICKSP, FSSP, Una Voce, itd.)
    - stanje izobraževanja in usposabljanja duhovnikov na TEOF

    Pozdrav v Gospodu!
    vaš zvesti sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala za predloge.

      Posredno o tem že pišemo, v prihodnje pa verjetno res še bolj neposredno.

      Pozdrav v Gospodu tudi vam.

      Izbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...