četrtek, 11. december 2014

Dve vrsti belgijskih škofov



Progresisti in modernisti pogosto govorijo, da je opustitev tradicionalnega moralnega nauka Cerkve nujna za ponovno pridobitev izgubljenih vernikov v zahodnih državah. Taki argumenti so po zadnji sinodi o družini vedno pogostejši in marsikateri verni katolik jim celo verjame. Tovrstno stališče je popolnoma nesprejemljivo iz vsaj dveh razlogov, pri čemer je prvi teološki, drugi pa praktični. Najprej se je potrebno jasno zavedati, da  Cerkev na svetu ni zato, da bi ugajala. Cerkev, ki bi le sledila duhu časa, bi se izneverila Kristusovemu naročilu in namesto njemu sledila Hudemu duhu. Taka Cerkev bi bila le še ena v vrsti raznih nevladnih organizacij. A to še ni vse – praksa zadnjih desetletij nam jasno kaže, da teološka nejasnost oz. celo heretičnost ne vodi v popularnost, temveč v propad Cerkve. To potrjujejo vsi podatki o položaju Cerkve v zahodnih državah, kjer je njena hierarhija najbolj pokleknila pred modernostjo. Ker velika večina slovenskih katolikov s tem ni seznanjena, smo se odločili prevesti članek o položaju Cerkve v Belgiji, ki jasno prikazuje proces propada, povzročenega zaradi progresizma. Morda bo ta članek končno prepričal vsaj kakega slovenskega progresista o tem, kam vodi pot, po kateri nas želijo peljati.

Avtor: Filip Mazurczak

Oživitev katoliške vere v tradicionalno najbolj katoliških deželah je že vsaj zadnjih petdeset let pastoralna prioriteta Cerkve. Iz tega stališča predstavlja Belgija zanimiv študijski primer. Belgija je namreč desetletja »slovela« po svojem teološkem avanturizmu, medtem ko so se cerkve in semenišča praznili z osupljivo hitrostjo. Toda od leta 2010, ko je belgijski primas postal Andre-Joseph Leonard, v Belgiji ponovno beležijo porast števila semeniščnikov in večjo prisotnost Cerkve v javnem življenju. Leonard je drastično prelomil z dosedanjo belgijsko cerkveno prakso. Zato se nam samo postavlja vprašanje: Je tak način vodenja prava pot za novo evangelizacijo Zahoda?

mons. Leonard - povzdigovanje
Belgija je nekoč veljala za eno najbolj katoliških držav na svetu. Samostojna je postala leta 1830, ko se je odcepila od Nizozemske; prav katolištvo in francoski jezik sta bila najbolj prepoznavna znaka belgijske nacionalne identitete. Belgijsko katolištvo se lahko ponaša z nekaterimi velikimi osebami in svetniki, kot sta denimo sv. Damijan Molokajski, ki je umrl skrbeč za gobavce na Havajih, ter oče Georges Lemaître, ki je oblikoval teorijo velikega poka.

Ta katoliška dediščina je začela popuščati po 2. svetovni vojni, ko je začel čedalje večji materialni napredek tekmovati z vrednotami vere. Istočasno pa je tudi belgijska Cerkev napačno interpretirala II. vatikanski koncil in zastopala tezo, da aggiornamento [posedanjenje] papeža Janeza XXIII. pomeni tudi relativnost moralnih norm. To je vodilo v veliko zmedo, nered in doktrinarne napake. Ko je denimo papež Pavel VI. leta 1968 jasno potrdil tradicionalni nauk o spolnosti v encikliki Humanae Vitae, so belgijski škofje zatrdili, da lahko posameznika njegova vest pripelje do drugačnih zaključkov. Številne tradicionalne pobožnosti, kot je npr. molitev rožnega venca in procesije, pa so bile odpravljene kot relikti preteklosti.

Kardinal Godfried Danneels, belgijski primas od 1979 do 2010, je stanje še poslabšal. Javno je izrazil dvome v cerkveni nauk o posvečevanju žensk, homoseksualnosti in kontracepciji. Leta 2005 je veljal za glavnega kandidata modernistične struje pri volitvah za novega papeža. Že čez nekaj let pa so na dan prišle informacije, da je Danneels vedel za zlorabe otrok v svoji škofiji, a ni storil ničesar, da bi to preprečil.

V tem obdobju je povprečen obisk tedenske maše padel na skromnih 5 do 10% katolikov. Belgija je bila med prvimi državami, ki je uzakonila splav, evtanazijo in homoseksualne »poroke« – pri čemer je Cerkev na to komajda reagirala. Pomanjkanje duhovnikov je postalo stalnica.

Ko je leta 2010 škof Leonard nadomestil kardinala Danneelsa, je začel s takojšnjimi spremembami. Belgijska Cerkev ni bila tako aktivna v javnem prostoru vse od šestdesetih let. Ko je parlament sprejemal zakon o evtanaziji otrok, je nadškof pozval vernike, naj molijo za propad predloga. 6. februarja 2014, ko je potekalo zadnje branje zakona, je nadškof organiziral molitve vernikov na ulicah vseh večjih mest, upajoč, da bo pogled na tisoče vernikov ganil poslance.

Leonard je prav tako obudil tradicionalne katoliške pobožnosti. Pod njegovim vodstvom je tako potekala prva procesija ob prazniku Svetega rešnjega Telesa v Liegu od daljnega leta 1970. Poleg tega škof Leonard redno daruje tradicionalno latinsko mašo kot zdravilo za vse preštevilne liturgične zlorabe, ki so se dogodile v zadnjih desetletjih. 

Ustanovil je Skupnost svetih apostolov, ki jo sedaj sestavljajo trije duhovniki in sedem semeniščnikov. Njihova karizma je utemeljena na duhovnosti francoskega pospeševalca nove evangelizacije očeta Michel-Marie Zanotti-Sorkina. Redno nosijo talar (kar je redkost v pokoncilski belgijski Cerkvi). Prejšnji mesec je skupnost rešila cerkev sv. Katarine, ki je bila pred tremi leti zaprta zaradi pomanjkanja duhovnikov. Še pred nekaj meseci je kazalo, da bo postala ribja tržnica, sedaj pa je dom ene najbolj aktivnih misijonskih skupin v Evropi. 

kard. Danneels
Leonarda seveda niso vsi sprejeli z veseljem. Belgijski minister za zdravje ga je tako primerjal s »tolerantnim« in »odprtim« Danneelsom ter trdil, da njegovo imenovanje ogroža ločitev med Cerkvijo in državo v Belgiji (ironičen učinek take izjave je minister seveda spregledal). Leta 2011 so homoseksualni aktivisti Leonarda med njegovim predavanjem obmetavali s pitami. Ko je lani na Univerzi v Bruslju govoril o pravici do življenja, so ga radikalne feministke oblile z vodo. Leonard je ostal miren in blagoslovil svojo napadalke.

Kljub (oz. zaradi) takim napadom je belgijsko katolištvo prvič po več desetletjih pokazalo znake življenja. V akademskem letu 2012/2013 je število semeniščnikov naraslo iz 67 na 89. Ko je bil Leonard škof v Namuru, je število semeniščnikov hitro naraslo tudi tam.

Žal na zadnjem konzistoriju papež Frančišek Leonarda ni imenoval za kardinala. Čeprav si glede na slabo stanje vere Bruselj avtomatsko ne zasluži več rdečega klobuka, pa si je Leonard s svojim delom to vsekakor zaslužil. Ker ima že 74 let, možnosti za to, da bi postal kardinal, žal skorajda nima več.

Žal je Frančišek celo izkazal naklonjenost kardinalu Danneelsu, ko ga je imenoval za člana izredne sinode o družini. Leonard je na njej sodeloval kot predsednik belgijske škofovske konference. Kljub temu nam primer nadškofa Andréja-Josepha Léonarda lahko vsem služi kot primer dobre prakse za novo evangelizacijo.

 
mons. Leonard z mladimi duhovniki


 

11 komentarjev:

  1. Kakše sankcije pa so doletele Danneelsa? Ali sveti oče Benedikt XVI. ni ukrepal? In zagotovo, nova evangelizacija, vse prevečkrat iz dobrih namenov, ki jih je imel sv. Janez Pavel II., zaide na stranpoti. Rešitev je zares v tem, kot pravi tudi PiP: vrnitev k izvirom.

    OdgovoriIzbriši
  2. Najprej bi bilo treba red napraviti v Vatikanu. Dokler bo papez obiskoval moseje in tam molil (h komu?), ne more to biti nic dobrega za Katolisko cerkev. Potem pride na vrsto Belgija in podobni primeri. Veliko bo treba moliti za sv. oceta in zdravo pamet..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Jezus ji je rekel: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste častili Očeta ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi častite, česar ne poznate, mi pa častimo, kar poznamo, kajti odrešenje je od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.«(Jn 4, 21-24)
      Toliko glede molitve.

      Izbriši
    2. Duh in resnica se nanašata na enega in edinega Boga, Sveto Trojico, ne na nekakšen politično korekten univerzalizem, ki je po človeški meri izpraznjen konkretne vsebine, da ta ne bi koga "užalila".

      Prvotni kontekst navedenega odlomka pa je Kristusovo opozorilo o nezadostnosti jeruzalemskega templja, za katerega so judje mislili, da je edini sveti kraj na zemlji. V tem smislu imata katolištvo in pravoslavje (naslednika apostolske dediščine) več "templjev", božjih domov na zemlji, kjer božje ljudstvo ob živi evharistični prisotnosti Sina v Svetem Duhu slavi Očeta.

      Prav izjava drugega anonimnega je odličen primer tega, kako zmedeno je lahko branje božje besede brez zgodovinskega in cerkveno učiteljskega konteksta.

      Izbriši
    3. Mislim, da ko papež moli, moli v duhu in resnici k enemu in edinemu Bogu, tudi če moli v mošeji. Zato se mi zdi zgornji komentar, ki očita papežu "nered" zgrešen.

      Izbriši
    4. Papeževega notranjega razpoloženja, ki ga pozna le Bog, iz ekipe Ad Dominum ni ocenjeval prav nihče! Kar smo želeli sporočiti, smo sporočili, in to na jasen način.

      Po zunanji plati imajo nekatere geste, ki jih počne sedanji sveti oče, slab učinek, ker so dvoumne - pri tem pa žal niso pospremljene z (njegovo) relevantno razlago. Toda to ni več tema objavljenega članka.

      Izbriši
  3. Odličen članek o preobremenjenosti ljudi s papežem in vlečenjem njega samega na svojo stran je danes bil objavljen prav danes na Crisis magazine. Priporočam. Članek je napisala profesorica na eni od ameriških univerz, mati treh otrok.

    A note on our modern celebrity papacy
    http://www.crisismagazine.com/2014/modern-celebrity-papacy



    OdgovoriIzbriši
  4. Katolik, hvala za ta članek, je res vreden branja in ga res priporočam vsem bralcem. V tem kontekstu priporočam tudi tale nedavni intervju s trenutno verjeto največjim katoliškim pisateljem Martinom Mosebachom, ki je dostopen na tej povezavi: http://www.kath.net/news/48702
    Je sicer v nemščini, ampak si lahko vsak pomaga tudi s prevajalnikom.

    OdgovoriIzbriši
  5. Ali bi lahko rekli, da imamo v Sloveniji kakšnega škofa, ki je kot mons. Andre-Joseph Leonard? Oziroma, ali smo ga kdaj v preteklosti sploh imeli?

    P.S. - še dodatno vprašanje: kakšni so linki ekipe Ad-Dominum / Juventutem Slovenija z slovensko škofovsko konferenco? Ali deluje ekipa dokaj na margini in izven kanalov komunikacije z vodstvom Cerkve na Slovenskem? Ter še: ali obstajajo načrti v prihodnosti navezati stike z organizacijami kot je Foederatio Internationalis Una Voce? Kakšne so povezave z mednarodnimi združenji na tem področju? Namreč, post-konciliarni duhovniki so pri nas (že v osemdesetih) denimo navezali dokaj veliko stikov z organizacijami primarno iz italijanskega kult. prostora prostora kot so Communione e Liberazione ter Focolari.

    Deo Gratias!
    vaš zvesti sledilec Rokc

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dragi Rokc. Kako naj primerjamo škofe različih držav in časov?

      Ostala vprašanja so za blog malo neprimerna, lahko bi jih imeli za vašo neurejeno radovednost. :) Hec. Preveč posvetno je tako gledanje. Naša moč ni v linkih, povezavah, ugajanju škofom, ampak v sodelovanju z božjo milostjo.
      Una Voce je podobna stvar kot Juventutem, takrat bi se lahko odločili tudi za pridružitev tej mednarodni organizaciji. Prednost Juventutem je večja fleksibilnost organizacije. So tudi kake slabosti, ki pa za nas niso igrale velike vloge. Osebne stike gojimo z ljudmi iz različnih držav. Njihove izkušnje so nam dragocene.

      Izbriši
  6. Pred Alojzijem Šuštarjem so bili tudi pri nas škofje bolj ali manj podobni mons. Leonardu. Tovrstni lik škofa je bil tedaj nekaj normalnega, danes žal ne več. Kaj bo v bodoče, pa ne vemo.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...