bl. Anton Martin Slomšek: Hvali svet Odrešenika

Včeraj je minilo 214 let od rojstva enega največjih Slovencev, blaženega Antona Martina Slomška, knezškofa lavantinskega. Objavljamo eno njegovih pesmi, ki je leta 1846 izšla v knjigi Sveto opravilo za šolarje. V njej se kaže Slomškova gorečnost, pravovernost in ljubezen do Jezusa v najsvetejšem oltarnem zakramentu. Blaženi Anton Martin Slomšek, prosi za nas!

 HVALI SVET ODREŠENIKA

Hvali svet Odrešenika,
Hvali kralja, učenika,
Poj mu in veseli se!
Kol'kor moreš, tol'ko hvali!
Saj mu vredno hvale dali,
Vendar le ne bomo še.

Čudne je reči nam 'zročil,
Le nevernika je ločil
Z nami dan's se veselit'.
Živi kruh v življenje moje,
Preden gre v trpljenje svoje,
Kristus hotel zapustit'.

Torej hrum veselja tega
Naj se dan's povsod razlega;
Kvišku naj srce puhti!
Cerkev praznik, lej, obhaja,
Vsem tako na znanje daja
Kaj Zveličar naš stori.

Kristus pride, staro mine,
Spred resnice senca zgine:
To ponižaj se do tal!
Nov oltar, postavo novo,
Novi dar, pomoč gotovo
Slabim nam je Jezus dal.

Zadnjega večera delo
Kristus dal, da bo imelo
Vse krščanstvo v svojo last.
To mi namreč vera priča,
Ako verjem, me zveliča,
Da 'ma Kristus vso oblast.

Jezus, lej, očitno pravi,
Da po novi se postavi
Kruh in vin' sprebrneta.
To stori pri sveti maši
Sveta jed, da duši naši
Kri, telo njegova sta.

Kar ne vidiš al' ne umeješ,
Tega zumiti ne smeješ,
Sodit' božjih del nikar!
Kruha, vina sta podobe,
Pa ne misli si narobe,
Da je tukaj kaka stvar.

Kri, telo nam je puščeno,
Prejmi, kar češ, vse je eno,
Kristusa ne razdeliš.
Naj jih pride, kol'kor hoče,
Je razd'jat' ga nemogoče:
Nikdar več ga ne umoriš.

Prejmi eden al' mil'joni,
Kol'kor oni, tol'k tril'joni,
Njega tud' zato manj ni.
Prejme brumen, prejme grešnik,
Prejme trezen al' požrešnik,
Kar zasluži, zadobi.

Brumen, on življenje uživa,
Grešnik si pa smrt dobiva;
Kak' razloček, glej, je to!
Kadar mašnik host'jo lomi,
Glej, drobtina, to ne dvomi!
Tudi celo je telo.

Kristusa nič ne zadene,
Le podoba se odkrene:
Do nature mu ne gre.
Angelov nam je jed dana,
To na poti duši hrana!
Grešnik uživat' nje ne sme.

Abel, Izak, oznanjuje,
Mana jagnje pomenuje
Kristusov prečudni stan.
O, Zveličar, sreča moja,
Moj pastir! ljubezen tvoja,
Naj me var'je vsaki dan!

Ti nas živi s svetim kruhom,
In napolni s svojim duhom,
Da ti služ'mo vsaki čas.
Ti, o, Jezus, naše želje,
Pravovernih src veselje!
V sveti raj pripelji nas!

Brezmadežno spočetje prebl. Device Marije

O prazniku Brezmadežne smo pisali že lani. Tam si lahko ogledate tekst razglašenja dogme in kratko zgodovino praznika. Za boljšo pripravo na četrtkovo sveto mašo prilagamo besedilo lastno sveti maši. Na voljo bo v tiskani obliki. Priporočamo še, da pogledate misalček za ljudstvo, ki ga dobite v zavihku "Prenosi". Predvsem pa spoved.

Brezmadežno spočetje preblažene Device Marije

Vstopni spev. (Iz 61, 10) Močno se radujem v Gospodu in moja duša se raduje v mojem Bogu; zakaj odel me je z oblačili zveličanja in me ogrnil s plaščem pravičnosti kakor nevesto, ki je ozaljšana s svojim nakitom. (Ps 29, 2) Poveličeval te bom, Gospod, ker si me sprejel in nisi dal, da bi se moji sovražniki veselili nad menoj. V. Slava Očetu …

Prošnja. O Bog, ki si z brezmadežnim spočetjem Device pripravil vredno prebivališče svojemu Sinu in ki si jo zavoljo smrti istega svojega Sina, obvaroval vsakega madeža, daj tudi nam, prosimo, da po njeni priprošnji čisti k tebi pridemo. Po istem Gospodu …

Berilo iz knjige Modrosti. (Preg. 8, 22-35) Gospod me je imel v lasti v začetku svojih potov, preden je kaj storil od začetka. Od vekomaj sem postavljena in izdavna, preden je bila zemlja. Ni še bilo brezen in že sem bila spočeta. Tudi studenci voda še niso privreli in gore s silno težo še niso stale; preden so bili hribi, sem se rodila; ni bil še naredil zemlje, ne rek in ne tečajev zemeljskega kroga. Ko je napravljal nebo, sem bila poleg; ko je z natančno postavo in krogom obdajal brezna; ko je zgoraj utrjeval ozračje in tehtal studence voda; ko je obkroževal morje z mejo in dajal vodam postave, naj ne prestopajo svojih krogov; ko je pokladal zemlji dno: tedaj sem bila pri njem in vse z njim utrjevala; veselila sem se dan za dnem in se ves čas pred njim igrala, igrala na krogu zemlje in moje veselje je biti s človeškimi otroki. Zdaj torej, otroci, poslušajte me: Blagor njim, kateri se drže mojih potov! Poslušajte nauk, bodite modri in ga ne zametujte! Blagor človeku, kateri me posluša in čuje pri mojih vratih vsak dan ter pazi pri podbojih mojih duri! Kdor mene najde, najde življenje in prejme zveličanje od Gospoda.

Stopniški spev. (Jdt 13, 23) Blagoslovljena si, Devica Marija, od Gospoda, najvišjega Boga, pred vsemi ženami na zemlji. V. (It. 15, 10) Ti slava Jeruzalema, ti veselje Izraela, ti čast našega ljudstva. Aleluja, aleluja. V. (Vp 4, 7) Vsa si lepa, o Marija, in izvirnega madeža ni na tebi. Aleluja.

Evangelij. (Lk 1, 26-28) Iz svetega evangelija po Luku. Tisti čas je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, imenovano Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel angel k njej, je rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami!«

Darovanjski spev. (Lk 1, 28) Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami, aleluja.

Prošnja nad darovi. Sprejmi, Gospod, zveličavno daritev, ki ti jo darujemo na praznik brezmadežnega spočetja blažene Device Marije, in daj, da se bomo tako, kakor o njej priznavamo, da je bila s tvojo milostjo obvarovana vsakega madeža, z njeno priprošnjo rešili vseh grehov. Po Gospodu …

Obhajilni spev. Veličastno je, kar je povedano o tebi, Marija; zakaj velike reči ti je storil on, ki je mogočen.

Prošnja po obhajilu. Skrivnosti, ki smo jih prejeli, Gospod, naš Bog, naj v nas zacelijo rane tistega greha, pred katerim si po posebni milosti, obvaroval brezmadežno spočetje blažene Marije. Po Gospodu …

O podivjani kreposti usmiljenja

Sinoda o družini odpira pomembno vprašanje o ''modernizaciji'' Cerkve. Zagovorniki novih principov, ki so vse bolj v nasprotju s Katekizmom, kot zadnji argument navajajo božje usmiljenje in se navezujejo na usmiljenje kot krepost. Toda pri tem ne gre za usmiljenje v pravem pomenu, ampak usmiljenje kot ''podivjano krepost''. G. K. Chesterton je v svojem znamenitem delu »Pravovernost« odlično predstavil pojav podivjanih kreposti. Podivjana krepost je tista krepost, ki je iztrgana iz svojega konteksta in se nahaja na nepravem mestu. Katoliška vera nas uči, da je Bog usmiljen in pravičen. Poudarjanje enega brez drugega prinaša zmedo in krepost podivja, ker ni več  na svojem mestu. Tako lahko zgolj s poudarjanjem pravičnosti dosežemo rigorizem, podoben janzenizmu, zgolj s poudarjanjem usmiljenja pa se približamo antropocentrični logiki modernosti. Pri podivjanem usmiljenju ne gre namreč za usmiljenje do spokorjenega grešnika ali do človeka, ki išče resnico, čeprav je še ni našel. Gre pravzaprav za to, da se v imenu usmiljenja grešnemu življenju podeljuje določeno legitimnost, kar pa ni več pravo usmiljenje. Kot ilustracija naj služi primer življenja sv. Avguština, ki je pred svojo spreobrnitvijo živel grešno, kar je sam slikovito pokazal v eni izmed svojih molitev: »Gospod, naredi me čistega, a ne še takoj.« Avguštin je tako jasno razumel grešnost svojega življenja in je po dolgotrajni borbi uspel svoje stare navade zavreči – naposled je dosegel svetniško čast.

Primer sv. Avguština nam jasno izkazuje pravo usmiljenje. Avguštin je imel možnost za kesanje in pokoro in s tem oproščenje grehov. Ta možnost je odprta tudi danes, in sicer vsem, še tako hudim grešnikov. Italijanski blaženi Bartolo Longo je bil pred svojo spreobrnitvijo satanist! Pa mu takšna možnost ni bila zavrnjena. Enako velja tudi za današnji čas, tudi glede procesa sinode o družini, kjer se bije boj med modernisti in pravovernimi. Modernistični pristop prisega na usmiljenje v podivjani obliki. To pomeni, da ne gre za usmiljenje,  ki omogoča vsem, še tako hudim grešnikom, vrnitev v stanje posvečujoče milosti, temveč za tisto lažno usmiljenje, ki njihove grehe in napake tolerira ter jim poskuša dati vsaj določeno mero legitimnosti.

Podivjana krepost usmiljenja nedvomno izvira iz modernosti in iluzije po modernizaciji Cerkve. Ta je še posebej pereča zaradi napačnega razumevanjem drugega vatikanskega koncila, o čemer smo na blogu že pisali v povzetku misli Dietricha von Hildebrandta o t. i. duhu koncila. Cerkev ima nedvomno dolžnost razumeti »duh časa«, spremembe v družbi in mentaliteti, specifičnosti okolja in na vse to pravilno odgovoriti v duhu evangelija in izročila. Naj prikažemo to na primeru. V predmodernih obdobjih se je Cerkev soočala z vraževerjem in ostanki poganstva tudi med lastnimi verniki. V današnjem času je vse to znotraj Cerkve (vsaj na Zahodu) prisotno v mnogo manjšem obsegu. Po drugi strani pa so se v občestvo prikradle tegobe in zmote sodobnega časa, posebej tiste, povezane s seksualno revolucijo in upadom pomena družine. Ozrimo se na zmoto o prilagoditvi času oz. modernizaciji. Če bi Cerkev spreminjala svoja stališča glede na čas, v katerem se nahaja, ali ne bi potemtakem morala sprejeti v svoj nauk tudi podporo vraževerju?

Nedvomno je dolžnost Cerkve nagovoriti tudi ljudi iz razbitih družin, ločence, istospolno usmerjene. Cerkev je zagotovo dolžna pokazati razumevanje za njihove težave in težke življenjske poti, tako kot se je mogla previdno soočiti s tegobami preteklosti. Ne sme pa nikoli pozabiti na svojo najpomembnejšo nalogo, in sicer vodit tovrstne (in vse druge) ljudi na pot odrešitve in krepostnega življenja. Na pot pravega božjega usmiljenja. To pa se nikakor ne more doseči z dopuščanjem sprejemanja obhajila v stanju smrtnega greha. Jezus je nagovoril grešnike vseh vrst in jim je tudi odpustil. Toda od njih je tudi nekaj zahteval – pustiti grešno življenje za seboj.