četrtek, 25. september 2014

Mons. Klaus Gamber - Maševanje proti ljudstvu



Zamisel, da se duhovnik ljudstvu postavi nasproti, sega nedvomno do Martina Lutra. Pred Lutrom ideje, da duhovnik med maševanjem stoji ljudstvu nasproti, ni mogoče najti v nobenem literarnem tekstu. Za utemeljitev tovrstnega maševanja ni mogoče uporabiti niti rezultatov arheoloških raziskav. S katoliškega stališča si žrtveni in gostijski značaj maše v resnici nista nikoli nasprotovala. Večerja in darovanje (sacrificium) sta dva elementa iste slovesnosti, čeprav v različnih obdobjih zagotovo nista bila vedno izražena z enako močjo. Če se danes želi dajati večji pomen gostiji pri evharistični daritvi, je treba povedati, da se to med maševanjem proti ljudstvu sploh ne kaže tako zelo močno, kakor se mnogokrat želi in misli. Pri mizi je dejansko samo »predsednik« večerje, medtem ko vsi ostali gostje sedijo spodaj v ladji, na mestih, odmerjenim »gledalcem«, ne da bi imeli kakršenkoli odnos z mizo Večerje. Najboljši način za ponovni poudarek žrtvenega značaja svete maše je podan z dejanjem skupne usmeritve z duhovnikom proti vzhodu, to je v isto smer, med evharistično molitvijo, ko se resnično daruje sveta žrtev. Gostijski značaj bi tako lahko bil bolj poudarjen med obredom obhajila. Po katoliškem pojmovanju je sveta maša veliko več kot zbrana skupnost pri večerji v spomin na Jezusa iz Nazareta: kar je odločilno, ni doseganje izkušnje skupnosti, čeprav se tudi tega ne sme zanemarjati (prim. 1 Kor 10,17), temveč je odločilno čaščenje, ki ga skupnost daruje Bogu. Referenčna točka mora biti vedno Bog in ne človek; ravno zato se že od samih začetkov v krščanski molitvi vsi obračajo k Njemu, duhovnik in ljudstvo si namreč ne morejo stati nasproti. Iz vsega tega moramo potegniti nujne posledice: maševanje proti ljudstvu je treba šteti za to, kar v resnici je, novost, izum Martina Lutra.

Mons. Klaus Gamber, Instaurare omnia in Christo, 2/1990

Mons. Gamber (+1989), doktor teologije in filozofije, častni član Papeške liturgične akademije, papežev tajni častni komornik in kaplan. Tedanji kardinal Ratzinger je kmalu po njegovi smrti izjavil, da je bil mons. Gamber »tisti učenjak, ki med vojsko psevdo liturgikov  resnično predstavlja liturgično mišljenje središča Cerkve«.

Njegovo najbolj znano delo je (med več kot 360 naslovi) knjiga Reform of the Roman liturgy. Francoski izdaji je predgovor prispeval sam kardinal Ratzinger. Znanja žejen bralec bo zagotovo našel nekaj njegovih esejev tudi na internetu. Mi pa prilagamo povezavo do zgoraj omenjene knjige.



Ni komentarjev:

Objava komentarja

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...