ponedeljek, 29. september 2014

Drže in geste pri liturgiji in molitvi




V nagovoru ob dvanajsti konvenciji Združenja katoliških intelektualcev v Philadephiji je John M. Haas govoril, kako so nekatere prakse katolikov nanj naredile izjemen vtis, in sicer že v času, ko je bil še protestant. Zapisal je, kako se ga je dotaknilo nagovarjanje Gospoda s strani katolikov, ki da imajo navado, da  se na čast resnični prisotnosti Boga lahno priklonijo, kadar gredo mimo cerkve:

»… ostali katoliki imajo zagotovo še nešteto drugih [katoliških praks]: nekatere smešne, druge globoke, nekatere z izvorom v udobju, spet tretje s prisrčnim humorjem. Katoliške navade so sestavni del življenja katoliškega posameznika in katoliške skupnosti. Jutranja posvetitev, molitev na čast Kristusu, Mariji in Jožefu, kropljenje otročičev pred spanjem, rimajoči se napev svetemu Antonu (»Tony, Tony come around; something`s lost and can`t be found«), prošnje svetemu Judi Tadeju, da bi preprečil bankrot, devetdnevnice za bolno soprogo ali soproga. Vse to se je pojavilo kot naraven odziv, kot z vero napolnjen izraz bodisi ljubezni veselja, zahvale ali tudi žalovanja, celo obupa.«

Ena od značilnosti, ki jih imajo te katoliške prakse, je ta, da si vse delijo zmožnost odvrniti človeka stran od vsakdanjega, posvetnega, banalnega in ga usmeriti proti svetemu, presežnemu in večnemu. Nekdo bi se lahko vozil z avtobusom po Ljubljani in razmišljal o tem, kako skleniti novo prodajno pogodbo, ali kako narediti načrt, da bi spoznal novo dekle v pisarni, ko bi se iznenada, s pomočjo nekaj ducatov ljudi, zgodil nagovor, vabeč k drugačni resničnosti, k neki drugi dimenziji, ne ločeni od tega sveta, ampak takšni, ki ga prežema, ga gnete in osmišlja. Verjetno je bilo obračanje h Gospodu v Najsvetejšem Zakramentu s strani tistih na avtobusu sicer zgolj bežno, s praktično nikakršnim vplivom na prelom misli o povečani prodaji ali spoznanju novega dekleta. Vendar je bilo nagovarjanje vsekakor prisotno; naš Gospod je bil priznan kot prisoten; in neposredno je bila podana izjava, da povečani prodaji ni konca in da se bo že našla bodoča žena, ki bi, kar bi si lahko le želel, bila pripravljena na zakon v Gospodu.

Spodaj so podana navodila, s katerimi moremo nagovarjati Gospoda na tovrstne načine, z uporabo drž in kretenj …

Priklon glave
KAKO: Preprosto spustite brado proti vašemu grlu in jo pridržite v tem položaju za trenutek

KDAJ:
·         kadar gremo mimo cerkve, priklonimo glavo in naredimo znamenje križa v počastitev resnične prisotnosti Kristusa v tabernaklju;
·         vedno(!) kadar slišimo Gospodovo ime »Jezus« (pozor: »Kristus« je Njegov naziv, ki pomeni »Maziljeni«, zato ni potrebe po priklonu glave zgolj ob omembi besede »Kristus«). Moški naj bi odstranili pokrivalo z glave in se priklonili, kadar gredo mimo cerkve ali slišijo izgovorjeno Njegovo ime; to dejanje se izvaja tako med obredom svete Evharistije kot tudi izven obreda. Vsi katoliki priklanjajo glave ob navedenih situacijah (da, tudi če imaš preprost pogovor z nekom na avtobusu in greš mimo cerkve ali omeniš Njegovo ime, naj bi priklonil glavo in snel pokrivalo, če si moški); (opomba 1)
·         prekrižaj se in prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa, tako pred kot po maši. Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi moliti zanj. (Nekateri naredijo namesto tega globok priklon.);
·         ne pogosto znano in uporabljeno, a vendar priporočljivo: vedno, kadar slišiš »Oče, Sin in Sveti Duh (ali Sveta Trojica)« izgovorjeno skupaj; vedno, kadar slišiš ime Marija; med mašo, kadar je izgovorjeno ime svetnika, v čast katerega je sveta maša darovana.


Trkanje na prsi
KAKO: bodisi s pestjo ali konicami prstov stisnjenih skupaj udari na prsni koš na mestu srca kot izraz obžalovanja in žalosti/bolečine (opomba 2)

KDAJ:
·         pri sveti maši – formalno: vsakič pri »mea culpa« med očitno spovedjo (Confiteor); pri »Nobis quoque peccatoribus« (izreče duhovnik); trikrat pri Jagnje božje, trikrat pri »Domine, non sum dignus« (»Gospod, nisem vreden«);
·         neformalno: pri »odpusti nam naše grehe« (»dimitte nobis debita nostra«) pri molitvi »Očenaš«; vedno, kadar izražaš pokoro ali obžalovanje znotraj in izven liturgije;
·         neformalno tudi, kadar zvoni zvonec pri posvetitvi in sta povzdignjena hostija in kelih. Prikloni glavo in se trikrat potrkaj na prsi. Takrat tudi v mislih molimo:
»Molim te, presveto rešnje Telo Jezusovo, zame darovano na križu. Jezus, verujem v te. Jezus, upam v te. Jezus, ljubim te nad vse. Bodi milostljiv meni ubogemu grešniku. Amen.« (med povzdigovanjem hostije) In nato »Molim te, Jezusova presveta rešnja Kri, zame prelita na križu. Jezus, tebi živim. Jezus, tebi umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Očisti me, Gospod, s svojo krvjo in usmili se vernih duš v vicah. Amen.« (med povzdigovanjem keliha)
  
Priklon v pasu (ali »globoki priklon«)
KAKO: prikloniš se v pasu, na način kot se priklanjajo Japonci (približno 30° naprej)

KDAJ:
·         pri »Asperges« pred sveto mašo, ko duhovnik pokropi zbrane z blagoslovljeno vodo;
·         kadar strežnik pokadi s kadilnico zbrane pri sveti maši;
·         prekrižaj se in prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa (pred in po maši). Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi moliti zanj. (Nekateri naredijo namesto tega priklon z glavo);
·         kadar pozdravljaš hierarha, ki nima jurisdikcije nad teboj (na primer škof druge škofije od te, v kateri živiš). Med priklonom poljubi prstan starešine. Tovrstni priklon in poljub prstana se izvajata le, ko ni prisoten papež.

Poklek na LEVO koleno
KAKO: poklekneš na levo koleno za trenutek, tako da privedeš levo koleno čisto do tal in ohraniš kolikor je mogoče zravnan hrbet. Zadržiš za trenutek, nato pa vstaneš.

KDAJ: kadar nagovarjaš ali odhajaš od papeža ali katerega drugega duhovnika nazivom škof ali več in kateri ima jurisdikcijo nad teboj (le kadar papež ni prisoten) – na primer: pred škofom lastne škofije, ne pa sosednje. Med poklekom na levo koleno se poljubi prstan hierarha. Nato vstaneš.

Poklek na DESNO koleno

KAKO: s pogledom usmerjenim v to, proti čemur poklekaš, poklekneš z desnim kolenom za trenutek kot moški, ki bo zaprosil svojo žensko. Svoje desno koleno spustiš na tla, blizu pete leve noge, držeč hrbet in vrat zravnan. Zadrži za trenutek, nato vstani.

KDAJ:
·         poklekneš proti tabernaklju, kjer je shranjeno Najsvetejše, vsakokrat, kadar greš mimo (izjemoma ne, ko si v procesiji, ali na primer v vrsti za obhajilo ali vračajoč se nazaj v klop). Čeprav bi to moralo biti do neke mere stvar navade, ne sme biti nikdar storjeno nepremišljeno, z odsotnimi mislimi. Opomni se, kadar poklekaš proti tabernaklju, da poklekaš pred Bogom. V mislih moliti »moj Gospod in moj Bog« je lahko čudovita navada, ki te pripravi do spoštljivega poklekanja na desno koleno. V kolikor tabernaklja ni na oltarju, poklekneš proti oltarju in razpelu na oltarju;
·         pred relikvijo resničnega križa, kadar je ta izpostavljena za javno čaščenje;
·         na veliki petek do velike sobote, po obredu čaščenja križa poklekni vedno, kadar greš mimo Križanega, izpostavljenega na oltarju;
·         pred vstopom in pri izstopu iz klopi v cerkvi.

Poklek na obe koleni

KAKO: poklekneš na obe koleni

KDAJ:
·         vedno, kadar je Najsvetejše izpostavljeno, kot izraz čaščenja, spoštovanja in ponižnosti;
·         pogosto med sveto mašo: med Pristopnimi molitvami na oltarnih stopnicah, pri molitvi »Sanctus« (»Svet«), po »Agnus Dei« (»Jagnje božje«), pri prejemanju obhajila, pri zaključnem blagoslovu;
·         pri spovedi v ali (v izrednih razmerah) izven spovednice;
·         kadar prejemaš blagoslov duhovnika, med ali izven liturgije. Če si iz kakršnegakoli razloga nezmožen pokleka, spoštljivo prikloni glavo;
·         med zasebno molitvijo(!).

Proskineza

KAKO: z nogami tesno skupaj se spusti na kolena, nato pa lezi na tla izravnan z obrazom proti tlom, tako da prekrižaš roke pod obrazom in s tem oblikuješ nekakšen vzglavnik, na katerem počiva tvoja glava

KDAJ:
·         ležanje na tleh v tej obliki predstavlja popolno ponižnost in pokoro. Izvaja se pri obredu posvečenja, med obredi sprejetja v verske poklice (npr. v katerega izmed redov), kot del pokore pri verskih redovih, kot posameznik v molitvi pred Križanim ali Najsvetejšim. Pogosto je drža izvedena pri odraslih na pobudo duhovnika pred izpovedjo »Vere« pri slovesnem obredu svetega krsta.

Poljubi

KAKO: Če povzamemo besede Lauren Bacall iz filma »Imeti in ne imeti« (»To have and have not«), vsak ve, kako se poljublja, ali pač? Enostavno stisni ustnice skupaj … Vendar ne pihaj.

KDAJ:
·         kadar poljubljamo razpelo ali ikono: pri ikonah, ki prikazujejo več oseb, najprej poljubimo našega Gospoda (Njegova stopala, rob oblačila ali roke), nato našo Gospo (njene roke ali tančico), nato angele in svetnike. Kot počastitev križa ali ikone, ki bi jo le s težavo dosegel z ustnicami, poljubi svoje prste in se dotakni, kjer bi sicer poljubil;
·         pri poljubljanju prstanov hierarhov: kot omenjeno zgoraj pri poklekanju na levo koleno;
·         pri poljubljanju duhovnikove roke: duhovnikovo roko moremo poljubiti v pozdrav ali pri odhajanju, zakaj le njegove roke so zmožne dati sveto Evharistijo. Prav tako jih poljubljamo na cvetno nedeljo, ko prejmemo zelenje (ki je tudi poljubljeno). Med mašo duhovnikove roke poljubljajo akoliti in strežniki.

Molitvena drža (»orans«)

KAKO: z dvigom rok ob straneh z dlanmi v višini ramen, ali pa tako, da dvigneš roke nad glavo, kot malček, ki želi, da ga oče dvigne k sebi

KDAJ:
·         duhovnik uporablja to gesto (prvo omenjeno) med sveto mašo;
·         laiki lahko to držo včasih zavzamejo med zasebno molitvijo. Ne sme pa biti uporabljena pri laikih med obredom svete Evhraistije. (opomba 3)


Opombe


1.      Navada priklanjanja glave ob omembi Gospodovega imena je bila formalno zapisana na drugem koncilu v Lyonu leta 1274, ki ga je sklical Papež Gregor X: »Tisti, ki se zbirajo v cerkvi, naj slavijo z znamenjem prav posebne spoštljivosti Ime, ki je nad vsemi imeni, ki nikomur drugemu pod nebesi ni bilo dano, v katerem morajo biti verniki odrešeni, ime, ki je Jezus Kristus, ki bo odrešil svoje ljudstvo grehov. Vsak naj izpolni pri sebi, kar je zapisano vsem, da naj se ob imenu Jezus vsako koleno upogne; kadarkoli pa je izgovorjeno veličastno ime, še posebno med sveto skrivnostjo Evharistije, pa naj vsakdo upogne koleno v svojem srcu, kar lahko stori s spoštljivim priklonom glave.«
Verna redovnica je pripovedovala zgodbo iz »starih časov«, ko naj bi se otroci katoliških šol včasih zabavali tako, da naj bi izgovorili Gospodovo ime karseda pogosto, s tem pa prisilili sestre, da so priklanjale svoje glave. Očitno, je bilo nenehno prikimavanje redovnic šport mladih nadobudnežev, ki so se ob tem precej zabavali.
2.      Ameriška Katoliška enciklopedija (1907–1914) citira svetega Avguština (354–430), ki v svojem Sermo de verbis Domini trdi sledeče: »Ko slišiš besedo 'confiteor', se potrkaj na prsi. Kaj to sploh pomeni razen tega, da želiš k luči privesti tisto, kar je zapečateno v tvojih prsih, in s tem dejanjem očistiti svoje skrite grehe?« Prav tako citira svetega Hieronima (pribl. 340–420), ki pravi v Ezechiel, pogl. XVIII: »Na prsi se trkamo zato, ker so prestol zlobnih misli: te misli želimo pregnati, svoja srca želimo očistiti.«
3.      Položaj orans je pogosto upodobljen v umetnosti katakomb, kjer s takšno držo na grobnici upodobljeni liki predstavljajo pokojne duše, ki molijo za pokopanega v tisti grobnici. V ameriški Katoliški enciklopediji je zapisano: »Številni liki, na primer biblijski, upodobljeni  v katakombah – Noe, Abraham, Izak, trije mladeniči v ognjeni peči, Daniel v levjem brlogu – prosijo Boga, da bi dušo tistega, ki počiva v določeni grobnici, rešil ravno tako, kakor je rešil njih.« Poleg biblijskih likov v položaju orans obstajajo idealizirane podobe te »starodavne molitvene naravnanosti«, ki simbolizirajo že v nebesa privedeno dušo pokojnega, ki v nebesih moli za svoje prijatelje na zemlji. »Veliko simbolno pomenljivost nosi dejstvo, da večino teh podob v omenjeni drži sestavljajo ženske, tudi ko so upodobljene na grobnicah moških.«

četrtek, 25. september 2014

Mons. Klaus Gamber - Maševanje proti ljudstvu



Zamisel, da se duhovnik ljudstvu postavi nasproti, sega nedvomno do Martina Lutra. Pred Lutrom ideje, da duhovnik med maševanjem stoji ljudstvu nasproti, ni mogoče najti v nobenem literarnem tekstu. Za utemeljitev tovrstnega maševanja ni mogoče uporabiti niti rezultatov arheoloških raziskav. S katoliškega stališča si žrtveni in gostijski značaj maše v resnici nista nikoli nasprotovala. Večerja in darovanje (sacrificium) sta dva elementa iste slovesnosti, čeprav v različnih obdobjih zagotovo nista bila vedno izražena z enako močjo. Če se danes želi dajati večji pomen gostiji pri evharistični daritvi, je treba povedati, da se to med maševanjem proti ljudstvu sploh ne kaže tako zelo močno, kakor se mnogokrat želi in misli. Pri mizi je dejansko samo »predsednik« večerje, medtem ko vsi ostali gostje sedijo spodaj v ladji, na mestih, odmerjenim »gledalcem«, ne da bi imeli kakršenkoli odnos z mizo Večerje. Najboljši način za ponovni poudarek žrtvenega značaja svete maše je podan z dejanjem skupne usmeritve z duhovnikom proti vzhodu, to je v isto smer, med evharistično molitvijo, ko se resnično daruje sveta žrtev. Gostijski značaj bi tako lahko bil bolj poudarjen med obredom obhajila. Po katoliškem pojmovanju je sveta maša veliko več kot zbrana skupnost pri večerji v spomin na Jezusa iz Nazareta: kar je odločilno, ni doseganje izkušnje skupnosti, čeprav se tudi tega ne sme zanemarjati (prim. 1 Kor 10,17), temveč je odločilno čaščenje, ki ga skupnost daruje Bogu. Referenčna točka mora biti vedno Bog in ne človek; ravno zato se že od samih začetkov v krščanski molitvi vsi obračajo k Njemu, duhovnik in ljudstvo si namreč ne morejo stati nasproti. Iz vsega tega moramo potegniti nujne posledice: maševanje proti ljudstvu je treba šteti za to, kar v resnici je, novost, izum Martina Lutra.

Mons. Klaus Gamber, Instaurare omnia in Christo, 2/1990

Mons. Gamber (+1989), doktor teologije in filozofije, častni član Papeške liturgične akademije, papežev tajni častni komornik in kaplan. Tedanji kardinal Ratzinger je kmalu po njegovi smrti izjavil, da je bil mons. Gamber »tisti učenjak, ki med vojsko psevdo liturgikov  resnično predstavlja liturgično mišljenje središča Cerkve«.

Njegovo najbolj znano delo je (med več kot 360 naslovi) knjiga Reform of the Roman liturgy. Francoski izdaji je predgovor prispeval sam kardinal Ratzinger. Znanja žejen bralec bo zagotovo našel nekaj njegovih esejev tudi na internetu. Mi pa prilagamo povezavo do zgoraj omenjene knjige.



AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...