V nagovoru ob dvanajsti konvenciji
Združenja katoliških intelektualcev v Philadephiji je John M. Haas govoril,
kako so nekatere prakse katolikov nanj naredile izjemen vtis, in sicer že v
času, ko je bil še protestant. Zapisal je, kako se ga je dotaknilo nagovarjanje
Gospoda s strani katolikov, ki da imajo navado, da se na čast resnični prisotnosti Boga lahno
priklonijo, kadar gredo mimo cerkve:
»… ostali katoliki imajo zagotovo še
nešteto drugih [katoliških praks]: nekatere smešne, druge globoke, nekatere z
izvorom v udobju, spet tretje s prisrčnim humorjem. Katoliške navade so
sestavni del življenja katoliškega posameznika in katoliške skupnosti. Jutranja
posvetitev, molitev na čast Kristusu, Mariji in Jožefu, kropljenje otročičev
pred spanjem, rimajoči se napev svetemu Antonu (»Tony, Tony come around;
something`s lost and can`t be found«), prošnje svetemu Judi Tadeju, da bi
preprečil bankrot, devetdnevnice za bolno soprogo ali soproga. Vse to se je
pojavilo kot naraven odziv, kot z vero napolnjen izraz bodisi ljubezni veselja,
zahvale ali tudi žalovanja, celo obupa.«
Ena od značilnosti, ki jih imajo te
katoliške prakse, je ta, da si vse delijo zmožnost odvrniti človeka stran od
vsakdanjega, posvetnega, banalnega in ga usmeriti proti svetemu, presežnemu in
večnemu. Nekdo bi se lahko vozil z avtobusom po Ljubljani in razmišljal o tem,
kako skleniti novo prodajno pogodbo, ali kako narediti načrt, da bi spoznal
novo dekle v pisarni, ko bi se iznenada, s pomočjo nekaj ducatov ljudi, zgodil nagovor,
vabeč k drugačni resničnosti, k neki drugi dimenziji, ne ločeni od tega sveta,
ampak takšni, ki ga prežema, ga gnete in osmišlja. Verjetno je bilo obračanje h
Gospodu v Najsvetejšem Zakramentu s strani tistih na avtobusu sicer zgolj
bežno, s praktično nikakršnim vplivom na prelom misli o povečani prodaji ali
spoznanju novega dekleta. Vendar je bilo nagovarjanje vsekakor prisotno; naš
Gospod je bil priznan kot prisoten; in neposredno je bila podana izjava, da
povečani prodaji ni konca in da se bo že našla bodoča žena, ki bi, kar bi si
lahko le želel, bila pripravljena na zakon v Gospodu.
Spodaj so podana navodila, s katerimi
moremo nagovarjati Gospoda na tovrstne načine, z uporabo drž in kretenj …
Priklon glave
KAKO: Preprosto spustite brado proti
vašemu grlu in jo pridržite v tem položaju za trenutek
KDAJ:
·
kadar gremo mimo
cerkve, priklonimo glavo in naredimo znamenje križa v počastitev resnične prisotnosti
Kristusa v tabernaklju;
·
vedno(!) kadar slišimo
Gospodovo ime »Jezus« (pozor: »Kristus« je Njegov naziv, ki pomeni »Maziljeni«,
zato ni potrebe po priklonu glave zgolj ob omembi besede »Kristus«). Moški naj
bi odstranili pokrivalo z glave in se priklonili, kadar gredo mimo cerkve ali
slišijo izgovorjeno Njegovo ime; to dejanje se izvaja tako med obredom svete
Evharistije kot tudi izven obreda. Vsi katoliki priklanjajo glave ob navedenih
situacijah (da, tudi če imaš preprost pogovor z nekom na avtobusu in greš mimo
cerkve ali omeniš Njegovo ime, naj bi priklonil glavo in snel pokrivalo, če si
moški); (opomba 1)
·
prekrižaj se in
prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa, tako
pred kot po maši. Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi
moliti zanj. (Nekateri naredijo namesto tega globok priklon.);
·
ne pogosto znano in
uporabljeno, a vendar priporočljivo: vedno, kadar slišiš »Oče, Sin in Sveti Duh
(ali Sveta Trojica)« izgovorjeno skupaj; vedno, kadar slišiš ime Marija; med
mašo, kadar je izgovorjeno ime svetnika, v čast katerega je sveta maša
darovana.
Trkanje na prsi
KAKO: bodisi s pestjo ali konicami
prstov stisnjenih skupaj udari na prsni koš na mestu srca kot izraz obžalovanja
in žalosti/bolečine (opomba 2)
KDAJ:
·
pri sveti maši –
formalno: vsakič pri »mea culpa« med očitno spovedjo (Confiteor); pri »Nobis
quoque peccatoribus« (izreče duhovnik); trikrat pri Jagnje božje, trikrat pri
»Domine, non sum dignus« (»Gospod, nisem vreden«);
·
neformalno: pri
»odpusti nam naše grehe« (»dimitte nobis debita nostra«) pri molitvi »Očenaš«;
vedno, kadar izražaš pokoro ali obžalovanje znotraj in izven liturgije;
·
neformalno tudi, kadar
zvoni zvonec pri posvetitvi in sta povzdignjena hostija in kelih. Prikloni
glavo in se trikrat potrkaj na prsi. Takrat tudi v mislih molimo:
»Molim
te, presveto rešnje Telo Jezusovo, zame darovano na križu. Jezus, verujem v te.
Jezus, upam v te. Jezus, ljubim te nad vse. Bodi milostljiv meni ubogemu
grešniku. Amen.« (med povzdigovanjem hostije) In nato »Molim te, Jezusova
presveta rešnja Kri, zame prelita na križu. Jezus, tebi živim. Jezus, tebi
umrjem. Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Očisti me, Gospod, s svojo krvjo in
usmili se vernih duš v vicah. Amen.« (med povzdigovanjem keliha)
Priklon v
pasu (ali »globoki priklon«)
KAKO: prikloniš
se v pasu, na način kot se priklanjajo Japonci (približno 30° naprej)
KDAJ:
·
pri »Asperges« pred sveto
mašo, ko duhovnik pokropi zbrane z blagoslovljeno vodo;
·
kadar strežnik pokadi
s kadilnico zbrane pri sveti maši;
·
prekrižaj se in
prikloni glavo, kadar gresta po cerkveni ladji duhovnik in nosilec križa (pred
in po maši). Po maši, ko duhovnik zapušča oltar, se navadno spodobi tudi moliti
zanj. (Nekateri naredijo namesto tega priklon z glavo);
·
kadar pozdravljaš
hierarha, ki nima jurisdikcije nad teboj (na primer škof druge škofije od te, v
kateri živiš). Med priklonom poljubi prstan starešine. Tovrstni priklon in
poljub prstana se izvajata le, ko ni prisoten papež.
Poklek na LEVO koleno
KAKO: poklekneš
na levo koleno za trenutek, tako da privedeš levo koleno čisto do tal in ohraniš
kolikor je mogoče zravnan hrbet. Zadržiš za trenutek, nato pa vstaneš.
KDAJ: kadar
nagovarjaš ali odhajaš od papeža ali katerega drugega duhovnika nazivom škof
ali več in kateri ima jurisdikcijo nad teboj (le kadar papež ni prisoten) – na
primer: pred škofom lastne škofije, ne pa sosednje. Med poklekom na levo koleno
se poljubi prstan hierarha. Nato vstaneš.
Poklek na DESNO koleno
KAKO: s
pogledom usmerjenim v to, proti čemur poklekaš, poklekneš z desnim kolenom za
trenutek kot moški, ki bo zaprosil svojo žensko. Svoje desno koleno spustiš na
tla, blizu pete leve noge, držeč hrbet in vrat zravnan. Zadrži za trenutek,
nato vstani.
KDAJ:
·
poklekneš proti
tabernaklju, kjer je shranjeno Najsvetejše, vsakokrat, kadar greš mimo
(izjemoma ne, ko si v procesiji, ali na primer v vrsti za obhajilo ali vračajoč
se nazaj v klop). Čeprav bi to moralo biti do neke mere stvar navade, ne sme biti
nikdar storjeno nepremišljeno, z odsotnimi mislimi. Opomni se, kadar poklekaš
proti tabernaklju, da poklekaš pred Bogom. V mislih moliti »moj Gospod in moj
Bog« je lahko čudovita navada, ki te pripravi do spoštljivega poklekanja na
desno koleno. V kolikor tabernaklja ni na oltarju, poklekneš proti oltarju in
razpelu na oltarju;
·
pred relikvijo
resničnega križa, kadar je ta izpostavljena za javno čaščenje;
·
na veliki petek do
velike sobote, po obredu čaščenja križa poklekni vedno, kadar greš mimo
Križanega, izpostavljenega na oltarju;
·
pred vstopom in pri
izstopu iz klopi v cerkvi.
Poklek na obe koleni
KAKO: poklekneš na obe koleni
KDAJ:
·
vedno, kadar je
Najsvetejše izpostavljeno, kot izraz čaščenja, spoštovanja in ponižnosti;
·
pogosto med sveto
mašo: med Pristopnimi molitvami na oltarnih stopnicah, pri molitvi »Sanctus«
(»Svet«), po »Agnus Dei« (»Jagnje božje«), pri prejemanju obhajila, pri zaključnem
blagoslovu;
·
pri spovedi v ali (v
izrednih razmerah) izven spovednice;
·
kadar prejemaš
blagoslov duhovnika, med ali izven liturgije. Če si iz kakršnegakoli razloga
nezmožen pokleka, spoštljivo prikloni glavo;
·
med zasebno
molitvijo(!).
Proskineza
KAKO: z nogami tesno skupaj se spusti
na kolena, nato pa lezi na tla izravnan z obrazom proti tlom, tako da prekrižaš
roke pod obrazom in s tem oblikuješ nekakšen vzglavnik, na katerem počiva tvoja
glava
KDAJ:
·
ležanje na tleh v tej
obliki predstavlja popolno ponižnost in pokoro. Izvaja se pri obredu
posvečenja, med obredi sprejetja v verske poklice (npr. v katerega izmed
redov), kot del pokore pri verskih redovih, kot posameznik v molitvi pred
Križanim ali Najsvetejšim. Pogosto je drža izvedena pri odraslih na pobudo duhovnika
pred izpovedjo »Vere« pri slovesnem obredu svetega krsta.
Poljubi
KAKO: Če povzamemo besede Lauren Bacall
iz filma »Imeti in ne imeti« (»To have and have not«), vsak ve, kako se
poljublja, ali pač? Enostavno stisni ustnice skupaj … Vendar ne pihaj.
KDAJ:
·
kadar poljubljamo
razpelo ali ikono: pri ikonah, ki prikazujejo več oseb, najprej poljubimo
našega Gospoda (Njegova stopala, rob oblačila ali roke), nato našo Gospo (njene
roke ali tančico), nato angele in svetnike. Kot počastitev križa ali ikone, ki
bi jo le s težavo dosegel z ustnicami, poljubi svoje prste in se dotakni, kjer
bi sicer poljubil;
·
pri poljubljanju
prstanov hierarhov: kot omenjeno zgoraj pri poklekanju na levo koleno;
·
pri poljubljanju
duhovnikove roke: duhovnikovo roko moremo poljubiti v pozdrav ali pri
odhajanju, zakaj le njegove roke so zmožne dati sveto Evharistijo. Prav tako
jih poljubljamo na cvetno nedeljo, ko prejmemo zelenje (ki je tudi
poljubljeno). Med mašo duhovnikove roke poljubljajo akoliti in strežniki.
Molitvena drža (»orans«)
KAKO: z dvigom rok ob straneh z dlanmi
v višini ramen, ali pa tako, da dvigneš roke nad glavo, kot malček, ki želi, da
ga oče dvigne k sebi
KDAJ:
·
duhovnik uporablja to
gesto (prvo omenjeno) med sveto mašo;
·
laiki lahko to držo
včasih zavzamejo med zasebno molitvijo. Ne sme pa biti uporabljena pri laikih
med obredom svete Evhraistije. (opomba 3)
Opombe
1. Navada
priklanjanja glave ob omembi Gospodovega imena je bila formalno zapisana na
drugem koncilu v Lyonu leta 1274, ki ga je sklical Papež Gregor X: »Tisti, ki
se zbirajo v cerkvi, naj slavijo z znamenjem prav posebne spoštljivosti Ime, ki
je nad vsemi imeni, ki nikomur drugemu pod nebesi ni bilo dano, v katerem
morajo biti verniki odrešeni, ime, ki je Jezus Kristus, ki bo odrešil svoje
ljudstvo grehov. Vsak naj izpolni pri sebi, kar je zapisano vsem, da naj se ob
imenu Jezus vsako koleno upogne; kadarkoli pa je izgovorjeno veličastno ime, še
posebno med sveto skrivnostjo Evharistije, pa naj vsakdo upogne koleno v svojem
srcu, kar lahko stori s spoštljivim priklonom glave.«
Verna redovnica
je pripovedovala zgodbo iz »starih časov«, ko naj bi se otroci katoliških šol
včasih zabavali tako, da naj bi izgovorili Gospodovo ime karseda pogosto, s tem
pa prisilili sestre, da so priklanjale svoje glave. Očitno, je bilo nenehno
prikimavanje redovnic šport mladih nadobudnežev, ki so se ob tem precej
zabavali.
2. Ameriška
Katoliška enciklopedija (1907–1914) citira svetega Avguština (354–430), ki v
svojem Sermo de verbis Domini trdi
sledeče: »Ko slišiš besedo 'confiteor', se potrkaj na prsi. Kaj to sploh pomeni
razen tega, da želiš k luči privesti tisto, kar je zapečateno v tvojih prsih,
in s tem dejanjem očistiti svoje skrite grehe?« Prav tako citira svetega
Hieronima (pribl. 340–420), ki pravi v Ezechiel,
pogl. XVIII: »Na prsi se trkamo zato, ker so prestol zlobnih misli: te misli
želimo pregnati, svoja srca želimo očistiti.«
3. Položaj
orans je pogosto upodobljen v
umetnosti katakomb, kjer s takšno držo na grobnici upodobljeni liki
predstavljajo pokojne duše, ki molijo za pokopanega v tisti grobnici. V
ameriški Katoliški enciklopediji je zapisano: »Številni liki, na primer
biblijski, upodobljeni v katakombah –
Noe, Abraham, Izak, trije mladeniči v ognjeni peči, Daniel v levjem brlogu –
prosijo Boga, da bi dušo tistega, ki počiva v določeni grobnici, rešil ravno
tako, kakor je rešil njih.« Poleg biblijskih likov v položaju orans obstajajo idealizirane podobe te
»starodavne molitvene naravnanosti«, ki simbolizirajo že v nebesa privedeno
dušo pokojnega, ki v nebesih moli za svoje prijatelje na zemlji. »Veliko
simbolno pomenljivost nosi dejstvo, da večino teh podob v omenjeni drži
sestavljajo ženske, tudi ko so upodobljene na grobnicah moških.«
Prirejeno po fisheaters.com - Posture and Gesture
