Reši svojo dušo! (2) – O veliki pomembnosti človekovega namena

kip sv. Alfonza v baziliki
sv. Petra v Rimu

Človek, kako važno in nujno je, da dosežeš svoj namen, za katerega si ustvarjen. To je najvažneje in najnujneje. Kdor ga doseže in se zveliča, bo srečen in blažen za zmeraj in bo užival na duši in telesu vse dobro. Kdor ga zgreši, bo pogubil dušo in telo, raj in Boga, nesrečen bo za večno, pogubljen bo vekomaj.

Skrb za zveličanje je opravilo vseh opravil. Le eno je potrebno, služiti Bog in rešiti svojo dušo. Nikar torej ne govori, da si hočeš privoščiti še to in ono, nato se boš posvetil Bogu v upanju, da se zveličaš. Koliko je pogubljenih v peklu, ki so se tako slepili in se zanašali na to. Koliko jih je, ki so prav tako govorili, kakor ti, a so zdaj nesrečni na veke in zanje ni več rešitve.

Ali je kdo izmed tistih, ki so zdaj v peklu, pravzaprav želel priti v pekel?  Božje prekletstvo zadane tudi tiste, ki predrzno grešijo in se zanašajo, da jim bo Bog že odpustil. Morda praviš, da še v ta in ta greh privoliš in se nato spoveš. Boš imel čas in priliko? Kdo ti je porok, da ne boš takoj po storjenem grehu umrl? Z grehom izgubiš posvečujočo milost in kaj bo, če je ne dobiš nazaj? Vedi, da je Bog milostljiv tistemu, ki se ga boji in ne tistemu, ki ga zasmehuje in zaničuje. In njegovo usmiljenje gre od rodu do rodu tistim, ki se ga boje (Lk. 1,50).

Ne norčuj se več, kakor da je vseeno, če k spovedi prineseš en greh več ali manj. Bog ti bo en greh odpustil, drugega pa morda ne več. Bog je res potrpežljiv plačnik in čaka, brez konca pa ne čaka. Kadar je število grehov polno, takrat Bog kaznuje (II. Makab. 6,14). Kadar je mera polna, takrat Bog ne čaka, ampak udari s smrtjo ali s tem, da grešnika  s svojo milostjo zapusti. Ta se nato iz greha v greh bolj in bolj globoko pogreza proti peklu. Ta kazen je hujša od telesne smrti.

Pazi na besede, ki jih zdaj bereš! Naj bo konec prejšnjemu življenju. Obrni se k Bogu! Morda je to zadnji opomin, ki ti ga Bog pošilja. Dovolj dolgo je trpel s teboj. Še en smrtni greh, pa morda ne bo več odpuščanja! Gre za tvojo dušo, gre za tvojo večnost. Zamisli se enkrat resno o večnosti. Koliko jih je zapustilo svet in šlo v samostan, puščavo ali kako gozdno jamo! Kaj naj počnemo mi, ki nam toliko grehov teži srce, ki smo s tolikimi grehi zaslužili pekel in Boga izgubili? Naj nam Bog Oče odpusti, nas potegne zopet k sebi in priveže k svoji ljubezni.

Ljudje najbolj zanemarjajo skrb za srečno večnost. Na vse drugo mislijo, samo na svoje zveličanje ne. Za vse imajo dovolj časa, samo za Gospoda ne. Recimo takemu, posvetno zamišljenemu človeku, naj gre k svetim zakramentom, naj premišljuje zjutraj in moli pol ure; kaj nam bo odgovoril?  Ti bo ob smrtni uri pomagala zemlja, otroci, podjetje? Ti bo to pomagalo in te rešilo pekla?

Nikar si ne domišljaj, da gre to dvoje skupaj, Bog in svet, nebesa in grehi. Zveličanje duše ni tako lahko opravilo. Silo moraš delati samemu sebi, mučiti se moraš in se truditi, če si hočeš pridobiti neusahljivi venec zveličanja. Koliko kristjanov je slepilo samo sebe, da bodo že pozneje Bogu služili in se zveličali, sedaj pa trpe v peklu! Kakšna nespamet je neprestano misliti na tisto, kar tako hitro mine in izgine in tako malo misliti na tisto, kar ne bo nikoli minilo in izginilo. Zato imej pred očmi, da se bo treba iz te zemlje kmalu odseliti in oditi pred vrata večnosti. Kaj bo, če te tam čaka pogubljenje? Takrat ne bo več nobene pomoči.

Eno dušo imaš, če to izgubiš, je vse izgubljeno. Če ves svet pridobiš in dušo izgubiš, kaj ti pomaga? Če nakopičiš kupe zlata in srebra, otroke k dobremu kruhu spraviš, v poslih napreduješ, a pri tem svojo dušo pogubiš, kaj ti bo koristilo? Kaj zdaj koristi čast in oblast, veselje in slast tistim in tolikim, ki so živeli na svetu in so zdaj prah in pepel v grobu, s svojo dušo pa v peklenskem breznu? Tako torej razmišljaj: »Ker je duša moja, ena in enkrat izgubljena za zmeraj izgubljena, zato je moja dolžnost, da mislim na svoje zveličanje. To je stvar, ki vse druge stvari odtehta. Gre za večno srečo ali nesrečo.«

Spoznajmo in priznajmo, da smo do sedaj živeli kakor slepci, proč od Boga, brez misli na zveličanje svoje duše, ene in edine. Naj nas Bog reši po Jezusovi ljubezni. Naj vse izgubimo, da le ne izgubimo Boga. Naj nas Marija, naše upanje, reši s svojo priprošnjo!

Skleni, da želiš zamotane stvari svoje duše hitro urediti z dobro spovedjo. Skleni, da želiš z večjo vnemo opravljati dela pobožnosti.

Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligvorijan, Resnice za večnost, Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1916; str.9-14

Ko moški ni več moški in ženska ni več ženska

Bodi mož! Postani mož kakršnega
želi Bog (Slomškova založba)

Dragi bralci! Dandanes nas z vseh strani zalezujejo z vsakovrstnimi reklamami in ostalo propagando o modi. Človek je suženj mode, pravijo, in se pri tem prav nič ne motijo.  A ko moda doseže dno in ga celo prebije, se mora v človeku vzbuditi vsaj kanček čuta o tem, kaj je primerno za oblačenje in kaj ne. 

Res je, da se moda (hvala Bogu) vrača nazaj k nekakšni osnovi iz 20. in 30. let 20. stoletja, vendar hkrati postaja vse bolj spolno pomešana oziroma nedoločljiva. To pomeni, da bi številne obleke lahko nosili tako moški kot ženske. S tem moška moda preoblikuje moškega v osebo, ki izgublja svojo moškost in z njo avtoriteto. Moški, ki nosi rožnato srajco s cvetličnimi vzorci, na zunaj ne kaže nikakršne resnosti, ki bi jo morda želel narediti s svojim prvim vtisom. 

Vloga moškega je skozi celotno zgodovino naraščala. Poglejmo najprej v čas prazgodovine, ko je bil moški lovec in nabiralec. S svojim »delom« je preživljal celotno družino in tudi skupnost. V času visokih civilizacij so moški prevzemali vodilne funkcije, predvsem zaradi svojih telesnih in vodstvenih sposobnosti. V antiki se je resda pojavljala gnusna pederastija, toda moški je še vedno spolnjeval svoje dolžnosti in obdržal svojo »moškost«. Z vzponom krščanstva je moški začel svojo »kariero« kot družinski oče, tisti, ki vodi in skrbi za družino v krščanskem smislu (pot svetosti). 

Takšna vloga je v glavnem obstala vse do 60. oz. 70. let  prejšnjega stoletja, ko je prišlo do tako imenovane seksualne revolucije. Takrat so (četudi še nevidno) padle meje med moškimi in ženskami. Od takrat naprej korenina družine izgublja svojo vlogo in veljavo. Moški se je pomehkužil, kar je pomenilo veliko zmago za močne feministke, ki bi me v tem primeru najraje linčale (najbrž že pri prvem stavku). Moški ni bil več sposoben sam gmotno skrbeti za družino, na njegovo mesto je stopila ženska. Njena vloga je bila skozi zgodovino vsekakor izredno pomembna in brez nje človeškega rodu ne bi bilo, pa tudi ne odrešenja po Kristusu, saj se je Bog lahko utelesil le po pristanku Marije. 

Vloga matere se v nepredstavljivi moči pozna v vsaki družbi. Ko je njen lik močan, je tudi novi zarod močan, če pa je mati šibka in ob tem očetovske figure ni, je zarod pomehkužen oz. zbegan kot fazanovi mladiči – begavčki. Svet preveva duh moderne revolucionarnosti, ki uči, da na svetu ni več spolov. Kot da bi se brez vsakih telesnih in duševnih posledic lahko mirno odločili za spol, nič nenavadnega pa naj ne bi bilo, če se moški oblači kot ženska ali obratno. 

Vsak moški, naj bo kristjan ali ne, bi se moral zoperstaviti temu poženščenju in ponižanju moškega sveta. Ne smemo postati sužnji mode, moramo se zoperstaviti satanu in braniti naše kraljestvo. Naša obramba mora biti viteška. Naše vrednote morajo biti visoko zastavljene, naš boj mora imeti smisel. Potrebno je povrniti moško čast in njegov ponos. Tako bo povrnjena tudi ženska čast.

Reši svojo dušo! (1) - O človekovem namenu

sv. Alfonz Marija Ligvorij, škof,
redovni ustanovitelj in Cerkveni učitelj

Življenje, ki ga imaš, ti je dal Bog. Ustvaril te je po svoji podobi in podobnosti, ne da bi si ti bil to zaslužil. Pri svetem krstu te je sprejel za svojega otroka in te ustvaril zato, da bi ga ti ljubil v tem življenju in mu služil in da bi ga užival v drugem življenju, v raju. Nisi ustvarjen za ta svet, zato tudi ne smeš živeti s tem namenom, da bi svet užival, si nabiral bogastvo in oblast, jedel, pil in spal kakor brezumne živali. Živeti moraš zato in samo zato, da svojega Boga ljubiš in se tako večno zveličaš. Vse ustvarjene reči ti je Bog dal v uporabo, da bi ti pomagale doseči tvoj veliki namen in poklic. Pa ti, nesrečnež, si na vse kaj drugega mislil, samo ne na svoj večni namen! Prosi Očeta, pri ljubezni Jezusovi, da ti pomaga pričeti novo življenje, ki bo vse posvečeno in urejeno po Njegovi božji volji.

Ob smrtni uri te bo pekla vest, če nisi v življenju služil Bogu. Kakšno pekoče spoznanje bo to, ko boš ob koncu svojih dni sprevidel, da ti tisto uro od vsega bogastva, oblasti in časti, od vsega razveseljevanja in uživanja ni ostalo drugega kakor pest suhega listja! Takrat se boš prijel za glavo, kako si mogel za prazen nič, za nečimrnost sveta izgubiti božjo milost in pogubiti svojo dušo, pa bo prepozno, da bi popravil škodo, storjeno svoji duši, in začel drugo, boljše življenje. Kakšen obup se te bo polotil! Kakšna muka te bo mučila! Takrat boš spoznal, koliko je vreden čas. S svojo srčno krvjo ga boš hotel nazaj kupiti a bo prepozno. O grenki, bridki dan za tistega, ki ni služil Bogu in ga ni ljubil!

Kako je mnogim ta veliki dar življenja malo mar. Glavo si belijo s tem, kako bi kopičili bogastvo, kako bi boljše jedli in pili in se razveseljevali na vse mogoče načine; toda Bogu služiti in dušo rešiti, na to ne mislijo in večni namen življenja se jim ne zdi vreden piškavega oreha. In tako se velik del kristjanov, ki praznujejo ob pojedinah, prepevanju in brenkanju na citre bliža peklu. Ko bi nesrečneži vedeli, kaj se to pravi: pekel!

Človek, se boš res toliko trudil, da bi se pogubil in ne boš ničesar storil, da bi se zveličal? Prvi uradnik francoskega kralja Franca I. je ležal na smrtni postelji in vzdihoval: »Joj mene, nesrečneža! Cele skladovnice papirja sem porabil, da sem pisal pisma in ukaze svojega kralja, nisem pa porabil ene pole, da bi napisal svoje grehe in se čisto spovedal!« In Filip III., španski kralj, je rekel pred svojo smrtjo: »O, mar bi preživel svoje dni v kakšni puščavi in služil Bogu, namesto tega, da sem jih preživel kot kralj!« Toda kaj pomaga v tisti uri tako vzdihovati in tožiti? S tem se le srce teži in obup množi. Zato pa, kristjan moj, se uči od bridke skušnje drugih in skrbi svoje zveličanje, če nočeš, da se te enkrat loti enak obup. Vedi dobro, da je izgubljeno vse, karkoli delaš, govoriš in misliš brez Boga. Zato pa vstani, vzdrami se! Čas je, da svoje življenje spremeniš, na novo urediš. Kaj hočeš še nadalje samega sebe slepiti in varati do zadnje ure? Do vrat večnosti? Do žrela, ki vodi v pekel? Do takrat, ko ne bo več mogoče popraviti zmote in blodnje?

Skleni, da se želiš večkrat čez dan spomniti na Boga in njegove neskončne dobrote ter se mu zahvaljevati iz vsega srca. Skleni čas svojega življenja bolje urediti in uporabiti, posebno s tem, da boš vsako delo opravljal v božjo čast.

Prirejeno po:Sv. Alfonz Ligovorijan, Resnice za večnost. Celovec: Družba sv. Mohorja, 1916; str.6-9

Gostujoče pero: Andrej Vončina - Revni in bogati - črni in beli...

 Problematično gledanje na družbo (1)

Ko človek nekoliko spremlja, kako gledamo v današnji Cerkvi na družbene težave, pride do kar zanimivih ugotovitev. Kot je nekako že v navadi, niso toliko težavne same analize stanja, čeprav so včasih kar malo preveč okužene z določenim sociologizmom, kolikor so bolj težavni sklepi. Veliko je “črno-bele tehnike”, banaliziranja in poenostavljanja. Da pa ne bomo govorili preveč v zraku, poglejmo nekoliko pobliže določeno analizo stanja, ki je dobra in jasna, potem pa še sklepe. Kot se zdi, nam je v Cerkvi nekoliko bolj postalo jasno, tudi v kakšnem ekonomskem kontekstu živimo. Zgodil se je preobrat, ki ima seveda svoje posledice, po katerem smo v zahodnih deželah postali porabniki izdelkov, ki so narejeni drugod. 

To seveda vodi do postopnega zmanjševanja družbenega bogastva po eni strani, po drugi pa se vse bolj jasno ustvarja čedalje bogatejša elita, ki je skoraj izključno “zahodna”, saj so v gromozanski večini nadzorniki in spodbudniki proizvodnje doma na Zahodu. Dežele, ki proizvajajo – o tem, kako, v kakšnih razmerah, se proizvaja v teh deželah, je druga zgodba –, ne morejo priti na površje, temveč ostajajo nerazvite. Pri tem je treba povedati predvsem tole, da ta ljudstva ne hrepenijo toliko po tem, da bi sodelovala pri dobičku in bogastvu, kolikor bolj hrepenijo po sodelovanju v globalnem potrošniškem spektaklu. Tako pa prihaja do vse močnejšega družbenega konflikta, saj s (m) o na drugi strani ljudstva, katerih blaginja polzi navzdol. Ta položaj nam je torej precej jasen, a potem radi zadeve zbanaliziramo, saj naj bi bila človeška družba sestavljena iz samo dveh kategorij – iz bogatih in revnih. 

Samo po sebi to še ne bi bilo tako narobe, če bi na to gledali tako, kot so gledali naši očetje, saj so se v svoji globini zavedali – to prepričanje so imeli v moči vere in upanja v večno življenje, ki ga prinaša Kristus -, da je ta položaj lahko začasen in dokaj spremenljiv. Nasprotno pa danes tudi v Cerkvi gledamo na to kot na nekaj trajnega, nespremenljivega. Kam je šla tista resničnost, ki ji pravimo “človekova svobodna volja”, se lahko zgolj vprašamo. Tako pa vse polariziramo, dobimo dva nasprotujoča si pola. Bogati so na eni strani in so vselej amoralni, ustvarjajo krivičen in sprevržen svet, na drugi strani pa so reveži, ki so vselej “lačni in žejni pravičnosti” (sklicevanje na enega izmed blagrov je precej jasno, a kaj, ko Jezusovi blagri govorijo o neki drugi, presežni stvarnosti), vselej hrepenijo po družbeni solidarnosti … 

Etika naj bi tako predstavljala tisti čudežni napoj, s katerim bi dosegli te “pozitivne vrednote” – tako ali tako se danes o vrednotah veliko govori, a niso nič več vezane na krščanski nauk, temveč so samo stoječe, prav zato pa smo jim nadeli tisto poimenovanje, ki je v narekovajih. Pravkar omenjeno naj bi zagotovilo nekaj, kar sprevrže skoraj dvatisočletno učenje Cerkve. Zagotovilo naj bi namreč človekovo srečo in dostojanstvo, saj naj bi po novem (govorimo o učenju zadnjih nekaj desetletij) človek bil na svetu zato, da bi bil srečen, pri čemer je prepogosto mišljena le zemeljska sreča, ne pa tista večna. To pa se ne sklada niti z evangelijem, če, recimo, damo za primer samo priliko o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31). Če smo že bili ustvarjeni za srečo, potem je to večna sreča, ki pa je Bog sam. Kot nam pove sv. Avguštin, nas je Bog “zase ustvaril”, naša naloga je taka, da Boga “spoznavamo, ljubimo in mu služimo v tem življenju, da bi ga potem uživali v prihodnjem, v nebesih”, kot nam lepo pove stari katekizem. Zaradi tega napačnega gledanja, ki ga imamo, so bogataši tisti, ki imajo v svojih rokah tako človeško srečo kot dostojanstvo – morda pa smo preveč osredotočeni le na blaginjo, se vam ne zdi?

 Kot reveže pogosto danes pojmujemo pribežnike, o katerih smo že imeli priložnost spregovoriti, ki se jim s tujko raje reče “migranti”. Zanje žal drži, da ne prihajajo k nam zato, ker bi bili lačni in žejni pravičnosti in solidarnosti, enakosti in podobnih reči. To jih ne zanima kaj dosti, če sploh kaj. Predvsem so zaslepljeni z lepim in lagodnim življenjem, ki naj bi ga prinašalo zahodnjaško potrošništvo. Želijo si tiste blaginje, ki jo imamo na Zahodu. Te množice ljudi se zavestno podajajo na pot in zavestno tvegajo svoja življenja zato, da bi karseda hitro zagotovile večjo blaginjo družinam v svojih deželah. Želijo si priti do “mobija”, o katerem so lahko v svoji vasi zgolj sanjali, sline se jim cedijo ob pogledu na zahodnjaške lepotičke v mini-krilih, ki jih pri njih ni, želijo si priti do modelov avtomobilov, do katerih ne morejo doma. Poenostavljeno lahko rečemo, da vidijo Zahod kot raj, kjer bi se lahko nemoteno potopili v materialne dobrine in jih uživali, hkrati pa jih ne bi vezali več strogi moralni zakoni.

/ dalje prihodnjič