četrtek, 27. februar 2020

Coronavirus in sveto obhajilo, 27.2.2020


Objavljamo korespondenco med Italjanskim duhovnikom don Alfredom Morsellijem in njegovo ekscelenco, msgr. Athanasijem Schneiderjem (link).


DON ALFREDO MORSELLI

Vaša ekscelenca, žal v Italiji, z izgovarjanjem na epidemijo, nekateri duhovniki prisiljujejo vernike k prejemanju svetega obhajila na roko. Nekateri so me vprašali, kaj storiti, jaz pa sem predlagal, naj sveto hostijo prejmejo na purifikatorij in se z glavo priklonijo nadnjo ter jo prejmejo z usti, ne da bi jo tja nesli z drugo roko. Nekateri duhovniki trmasto vztrajajo in svete hostije nočejo položiti na korporal. Dajem tale odgovor - v času komunistične diktature so se verniki dotikali svete hostije, da bi jo zaščitili in ohranili samo takrat, ko ni bila mogoča navzočnost duhovnika. Zdaj smo v času modernistične diktature, zato pa raje, kot da bi se odpovedali presvetemu zakramentu, lahko sveto obhajilo prejmemo na roko, seveda z vsemi možnimi pozornostmi. Kaj pravite?


NJEGOVA EKSCELENCA, MSGR. ATHANASIUS SCHNEIDER

Že sem pomislil na to konkretno obliko, kakršno ste opisali. Položimo majhen purifikatorij na desno dlan, lahko pa se tudi naredi majčken korporal (telesnik) prav za to priložnost, ki se ga lahko zloži, po prejemu svetega obhajila pa se ga očisti morebitnih drobcev. Svete hostije se ne dotikamo, temveč prejmemo Kristusovo telo neposredno z usti, v sklonjeni drži.

Bog Vas blagoslovi. S srčnimi pozdravi v Kristusu,

+ Athanasius Schneider


Majhen korporal (telesnik) je mogoče naročiti na naslednjem naslovu ali pa si ga kako drugače priskrbite/izdelate sami. Korporal pred uporabo mora blagosloviti duhovnik.




torek, 18. februar 2020

NAPOLEON BONAPARTE O KRISTUSU



Napoleon Bonaparte je bil mož, ki je v svojem življenju zaznamoval svet kot odličen vojskovodja, ki gaje francoska revolucija navdihovala do te mere, da ga po prepričanju danes zgodovinarji večinoma umeščajo nekje med agnostike in ateiste. V svojem pohodu po Evropi si je poskušal podrediti vse, vključno s Cerkvijo. Vendar sta ga dokončen poraz in osama na otoku sv. Helene spremenila. 

To je izsek pogovora z njegovim prijateljem Henri-Gatien Bertrandom. 

"Poznam ljudi in povem ti, Jezus ni navaden človek. Ukazuje nam, naj verujemo, in ne daje nam nobenih drugih razlogov razen njegove strašne besede: »Jaz sem Bog«.

 
Filozofi poskušajo razrešiti skrivnosti vesolja s praznimi disertacijami, oni so norci, so kot dojenčki, ki jočejo, da bi zamenjali luno. Kristus se nikoli ne obotavlja, govori z avtoriteto, njegova religija je skrivnost, ki pa obstaja s svojo močjo. Išče in zahteva ljubezen od ljudi, nekaj kar je na svetu najtežje pridobiti. Aleksander, Cezar, Hannibal so osvojili svet, vendar niso imeli prijateljev. Jaz sam sem danes verjetno edini človek, ki ljubi Aleksandra, Cezarja in Hanibala. Aleksander, Cezar, Karel Veliki in jaz smo ustanovili imperije. Toda na čem počivajo naši temelji; na strašni sili. Jezus Kristus je svoj imperij utemeljil na ljubezni; in ob tej uri bi milijone ljudi umrlo zanj. Tudi jaz sem navdihoval mnoge, ki bi umrli zame, vendar je bila potrebna moja prisotnost. Sedaj, ko sem na sv. Heleni, kje so moji prijatelji?

Pozabljen sem, kmalu se bom vrnil v zemljo in postal hrana za črve. Kakšno brezno obstaja med mojo bedo in večnim Kristusovim kraljestvom. To je ozanjevano, ljubljeno, oboževano in se razprostira po vsej zemlji. Je to smrt? Povem ti, Kristusova smrt je smrt Boga. Povem ti Jezus Kristus je Bog."

torek, 11. februar 2020

Pridiga: Sedemdesetnica, 9. 2. 2020



Za milostne čase radi rečemo, da so podoba v malem našega človeškega življenja, vendar pa bi se za postni čas to dalo trditi še bolj, predvsem zaradi predpostnega časa, ki ga pričenjamo danes, na t. i. »sedemdesetnico«. V resnici sicer ne gre za celih sedemdeset dni, ampak za 63 dni, vendar pa so tako poimenovali, ker so zaokrožili navzgor število dni, ki jih je več kot 60. No, če se vrnemo k začetnim besedam, lahko predpostni čas primerjamo dobi pred odraslo dobo, s pepelnico pa potem vstopimo v odraslo dobo našega življenja, ki seveda gre vse do svojega neizbežnega zemeljskega konca oz. do prehoda v novo stvarnost, ki ji pravimo večnost. Čeprav je tudi zemeljsko življenje del te večnosti, kakor velja za ves zemeljski čas. Skratka, na odraslo dobo se je potrebno pripraviti, s čimer se strinjamo najbrž prav vsi, brez izjeme, otrok pa teže te dobe ne bi še mogel nositi.

Poleg ustrezne priprave je potrebno še marsikaj drugega, a o tem morda kasneje. Četudi pa bi vladal konsenz glede tega, da se je na »življenje«, kakor se tudi pravi po domače tej odrasli dobi, potrebno pripraviti, pa v resnici vlada ogromna zmeda glede več reči. Najprej morda glede tega, do kdaj traja ta doba priprave in kdaj potem nastopi odrasla doba. Pravijo, da tedaj, ko mlad človek doseže zrelost. Italijanski liturgist, msgr. Bux nam lepo pove, da pa je prišlo do zamenjave duhovne zrelosti s psihološko zrelostjo, kar hitro ugotovimo, če pogledamo naokrog. Prehod v odraslo dobo je bil namreč vselej na liturgičnem področju označen z zakramentom svete birme, ko je kristjan vero izpovedal sam in prejel potrditev daru Sv. Duha, s tem pa, po nauku apostola Pavla, Kristusov vojak.

Ni dolgo nazaj, ko sem dejal na dekanijski konferenci sobratu, da birmanci prejmejo, kakor pravi sv. Pavel, »meč Duha«, da bi se borili s Kristusom in zanj v predvsem duhovnih bojih na osebni ravni, ki nikdar ne bodo izostali, potem pa seveda tudi širše, namreč v družbi, ko postanejo resnični Kristusovi pričevalci, kakor jim je kasneje g. škof tudi položil na srce. No, ta sobrat duhovnik je nekako pisano pogledal in me vprašal, da kje pa sv. Pavel to trdi. Odgovoril sem mu, da naj si popoldne pogleda. No, vam izdam na tem mestu to skrivnost – to Apostol trdi to v pismu Efežanom 6,17, kjer je prej omenjena »čelada odrešenja«, ki jo pa najdemo v duhovnikovi molitvi, ko si v zakristiji nadeva oglavnico oz. po latinsko amikt.

Če pustimo ob strani, da se je vojaške reference in izraze kratko malo odstranilo iz katoliškega obredja, pa je potem »Bog nad vojskami«, ki ga sicer še najdemo v Svetem pismu, postal »Bog vsega stvarstva«, vendar pa je simptomatično za našo širšo družbo, ki je lepo položila orožje in se gre neki pacifistični in mehki ne samo prehod v odraslo dobo, temveč je vse naše bivanje, »od zibeli do groba«, zavito v vato in iskanje neke lažje, da ne rečemo lahkotne, poti in udobja, v končni meri pa iskanje lastnega ugodja. Prav zato se je vmes vrinila še neka druga doba, ki je prej sploh ni bilo, to pa je »mladost«.

Prej je nekdo iz otroštva prešel v odraslo dobo, zdaj pa so številne stopnje in pod-stopnje, vprašanje pa, če na koncu resnično preidemo v to odraslo dobo. Skratka, če gledamo v psihološkem oziru, potem se prehod v odraslost vse bolj pomika neznano kam, ko pa bi moral biti, nam pravijo, da šele preidemo v dobo mladosti, ne pa v odraslost. Ustvarjeni smo bili kot moški in ženske z nekim jasnim ciljem, da postanemo možje in žene, ko enkrat preidemo v odraslo dobo. Temu naj bi bila namenjena doba priprave, ne pa nekim drugim zadevam, da bi potem večno ostali fantki in punčke, ne bi pa prešli v neko resno in krepko življenjsko pot.

V bistvu se ne spremeni nič med eno in drugo dobo, ker gre vselej le za neko nedolžno, vsaj tako si domišljamo, igračkanje, brez vsakršne obveznosti in odgovornosti. Morda je tu razlog, zakaj se predpostni čas ne zdi več potreben. Vendar pa mi trdimo, da je še kako potreben in naj zato velja povabilo vsem, da bi ga dobro izkoristili, da si pripravimo vse potrebno, da bomo nato pogumno in odločno stopili v postni čas, ker je to čas trdnosti in odločnosti, prav kakor trdi evangelist Luka za našega Gospoda, da se je namreč trdno odločil iti v Jeruzalem (9,51).

V svoji modrosti nam je mati Cerkev dala predpostni čas, da bi vse bolj odločno stopali in uporabljali svoje duhovno orožje, ki nam je bilo dano. Upam, da vemo, kje vso opremo skrbno očistimo in zloščimo, pri dobri sveti spovedi, zato jo pridno in redno izkoriščajmo. Počasi tudi večajmo molitev in pobožnost ter manjšajmo vse tisto, kar nas v življenju priklepa k tlom, da ne moremo poleteti na krilih Sv. Duha, ki nam je bil dan. V resnici je milostni čas posta, na katerega se pripravljamo, najlepši čas v letu. Lepo je namreč biti svoboden v Kristusu, očiščen, zdrav…

Moramo narediti nekaj več, narediti podvig, kar pomeni beseda »askeza«. To je morda najpomembnejše sporočilo povesti »Ostržek«. Lahko uživamo na vrtiljaku, ampak v resnici se spreminjamo v osle, torej v orodje, s katerim bodo drugi po mili volji delali, kar bodo pač želeli. Vsa ta zabava in druga krama ni namreč nič drugega kot zavajanje in oblika kontrole množic. Kdor se ne bo premagal samega sebe in ne bo več od tistega, kar je, ne bo napredoval, temveč bo nazadoval. Na koncu vam vsem zato želim blagoslovljeni čas priprave na in trdnega ter odločnega vstopa v postni čas. Amen.

Tradicionalna latinska sveta maša - 9.2.2020

Priprava oltarja pred sveto mašo

Pristop k oltarju

Asperges

Vera

Vlivanje vina in vode v kelih

Povzdigovanje

Zadnji evangelij

ponedeljek, 03. februar 2020

Gostujoče pero, 3. 2. 2020


GOSPOD JE MOJ TAKSIST, VARNO ME POPELJE PO ULICAH


Nedavno smo lahko na enem izmed slovenskih katoliških spletnih portalov prebrali naslov: Gospod je moj taksist, varno me popelje po ulicah. Ob tem smo najverjetneje vsi pomislili, da je to duhovita parafraza svetopisemske vrstice: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23, 1). Po razlagi pod naslovom, naj bi ta izrazito sodobni ter mestoma tudi humorni pristop h Svetemu Pismu odkrival ozadja odlomkov, ki so aktualni v vseh časih.

In res! Ali je sodobno »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka« (Ps 23, 1), spremeniti v: »Gospod je moj taksist, varno me popelje po ulicah«? Je! Saj psalmist še ni poznal taksistov, niti si še ni drznil popravljati Božjega razodetja. Je humorno? Je! Vsaj nekoliko za tiste, ki se radi posmehujejo iz svetih stvari (prim. karikature na zadnji strani Družine)! Je aktualno? Je, saj mnogi danes takšne »pogruntavščine« »kupijo«, kot velik »umotvor« in jih »unovčijo« kot sodobno krščanstvo. (Jezus pa je menjalcem v Božjem templju prevrnil mize (prim. Mt 21, 12) Ali ni tudi to smešno?). 

Ali naslovna parafraza odkriva ozadje svetopisemskega odlomka, na podlagi katerega je nastala? Ne!
Ker taksistov ni v Svetem Pismu in tako nima več popravljena vrstica nobenega ozadja niti konteksta v Svetem Pismu, razen če bi vsa mesta, kjer se rabi beseda pastir popravili v taksist. S tem pa bi si nakopali velike nevšečnosti. Saj bi morali potem še vse ovce spremeniti v uporabnike taksijev itd. (Torej se ni izgubila ena ovca, ampak taksi stranka; In je potem v nebesih veselje nad tistimi, ki opustijo druge možnosti prevoza in zopet postanejo zvesti uporabniki taksijev…) Med drugim bi morali besede odrešenika Jezusa Kristusa: »Jaz sem dobri pastir« (Jn 10, 11) popraviti v: »Jaz sem dobri taksist,« kar pa ne bi več ustrezalo resnici, ker Jezus tega ni rekel. Ups!  Ampak mu je Sveti Duh po psalmistu pripravil 23 Psalm, da lahko razumemo Jezusove besede o Dobrem Pastirju, ker ni kakšna posebna skrivnost ali sila učena biblična teologija ali morda celo eksegeza, da 23 Psalm meri na osebo in poslanstvo Jezusa Kristusa – Dobrega pastirja.

Ko popravljena vrstica tako nima več nobenega svetopisemskega ozadja niti konteksta pa pridobi ogromno ozadja izven Svetega pisma, kjer taksisti resnično obstajajo in zdaj lahko vsak razlaga posvetno svojevoljno, kakor pač njegova subjektivnost zaznava taksije in taksiste ter s tem ni več Božjega sporočila niti razodetja, ampak še samo neko človeško sporočilo, ki pa ne more imeti večje vrednosti kakor navadna (posvetna) literatura.

Po predstavljeni banalnosti ni potrebno posebej poudarjati, da je s spremembo pastirja v taksista popolnoma porušena tudi svetopisemska primera ali metafora v kontekstu: Pastir in ovca.

Ovca je od pastirja namreč življenjsko odvisna. Taksi stranka pa od taksista ni življenjsko odvisna.

K bistvu dobrega pastirja (Pastirja) spada, da ovco vodi na pašnik (zveličanja) in jo pase, kjer želi in kakor želi ter ji na razne načine pomaga, da ne bi zašla (s poti zveličanja). K bistvu taksista pa spada, da stranko pelje kamor stranka želi in ne morda k bolj smotrnemu cilju.

Dober pastir opravlja svoje poslanstvo, ker so ovce njegove (Jn 10, 7—19). Taksista pa stranka najame!!! Ups!!! Error!!! Tu se metafora popolnoma prekucne, ker pastir postane najemnik. »Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar« (Jn 10, 12—13). Torej, Jezus najemnik!?

Boga in njegovega Svetega pisma se ne popravlja in ne prilagaja.

 »Kdor more, naj razume« (Mt 12, 19).

Resnicoljubnež


AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...