četrtek, 3. oktober 2019

Obleka resnično pokaže človeka


O nespodobnem oblačenju

Ko sem te dni naletela na pastirsko pismo škofa Jegliča, je mojo pozornost pritegnil odlomek, kjer govori o obleki. Dandanes je namreč stanje glede oblačenja naravnost porazno. Veliko ljudi je izgubilo čut za to, kaj je prav in kaj ni, sramežljivost pa je skoraj izginila in jo imajo nekateri celo za lastnost, ki bi se je morali ljudje sramovati, kajti kdor je sramežljiv, je po njihovem mnenju z njim nekaj narobe in ni čisto 'pri pravi'. Prav sramežljivost pa, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, »navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost. Sramežljivost postane diskretnost. Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor sramežljivost telesa. [...] Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki omogoča upirati se vabam mode in pritisku gospodujočih ideologij« (KKC št. 2522, 2523).
Marija je že v Fatimi napovedala, da bo prišel čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo žalila Boga. Če malo pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da je ta čas zdaj tu. Nimam namena, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da zlasti (nekatera) dekleta (in žene) kar tekmujejo, katera se bo bolj izzivalno oblekla. Pri tem pa ne pomislijo na to, da se ob njih naslajajo pogledi pohotnih moških in da tudi pri drugih zbujajo počutnost, da ne rečem še kaj hujšega. Namesto da bi sramežljivo in dostojno varovale svoje žensko dostojanstvo, se razkazujejo, kakor da bi kot na tržnici želele prodati svoje telo.
Škof Jeglič v svojem pismu z dne 14. julija 1928 lepo pove, da je obleka za to, da polepša telo in da ga varuje pred mrazom in ohranja sveto sramežljivost: »Toda kroj obleke naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu mladih deklic!?«
Nato govori, kako si s tem kvarijo zdravje, še huje pa je, da škodujejo duhovnemu zdravju svoje duše in drugih duš. Škof nadaljuje: »Vprašam, ali taka obleka varuje sveto sramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar je težko natančno začrtati meje. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čustvo sramežljivosti, kajti pri dekletu povečuje naravno poželjivost, v radovednih moških pa vzbuja najhujše, najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.« 
Škof Jeglič je o tem govoril pred 90-imi leti, zato bi lahko kdo rekel, da je to zastarelo. Pa poglejmo naokrog!  Koliko je med zakonci ločitev, koliko je nezvestobe v vseh stanovih, koliko mladih se sploh ne poroči, kljub temu, da živijo skupaj! Ali ni to posledica tistega, o čemer govori škof? In kdo si upa trditi, da danes to ni več greh? Ali morda kje piše, da besede svetega Pavla danes ne veljajo več, ko pravi: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost« (Gal 5,19); »Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3); »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje ...« (Kol 3,5).
Škof nas vse spodbuja: »Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo najbolj kvari in omadežuje.«
Svetniški kandidat Filip Terčelj je v šmarnicah za leto 1928 zapisal: »Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil sveto Božje sinovstvo.
Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...] prekrasen vrtič čednosti.
V resnici mora vsakega resnega človeka navdati skrb, ko gleda, kako prihajajo v družine želja po uživanju, nespametna moda, posnemanje nespametnih in nemoralnih navad. Kam bodo na ta način prišla posestva in kam bodo šele zabredle duše?«
Če bi dekleta, ki se tako oblačijo, pomislila, da vsak nespodoben pogled »vzbuja poželjive strasti, ki so hoté vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram« (škof Jeglič), in če bi se zavedale, »kako se ognusi domišljija ob takih prilikah« (škof Jeglič), se zagotovo nikoli več ne bi tako oblekle, predvsem pa ne takrat, kadar gredo k najsvetejši daritvi. Pa tudi svoje fotografije, s katerimi se predstavljajo, bi zamenjale za bolj spodobne.  
»Šesta Božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikipi do vrha!« (škof Jeglič)
Mar se ne oblečemo lepo in spoštljivo, ko gremo na obisk k sorodnikom ali prijateljem? Mar si celo ne kupimo nove obleke, kadar se hočemo udeležiti srečanja s predsednikom države, škofom ali papežem? Koliko bolj torej bi morali biti spoštljivo oblečeni, ko gremo na obisk h Kralju kraljev, Gospodu gospodov, Vladarju nebes in zemlje! Ne zavedamo se, da s svojo nespodobno obleko žalimo svoje dostojanstvo, vznemirjamo ljudi okoli sebe in celo duhovnika ter preusmerjamo njihovo pozornost nase tudi pri najsvetejši Jezusovi daritvi, da ne morejo svojih misli svobodno dvigovati k Bogu. Ali ni to grozljiva nesramnost?! Še bolj pa z nespodobno nošo žalimo Boga, kakor piše sveti Pavel: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20).
Ali ni kralj David smrtno grešil samo zaradi enega pogleda, ki je v njem vzbudil strast? Po nečistovanju je zapeljeval, goljufal in tudi ubijal. Zaradi tega je bilo kaznovano vse ljudstvo ...
Morda bi na tem mestu opisala samo en zelo tragičen, toda resničen primer. V nekem mestu se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri je izgubilo življenje več ljudi. In zakaj? Voznik, ki je nesrečo povzročil, je na sodni obravnavi priznal: »Nisem mogel odtrgati oči od neke mlade dame, ki je šla po cesti. Oblečena je bila zelo pomanjkljivo in tudi obnašala se je prav izzivalno. Zaradi nje nisem bil več pozoren na promet ... in tako se je zgodila ta huda tragedija« ... Kdo je bil torej v resnici kriv za tisto prometno nesrečo, kriv za toliko smrtnih žrtev?? 
Kako težka odgovornost dejansko leži na vsakem izmed nas! Kako nujno potrebna je vzgoja mladega rodu, zlasti v našem malem slovenskem narodu, da ne bi z navidez nedolžnim igračkanjem zapravili najprej čistosti in krstne nedolžnosti, z njo oblasti nad seboj, zdrave pameti in razsodnosti, končno pa Božjega prijateljstva in večne sreče!
Blaženi škof Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Dva najhujša sovražnika človek ima: za dušo greh, za telo smrt. Dobri Bog je človeku dal dva varuha: zoper greh sveti sram, zoper smrt pa bolečino. Brez svete sramežljivosti bi izginila nedolžnost in sveta čednost, brez bolečine bi minilo življenje. Bog je dal varuha nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, da hitro čuti, kaj se spodobi in kaj ni prav. Rdečica oblije lice, sveti strah obide srce, ko se nevarnost bliža. Sveta sramežljivost je mladine jutranja zarja, devištva žlahten cvet, znamenje naše vrednosti in visokosti – pa je zelo med nami pozebla!
Gizdavost in oholost (nečimrnost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako bi bila drugemu spolu všeč, razgaljena hodila okrog ... Angel svete sramežljivosti take zapusti.«
Ne prezrimo torej nežnega občutka sramežljivosti, ki je kot čudovit Božji dar položen v vsako srce! Ne zatrimo ga niti v sebi niti v drugih, temveč ga varujmo kakor zaklad, ki nam bo pomagal, da bomo dobri ljudje, dobri kristjani in nekoč prebivalci nebes, »kamor ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo življenja« (Raz 21, 27).

avtorica

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...