torek, 22. oktober 2019

Ali ne bi bilo bolje, da berejo berila samo moški?


Zanimivo vprašanje

Pred časom se je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne potrebe dodatno podkrepil.

Škof Schneider in kardinal Sarah odgovarjata

Na začetku je smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov, msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa« uči sledeče:

»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.

Črka II. vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih. Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike. Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki so prejeli sveti red, nižji ali višji.«

Glede te teme se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje,  v intervjuju z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register (Link):

»Obžalovanja vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo besedo.«

Enotnost svetega reda

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo,  ker za to niso posvečene.


Rešitev

Najprej je potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.

Sv. arški župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem smislu.

Seveda tega zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.

Za konec lahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam, kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in žena?

Avtor

4 komentarji:

  1. Koliko vem, bi naj brali berila zgolj duhovniki. To, da berila berejo laiki, še posebno pa ženske, je navadna protestanizacija. Sicer pa bo potrebno iti nazaj na tridentinski obred in to izključno na katoliški tridentinski obred, saj je jasno, da je novi obred prinesel zgolj protestantizacijo, množičen odpad od vere, tisti, ki pa še hodijo k maši, pa de facto, proti svoji volji in ne da bi se tega zavedali, praktično niso več katoliki.

    OdgovoriIzbriši
  2. Dragi Anonimni.
    Berejo berila lahko tisti, ki so v to postavljeni - vsi, ki so prejeli službo lektorata. Glede novega oblike obreda pa je potrebno reči, da je še vedno veljaven. Zato vsi, ki k novi obliki rimskega obreda prihajajo so katoliki v kolikor seveda živijo skladno z vero. Res pa je, da so verniki, ki obiskujejo starejšo obliko rimskega obreda bolj živi.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sama sem berilo brala več kot 30 let. S poglabljanjem vere, povečano molitvijo, spoznanjem majhnosti, predvsem pa s prebujeno zdravo ženstvenostjo, mi je telo samo (ne znam drugače opisati, ker to ni bil razumski premislek) začutila odpor do branja berila. Osebno sem prepričana, da podajanje Božje besede in vsega liturgičnega, po naravi pripada moškemu. Že dve leti ne berem več. V meni ni žalosti za "izgubljeno" službo, še manj, da bi bila zaradi tega ljubosumna na moške. V meni je mir. Tega sem se tudi spovedala. Mir, nastopil je globok mir.

    OdgovoriIzbriši

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...