nedelja, 30. junij 2019

Gospod, še mene . . . - dr. Mihael Opeka

Gospod, še mene . . .

Za bratom brat - slovesna vrsta -
v svetišče stopa, pred oltar,
na ustnih prvi introibo,
na cvetnih licih sreče žar.

Sladkó trepeče v prsih duša,
srcé zaliva jim blagost:
k Gospodu jim hiti stopinja,
ki razsvetljuje njih mladost!

S solzami nékoč truda seme
sejali so v pomladnih dneh -
kako, ne vriskaj danes duša
ob dozorelih jim snopeh!

Za bratom brat - slovesna vrsta -
jaz gledam ta sprevod molčé,
razgreva prsi koprnenje,
drhteče vtriplje mi srce . . .

Gospod, še mene ti pokliči
za brati v sveti šátor svoj,
da s čistim srcem, čisto roko
stojim - kot oni - pred teboj!

Da ne umrem! - Da oznanjujem
prečudna dela tvojih rok!
Da sem daritev revna tvoja,
ki si moj sveti Dar, moj Bog!

dr. Mihael Opeka, Rimski verzi. Ljubljana:Leonova družba, 1916; str. 81-82

nedelja, 23. junij 2019

Treba je »peti mašo« in ne »peti med mašo«: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu


V marcu in aprilu smo v več delih objavili zanimiv članek o liturgičnem petju. Avtor kot osnovo za svoje razmišljanje vzame ugotovitev, da so spevi mašnega proprija popolnoma izginili iz liturgične prakse Cerkve.

Razprava je naletela na veliko zanimanje pri laični in strokovni javnosti. Da bi članek bil bolje dostopen smo se ga odločili objaviti v enem dokumentu. V ta namen je bil še dopolnjen in lektoriran.


https://drive.google.com/open?id=1W4y5ytNOcr3EwohviHDSkTKCPHjwZpKe




sreda, 19. junij 2019

Liturgična reforma, zrcalo koncilskega projekta - 1. del


 
Barthe je dolgoletni kaplan romanja
Summorum Pontificum v Rimu
Abbé Claude Barthe
Predavanje v okviru študijskega dne na temo »Stari in novi modernizem – korenine krize v Cerkvi« (Rim – 23. junij 2018)
Kot ponovitev gesla lex orandi, lex credendi lahko rečemo, da od 2. vatikanskega cerkvenega zbora naprej (v nadaljevanju 2VCZ) »pastoralnemu nauku« ustreza »pastoralna liturgija«. Gre za precej obširno temo, v okviru katere sem se na tem mestu omejil na nekatere značilnosti maše nastale po 2VCZ, a bi se vse skupaj lahko razširilo na vse vidike nove liturgije.

Ekumenska ekleziologija kot poskus kompromisa s sodobnostjo (moderno)
V uvodu v apostolsko spodbudo Amoris laetitia je v izogib neskladnosti nauka s predhodnim, sicer brez neposredne uporabe termina, ponovno uporabljena nova kategorija »pastoralnega nauka«. Slednja se nanaša na nauk, ki je zavestno nedogmatičen, s slednjim pa je pričel prav 2. vatikanski koncil (2VCZ).
Ta netipični vesoljni cerkveni zbor je napravil ekleziološke luknje, podobne moralnim, ki jih je osmo poglavje apostolske spodbude Amoris laetitia ustvarilo približno petdeset let kasneje. V obeh primerih lahko rečemo, da so učiteljski organi prepustili ozemlje drugim možnostim pod liberalnim pritiskom, ki se je z vse večjo močjo vršil, tako da so poskusili najti določen stik s sodobnostjo.

Zelo konkretno rečeno je bila na 2VCZ Cerkev predstavljena ne več kot edina nadnaravna skupnost, edina Kristusova nevesta, temveč tako, kot da bi obstajale še druge cerkvene skupnosti, ki bi imele neke vrste nadnaravno obliko obstoja, ki je sicer nepopolna, a resnična. Tak premik lahko zaznamo zlasti v najbolj kontroverznih besedilih 2VCZ - v dekretu Unitatis redintegratio, ki govori o ekumenizmu, v izjavi Nostra Aeate, ki govori o odnosu Cerkve z drugimi nekrščanskimi religijami, in v izjavi Dignitatis humanae, ki govori o verski svobodi. Spomnimo le na doktrinarni kompromis, v katerega se je spustil dekret Unitatis redintegratio. Katoliški ekumenizem, ne da bi bil jasno definiran, bi se rad ohranil na enaki oddaljenosti od tradicionalnega uniatstva (ločene skupnosti so poklicane k temu, da se vrnejo pod okrilje katoliške Cerkve) in od protestantskega ekumenizma (ki si prizadeva za eno konfederalno Kristusovo Cerkev, ki bi združevala pod svojim okriljem vse različne krščanske izpovedi). 2VCZ je torej skušal odpreti neko precej malo verjetno tretjo pot, v ta namen pa je iznašel novi pojem »nepolnega občestva« (Unitatis redintegratio 3), ki naj bi obstajalo med nekatoliškimi kristjani in Cerkvijo (pa tudi, po Ut unum sint, med cerkvami in skupnostmi ločenimi od katoliške Cerkve, 11 § 2).
Kakor velja za Amoris laetitia, se ta osnovni kompromis sklada s formalnim kompromisom, ki je v pastoralnem značaju tovrstnega učenja: »Kriza Cerkve danes je bolj kot doktrinarna moralna, duhovna, liturgična ali kriza avtoritete, kar seveda tudi je, predvsem formalna kriza. [...] 2VCZ je spremenitev nekega dogodka, ki bi moral biti dogmatičen, a se je nato nasprotno spremenil v pastoralnega, hkrati pa povzročil, da se je tudi jezik iz dogmatičnega spremenil v pastoralnega.« (prim. Enrico Maria Radaelli, Il domani - terribile o radioso? - del dogma, Milano 2013, str. 21 in 24). Gre za kompromis, ker je moderna v svojem bistvu odklanjanje vsake dogme. To se je začelo že z uvodnim govorom Gaudet Mater Ecclesia papeža Janeza XXIII., ki ga lahko povzamemo s formulo »niti obsodba niti dogmatizacija«, vse pa je bilo potrjeno še z govorom Svetemu Kolegiju 23. 12. 1962 in z naslednjimi uradnimi trditvami: Odgovora doktrinarne komisije, 6. 3. 1964 in 16. 11. 1964; govora Pavla VI., 7. 12. 1965 in 12. 1. 1966. V tej smeri je št. 25 § 1 konstitucije o Cerkvi Lumen gentium uvedla novo kategorijo vrhovnega papeževega učenja ali tudi učenja škofov v edinosti s papežem, ki so jih teologi do tedaj priznavali le določenim dekretom rimskih kongregacij. Ti nauki so dani brez namena, da bi se jih predlagalo kot dokončne, do njih pa ni nobene dolžnosti, da se jih sprejema po veri, temveč zgolj religiosum voluntatis et intellectus obsequium (sledenje iz pobožne volje in uma) (Velja opomniti, da pa, nasprotno, nezmotljivo učiteljstvo zahteva, da trdno izpovedujemo ali sprejmemo resnice, ki jih podaja, Izpoved vere, 9. 1. 1989). To novo podajanje nauka ne da bi bila, vsaj posredno, vključena tudi vera Cerkve, kar pomeni, da se ne nanašajo na Qui vos audit, me audit (»Kdor vas, posluša, mene posluša.« Lk 10, 17), kaže na novi način samorazumevanja učiteljskih teles. Takšno vladanje krščanskega ljudstva, ki mu je odvzeta dolžnost verovanja in ki predlaga neke vrste enotnost mnenj, kaže določeno podobnost z načinom vladanja sodobnih demokracij glede pridobitve konsenza, katerega oblika določajo mnenjski voditelji, kakor sta razložila Augustin Cochin in, nam časovno bolj blizu, François Furet.

četrtek, 13. junij 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 6. 2019



Prošnja
O Bog, ki si hotel svojo Cerkev razveseliti s čudovito učenostjo in preslavnimi zaslugami svojega blaženega spoznavalca in učitelja Efrema, ponižno te prosimo, po njegovi priprošnji jo s svojo močjo vedno brani pred zapeljivostjo zmot in hudobije. Po Gospodu ...

V juniju bo sveta maša darovana na god svetega Efrema Sirskega, diakona, spoznavalca in cerkvenega učitelja. S pesmimi in govori je oznanjal pravi Kristusov nauk in umrl leta 373 pri Edesi. Obenem spomin sv. mučencev Marka in Marcelina.

Uro pred sveto mašo možnost za sveto spoved. Sveta spoved se zaključi 15 min pred sveto mašo in je omogočena tudi po sveti maši.

sreda, 05. junij 2019

O razkrinkavanju herezij in duhovnem življenju

dr. Ivo Kerže
 
Med komentarji k člankom, ki sva jih s p. Cavalcolijem spisala o heretičnih trditvah p. Osredkarja sem zasledil ponavljajoče se vprašanje: čemu se je sploh treba verniku ukvarjati s temi vprašanji? Ali ni da tako stikanje po heretičnih trditvah bližnjega prej škodi kot pa koristi našemu duhovnemu življenju? Ta vprašanja so legitimna in se mi zdi smiselno jih na tem mestu nasloviti. Sporočil sem jih tudi p. Cavalcoliju – tudi njegov odgovor bom prevedel v prihodnje.

Herezija nas vodi stran od nebes

Najprej je tu treba imeti pred očmi, da je herezija nauk, ki se jasno odmika od nauka katoliške vere in je zato smrtni greh, če ga nekdo zavestno in svobodno zastopa. Pri tem ni morda vsem jasno, zakaj je zagovarjanje nauka, ki je v očitnem nasprotju z vero Cerkve, smrtno grešno in zakaj nam torej (če se ga pravočasno ne pokesamo) zapre pot v nebesa.

Temu je tako, ker, kakor nas je v svojem zadnjem članku spomnil p. Cavalcoli, so nebesa v tem, da nam bo tam dano zrenje Boga, takega kot je: v nebesih bomo zrli Božje bistvo (Denz. 1000). Ker spoznanje Boga v veliki meri (in ne povsem, kot zmotno meni p. Osrekdar) presega naše spoznavne zmožnosti, se nam je Bog v Stari in zlasti v Novi zavezi razodel, da bi nam sam povedal nekaj o sebi in o tem, kako priti do polnega spoznanja Njega v nebesih. To predstavlja osrednjo vsebino vere, seveda ob ugotovitvah, ki jih o Bogu lahko spozna naš naravni razum sam (npr. da Bog obstaja, da je nadvse popoln, nadvse dober, vseveden, vsemogočen itd.). Če zavestno zavrnemo kako od spoznanj, ki nam jih ponuja vera (in se s tem postavimo v območje herezije) se zavestno odvrnemo od (edine!) poti, ki nam jo razodeva Bog sam in ki bi nas vodila do spoznanja Njega v nebesih ter se s tem odvrnemo od nebes (prim. S. th. II-II, q. 2, a. 3). V takem primeru smo v smrtnem grehu in izgubimo stanje posvečujoče milosti. Vidimo, da je torej herezija resna stvar: če se ji zavestno in svobodno predamo in se je nikoli pred smrtjo ne pokesamo, nas pelje naravnost v pekel.

Tu bi se v bistvu moj odgovor na omenjene komentarje lahko že končal. Vidimo, da ima prepoznavanje herezij zelo velik pomen za naše konkretno duhovno življenje. Kaj pa je pomembnejše za moje duhovno življenje kot to, ali bom preživel svojo večnost v nebesih ali v peklu? Prepoznavanje herezij mi torej pomaga, da jim ne bi nasedel in da bi me ne zapeljale v tisti del večnosti, ki ga ne privoščimo nikomur, še najmanj sebi.

Sv. Ignacij Lojolski o pomenu prepoznavanja verskih zmot

Vendar, da ne bomo imeli tozadevno pred očmi le eshatološkega vidika, pač pa tudi vsakdanjo duhovno prakso, ki ji rečemo molitev, bi se na kratko ozrl na dva zanesljiva učitelja katoliškega, pravovernega duhovnega življenja, na sv. Ignacija Lojolskega in na sv. Terezijo Avilsko, ter na njun pogled na to vprašanje.

Najprej mi tu prihaja na misel pravilo iz konca Ignacijevih Duhovnih vaj (Dravlje 1991), ki se glasi takole:
»Hvalimo pozitivni in sholastični nauk. Kakor je namreč za pozitivne učitelje: sv. Hieronima, sv. Avguština, sv. Gregorija in druge bolj značilno, da znajo zbujati čustva, da v vsem ljubimo Boga, našega Gospoda, in mu služimo, tako je za sholastike: sv. Tomaža, sv. Bonaventura in druge bolj značilno, da stvari, ki so za večno zveličanje potrebne, razlagajo in pojasnjujejo za naše čase in bolj razkrinkavajo in odkrivajo vse zmote in prevare« (str. 92).

Sv. Ignacij, skratka, poudarja, da je sholastična teologija ob teologiji cerkvenih očetov (ki jo imenuje pozitivni nauk) prav tako pomembna za duhovno življenje, ker »razkrinkava in odkriva vse zmote in prevare« sodobnega časa.

Zakaj je to po sv. Ignaciju pomembno za duhovno življenje? Ker je proces notranje molitve (meditacije, kontemplacije), ki ga predlaga v Duhovnih vajah tak, da predpostavlja stalno budno duhovno razločevanje med vzgibi, ki jih v molitvi prejemamo od Svetega Duha in tistimi, ki jih prejemamo do hudega duha. Pri tem je zelo pomemben potek misli kot pravi v pravilih za drugi teden (Ignacijeve Duhovne vaje so namreč razdeljene na štiri tedne):

»Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela. Toda če se razvoj misli, ki se zbujajo, sprevrže v nekaj slabega ali kar raztresa duha ali kar je manj dobro od tistega, kar je duša prej sklenila storiti; ali če to dušo slabi, vznemirja in moti, ko ji jemlje mir, notranji molk in zbranost, je to jasno znamenje, da prihajajo te misli od hudega duha, sovražnika našega napredka in večnega zveličanja« (str. 86).

Sedaj se pa vprašajmo: po katerem objektivnem merilu naj presojamo, katere misli so dobre in katere slabe? Edino tako merilo je seveda nauk Cerkve. Prav zlahka se namreč zgodi, da duša izkusi v notranji molitvi tolažbo od Boga, pa se v času takoj za tem vsesajo vanjo misli, ki se zde na prvi pogled dobre in pobožne (v kar se zna običajno odlično zakamuflirati sleherna herezija), a se nato izkažejo za nasprotne resnici – nauku Cerkve (prim. str. 87). Tako se lahko npr. nekdo (kot Luther) do vzhičenosti poglablja v pomen Božje milosti za naše zveličanje, vse do točke, da zanemari pomen dobrih del (prim. str. 93).  Ali pa se (kot p. Osrekdar in mnogi drugi agnostiki in skrajni apofatiki) raduje nad Božjo popolnostjo do te mere, da odreče našemu razumu, da bi Ga lahko kakorkoli dojel in s tem zapade v nekakšen prikriti ateizem. Ali pa se kot kardinal Kasper tako poglobi v Božje usmiljenje, da pozabi, da je Bog tudi »pravičen Sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«.

Ali pa se kot bivši kardinal McCarrick v isto usmiljenje tako zagleda, da pozabi, da ne sme grešiti in se preda sodomiji. Vidimo torej, da je prepoznavanje herezij, zlasti tistih pogostejših v našem času, zelo pomembno za naše duhovno življenje, saj nam pomaga, da ne podlegamo zalezovanju hudega duha v naši notranji molitvi, ki pa lahko ima (kot sem skušal nakazati s primeri) zelo hude konsekvence tudi na raven moralnega življenja.

Pogled sv. Terezije Avilske na to vprašanje

Podobno gleda na to tudi sv. Terezija Avilska. Nasploh se je ta velika mistikinja rada družila z učenimi teologi iz prav podobnih razlogov, kakršne smo srečali pri sv. Ignaciju. Poglejmo, kako razmišlja v svoji avtobiografiji (Celje 1974) o izbiri duhovnega voditelja:

»Vedno sem bila tega mnenja in sem tega mnenja še danes, naj si vsak kristjan, če le more, poišče sveta pri temeljitih učenjakih ; čim bolj so učeni, tem bolje. Najnujneje pa so tega potrebni tisti, ki hodijo po poti molitve; kolikor bolj napredujejo v duhovnem življenju, toliko potrebnejši so takega svèta« (str. 99).

In nadaljuje tako, da zavrne zelo pogost ugovor k teološko/filozofski učenosti, ki ga večkrat slišimo tudi iz strani današnjih »duhovnih mož«, ki običajno postavljajo učenost v podrejen položaj duhovnemu izkstvu:

»Nikar ne zatrjujte, da učeni možje ki ne molijo notranje molitve, niso za osebe, ki so predane notranji molitvi; to bi bila zmota! (…) Mnenja sem, da je molitvi predana oseba, ki se je posvetovala z učenimi možmi, varna pred sleparstvi in ukanami hudobnega duha, razen če sama hoče biti ukanjena; mislim namreč, da se hudobni duhovi zelo bojé vede, ki je združena s ponižnostjo in krepostjo, ker vedó, da bodo po nji razkrinkani in jo bodo morali odkuriti z zgubo« (prav tam).

V njeni avtobiografiji, dalje kar mrgoli mest, ko ji ta in oni bolj ali manj slavni španski teolog pomaga prepoznavati ukane hudega duha in ji s tem pomaga dalje rasti v mističnem življenju (prim. str. 133, 233, 237, 269…).

Ne bojmo se, skratka, razkrinkavanja herezije. To je početje, ki je v Cerkvi že od nekdaj doma (to je bila vsebina vseh koncilov pred 20. stol.) in to zato, da nam pomaga ogibati se (večkrat zelo domiselnim) miselnim pastem, ki nam jih hudi duh nastavlja na naši poti v nebesa. Bojmo se raje tistih, ki tega početja ne marajo in ki bi torej raje videli, da bi poti skrenili s poti Božjega spoznanja.

Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu Časnik; 4. 6. 2019

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...