sreda, 04. december 2019

Obrnitev h Gospodu


Na praznik Kristusa Kralja, 24. novembra letos, je škof v  mestu Maasin na Filipinih, Precioso D. Cantillas, izdal pismo klerikom, redovnikom in vsem vernikom škofije Maasin. Pismo ima naslov Obrnitev h Gospodu (»Ad Orientem, ad Deum«). Spodaj objavljamo prevod pisma.

Drago Božje ljudstvo,

ko praznujemo slovesnost Kristusa Kralja v tem letu, 24. novembra 2019, se kot Njegovo ljudstvo, škofija Maasin, ponovno bolj goreče in pobožno zaobljubimo Bogu, ki je poslal Jezusa, svojega Edinorojenega Sina, našega Kralja in Odrešenika. Eden od konkretnih načinov s katerim izražamo našo obrnitev k Bogu je v obhajanju svete liturgije.

Spomnimo se na zelo pomembno razumevanje liturgije, kot razlaga kardinal Sarah, prefekt kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov: »Bog, ne človek je središče katoliške liturgije. Njega prihajamo častiti. Pri liturgiji ne gre za tebe ali mene; liturgija ni kraj kjer častimo našo lastno identiteto, dosežke, napredovanja, povišanja, lastno kulturo ali lokalne verske navade. Liturgija je prvotno in najprej namenjena Bogu in temu kar je On storil za nas. V svoji sveti Previdnosti je vsemogočni Bog ustanovil Cerkev in postavil sveto bogoslužje s čimer mu moramo darovati pravo bogoslužje v skladu z novo zavezo, ustanovljeno od Kristusa.« Kardinal nas je, ob sklicevanju na »avtentično implementacijo« dokumenta o liturgiji drugega vatikanskega koncila »vse duhovnike povabil, da mašujejo ad orientem, … in da je zelo pomembno, da se vrnemo kakor hitro je mogoče k skupni usmerjenosti, duhovnikov in vernikov v isto smer – proti vzhodu ali vsaj proti apsidi – h Gospodu, ki prihaja, v tistih liturgičnih delih, kjer naslavljamo Boga. Ta praksa je dovoljena po trenutni liturgični zakonodaji. Popolnoma legitimna je v novem obredu. Resnično, mislim, da je to zelo pomemben korak s katerim zagotovimo, da je pri naših obredih Gospod zares v središču.«


Resnično, mi, v naši škofiji moramo storiti, da bo Bog resnično središče našega življenja. Pred kratkim smo praznovali zlato obletnico naše škofije in obnovili našo predanost, da postanemo resnični Gospodovi učenci. Nenehno moramo naše stremljenje usmerjati k Jezusu, kateremu sledimo, tudi v obhajanju svete liturgije.

Zatorej se bo z začetkom novega liturgičnega leta, na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2019, v škofiji Maasin začela obhajati maša »ad orientem«. Mašnik in verniki bodo v tistih delih, ko se naslavlja Boga, skupaj gledali oz. bili obrnjeni v isto smer proti Gospodu, ki ga predstavljata oltar in križ. Enako bodo laični služabniki, ki so zakonito postavljeni od škofa po župniku, da vodijo nedeljsko bogoslužje božje besede in obhajila storili prav tako.

Škofijska liturgična komisija bo storila vse kar je potrebno, da bodo duhovniki, laični liturgični služabniki za bogoslužje božje besede v kapelah in verniki na splošno obveščeni, kako praktično izvesti ta način maševanja, kakšen njegov pomen in duhovnost.

Upamo, da bo uvedba tovrstnega načina češčenja Boga v liturgiji pripomogla, da postanemo »vredni častilci zedinjeni v enem samem dejanju češčenja.« Kleriki (škofje, duhovniki in diakoni) in laiški »voditelji molitev« bodo vodili vernike h Gospodu in ne bodo sami center češčenja. »Mi škofje imamo veliko odgovornost in nekoč bomo dajali odgovor Gospodu o našem vodenju. Mi nismo lastniki ničesar! Kakor uči sveti Pavel, smo »služabniki Kristusovi in varuhi Božjih skrivnosti«… odgovorni smo, da zagotovimo, da so svete resničnosti liturgije v naših škofijah spoštovane in da naši duhovniki in diakoni ne le izpolnjujejo liturgična pravila, ampak poznajo duha in moč liturgije iz »katere rastejo.« (kardinal Sarah)

Skupaj z Marijo našo Mahal nga Patrona, Vnebovzeto, se moremo vedno obrniti h Gospodu v nebesa, ko obhajamo skrivnosti naše vere tukaj na zemlji.

Naj bo Bog slavljen, zdaj in vedno!

+ PRECIOSO D. CANTILLAS, SDB, DD, Maasin-ski škof.



sreda, 27. november 2019

DUHOVNA OBNOVA ZA MOŠKE V CENTRU MARIJIN DVOR, 15. – 17. NOVEMBER 2019



Vstopni spev XXIII. nedelje po binkoštih, s katerim se je začela zaključna sveta maša duhovne obnove za moške, se glasi:
»Gospod Govori: Jaz mislim misli miru in ne stiske; klicali me boste in uslišal vas bom in vas iz ujetništva nazaj pripeljal iz vseh krajev....«
Kako prikladno, da nas je pri zaključku duhovne obnove sveta liturgija spomnila na Gospoda, ki nas vodi iz ujetništva greha, iz vseh vrst duhovnega ujetništva in nam pomaga, da prenehamo klečati pred vsakovrstnimi maliki in iz nas naredi može in fante, kakršni bi morali biti.

Kot smo na tem blogu že poročali, so hrvaški prijatelji iz Društva Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino sv. Petra med 15. in 17. novembrom v bližini Zagreba organizirali tradicionalno duhovno obnovo za može in fante. Na povabilo smo se odzvali tudi trije Slovenci, ki smo se na koncu vikenda domov vrnili duhovno okrepljeni in zadovoljni.

Po prihodu v petek smo takoj »na polno« začeli z duhovno obnovo. Pod vodstvom duhovnika Jamesa Mawdsleya smo namreč začeli z branjem križevega pota sv. Alfonza Liguorija. V resnem in pobožnem premišljevanju Kristusovega pasijona nam ni bilo težko presekati z vsakdanjimi skrbmi in se resno podati na to tridnevno pot. Sledila sta prva sveta maša in duhovnikov nagovor. Ob devetih zvečer smo po krajši vaji že uspeli skupaj peti tradicionalne sklepnice.

V soboto smo začeli s sveto mašo, rožnim vencem in drugim nagovorom. Do večera sta sledili še dve predavanji in petje sklepnic. Duhovnik je bil vselej na voljo za sveto spoved ali pogovor. Zanimivo je bilo tudi izmenjati izkušnje družinskega življenja z drugimi možmi iz različnih krajev. Imeli smo tudi dovolj časa za opravljanje osebnih pobožnosti, duhovno branje ali sprehod po lepem parku, sredi katerega so jesensko idilo dopolnjevali labodi in race ob manjšem jezeru. Vse to nam je nudilo čudovit povod za premišljevanje o Božji vsemogočnosti.

V nedeljo je imel duhovnik še zadnji nagovor, sledila sta rožni venec ter sveta maša.

Vsi nagovori oz. krajša predavanja so bila resnično zanimiva. Vsi so obravnavali temo Presveta Trojica kot vzorec liturgije, dogme in morale, razdeljeni pa so bili na naslednje dele:

1. Presveta Trojica in liturgija (psihološka analogija sv. Avguština, Atanazijeva veroizpoved, sholastična ekspozicija sv. Tomaža, kako molitev oficija posvečuje čas, korenine tradicionalne liturgije v rajskem vrtu, odnos svete maše in oficija v skupnem koledarju);
2. Dogma in moralnost (dogma prisotna v liturgiji; moralnost, ki jo zahteva liturgija);
3. Transcendentalno življenje v liturgiji, dogmi in morali;
4. Totalitarni napad na življenje, resnico in ljubezen (demontaža bogoslužja; islam in zanikanje najvišjih resnic; transhumanizem kot absolutni napad na moralo);
5. Zmaga Kristusa in njegovih svetih.

Na koncu nagovorov je vedno sledil še čas za vprašanja, ki jih je ob tako zanimivih in pomembnih temah bilo kar nekaj.

Duhovno okrepčani smo se po treh dneh vrnili v svet odločeni biti boljši kristjani. V upanju, da to ni bila le ena, ampak prva od mnogih tradicionalnih duhovnih obnov, lahko rečem zgolj: Bog poplačaj duhovniku in organizatorjem!






četrtek, 21. november 2019

Romanje Summorum pontificum 2019



Kot smo že napovedali na blogu Ad Dominum, je letos med 25. in 27. oktobrom potekalo že osmo romanje Summorum Pontificum v Rim. Že tradicionalno romanje vsako leto poteka v spomin in zahvalo za motuproprij, s katerim je papež Benedikt XVI. ponovno dovolil svobodno maševanje po misalu iz leta 1962. Tudi letos se je v Rimu zbralo več tisoč večinoma mladih katoličanov iz vsega sveta. Slednji so se lahko udeležili bogatega duhovnega programa, ki so ga pripravile različne skupnosti ter redovniška in duhovniška združenja, ki se napajajo iz liturgične tradicije.


Vrhunec romanja je predstavljala sobotna procesija do bazilike svetega Petra, kjer je na oltarju pod Berninijevim Stolom svetega Petra slovesno pontifikalno sveto mašo daroval Dominique Rey, škof francoske škofije Frejus–Toulon. Škof Rey je dolgoletni zagovornik tradicionalne svete maše, v semenišču njegove škofije se bogoslovci tako učijo maševati tudi tradicionalno latinsko sveto mašo. Ni naključje, da se v vsej Franciji prav sorazmerno majhna škofija Frejus-Toulon ponaša z najvišjim številom bogoslovcev ter tako predstavlja svetlo izjemo v tej duhovno opustošeni državi, ki jo že leta pesti hudo pomanjkanje duhovnih poklicev.


Več fotografij si lahko ogledate na naslednji povezavi: LINK.

torek, 12. november 2019

TLM Ljubljana: XXII. nedelja po Binkoštih, 10. november 2019

Branje svetega evangelija


Pridiga


Orate fratres


Po svetem obhajilu



Pridiga: XXII. nedelja po Binkoštih


V tradicionalnem bogoslužju prebiramo na 22. nedeljo po Binkoštih vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so sicer prezirali.

Morda se bom tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov, to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik. Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah, pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.
Nobenega dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči (Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.
Če gremo naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev, temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da človek pač obrača, a Bog obrne.
Sedaj se moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre? Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa, pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet ponoviti.
Kot drugo – Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone. Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i. evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo, če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka, zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.
Pri drugem načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu, naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).


sobota, 09. november 2019

Sv. Hieronim in prevajanje Svetega pisma



Obhajamo Hieronimovo leto v spomin na 1600-letnico smrti (umrl je leta 419 ali 420) tega velikega cerkvenega učitelja Zahoda (ob sv. Ambrožu, sv. Avguštinu in sv. Gregorju Velikem). Sv. Hieronim je predvsem znan po svojem prevodu Svetega pisma, sveti Vulgati, zato se bomo v tem referatu ozrli na to delo. Lahko bi se stvari lotili seveda tudi bolj znanstveno, a bomo raje nekoliko bolj poljudni.
Najprej ne moremo mimo izrednega pomena izročila, ki je eden od dveh bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Ko je nekoč potekal pogovor o Ogleju, je novinar Ervin Hladnik Milharčič dejal, da je potrebno dati večjo pozornost legendam kot pa zgodovinarjem. Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti. Pustimo to, da se pogosto dodaja takšne in drugačne »okraske«, da bi bile legende privlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo. Omenjeni novinar je ciljal na to, kako so na podlagi izročila prišli po izkopavanjih do natančnega lociranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv. Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Dandanes se izročilo precej omalovažuje, vendar nam s voji avtobiografiji katoliški pisec G. K. Chesterton lepo pojasnjuje, na podlagi svojih lastnih osebnih podatkov, da tega ne smemo početi. Pove nam, da pravzaprav tudi zgodovinske podatke, ki bi naj bili empirični, sprejemamo na podlagi tega, da verjamemo tistemu, kar so nam povedali. Govori namreč o tem, da je samo slišal, kdaj in kje se je rodil, kdo so njegovi starši itd. Potem pa zaključil, da bi, če bi vprašal t. i. tekstne kritike, ki se sicer najbolj ukvarjajo s kritično obravnavo svetopisemskih besedil, slednji zatrdili, da se sploh ni rodil. Toliko o razno-raznih strokovnjakih, ki se jih je tudi pri ukvarjanju s Svetim pismom našlo že resnično ogromno, posebej v 20. stoletju, a začetki vsega tega so še precej pred tem. 
Ko se je lotil prevoda Svetega pisma v latinščino, je bilo sv. Hieronimu pomembno zlasti to (seveda tudi naročniku, papežu Damazu), da bi Cerkvi zagotovil zanesljivo Sveto pismo, v katerem ni zmot. Njegov prevod ni bil popolnoma natančen v vseh pogledih, saj določene malenkosti niso bile natančno prevedene, pa še tiste so bile smiselno prevedene (pomen določene besede je recimo v grščini drugačen v evangeliju, kot pa v Pavlovih pismih, je pa ista beseda). Hieronimov prevod je bil popolnoma pravilen kot celota in Cerkev je potrdila, da gre za navdihnjeni prevod, glede na to, da so t.i. Vulgato razglasili za sveto. V njegovem času je bilo precej krivoverstev, najpomembnejše je še vedno bilo arijansko, pa čeprav naj bi s slednjim obračunali na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru, kjer je zmagala prava vera po zaslugi še enega cerkvenega očeta, sv. Atanazija. Vendar pa je bilo v praksi še vedno precej drugače in tudi sv. Hieronim se je moral še vedno spopadati s tem krivoverstvom v času prevajanja Svetega pisma. Morda se bo kdo namrščil, češ kaj se ukvarjamo s tako staro versko zmoto. Vendar pa se moti, kdor misli, kako ta zmota ni več aktualna, saj verske zmote vsake toliko časa spet vzniknejo, po malem pa jih vselej najdemo v življenju Cerkve oz. v verovanju njenih članov oz. tudi pri drugih verstvih, ideologijah itd. 
Odlični Hilaire Belloc, angleško-francoski pisatelj in zgodovinar, nam v svojem delu o krivoverstvih (The Great Heresies) pove, kako je arijanstvo v bistvu imelo Kristusa samo za preroka, na las podobno temu, kar trdi muslimanska religija. Ne smemo pozabiti, da je bil prav arabski polotok poln krščanskih krivoverstev in diaspore pripadnikov nove judovske religije, nastale iz zavračanja Kristusa kot odrešenika. Najbrž ni potrebno dodatno ugotavljati, da najdemo podobno prepričanje tudi pri številnih sodobnikih, ki se vseeno imajo za kristjane, a pri našem Gospodu poudarjajo samo človeško plat. Ko govorimo o prevajanju Svetega pisma, pa opazimo bistveno razliko med Hieronimovim prizadevanjem za čim bolj kvaliteten prevod, zlasti v teološkem oziru, ko je bila v ospredju pravovernost, s sodobnimi težnjami, ko se pri prevajanju popušča razno-raznim ideološkim težnjam, pa naj bo to pacifizem, feminizem, sionizem ali še kaj podobnega. Hieronim je govoril, kako je za poznavanje Kristusa potrebno poznati Sveto pismo, vendar je sam poskrbel, da je slednje bilo pravo, zanesljivo. Kako naj pa imamo pravo vero, če pa je recimo prevod Svetega pisma, ki ga imamo doma in ga uporabljamo, podlegel ideološkim pritiskom?
Na koncu se zaustavimo še ob dejstvu, da je Hieronimov prevod bil narejen tako, da bi kljuboval zobu časa. To je prevodu odlično uspelo vse do nastanka nove latinske različice, ki so jo poimenovali Nova Vulgata. Po kakšnih načelih je ta novi prevod nastal, si sicer lahko predstavljamo – za namig na to, kar mislimo, napotujemo zgoraj na Chestertona - eno od teh pa nas bo posebej zanimalo. Gre za načelo sodobnosti jezika, ki je ustvarjalce novega prevoda vodil k temu, da prevod posodobijo, hkrati pa naj bi ohranili, po navodilih papeža Pavla VI., njegov »krščanski latinski stil«. Da bi bilo potrebno narediti novo različico Vulgate, kakor so Hieronimov prevod kasneje poimenovali, se je sicer zdelo potrebno že papežu Piju X. in nasledniku Benediktu XV. V ta namen je papež Pij XI. v Rimu celo ustanovil benediktinski Papeški samostan sv. Hieronima v Prestolnici, pa se zadeva na koncu ni izšla. Nekaj malega so sicer potem uporabili dva meniha, a to je bilo to. Leta 1979 je tako izšla ta Nova Vulgata, ki je potem dobila še posodobljeno različico leta 1988. Očitno torej ni tako uspešno kljubovala zobu časa kot tista prava Vulgata. Dejali smo, da nas zanima tako opevano načelo sodobnosti jezika. No, to načelo se zdi močno pomembno tudi Cerkvi v Sloveniji, zlasti v odnosu do mladih kristjanov. Tako so že pred leti pričeli, v dobri veri, s prestavljanjem Svetega pisma v sodobni jezik, seveda je tu mišljen slovenski jezik. Če pustimo ob strani, koliko gre ustvarjalcem za posnemanje svetega prevajalca v prizadevanju za pravovernost prevoda, pa se postavljajo številna vprašanja tudi glede same natančnosti prevoda. Prejšnji odstavek nas uči, da trud za sodobnost navadno pomeni podleganje ideološkim težnjam, druga težava pa je operiranje s še bolj omejenim besednim zakladom, ki je v našem ljubem materinem jeziku že tako ali tako skromnejši. Vprašanje torej, če ima recimo »spremeniti življenje« isti pomen kot »spreobrniti se«.   

torek, 22. oktober 2019

Ali ne bi bilo bolje, da berejo berila samo moški?


Zanimivo vprašanje

Pred časom se je name obrnila gospa z zanimivim vprašanjem. Domači župnik ji je namreč kot pobožni ženi, ki redno hodi k sveti maši, predlagal, da bi zaradi pomanjkanja bralcev ona prevzela branje beril. Gospa je sodelovanje v tem smislu zavrnila in župniku rekla, da bi bilo bolje najti primernega moškega za to nalogo. Nato me je vprašala, ali imamo za njeno odločitev tudi druge argumente poleg nekako nereflektiranega prepričanja, da so možje in fantje za to primernejši. Pritrdil sem njeni odločitvi in ji nato podal kratek odgovor, ki ga bom zdaj za splošne potrebe dodatno podkrepil.

Škof Schneider in kardinal Sarah odgovarjata

Na začetku je smiselno navesti mnenje enega najbolj gorečih sedanjih apostolskih naslednikov, msgr. Athanasiusa Schneiderja. V predavanju Milestones for the third millenium (link) škof Schneider v četrtem poglavju z naslovom »Pet ran Kristusovega liturgičnega mističnega telesa« uči sledeče:

»Peta rana je opravljane liturgičnih služb lektorja (bralca) in akolita (ministranta) s strani žensk, kakor tudi opravljanje teh služb v civilnih oblačilih med prehajanjem v prezbiterij iz cerkvene ladje med sveto mašo. Ta navada v Cerkvi ni nikoli obstajala ali vsaj nikoli ni bila dobrodošla. Obhajanju svete maše daje značaj neformalnosti, značaj in slog posvetnega zborovanja. Drugi nicejski koncil je že leta 787 prepovedal take in podobne prakse, ko je postavil sledeči kanon: »Če nekdo ni postavljen, mu med sveto liturgijo ni dovoljeno brati z ambona.« (kan. 14). To normo so v Cerkvi vselej upoštevali. Samo poddiakoni in lektorji so smeli brati berilo med liturgijo svete maše[op.p. pri tradicionalni liturgiji]. Če lektorjev ali akolitov ni na razpolago,[ op.p. pri novi obliki] lahko njihovo vlogo prevzamejo primerni možje ali fantje v liturgičnih oblačilih, ne pa ženske, saj moški spol simbolno predstavlja zadnjo povezavo z nižjimi redovi v luči nezakramentalne postavitve lektorjev in akolitov.

Črka II. vatikanskega koncila nikoli ne omenja ukinitve nižjih redov in poddiakonata ali uvedbe novih služb. Koncilska konstitucija Sacrosanctum Concilium v točki 28 razlikuje med klerikom in vernikom ter določa, naj vsak dela samo tisto in vse tisto, kar mu gre po naravi stvari in po liturgičnih pravilih. Točka 29 omenja strežnike (ministrante), t. j. neposvečene oltarne strežnike. Slednji so jasno ločeno od posvečenih klerikov (»ministri«), torej tistih, ki so prejeli sveti red, nižji ali višji.«

Glede te teme se je pred kratkim oglasil tudi kardinal Robert Sarah, sedanji prefekt Kongregacije za bogoslužje,  v intervjuju z uglednim vatikanistom Edwardom Pentinom za National Catholic Register (Link):

»Obžalovanja vredno je, da prezbiteriji naših cerkva niso več omejeni le za sveto bogoslužje, da vanje vstopamo v civilnih oblekah, da prehod iz človeškega v božansko ni ločen z arhitekturno ločnico. Kakor uči zadnji koncil, je Kristus navzoč v svoji besedi, ko se le-to oznanja. Neprimerno je, da bralci nimajo primernega oblačila, ki bi kazalo na to, da ne oznanjajo človeške temveč Božjo besedo.«

Enotnost svetega reda

Anton Strle v svoji knjigi Vera Cerkve jasno razlaga cerkveni nauk o duhovniškem posvečenju (zakramentu svetega reda). Mašniško (duhovniško) posvečenje je pravi zakrament, ki ga je postavil Kristus. Kristus je tisti, ki je posvetil apostole v dvorani zadnje večerje. Učinek zakramenta je podelitev Svetega Duha, vtis neizbrisnega znamenja, ki posvečenega za vedno razlikuje od laika. Škofovstvo je mašništvu nadrejeno, mašništvo pa diakonatu. Pogoja za veljavno posvetitev sta po cerkvenem zakoniku krst in moški spol. Službi bralca in mašnega strežnika (po starem t. i. »nižji redovi«) sta del tega reda, ki je nerazdružljiv.

Jasno je, da Cerkev ne more posvečevati žensk, kar je še ne tako dolgo nazaj dokončno potrdil sv. Janez Pavel II. V apostolskem pismu Ordinatio Sacerdotalis v četrti točki piše »izjavljam, da Cerkev nima nikakršne oblasti, podeljevati duhovniško posvečenje ženam«. Zaradi enotnosti svetega reda (glej p. Ripperger – The Unity of the Sacrament of Holy Order - Link) pa nimajo pravice niti do kateregakoli njegovega dela, tudi do t. i. »nižjih redov«. Še manj pa je primerno, da to službo v praksi izvajajo,  ker za to niso posvečene.


Rešitev

Najprej je potrebno spodbujati večjo vključenost moških. Berila lahko berejo starejši ministranti ali možje, ki sveto mašo v liturgičnih oblačilih spremljajo v koru.

Sv. arški župnik je nekoč dejal: »Spreobrnjenje mora priti po možeh.« Možje so po naravi vodniki svojih družin. Po milosti stanu pa jim je dano, da so kralji, preroki in duhovniki svojih domačih cerkva. Zaupane so jim duše in nosijo veliko odgovornost do podrejenih ne samo v materialnem, ampak predvsem v duhovnem smislu.

Seveda tega zapisa ne smemo razumeti kot nekaj »ženskam sovražnega«. Cerkev zavrača sekularno feministično logiko, po kateri je ženska nekaj vredna samo, če opravlja ista dela kot moški. Prav na ta način je ženska najbolj ponižana, saj ji je odvzeta pravica do njej lastne drugačnosti, do njene ženskosti.

Za konec lahko nesmiselnost zahtev po uvedbi ženskih ustreznic kleriškim poklicem ponazorimo z naslednjim retoričnim vprašanjem: So ženske srečnejše v tisti župniji, kjer so v liturgijo vključeni njihovi možje, sinovi in bratje ali tam, kjer moški iz zadnjih klopi nemo spremljajo mašnika obdanega s kupom deklet in žena?

Avtor

nedelja, 20. oktober 2019

Kaj pomeni posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?


13. oktobra leta 1917 se je Marija zadnjikrat prikazala v globeli Irija in se predstavila takole: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.«
Po tem se je pred 70.000 ljudmi (verni, radovedni, dvomljivci, brezverci in časnikarji, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo), ki so bili v globeli Irija na Portugalskem in poleg tega še pred očmi prebivalcev nekaterih bližnjih vaseh, zgodil sončni čudež – kakih deset minut je sonce poplesavalo…
Marija je v Fatimi prosila vse nas, da se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu ter opravljamo prve sobote njej v čast. Kaj pomeni posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu?
Beseda posvetiti pomeni to, da se ta stvar ali oseba ne uporablja več za svetne namene, ampak samo še za Božje. Če posvetimo npr. cerkev, potem se v tem prostoru ne sme početi nič drugega, kakor liturgija – torej češčenje Boga. Zato v Cerkev, predvsem pa v prezbiterij, ne spadajo nobeni posvetni programi, posvetne pesmi, posvetna oblačila ali kaj podobnega.
Podobno je s posvetitvijo osebe. Če se neka oseba posveti Mariji oz. njenemu Brezmadežnemu Srcu se ta oseba »uporablja« samo za češčenje Marije. Bolj preprosto povedano: Oseba, ki se Mariji posveti reče: "Marija poglej moje življenje, moje misli in dejanja, moje govorjenje, moje telo, moj čas, moj način življenja, moje stvari, ki jih imam – vse dajem tebi v službo in čast, tebi na razpolago, da boš po meni lahko delovala. Za moje življenje si ne bom jemal nobene zasluge, ampak je vse tvoja zasluga." Tako izpolniš tiste Jezusove besede: »Če ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Enako je namreč storila Marija za čas svojega zemeljskega življenja pred Bogom – popolnoma se je posvetila Bogu – vse mu je dala na razpolago: svoje telo, svoje moči, svoj zakon s svetim Jožefom, svoj čas, svoje trpljenje… vse je bilo za Boga. Tako je bila popolnoma posvečena Bogu – v Fatimi pa nas je prišla prosit, da storimo podobno in se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu in se ji predamo popolnoma na razpolago, da bi nas sama posvetila Bogu.
To je nekaj lepega, čudovitega in nujno potrebnega danes.

Kdo bi vprašal, kaj to natančno pomeni? Kakšno je življenje tistih, ki so se posvetili Mariji? Moramo reči, da je od posameznika do posameznika različno. Ogibanje greha je sicer nujno, ampak to je šele začetek. Marija je prosila, da postavijo kapelico njej v čast na tistem mestu in lahko se vprašamo, kaj bomo pa mi postavil Mariji v čast. Duhovništvo, svoj poklic, svoj zakon, svojo službo, imetje?
Taki primeri so svetniki. Izpostavimo sestro Leonijo Martin – starejšo sestro sv. Terezije Deteta Jezusa iz Lisieuxa-ja. O njenem življenju je bil napisan članek v tedniku Družina. Sestra Leonija se je precej razlikovala od ostalih štirih sester. Karmeličan, ki je napisal članek pravi, da je imela Leonija svoje otroštvo za »grdo«, polno trpljenja, bolezni in osamljenosti. »Leonija je bila temperamentna, počasna, ter telesno in intelektualno manj nadarjena kot njene sestre. Že kmalu se je počutila zapostavljeno.« Njena mati je pri vzgoji obupovala zaradi njenega neprimernega obnašanja. Nekoč je dejala: »Čim starejša je, tem večje trpljenje mi povzroča.« Tudi Leonija sama je spoznala, da je drugačna od sester in se je imela v vseh pogledih za »grdo«. Zavedala se je svoje omejenosti in govorila: »Prav v ničemer ne blestim.« Res je, da ni podlegla skušnjavam primerjanja z drugimi, je pa na drugi strani podlegala skušnjavi omalovaževanja: »Veliko sem trpela zaradi svoje manjvrednosti.« Tako se je počutila manjvredno, da je prosila odpuščanja še preden je povedala, kaj bi rada.
To so bile njene okoliščine. Sedaj pa poglejmo, kaj v njenem konkretnem primeru pomeni posvetiti se Bogu, oz. v našem primeru posvetiti se Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
  1. Gojila je veliko željo po svetosti, nad čemer ni nikoli obupala. Šele v četrtem poskusu je bila sprejeta v samostan in v samostanu tudi ostala. Kljub temu, da je bila trikrat zavrnjena ni podvomila nad svojo poklicanostjo.
  2. Prva je bila med sestrami, ki je svojo sestro Terezijo posnemala na mali poti. Rekla je: »Ponižnost je moja edina rešilna bilka, nadvse jo ljubim.« Vsak dan je Bogu izročala svoj boj s težavnim značajem, uporniško naravo in občutki žalosti ter melanholije, ki je niso zapustili vse življenje.
  3. Ves čas se je izročala Božji usmiljeni ljubezni. »Bog sprejme vse, tudi mojo neznatno in ubogo pamet.« Na drugem mestu pa je zapisala: »To sem z gotovostjo spoznala zaradi svojega velikega uboštva. Dobri Bog mi je zelo jasno pokazal, da se moram vedno bolj izničevati. Želi, da vzljubim svojo majhnost, svojo nemoč, da bi delala dobro.« Leonija je bila uboga redovna sestra, ki se je zaročila z ubogim Jezusom.

Avtor članka na koncu poda sadova njene posvetitve Bogu:
  1. Ob koncu se je sestra Leonija ves čas zahvaljevala Bogu, sestram in stricu. Zapisala je: »Moje srce prekipeva od hvaležnosti.«
  2. Humor – Nekoč je prišel nek duhovnik k njim v samostan in prosil sestro Leonijo (ker je ni poznal), če bi lahko govoril s sestro svete Terezije. Ta je odgovorila: Bom videla, vendar mislim, da to ne bo mogoče!« »Oh, kakšna škoda!« Preden je njegova sogovornica, sestra Leonija, odbrzela je še dodala: »Goposod župnik, lahko vam zagotovim, da niste ničesar zamudili.«

To je pot posvetitve Marijinemu Srcu in to so sadovi posvetitve. Zato dragi verniki, ne bodimo nespametni in se z vsem srcem in vso voljo posvetimo Marijinemu Srcu – Marijino Srce je kot žareča peč, ki so jo sedemkrat bolj zakurili in vanjo vrgli Šadráha, Mešáha in Abéd Negója. Ogenj je uničil njihove vezi ter pobil sovražnike in hvalili so Gospoda skupaj z angelom. Tako bo Sveti Duh po sedmih darovih uničil naše vezi in naše sovražnike, da bomo mogli skupaj z angeli že na zemlji, potem pa v nebesih, prepevati večno hvalo Gospodu.


četrtek, 10. oktober 2019

Duhovna obnova za moške

Hrvaško Društvo Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino svetega Petra vabi na duhovno obnovo za moške. Duhovna obnova se bo pričela v petek, 15. 11., ob 17.00 in se zaključila v nedeljo, 17. 11, po kosilu. Potekala bo v Duhovno izobraževalnem centru Marijin dvor v Lužnici (120 km na poti od Ljubljane proti Zagrebu). Kotizacija znaša 95 € in vključuje polni penzion ter kritje stroškov organizacije. Duhovna obnova je mednarodnega značaja in bo potekala v angleškem jeziku, molitve pa v latinskem. Obnovo bo vodil James Mawdsley (FSSP).

Program duhovne obnove vključuje:
- duhovne nagovore in premišljevanja na temo »Presveta Trojica kot vzor liturgije, dogme in morale«
- dnevne svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.
- molitev rožnega venca, litanij, križevega pota in brevirja
- dnevno možnost za sveto spoved

Na duhovno obnovo se lahko prijavite preko obrazca, dostopnega na spletni strani:


Število udeležencev je omejeno!

četrtek, 03. oktober 2019

Obleka resnično pokaže človeka


O nespodobnem oblačenju

Ko sem te dni naletela na pastirsko pismo škofa Jegliča, je mojo pozornost pritegnil odlomek, kjer govori o obleki. Dandanes je namreč stanje glede oblačenja naravnost porazno. Veliko ljudi je izgubilo čut za to, kaj je prav in kaj ni, sramežljivost pa je skoraj izginila in jo imajo nekateri celo za lastnost, ki bi se je morali ljudje sramovati, kajti kdor je sramežljiv, je po njihovem mnenju z njim nekaj narobe in ni čisto 'pri pravi'. Prav sramežljivost pa, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, »navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost. Sramežljivost postane diskretnost. Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor sramežljivost telesa. [...] Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki omogoča upirati se vabam mode in pritisku gospodujočih ideologij« (KKC št. 2522, 2523).
Marija je že v Fatimi napovedala, da bo prišel čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo žalila Boga. Če malo pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da je ta čas zdaj tu. Nimam namena, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da zlasti (nekatera) dekleta (in žene) kar tekmujejo, katera se bo bolj izzivalno oblekla. Pri tem pa ne pomislijo na to, da se ob njih naslajajo pogledi pohotnih moških in da tudi pri drugih zbujajo počutnost, da ne rečem še kaj hujšega. Namesto da bi sramežljivo in dostojno varovale svoje žensko dostojanstvo, se razkazujejo, kakor da bi kot na tržnici želele prodati svoje telo.
Škof Jeglič v svojem pismu z dne 14. julija 1928 lepo pove, da je obleka za to, da polepša telo in da ga varuje pred mrazom in ohranja sveto sramežljivost: »Toda kroj obleke naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu mladih deklic!?«
Nato govori, kako si s tem kvarijo zdravje, še huje pa je, da škodujejo duhovnemu zdravju svoje duše in drugih duš. Škof nadaljuje: »Vprašam, ali taka obleka varuje sveto sramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar je težko natančno začrtati meje. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čustvo sramežljivosti, kajti pri dekletu povečuje naravno poželjivost, v radovednih moških pa vzbuja najhujše, najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.« 
Škof Jeglič je o tem govoril pred 90-imi leti, zato bi lahko kdo rekel, da je to zastarelo. Pa poglejmo naokrog!  Koliko je med zakonci ločitev, koliko je nezvestobe v vseh stanovih, koliko mladih se sploh ne poroči, kljub temu, da živijo skupaj! Ali ni to posledica tistega, o čemer govori škof? In kdo si upa trditi, da danes to ni več greh? Ali morda kje piše, da besede svetega Pavla danes ne veljajo več, ko pravi: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost« (Gal 5,19); »Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3); »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje ...« (Kol 3,5).
Škof nas vse spodbuja: »Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo najbolj kvari in omadežuje.«
Svetniški kandidat Filip Terčelj je v šmarnicah za leto 1928 zapisal: »Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil sveto Božje sinovstvo.
Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...] prekrasen vrtič čednosti.
V resnici mora vsakega resnega človeka navdati skrb, ko gleda, kako prihajajo v družine želja po uživanju, nespametna moda, posnemanje nespametnih in nemoralnih navad. Kam bodo na ta način prišla posestva in kam bodo šele zabredle duše?«
Če bi dekleta, ki se tako oblačijo, pomislila, da vsak nespodoben pogled »vzbuja poželjive strasti, ki so hoté vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram« (škof Jeglič), in če bi se zavedale, »kako se ognusi domišljija ob takih prilikah« (škof Jeglič), se zagotovo nikoli več ne bi tako oblekle, predvsem pa ne takrat, kadar gredo k najsvetejši daritvi. Pa tudi svoje fotografije, s katerimi se predstavljajo, bi zamenjale za bolj spodobne.  
»Šesta Božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikipi do vrha!« (škof Jeglič)
Mar se ne oblečemo lepo in spoštljivo, ko gremo na obisk k sorodnikom ali prijateljem? Mar si celo ne kupimo nove obleke, kadar se hočemo udeležiti srečanja s predsednikom države, škofom ali papežem? Koliko bolj torej bi morali biti spoštljivo oblečeni, ko gremo na obisk h Kralju kraljev, Gospodu gospodov, Vladarju nebes in zemlje! Ne zavedamo se, da s svojo nespodobno obleko žalimo svoje dostojanstvo, vznemirjamo ljudi okoli sebe in celo duhovnika ter preusmerjamo njihovo pozornost nase tudi pri najsvetejši Jezusovi daritvi, da ne morejo svojih misli svobodno dvigovati k Bogu. Ali ni to grozljiva nesramnost?! Še bolj pa z nespodobno nošo žalimo Boga, kakor piše sveti Pavel: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20).
Ali ni kralj David smrtno grešil samo zaradi enega pogleda, ki je v njem vzbudil strast? Po nečistovanju je zapeljeval, goljufal in tudi ubijal. Zaradi tega je bilo kaznovano vse ljudstvo ...
Morda bi na tem mestu opisala samo en zelo tragičen, toda resničen primer. V nekem mestu se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri je izgubilo življenje več ljudi. In zakaj? Voznik, ki je nesrečo povzročil, je na sodni obravnavi priznal: »Nisem mogel odtrgati oči od neke mlade dame, ki je šla po cesti. Oblečena je bila zelo pomanjkljivo in tudi obnašala se je prav izzivalno. Zaradi nje nisem bil več pozoren na promet ... in tako se je zgodila ta huda tragedija« ... Kdo je bil torej v resnici kriv za tisto prometno nesrečo, kriv za toliko smrtnih žrtev?? 
Kako težka odgovornost dejansko leži na vsakem izmed nas! Kako nujno potrebna je vzgoja mladega rodu, zlasti v našem malem slovenskem narodu, da ne bi z navidez nedolžnim igračkanjem zapravili najprej čistosti in krstne nedolžnosti, z njo oblasti nad seboj, zdrave pameti in razsodnosti, končno pa Božjega prijateljstva in večne sreče!
Blaženi škof Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Dva najhujša sovražnika človek ima: za dušo greh, za telo smrt. Dobri Bog je človeku dal dva varuha: zoper greh sveti sram, zoper smrt pa bolečino. Brez svete sramežljivosti bi izginila nedolžnost in sveta čednost, brez bolečine bi minilo življenje. Bog je dal varuha nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, da hitro čuti, kaj se spodobi in kaj ni prav. Rdečica oblije lice, sveti strah obide srce, ko se nevarnost bliža. Sveta sramežljivost je mladine jutranja zarja, devištva žlahten cvet, znamenje naše vrednosti in visokosti – pa je zelo med nami pozebla!
Gizdavost in oholost (nečimrnost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako bi bila drugemu spolu všeč, razgaljena hodila okrog ... Angel svete sramežljivosti take zapusti.«
Ne prezrimo torej nežnega občutka sramežljivosti, ki je kot čudovit Božji dar položen v vsako srce! Ne zatrimo ga niti v sebi niti v drugih, temveč ga varujmo kakor zaklad, ki nam bo pomagal, da bomo dobri ljudje, dobri kristjani in nekoč prebivalci nebes, »kamor ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo življenja« (Raz 21, 27).

avtorica

torek, 24. september 2019

Tretje romanje v Oglej – 21. 9. 2019


Na tretjem romanju »K izvirom naše vere po izročilu svetega Marka« smo udeleženci ponovno lahko v polnosti doživeli pristno izkušnjo katoliške vere. Ta izkušnja ne splahni, ampak ostane del nas ter nas napravi še bolj zveste, predane in bojevite služabnike Našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Romanje se je podobno kot lani začelo na oglejskem Belvederu. Ob molitvi rožnega venca in petju tradicionalnih verskih pesmi smo se najprej odpravili proti oglejski četrti Monastero. Na god evangelista Mateja je bila njemu v čast darovana tradicionalna peta sveta maša. Petje je vodila Schola cantorum »Laetificat juventutem meam« iz Ancignana. V polni cerkvi je ob prisotnosti duhovnikov v koru in možnosti spovedi pred cerkvijo mašnik slovesno daroval »brezmadežni dar«, kakor moli pri darovanju kruha.

V pridigi nas je mašnik spodbudil k posnemanju zgleda sv. Mateja in slavnih apostolov v zvestobi do Jezusa. Mašnik nas je tudi opozoril, naj ne zametujemo Božjih darov kot Juda, ki je zaradi tega izgubil Boga za vso večnost (pridiga je dostopna tukaj).

Po sveti maši smo se v procesiji odpravili v k veličastni oglejski baziliki Marijinega vnebovzetja, kjer smo najprej obiskali bližnjo krstilnico. V njej smo izpovedali vero sledeč obrazcu oglejske veroizpovedi.


Med petjem litanij vseh svetnikov smo se nato odpravili v kripto, kjer so v čaščenje izpostavljene relikvije slavnih mučencev sv. Mohorja, sv. Fortunata, sv. Anastazije ter mnogih drugih mučencev. Tam smo svete relikvije primerno slovesno počastili ter tako zaključili to lepo izkušnjo.


Na koncu moramo izraziti čestitke in zahvalo italijanskim bratom v veri zaradi tako dobro organiziranega romanja. Naj jim Bog obilno poplača!





torek, 17. september 2019

ROMANJE SUMMORUM PONTIFICUM 2019


Tudi letos bo konec oktobra v Rimu potekalo letno romanje Summorum Pontificum. Romanje, že osmo po vrsti, je gotovo izjemna romarska izkušnja. Na blogu si lahko preberete poročili iz leta 2014 in 2017:


Posredujemo program letošnjega romanja vernikov in njihovih različnih združenj, ki spodbujajo širjenje tradicionalne rimske liturgije.

Petek, 25. oktober


15.45: Križev pot v cerkvi svetega Ludvika, vodi Inštitut Dobrega pastirja

17.15: Sveta maša v baziliki Svete Marije mučencev (Pantheon) – organizirajo Norbertinci iz Godolla, petje zbor  cerkve sv. Mihaela iz Budimpešte (Juventutem)

 Sobota, 26. oktober

9.30: Adoracija v baziliki sv. Lovrenca

10.30: Procesija po ulicah Rima

12.00: Slovesna pontifikalna sveta maša na oltarju Katedre vatikanske bazilike sv. Petra, ki jo bo daroval msgr. Dominique Rey, škof škofije Frejus – Toulon (Francija); petje bo vodil maestro Aurelio Porfiri (CNSP)

 Nedelja, 27 oktober

9. 00: Sveta maša v cerkvi Santi nomi di Gesu e Maria (ICRSS)

11.00: Pontifikalna sveta maša v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, maševal bo msgr. Dominique Rey


Vabljeni!

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...