ponedeljek, 14. januar 2019

Ehrlich o Knobleharju

Pred dvema stoletjema se je 6.junija v Škocjanu na Dolenjskem rodil Ignacij Knoblehar. Temu velikemu možu je Bog namenil misijonariti daleč na jug, kamor Evropejec še ni stopil. Gotovo so najboljše biografije svetnikov napisali svetniki sami. Tako lahko beremo kar je sv. Hieronim napisal o sv. Pavlu puščavniku, sv. Gregor Veliki o sv. Benediktu, sv. Atanazij o sv. Antonu in tako naprej. Glede Knobleharja pa je gotovo dobro vedeti, kar je o njem ob stoletnici njegovega rojstva napisal mučenec Lambert Ehrlich. Nanj ga je poleg misijonske gorečnosti vezala tudi etnološka znanost. V svojem slavnem delu Katoliška Cerkev (ki je bil na komunističnem seznamu prepovedanih knjig) iz leta 1919 mu je namenil nekaj strani.

KNOBLEHARJEVA AFRIKA

Dr. Ehrlich piše, da je leta 1822 v Afriki bilo prisotnih le 8 misijonskih okrajev in izven Egipta zgolj 200 duhovnikov. Ta propad katoliških kolonij Portugala in Španije sam opisuje kot božjo kazen za zločine, ki so jih ti storili s prevažanjem sužnjev iz Afrike. 19. stoletje pa je prineslo nov misijonarski zagon. Notranjost Afrike je bila neznana. Poleg misijonarjev so se v Afriko v tem času podajali učenjaki, ki so jo postopoma vso raziskali. Že v tem času se je v notranjosti Afrike bil tihi boj med mohamedanstvom in krščanstvom. Sever Afrike je že davno bil njihov. Velika težava misijonskega dela je bilo suženjstvo. Ehrlich pravi, da je bila približno tretjina prebivalstva sužnjev. Nevarnost je videl tudi v širjenju protestantizma s strani Angležev.

MLADOST

Leta 1836 je prišel v domovino misijonar Baraga iskati novih mož za misijone. Njegove besede so 17 let staremu Knobleharju vzbudile misijonski poklic. Leta 1840 je stopil v ljubljansko bogoslovje, že leto zatem pa kot bogoslovec v Rim v misijonski misijonski zavod Propaganda Fide (lat. Sacra Congregatio de Propaganda Fide, ustanovljena l. 1622). Prvo preizkušnjo je doživel, ker so ga zavrnili. Vseeno se je odločil ostati v Rimu in na svoje stroške nadaljevati študij. Ehrlich piše, da denarne pomoči ni bilo in da je moral večkrat tako šparati, da po dva tedna ni jedel nič toplega in da ga je pri močeh držal misijonski žar. Šele dve leti zatem so ga sprejeli v Propagando in leta 1845 je bil posvečen v duhovnika. Namesto, da bi ga poslali v misijone se je zgodil preobrat in ponudili so mu katedro za slovanske jezike na zavodu Propagande. Eno leto je tako delal kot profesor, a stene so mu bile pretesne.

V letu 1846 je Propaganda začela nov misijon. Za zgornji Egipt, Nubijo, Sudan in Saharo so ustanovili nov vikariat, ki je obsegal več ozemlja kot je velika Evropa. Med prvimi petimi misijonarji, ki jih je Propaganda poslala na pot je, zaradi svojih nenehnih prošenj bil tudi takrat osemindvajsetletni Ignacij.

Božja previdnost pa mu je namenila samo 10 let! Ehrlich v tem trenutku zapoje hvalo in pravi, da je Knobleharjevo življenje tako čudovito in izredno, da smemo v njem častiti slovenskega Frančiška Ksaverija.

V AFRIKO!

24. junija 1847 so iz Aleksandrije misijonarji odpotovali in po sedemmesečnem potovanju prispeli v prestolnico Sudana, Kartum, ki je bilo seveda glavno trgovsko središče. Arabci so vozili na trge tisoče zamorcev, ki so jih lovili na roparskih pohodih in jih tam razprodajali. Misijonarji so kupovali suženjske otroke in jih vzgajali v svojih šolah.

Manj kot leto je minilo in že so zboleli trije. Apostolski vikar Casolani in Slovenec Vinko se vrneta v Evropo, jezit p. Ryloo pa umre 17. junija 1848 V Kartumu. Knoblehar ostane sam z Italijanom Pedemontejem. To mu ni vzelo poguma. 13. novembra 1849 se je odpravil na jug, da bi spoznal zamorska plemena. Kot prvi Evropejec se je 64 dni vozil po Belem Nilu in prišel do plemen Šiluk, Dinka, Nuerdi in Bari. Smilili so se mu kot nekoč judje Kristusu.

Ti ljudje so živeli v največji bedi. Stanovali so v okroglih temnih kočah, ki so imele tako majhne luknje za vhod, da so se vanje morali plaziti. Niso poznali pravih družin. Žene so kupovali ali zamenjevali za krave in zveze prosto razdirali. Trpeli so zaradi lova na sužnje, ki so ga vodili Arabci in seveda živeli, kakor pravilno pravi dr. Ehrlich »v tisočletni temi in nepopisni bedi«. Sejali so samo eno vrsto žita in ob žetvi plesali, pili in jedli. Dva meseca po žetvi so veseljačenje zamenjale lakota, ropanje in kraja. 

Knoblehar je bistrega očesa v tem času spoznal svoj pravi položaj. Pisal je v Rim za večjo podporo a tam so misijon želeli celo ukiniti! Osamljen v osrčju Afrike pogumno sklenil sredstva dobiti po svoje, od kraljev in škofov, od vernih ljudi. Vrnil se je v Evropo. Leta 1850 je šel k mlademu cesarju Francu Jožefu. Ta mu je namenil visoko podporo 21.000 frankov in celo prevzel pokroviteljstvo nad novim misijonom ter dal ustanoviti avstrijski konzulat v Kartumu. Knoblehar pa je ustanovil misijonsko bratovščino, Marijino družbo za srednjo Afriko, ki so jo škofje zelo priporočali. Ta bratovščina je še dolgo preživela Knobleharja. Najpomembneje pa je, da je navdušil pet mladih slovenskih duhovnikov, starih med 25 in 35 let, da so odšli z njim!

DRUGIČ V AFRIKO!

Pij IX. je takrat imenoval Knobleharja za apostolskega provikarja za Sudan in avgusta se je z mladimi možmi poln novega upanja vrnil v Afriko. V Aleksandriji je kupil »misijonsko ladjo« in po trimesečnem potovanju prispel v Kartum. Začel je uresničevati svoje velike načrte. Ustvaril je tri misijonska središča, v Kartum za Sudan, Godokoro med Barci in Sveti Križ med Dinkami. Povsod je dal sezidati cerkev, misijonsko hišo in šolo. Stavbe je zidal lastnoročno s svojimi misijonarji. Gondokora je od Kartuma oddaljena 1500 kilometrov in to razdaljo je Knoblehar prevozil šestkrat. Vsako potovanje pa je trajalo pet do šest mesecev. Ko je misijon napredoval je vabil novih in novih delavcev v Božji vinograd. Dobil je tako leta 53 sedem, 54 enega, 55 dva, 57 pa osem misijonarjev. Vse je osebno sprejel in jih pospremil do postaje. Med vsem delom pa je napisal še mali katekizem v barskem jeziku in priredil slovar.

TEŽAVE

Božja previdnost pa je pripustila, da so se nad misijon začele zgrinjati izredne in skoraj nepremagljive težave. Na vseh postojankah so kupili toliko zemlje, da bi se misijonarji lahko sami preživljali z obdelovanjem polja. Na žalost so jim pa ob času lakote domorodci vse pokradli in sproti ob zorenju kar iz polj zobali vse pridelke. To delo so morali opustiti. Še več, kradli so jim tudi hišne zaloge, posode in orodje. Misijonarji so pisali, da so jim mali roparji v šoli celo žeblje iz sten ruvali.
Najhujši udarci pa so zanj bili drugačne narave. Dvakrat je hudo zbolel. Drug za drugim so mu začeli umirati mladi misijonarji. V treh letih je pokopal štiri Slovence. Od leta 1851 do 1857 jih je umrlo tako od 24 misijonarjev kar 17. Spet se je odločil odpotovati v Rim, da bi pridobil novih pomočnikov.

KONEC NAPOROV

Na poti je v Neaplju januarja 1858 zaradi nečloveških naporov obnemogel obležal in dobil zatočišče v avguštinskem samostanu. Kljub svojim željam in načrtom je spoznal, da mu je umreti.

Za konec prepustim besedo dr. Ehrlichu: »Rad daruje, tako je izjavil zadnjo noč, svoje življenje, kot pokoro za svoje velike grehe. Desetdnevne duhovne vaje so mu služile za pripravo na smrt. Pred smrtjo pa je trdil, da je prevzeten grešnik, in da ga je ta zavest lastne pregrešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast božjo in blagor neumrjočih duš. Pred smrtjo se je ulegel na tla, da bi umrl ko spokornik, in 13. aprila 1858 je izdihnil svojo dušo.«

ponedeljek, 07. januar 2019

Korenina sedanje krize v Cerkvi - 3. del


Serafino M. Lanzetta



Po razgretem uporu se je začel doktrinarni molk. Tako pa pridemo do bližnje korenine tega škandala – prikrivanja nauka o grehu. Beseda »greh« je začela izginjati že iz pokoncilskega pridiganja. Greh, kot ločitev od Boga in njegova razžalitev, da bi se obrnili k stvarem, so prezrli. To neverjetno praznino, ki ga je pustil nauk o grehu, so zapolnili s psihološkimi presojami mnogovrstnega položaja šibkosti človeka. Duhovna teologija je prepustila mesto prebiranju Freuda in Junga, pravih učiteljev mnogih semenišč. Greh je postal brez pomena, medtem, ko sta samozaupanje in preseganje vsakršnega tabuja, zlasti na seksualnem področju, postali novi cerkveni ključni besedi.

Po drugi strani je neka nova teologija usmiljenja, posebej tista, ki jo je promoviral kardinal Walter Kasper, spodbudila nov pogled na Božje usmiljenje kot eno od notranjih lastnosti Božjega bistva (če je tako, mar potem obstaja Božje odpuščanje Boga samemu sebi, glede na to, da usmiljenje predvideva kesanje in odpuščanje?), tako da se je preseglo kaznovalno pravičnost, ki so jo spremenili v neko vselej odpuščajočo ljubezen. Ali ima v tej novi definiciji večna kazen pekla še kaj povedati? Usmiljenje je postalo teološki surogat za kritje (in pometanje pod preprogo) greha, tako da se ga prezre in sprejme pod plašč usmiljenja. Luthrova ideja opravičenja ni daleč od tega načina gledanja.

Zanimivo bi bilo vprašati tiste, ki med duhovščino delajo te grozne zločine, kaj mislijo o grehu. Besede Svetega pisma: »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred,« (Gal 5,24) bi zlahka lahko izpadle kot moralizem starega kova, ne zato, ker bi bila Božja beseda napačna ali ne navdihnjena od Svetega Duha, temveč preprosto zato, ker bi pomenilo danes predložiti tovrsten nauk družbi predvsem anahronistično, neskladno z modo. Duh sveta, ki se ga je pogosto mešalo z domnevnim »duhom koncila«, je zadušil pravi nauk vere in morale. 

Je morda tudi klerikalizem ena od korenin te krize spolnih zlorab? Papež Frančišek je to ponovil večkrat. Zagotovo se klerikalno moč zlorabi v spolnem posužnjenju bogoslovcev in mož v oblikovanju. Vseeno pa je težko razumeti, kako bi lahko klerikalizem razložil predatorstvo generacij bogoslovcev, če homoseksualnost ne igra nobene vloge. To bi bilo, kot da bi rekli, da pijanec ni stalno pijan, ker bi imel navado piti, temveč zato, ker ima precej denarja, ki ga lahko potroši, da si kupi ves alkohol, ki ga hoče. 

Klerikalizem ne more biti edini odgovor tudi zato, ker obstaja še ena njegova oblika, bolj pritlehna, a pogosto prezrta, ki je še precej slabša – da nekdo zlorabi svojo klerikalno moč, da sprevrže pravi nauk. Pogosto se duhovščina postavi za lastnico evangelija, tako da si privzame oblast, da odvezuje od Božjih in cerkvenih zapovedi glede na trenutno teologijo. Ko se več ne držimo pravega nauka Cerkve, zlahka pademo v prepad samo zabave in greha. Velja tudi, da je grešno življenje brez Božje milosti, ki posvečuje, najboljši zaveznik manipuliranja z naukom. Nauk vere in moralno življenje vselej hodita z roko v roki.

Če povzamemo, potem je glavna korenina tega škandala modernizem, ki je danes postal post-modernizem. Od tega, da se je sčasoma dopustilo spremembo dogmatičnih formul smo prešli k temu, da se jih povsem prezira. Nauk je na varnem kot pomembna knjiga na močno zaprašeni polici, vendar nima kaj povedati utripu vsakdanjega življenja.

Obstajati ne bi smel več najmanjši dvom glede ogromnega obsega te krize in potrebe, da se poseže na tak način, da se zlo popolnoma izkorenini. Vendar pa ta drastični ukrep, za katerega upamo, da se bo zgodil čim prej, če se pred tem ne vrnemo k resnici ljubezni, da modro ugotovimo, kako je kontraceptivna miselnost pripeljala le do ostre demografske zime in do kulture smrti. Kontracepcija je jalova ljubezen, ki odpira možnost ljubezni, ki je izven konteksta in je nadvse nezrela. Mrtva ljubezen sedaj grozi Cerkvi z vidnim odmevom v spolnih zlorabah in v škandalih duhovščine. Miselnost sveta je zadala močan udarec življenju Cerkve.

Na koncu bi moral stvari spet klicati po njihovem imenu. Greh je še vedno greh. Če nimamo moči, da bi to delali, je to že znak, da je slednji prevladal. Če pa imenujemo greh z njegovim pravim imenom, potem se gradi pot, da bi ga izkoreninili.

četrtek, 03. januar 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 15. 1. 2019





Darovanjski spev
(Ps 20, 2 – 3) Tvoje moči, Gospod, se veseli pravični in nad tvojim zveličanjem se silno raduje. Hrepenenje njegovega srca si utešil.

15. januarja goduje sv. Pavel, puščavnik, ki je umrl leta 347 v Egiptu, star 113 let. Več kot 90 let je preživel v puščavi, kjer ga je Bog čudežno ohranjal pri življenju. V puščavo je odšel ob Decijevem preganjanju kristjanov, tam ostal in se srečal tudi s svetim Antonom. Njegov življenjepis je 30 let po smrti, po pričevanju učencev sv. Antona, spisal sveti Hieronim.

Uro pred sveto mašo (ob 16.30) bo možnost za sveto spoved.

Do junija bodo svete maše darovne vsak tretji torek v mesecu v stari cerkvi svetega Roka v Dravljah.

Na voljo bodo tudi liturgični koledarji za leto 2019!

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...