četrtek, 10. oktober 2019

Duhovna obnova za moške

Hrvaško Društvo Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino svetega Petra vabi na duhovno obnovo za moške. Duhovna obnova se bo pričela v petek, 15. 11., ob 17.00 in se zaključila v nedeljo, 17. 11, po kosilu. Potekala bo v Duhovno izobraževalnem centru Marijin dvor v Lužnici (120 km na poti od Ljubljane proti Zagrebu). Kotizacija znaša 95 € in vključuje polni penzion ter kritje stroškov organizacije. Duhovna obnova je mednarodnega značaja in bo potekala v angleškem jeziku, molitve pa v latinskem. Obnovo bo vodil James Mawdsley (FSSP).

Program duhovne obnove vključuje:
- duhovne nagovore in premišljevanja na temo »Presveta Trojica kot vzor liturgije, dogme in morale«
- dnevne svete maše po Rimskem misalu sv. Janeza XXIII.
- molitev rožnega venca, litanij, križevega pota in brevirja
- dnevno možnost za sveto spoved

Na duhovno obnovo se lahko prijavite preko obrazca, dostopnega na spletni strani:


Število udeležencev je omejeno!

četrtek, 03. oktober 2019

Obleka resnično pokaže človeka


O nespodobnem oblačenju

Ko sem te dni naletela na pastirsko pismo škofa Jegliča, je mojo pozornost pritegnil odlomek, kjer govori o obleki. Dandanes je namreč stanje glede oblačenja naravnost porazno. Veliko ljudi je izgubilo čut za to, kaj je prav in kaj ni, sramežljivost pa je skoraj izginila in jo imajo nekateri celo za lastnost, ki bi se je morali ljudje sramovati, kajti kdor je sramežljiv, je po njihovem mnenju z njim nekaj narobe in ni čisto 'pri pravi'. Prav sramežljivost pa, kot pravi Katekizem katoliške Cerkve, »navdihuje izbiro obleke. Tam, kjer se nakazuje nevarnost za nezdravo radovednost, ohranja molk ali zadržanost. Sramežljivost postane diskretnost. Obstaja tudi sramežljivost čustev kakor sramežljivost telesa. [...] Sramežljivost narekuje takšen način življenja, ki omogoča upirati se vabam mode in pritisku gospodujočih ideologij« (KKC št. 2522, 2523).
Marija je že v Fatimi napovedala, da bo prišel čas, ko bo nastopila takšna moda, ki bo zelo žalila Boga. Če malo pogledamo naokoli, lahko hitro ugotovimo, da je ta čas zdaj tu. Nimam namena, da bi koga žalila, dejstvo pa je, da zlasti (nekatera) dekleta (in žene) kar tekmujejo, katera se bo bolj izzivalno oblekla. Pri tem pa ne pomislijo na to, da se ob njih naslajajo pogledi pohotnih moških in da tudi pri drugih zbujajo počutnost, da ne rečem še kaj hujšega. Namesto da bi sramežljivo in dostojno varovale svoje žensko dostojanstvo, se razkazujejo, kakor da bi kot na tržnici želele prodati svoje telo.
Škof Jeglič v svojem pismu z dne 14. julija 1928 lepo pove, da je obleka za to, da polepša telo in da ga varuje pred mrazom in ohranja sveto sramežljivost: »Toda kroj obleke naših deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje. Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prsi in pleč? In kaj naj rečem o krilu mladih deklic!?«
Nato govori, kako si s tem kvarijo zdravje, še huje pa je, da škodujejo duhovnemu zdravju svoje duše in drugih duš. Škof nadaljuje: »Vprašam, ali taka obleka varuje sveto sramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar je težko natančno začrtati meje. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čustvo sramežljivosti, kajti pri dekletu povečuje naravno poželjivost, v radovednih moških pa vzbuja najhujše, najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.« 
Škof Jeglič je o tem govoril pred 90-imi leti, zato bi lahko kdo rekel, da je to zastarelo. Pa poglejmo naokrog!  Koliko je med zakonci ločitev, koliko je nezvestobe v vseh stanovih, koliko mladih se sploh ne poroči, kljub temu, da živijo skupaj! Ali ni to posledica tistega, o čemer govori škof? In kdo si upa trditi, da danes to ni več greh? Ali morda kje piše, da besede svetega Pavla danes ne veljajo več, ko pravi: »Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost« (Gal 5,19); »Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim« (Ef 5,3); »Zato omrtvite v sebi to, kar teži k zemlji: nečistovanje, nečistost, strastnost, hudobno poželenje ...« (Kol 3,5).
Škof nas vse spodbuja: »Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! [...] Pojdímo v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki prav dekliško telo najbolj kvari in omadežuje.«
Svetniški kandidat Filip Terčelj je v šmarnicah za leto 1928 zapisal: »Zlobni svet po [...] nespodobni modi grozi krstni nedolžnosti. Ko umaže to angelsko oblačilo, se zareži ves pekel – dobil je novega zaveznika v nesrečnem človeškem otroku, ki je s smrtnim grehom izgubil sveto Božje sinovstvo.
Koliko nesreč rodi strast! [...] Poglej nedolžno srce! Zakaj nima več smisla za molitev in premagovanje? Ena sama pohotna strast je uničila [...] prekrasen vrtič čednosti.
V resnici mora vsakega resnega človeka navdati skrb, ko gleda, kako prihajajo v družine želja po uživanju, nespametna moda, posnemanje nespametnih in nemoralnih navad. Kam bodo na ta način prišla posestva in kam bodo šele zabredle duše?«
Če bi dekleta, ki se tako oblačijo, pomislila, da vsak nespodoben pogled »vzbuja poželjive strasti, ki so hoté vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram« (škof Jeglič), in če bi se zavedale, »kako se ognusi domišljija ob takih prilikah« (škof Jeglič), se zagotovo nikoli več ne bi tako oblekle, predvsem pa ne takrat, kadar gredo k najsvetejši daritvi. Pa tudi svoje fotografije, s katerimi se predstavljajo, bi zamenjale za bolj spodobne.  
»Šesta Božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikipi do vrha!« (škof Jeglič)
Mar se ne oblečemo lepo in spoštljivo, ko gremo na obisk k sorodnikom ali prijateljem? Mar si celo ne kupimo nove obleke, kadar se hočemo udeležiti srečanja s predsednikom države, škofom ali papežem? Koliko bolj torej bi morali biti spoštljivo oblečeni, ko gremo na obisk h Kralju kraljev, Gospodu gospodov, Vladarju nebes in zemlje! Ne zavedamo se, da s svojo nespodobno obleko žalimo svoje dostojanstvo, vznemirjamo ljudi okoli sebe in celo duhovnika ter preusmerjamo njihovo pozornost nase tudi pri najsvetejši Jezusovi daritvi, da ne morejo svojih misli svobodno dvigovati k Bogu. Ali ni to grozljiva nesramnost?! Še bolj pa z nespodobno nošo žalimo Boga, kakor piše sveti Pavel: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20).
Ali ni kralj David smrtno grešil samo zaradi enega pogleda, ki je v njem vzbudil strast? Po nečistovanju je zapeljeval, goljufal in tudi ubijal. Zaradi tega je bilo kaznovano vse ljudstvo ...
Morda bi na tem mestu opisala samo en zelo tragičen, toda resničen primer. V nekem mestu se je zgodila huda prometna nesreča, v kateri je izgubilo življenje več ljudi. In zakaj? Voznik, ki je nesrečo povzročil, je na sodni obravnavi priznal: »Nisem mogel odtrgati oči od neke mlade dame, ki je šla po cesti. Oblečena je bila zelo pomanjkljivo in tudi obnašala se je prav izzivalno. Zaradi nje nisem bil več pozoren na promet ... in tako se je zgodila ta huda tragedija« ... Kdo je bil torej v resnici kriv za tisto prometno nesrečo, kriv za toliko smrtnih žrtev?? 
Kako težka odgovornost dejansko leži na vsakem izmed nas! Kako nujno potrebna je vzgoja mladega rodu, zlasti v našem malem slovenskem narodu, da ne bi z navidez nedolžnim igračkanjem zapravili najprej čistosti in krstne nedolžnosti, z njo oblasti nad seboj, zdrave pameti in razsodnosti, končno pa Božjega prijateljstva in večne sreče!
Blaženi škof Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Dva najhujša sovražnika človek ima: za dušo greh, za telo smrt. Dobri Bog je človeku dal dva varuha: zoper greh sveti sram, zoper smrt pa bolečino. Brez svete sramežljivosti bi izginila nedolžnost in sveta čednost, brez bolečine bi minilo življenje. Bog je dal varuha nedolžnosti in sveti čednosti sveti sram, da hitro čuti, kaj se spodobi in kaj ni prav. Rdečica oblije lice, sveti strah obide srce, ko se nevarnost bliža. Sveta sramežljivost je mladine jutranja zarja, devištva žlahten cvet, znamenje naše vrednosti in visokosti – pa je zelo med nami pozebla!
Gizdavost in oholost (nečimrnost) deklet, ako jih matere razvadijo na ošabna oblačila, kako bi bila drugemu spolu všeč, razgaljena hodila okrog ... Angel svete sramežljivosti take zapusti.«
Ne prezrimo torej nežnega občutka sramežljivosti, ki je kot čudovit Božji dar položen v vsako srce! Ne zatrimo ga niti v sebi niti v drugih, temveč ga varujmo kakor zaklad, ki nam bo pomagal, da bomo dobri ljudje, dobri kristjani in nekoč prebivalci nebes, »kamor ne bo nikdar stopilo nič nečistega, tudi ne, kdor počenja gnusobo in laž, ampak bodo vstopili samo tisti, ki jih ima Jagnje vpisane v knjigo življenja« (Raz 21, 27).

avtorica

torek, 24. september 2019

Tretje romanje v Oglej – 21. 9. 2019


Na tretjem romanju »K izvirom naše vere po izročilu svetega Marka« smo udeleženci ponovno lahko v polnosti doživeli pristno izkušnjo katoliške vere. Ta izkušnja ne splahni, ampak ostane del nas ter nas napravi še bolj zveste, predane in bojevite služabnike Našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Romanje se je podobno kot lani začelo na oglejskem Belvederu. Ob molitvi rožnega venca in petju tradicionalnih verskih pesmi smo se najprej odpravili proti oglejski četrti Monastero. Na god evangelista Mateja je bila njemu v čast darovana tradicionalna peta sveta maša. Petje je vodila Schola cantorum »Laetificat juventutem meam« iz Ancignana. V polni cerkvi je ob prisotnosti duhovnikov v koru in možnosti spovedi pred cerkvijo mašnik slovesno daroval »brezmadežni dar«, kakor moli pri darovanju kruha.

V pridigi nas je mašnik spodbudil k posnemanju zgleda sv. Mateja in slavnih apostolov v zvestobi do Jezusa. Mašnik nas je tudi opozoril, naj ne zametujemo Božjih darov kot Juda, ki je zaradi tega izgubil Boga za vso večnost (pridiga je dostopna tukaj).

Po sveti maši smo se v procesiji odpravili v k veličastni oglejski baziliki Marijinega vnebovzetja, kjer smo najprej obiskali bližnjo krstilnico. V njej smo izpovedali vero sledeč obrazcu oglejske veroizpovedi.


Med petjem litanij vseh svetnikov smo se nato odpravili v kripto, kjer so v čaščenje izpostavljene relikvije slavnih mučencev sv. Mohorja, sv. Fortunata, sv. Anastazije ter mnogih drugih mučencev. Tam smo svete relikvije primerno slovesno počastili ter tako zaključili to lepo izkušnjo.


Na koncu moramo izraziti čestitke in zahvalo italijanskim bratom v veri zaradi tako dobro organiziranega romanja. Naj jim Bog obilno poplača!





torek, 17. september 2019

ROMANJE SUMMORUM PONTIFICUM 2019


Tudi letos bo konec oktobra v Rimu potekalo letno romanje Summorum Pontificum. Romanje, že osmo po vrsti, je gotovo izjemna romarska izkušnja. Na blogu si lahko preberete poročili iz leta 2014 in 2017:


Posredujemo program letošnjega romanja vernikov in njihovih različnih združenj, ki spodbujajo širjenje tradicionalne rimske liturgije.

Petek, 25. oktober


15.45: Križev pot v cerkvi svetega Ludvika, vodi Inštitut Dobrega pastirja

17.15: Sveta maša v baziliki Svete Marije mučencev (Pantheon) – organizirajo Norbertinci iz Godolla, petje zbor  cerkve sv. Mihaela iz Budimpešte (Juventutem)

 Sobota, 26. oktober

9.30: Adoracija v baziliki sv. Lovrenca

10.30: Procesija po ulicah Rima

12.00: Slovesna pontifikalna sveta maša na oltarju Katedre vatikanske bazilike sv. Petra, ki jo bo daroval msgr. Dominique Rey, škof škofije Frejus – Toulon (Francija); petje bo vodil maestro Aurelio Porfiri (CNSP)

 Nedelja, 27 oktober

9. 00: Sveta maša v cerkvi Santi nomi di Gesu e Maria (ICRSS)

11.00: Pontifikalna sveta maša v cerkvi Santissima Trinita dei Pellegrini, maševal bo msgr. Dominique Rey


Vabljeni!

petek, 13. september 2019

Homilija na nedeljo 8. 9. 2019


Marijina vera in problemi tradicionalnih kristjanov

Lahko smo veseli in hvaležni Bogu, da danes kot tradicionalno gibanje v Sloveniji obhajamo prvo sveto mašo po tradicionalnem obredu v nedeljo in ob tem še na mali šmaren – praznik Marijinega rojstva. Kakor sem poudaril ob peti obletnici prve tradicionalne svete maše se zdi, da nas Marija posebej vodi in je to njeno delo. Tako je tudi današnja prva nedeljska sveta maša ravno na Marijin praznik. To naj bo danes naše skupno veselje in se zato z vsem srcem zazrimo v Marijo, naš vzornico, našo vodnico, kraljico in našo mater.

Ob tem se moramo zavedati, da dela, ki ima izvor v Bogu in je zato Božje, ne more uničiti noben zunanji sovražnik, ampak samo mi sami, če svojega poslanstva ne bomo izvršili. Lep primer te resnice lahko vidimo pri Izraelcih. Nihče jim ni mogel do živega, ko so bili zvesti Bogu in s tem Božje ljudstvo. Ko so od Boga odpadli niso bili več Božji, s tem pa so postali premagljivi. Tudi Cerkve ne more uničiti noben sovražnik. Dokler ostanemo znotraj Cerkve gradimo Božje kraljestvo na zemlji – ko z grehom odpademo od Kristusa in Njegove Cerkve se začnemo pogubljati. Zvestim velja stavek apostola Pavla: »Njim, ki ljubijo Boga vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28)

Pred kratkim sem poslušal govora patra Rippergerja[1] (link, link), ko je govoril o grehih katoličanov, ki imajo radi tradicionalno liturgijo. Govor se me je zelo dotaknil in me tudi navdušil za Boga in upam, da bo k temu spodbudil tudi vas. Ti grehi so velika nevarnost in nas lahko na prikrit način odvrnejo od glavnega namena tradicionalnega gibanja, to je svetosti. Iz njegovega govora sem izbral tri pomembne poudarke, ki jih mi, ki ljubimo Tradicijo, pogosto zagrešimo.

Tradicionalni kristjani so nagnjeni h gnosticizmu. S tem pa ima v mislim to, da tradicionalisti mislijo, da imajo samo oni nekakšno skrivnostno spoznanje o sveti tradiciji, ki ga drugi ljudje nimajo. Zaradi tega gledajo z viška na ljudi, ki nimajo tega spoznanja, kar pa je kratko malo napuh. In kakor je za gnostike značilna nečistost, tako je na žalost marsikdaj značilna tudi za tradicionaliste, ker nečistost ima svoj izvir v napuhu. Bog domišljavim ljudem dopusti, da padejo v najhujše grehe, da bi bili ponižani in s tem rešeni napuha – ker je napuh najhujša bolezen, ki duši zapre vstop v nebesa.

Dragi bratje in sestre, če pa pogledamo MARIJO – v njej ni sence napuha. Ona je ponižna Gospodova dekla. Marija se ni prevzela, ker je Božja mati. Ne moremo si predstavljati, da bi bila Marija v sebi vzvišena in bi s prezirom gledala na druge, češ: »Jaz sem! Jaz sem rodila Boga! Vi… vi ste pa manj vredni.« Če pomislimo tudi na današnji evangelijski odlomek o Jezusovi ozdravitvi desetih gobavcev. Kaj je bila razlika med tistim gobavcem, ki se je vrnil in dal čast Bogu (prim. Lk 17,12) in onimi devetimi gobavci, ki se niso vrnili? Kam je šlo teh devet, če ne se hvalit pred ljudmi, češ: »Glejte me, jaz sem ozdravel!« Dajali so čast sebi in ne Bogu, kakor ozdravljeni mož, ki se je vrnil k Jezusu. Če premišljujemo o sebi lahko vidimo, da nimamo zaslug, da smo uvideli véliko lepoto tradicionalne liturgije – prav posebnih zaslug za to nimamo – to je vse od Boga in njemu je potrebno dati čast.

Ripperger dalje pravi, da tradicionalisti zelo pogosto postanejo razočarani, ker vidijo vse mogoče probleme in nepravilnosti znotraj Cerkve. Pravi, da pogosto grešijo, ker neprenehoma premišljujejo samo nepravilnostih znotraj Cerkve. Sodijo stvari iz tega čustva razočaranja, čemur se pridruži še jeza, kar jih pripelje do nepravilnih sodb, kot na primer, da je vse brezupno ali vse prekleto. Ripperger nas opozarja, da naj stanje v Cerkvi ne vpliva na naše duhovno življenje, naj nas ne odvrača od naše hoje po poti svetosti. Omenja sv. Tomaža Akvinskega, ki uči naj vse stvari sodimo z razumom. Pravi, da takrat, ko vidimo kakšne nepravilnost v Cerkvi storimo tri stvari:
1.     Zahvalimo se Bogu, da smo jih prepoznali, kot nepravilnosti
2.     Storimo nekaj za to, da bi bile nepravilnosti odpravljene. Predlaga  – kot npr. molitev in pokora
3.     Ne imeti samo idejo o popolni in zdravi Cerkvi, ampak se truditi, da bi bila Cerkev bolj popolna in zdrava!!!

MARIJA POD KRIŽEM – Dajmo si pred oči naslikati Marijo, ki pod križem drži v naročju svojega mrtvega sina. Kaj bi bilo vse v njenem srcu? Razočaranje; jeza; obtoževanje farizejev… Ne! Kančka jeze ni bilo v njej – verovala je in trpela s svojim Sinom! Odpuščala in delala pokoro, k čemur poziva tudi nas, njene otroke.

Ripperger opozarja tudi na greh neurejene radovednosti – Kaj ima v mislih? Ko vidimo neko napako ali problem znotraj Cerkve ga hočemo razumeti bolje, kar je čisto legitimno, vendar gre včasih le za napačno radovednost in stalno iskanje stvari, ki so v Cerkvi narobe. Ripperger pravi, da se lahko to potem tako sprevrže, da se celo naslajaš nad napakami. Da si pravzaprav vesel, ko najdeš napako, da se lahko zgražaš. Bodimo zelo previdni! Taka neurejena radovednost lahko uniči našo vero, če nismo pozorni. To na nas vpliva psihološko in duhovno, kar je demonsko. Hudič bo uporabil napake v Cerkvi, da bi nas vznemiril in onemogočal napredovanje v našem duhovnem življenju. Ripperger pravi, da nas tudi resnica na katero nismo intelektualno, psihično in duhovno pripravljeni in smo se z njo seznanili zaradi neurejene radovednosti ovira oz. nam škodi. Pater predlaga branje spisov duhovnih oseb, ki zelo objektivno in zrelo pristopajo k problemu in da ne beremo spisov tistih, ki zelo čustveno in napadalno pišejo o problemih v Cerkvi. Poleg tega pa z neurejeno radovednostjo zapravimo čas, ko bi lahko brali dela svetnikov in se poglabljali v veri. Naša naloga je poznati vero – ne problemov v Cerkvi. Naša naloga je moliti, častiti Boga, kakor ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu; brati knjige, ki nas bodo učile o sveti veri! Tudi MARIJA ni premišljevala, kaj je ta ali oni veliki duhovnik slabega storil; kdo je bil prisoten na sinedriju, ko so obsodili Jezusa in kdo ne. Marije niso zanimali škandali farizejev in vernikov? Tega seveda ni opravičevala – vendar je ob tem ostala ponižna in notranje zazrta v Boga in tako največ prispevala k odrešenju vsega človeštva.

Dragi bratje in sestre. Storimo vse, da teh grehov, ki jih omenja pater Ripperger ne bi mogli očitati tradicionalnemu gibanju v Sloveniji in če smo se v njih prepoznali storimo vse, da jih iz svoje duše izkoreninimo! Kaj nam koristi tradicionalna sveta maša, če nismo sveti – kakšno sliko dajemo navzven in navznoter? Naša prva in glavna naloga je rasti v svetosti, hkrati pa prositi Boga, da nam da moč, da slabo stanje v Cerkvi ne vpliva na naš vero! Danes si na nov, globlji način, postavimo pred oči Devico Marijo! Glejmo jo in želimo si njene vere! Popolno se posvetimo Devici Mariji in se nam bo tudi ona scela izročila. Naj zaključim z besedami Ludvika Marija Grigniona Monfortskega: »Presveta Devica vam bo delila svojo vero, ki je bila na Zemlji večja od vere vseh očakov, prerokov, apostolov in vseh svetnikov… Čisto vero, ki vam bo pomagala, da se ne boste več menili za čutno in izjemo; živo vero, ki jo bo navdihovala zastonjska ljubezen, zaradi katere boste, vse kar delate, delali iz čiste ljubezni; trdno vero, neomajno kakor skala, zaradi katere boste ostali trdni in stanovitni sredi neviht in pretresov; dejavno in prodorno vero, ki vam bo kakor skrivnostni ključ omogočala vstop v Kristusove skrivnosti, v poslednje skrivnosti človekovega obstoja in v samo Božje srce; pogumno vero, zaradi katere se boste brez oklevanja lotevali velikih stvari za Boga in za odrešenje duš in jih speljali do konca; in končno vero, ki bo vaša goreča plamenica, vaše Božje življenje, vaš skriti zaklad Božje modrosti in vaše vsemogočno orožje, s katerim boste razsvetljevali tiste, ki so v temi in smrtni senci, da boste vnemali mlačne in tiste, ki potrebujejo razbeljeno zlato zastonjske ljubezni, da boste z življenjem navdali tiste, ki so umrli po grehu, da se boste s svojimi milimi in mogočnimi besedami dotikali in prevračali marmornata srca in libanonske cedre in končno, da se boste uprli hudiču in vsem sovražnikom odrešenja.«

Amen.



[1]                 Pater Ripperger je spoštovani eksorcist, ki je zaključil doktorat iz filozofije na Papeški univerzi sv. Križa in je bil večletni profesor na bogoslovju FSSP, kjer je poučeval moralno in dogmatično teologijo. Je ustanovitej tradicionalne skupnosti duhovnikov eksorcistov, Doloranov.

ponedeljek, 09. september 2019

TLM Ljubljana 8. 9. 2019

Blaženi kardinal Stepinac nas uči: "Če je kje raj na zemlji, ga duhovnik in vernik najdeta pri žrtvi svete maše."

Kropljenje ljudstva

Pristopne molitve - mašnik moli Confiteor

Petje svetega evangelija

Canon Missae

Pogled iz kora

ponedeljek, 02. september 2019

Kropljenje ljudstva pred glavno nedeljsko sveto mašo

Mašnik pristopi v večerničnem plašču (pluvialu) k oltarju. Pred stopnico vzame kropilnico ter trikrat pokropi oltar, potem sebe in strežnike ter zapoje predpev (antifono): »Pokropi me« ali »Videl sem vodo« (v velikonočnem času). Zbor ali verniki nadaljujejo, mašnik pa gre medtem po cerkvi in kropi ljudstvo.

Med letom:
(Ant.) Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.
(Psalm 50, 3) Usmili se me, Bog, po svoji milosrčnosti
  Slava Očetu ...
(Ant.) Pokropi me, Gospod, s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.
(Na tiho in cvetno nedeljo se »Slava Očetu ...« izpusti.)

O velikonočnem času:
(Ant.) Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne strani, aleluja; in vsi, h katerim je dospela ta voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja, aleluja.
(Psalm 117, 1) Hvalite Gospoda, ker je dober; zakaj vekomaj traja njegovo usmiljenje.
  Slava Očetu ...
(Ant.) Videl sem vodo, tekočo od templja, od desne strani, aleluja; in vsi, h katerim je dospela ta voda, so se zveličali in bodo govorili: aleluja, aleluja.

Ko se mašnik vrne pred oltar, moli:
V.
Pokaži nam, Gospod, svoje usmiljenje! [Aleluja].

O.
In daj nam svoje zveličanje [Aleluja].
V.
Gospod, usliši mojo molitev.
O. In moj klic naj pride k tebi.
V.
Gospod z vami.
O. In s tvojim duhom.

Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in pošlji nam dobrotljivo iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem. 
O. Amen.
To kropljenje ljudstva z blagoslovljeno vodo nas spominja na sv. krst, ko smo se po krstni vodi in Svetem Duhu prerodili v novo, božjo stvar in se včlenili v skrivnostno Kristusova telo, v sv. Cerkev. Ta prevažni dogodek naj bi čim pogosteje podoživljali. V zvezi s tem kropljenjem naj bi se odpovedali satanu (grehu) ter se z vsem posvetili Kristusu! To nam bo dajalo vedno nove moči v borbi zoper greh ter nas spodbujalo k delu za božje kraljestvo.


V latinščini:

Asperges me, Domine, hyssopo, et mundabor: lavabis me, et super nivem dealbabor.

Ps. Miserere mei, Deus, secundum magnam misericirdiam tuam.
V. Gloria Patri, etc.
Ant. Asperges me, etc.

V. Ostende nobis, Dómine, misericórdiam tuam.
R. Et salutare tuum da nobis.

V. Domine, exaudi orationem meam.
R. Et clamor meus ad te veniat.

V. Dominus vobiscum.
R. Et cum spiritu tuo.



Oremus.

Exaudi nos, Domine sancte, Pater omnipotens, æterne Deus; et mittere digneris sanctum Angelum tuum de cœ;lis, qui custodiat, foveat, protegat, visitet, atque defendat omnes habitantes in hoc habitaculo. Per Christum Dominum nostrum. Amen.

petek, 23. avgust 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 8. 9. 2019



VABILO

TRADICIONALNA LATINSKA PETA SVETA MAŠA
PO RIMSKEM MISALU SV. JANEZA XXIII.

CERKEV SV. ROKA V LJUBLJANI (DRAVLJE, STARA CERKEV)
NEDELJA, 8. SEPTEMBER, 16.00

13. NEDELJA PO BINKOŠTIH
(com. Rojstvo prebl. Device Marije)


Stopniški spev. (Ps 73 20. 19. 22) Ozri se, Gospod, na svojo zavezo in svojih siromakov ne pozabi za zmeraj. V. Vstani, Gospod, razsodi svojo pravdo, spomni se sramotenja svojih služabnikov.
Aleluja, aleluja. V. (Ps 89, 1) Gospod, pribežališče si nam od rodu do rodu. Aleluja.


Od septembra naprej bodo tradicionalne latinske svete maše darovane predvidoma vsako drugo nedeljo v mesecu v popoldanskem času.


Vse mašne tekste in red svete maše si lahko ogledate v Rimskem misalu, ki smo ga digitalizirali v ta namen. Primerna priprava na sveto mašo zajema tudi to, da si vnaprej preberemo vse mašne tekste.


Mašne tekste najdete v Rimskem misalu (l. 1961):
Trinajsta nedelja po binkoštih (str. 331 – 333)
Spomin: Rojstvo preblažene Device Marije (str. 673 – 676)
Mašnik po prošnjah za nedeljo vsakič doda še prošnje spomina.


Pred sveto mašo bo tradicionalno kropljenje ljudstva (str. 375), ti. Asperges. 
 

Možnost za sveto spoved uro pred sveto mašo. 



torek, 20. avgust 2019

Pijanost je prostovoljna norost


Alkoholizem je razčlovečenje. Žižek (1987) citira duhovnika Jurija Trunka, ki je pijanost takole opredelil: »Pijanost je prostovoljna norost ... Pri vseh drugih pregrehah (pohlep po bogastvu, prešuštvovanje itn.) namreč kljub še tako močni obsedenosti človek ohrani neki minimum prisebnosti, 've, kaj dela', medtem ko edino pijančevanje človeka 'oropa najžlahtnejšega in najdragocenejšega zaklada, katerega ima, namreč njegovega razuma'. Ta izjemni, paradoksni položaj pijanosti med pregrehami pomeni, da pijanost ni le 'najhujša' med pregrehami, marveč je dobesedno 'pregreha vseh pregreh' ...«


Takšno je bilo nekdaj stališče Cerkve o pijančevanju in alkoholizmu, zato je jasno, da med alkoholiki ni bilo in ni vernikov. Današnja Cerkev ni več zmožna zavzeti radikalnih stališč do pijančevanja, kar je tudi eden od kazalcev moralnega razkroja sodobne družbe. 

Vir: Dr. sc. Janez Rugelj, dr. med, Pot samouresničevanja, zdravljenje in urejanje zasvojencev in drugih ljudi v stiski. Ljubljana: UMco, 2008; str, 147

 

nedelja, 11. avgust 2019

Romanje v Oglej - 21. 9. 2019




Furlansko katoliško združenje Compagnia di Sant’Antonio tudi letos organizira romanje v Oglej. Po čudoviti izkušnji prejšnjega leta, o kateri si lahko preberete tukaj, so tudi letos sklenili organizirati romanje; vabijo nas, da se jim pridružimo.

Oglej je kraj velikega simbolnega pomena povezan z izročilom sv. Marka, od koder je prišla sveta vera v naše kraje. Tam bomo z rožnim vencem in tradicionalnim petjem molili za prebivalce teh krajev, za naše družine ter za vso Cerkev.

Romanje se bo pričelo v cerkvi na oglejskem Belvederu in nadaljevalo peš proti Ogleju.

Kdor ne bo poromal peš, lahko romarje počaka pred cerkvijo v Ogleju (naslov piazza Pirano, ob Museo Nazionale Paleocristiano) in se udeleži svete maše ter nadaljevanja.

Po koncu bo možnost skupnega kosila v hotelu “I Patriarchi”, zraven bazilike.

Popoldne bosta sledili še dve predavanji v Rimski dvorani tamkajšnjega župnišča.

ponedeljek, 05. avgust 2019

Liturgični obrat in vrnitev k Bogu



V zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi, pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju. Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert Sarah.
Pravkar zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila. Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna, a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih namenov in predanosti omenjene skupine mladih.
Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je izdal pismo z naslovom »Obrniti se v Gospodovo smer: maševati ad orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.
Škof v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse, enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve, maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem (simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru in cilju, ki je Bog.
Podobno lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere, vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto, ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje odpadanje vernikov.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...