četrtek, 23. maj 2019

Na pomoč! Moji otroci niso več katoliki!



Dwight Longenecker

Ko gostujem naokrog in vodim misijone ali predavam na kateri od konferenc, se na druženju po dogodku najpogosteje zapletem v pogovor z ženskami srednjih let, ki mi pravijo: "Oče, kaj naj naredim? Moji otroci so prenehali živeti versko življenje!", ali pa mi povejo, kako so se njihovi otroci poročili z mormonom ali protestantom in zapustili Katoliško Cerkev.

V čem je težava? Težava se ni pojavila danes. Težava je že dolgo prisotna. Težava je v tem, kako smo vzgajali celotne generacije katolikov. Odgnali smo jih s prikupnostjo. V zadnjih petdesetih letih je Katoliška Cerkev v ZDA (in tudi pri nas v Sloveniji, op.p.) postala zgolj še ena prijazna, prikupna in prijetna inštitucija. Prijazna kot McDonald`s. Prijetna kot Disneyland. Prijetna kot nakupovalno središče. Prikupna kot čedno urejena predmestna soseska.
Katehezo smo naredili prijetno. Vse je v zakramentih in biti prijeten in Cerkvi in biti prijeten in miru in pravičnosti in biti prijeten in odpuščanju in objemčkih in ... biti prijeten. Vse to je prav prikupno ... ampak obstaja še drugi vidik evangelija, ki smo ga tihoma pozabili. Pozabili smo na tisti del, ki govori: "Če želi biti kdo moj učenec, si mora naložiti svoj križ in mi slediti." Ali tisti del, ki pravi: "Svet vas bo sovražil, kot je sovražil mene." Ali: "Široka je pot, ki vodi v pogubo in uničenje, a ozka so vrata in redki, ki jih bodo našli."
Torej, veste, naši otroci niso neumni. Sčasoma odrastejo in ugotovijo, da, če je vse res samo v tem, da si prijazen in prijeten, ti ni treba za to hoditi v cerkev. Prijazen si lahko tudi brez Cerkve. Ni ti potrebno biti katolik, da bi bil prijazen. Lahko si protestant, če želiš. Tako da če želijo biti prijazni, to enostavno so tudi brez Cerkve. In to verjamejo, kajti to smo jih naučili tudi ko nismo vedeli, da je to tisto, kar jih učimo.
Nikoli jim namreč nismo povedali, da bo težko (biti katolik, op.p.) in da bodo potrebovali disciplino ter da naj jim malo zraste hrbtenica, pokončnost in odločnost, če želijo uspevati v duhovnem svetu. Vse to so sicer tudi spoznali. In ko so uvideli, da je zares potrebno malo čvrstosti in odločnosti in težkih stvari, kot so spoved, samo-disciplina in molitev, so stisnili rep med noge in jo ucvrli. Ucvrli, ker so ves čas mislili, da je vse v tem, da si prijazen in prikupen. Da je vse v prijetnem slavljenju in slavilnih pesmih, zaradi katerih si se počutil lepo in prijetno. In da je vse v kul pridigah gospoda duhovnika o tem, kako moramo imeti drug drugega še bolj radi. Mislili so, da je to to. Tako smo jih učili. Ko pa se je v resnici izkazalo, da biti katolik zahteva močno hrbtenico, samožrtvovanje in odločnost, so bili razočarani. Kot smo razočarani vsi, kadar se naša pričakovanja sesujejo. Da sploh ne govorimo o tem, da je šlo že v začetku za lažna pričakovanja.
V resnici pa se počutijo, kot da so kupili mačka v žaklju. Vsi s(m)o jim ves čas govorili, da je smisel katoliške vere samo v tem, kako se imeti prijetno in prikupno ter toplo in udobno, ko pa se je izkazalo drugače, so jo ucvrli v katero drugo vero ali verovanje, kjer so se počutili toplo in udobno. In kdo jim lahko zameri?
Še en dejavnik je, ki prispeva k begu od Katoliške Cerkve. Brezbrižništvo. In brezbrižništvo ima tri vidike. Prvi vidik je ta, da v resnici ni pomembno, v katero cerkev zahajaš. Ne boste verjeli, koliko možnih spreobrnjencev iz protestantske vere, celo pastorjev, nekateri katoliški duhovniki nagovarjajo, naj ostanejo kjer so in tam "delajo za enotnost občestva".
Drugi vidik brezbrižnosti je ideja, da so vse krščanske denominacije - lahko rečemo tudi kar vse religije - bolj ali manj popolnoma isto. Saj poznate tisto oguljeno: "Slediva zgolj različnim potem na vrh iste gore. Ti izbiraš svoje poti, jaz pa svoje." Edinstvene trditve katoliških verskih resnic so zvodenele ali pa postale popolnoma zanikane. In če smo torej zadnjih petdeset let svojim otrokom govorili, da so vse krščanske skupnosti na svetu bolj ali manj ista reč, zakaj se čudimo, če se naši otroci sedaj prav veselo poročajo s protestanti, odpeketajo v kakšno kongregacionalistično skupnost ali se pridružijo jehovcem?
Verni in pobožni starši bodo ugovarjali: "Pa saj naših otrok tega nismo nikdar učili! Celo poslali smo jih v katoliške šole!" Ne razumete. Verske brezbrižnosti so bili naučeni tam! Pobrali so jo pri predmetu "vera in kultura", ki se vam je zdel okej. Hranili so jih z brezbrižnostjo v tisti katoliški gimnaziji, za katero ste verjeli, da je čisto v redu. Vaš škof je verjel, da je to pot naprej! O verski brezbrižnosti so slišali pri pripravah na birmo. In vaš duhovnik se je je naučil v semenišču pod budnim očesom modernističnih profesorjev. Če bi kdo rekel, da so ostale krščanske skupnosti v zmoti, bi to bilo "obsojajoče", "neljubeče", "ozkogledno" in "rigidno".
Brezbrižnost se uveljavlja tudi na drugi način: brezbrižni smo postali do pomena katoliške doktrine (katoliškega nauka). (Petdeset let, op.p.) doktrina ni bila pomembna. Vse je bilo v izkustvu! Toplem, prijetnem izkustvu. Pravzaprav, ne samo, da doktrina ni bila pomembna, veljala je celo za razdvajajočo. Vsi kristjani po svetu naj bi končno prišli skupaj in to krasno enotnost bi pospeševali, ko bi pustili za seboj vse tiste dolgočasne stare argumente o doktrini. Kot se je izrazil ogorčen protestant, ko sem mu jaz, takrat še anglikanski pastor, povedal, da nameravam zapustiti svojo funkcijo in postati katolik, rekoč: "Ampak ... ali ni pomembno zgolj to, koliko imamo radi Jezusa?" To je teologija Rodneya Kinga: "A se ne moremo samo preprosto med seboj razumeti?"
In če smo bili mi učeni brezbrižnosti do doktrine, potem je to bila logična posledica miselnosti, da doktrina ni pomembna. In če doktrina ni pomembna, potem v resnici tudi ni pomembno, kaj verujem. In če ni pomembno, kaj v resnici verujem, potem si lahko kar vsak vsepovprek izmišljuje svojo vero in lahko veruješ pravzaprav v karkoli se ti zdi prav in dobro in ti daje občutek, da si prijetna oseba. Posledično, naslednje generacije katolikov niso videle nobenega trdnega razloga, zakaj bi sploh še ostali katoliki.
Tako so pač odšli izbirati novo "cerkev". Z ugotovitvijo, da imajo druge cerkve boljšo "robo". Če so iskali lepo glasbo, čudovito arhitekturo in izpiljeno liturgijo, so episkopalci opravili vse to bolje kot katoliki (ki so bili tačas zasedeni z gradnjo betonskih letečih krožnikov za namene bogoslužja). Če so iskali entuziazma polno mladinsko skupino, veselo glasbo in močne pridige na biblični podlagi, so baptisti to počeli bolje kot katoliki. Če so želeli hip-hop z globokim pomenom, velikimi ekrani, štruklji in kavico, je bila kongregacionalistična skupnost zagotovo v tem boljša od Katoliške Cerkve. In če so želeli "groovy" sproščeno glasbo, umirjeno bogoslužje in pridige, ki bi jim pihala na dušo, so v katerikoli običajni protestantski cerkvi zadovoljili njihove potrebe. Katoliki se enostavno bili slabi protestanti.
Med tem časom pa smo katoliki naredili nekakšen bolšji sejem vsega, kar je izrazito in edinstveno katoliškega. Evharistična adoracija, resnična navzočnost Kristusovega Telesa in Krvi v presvetem oltarnem zakramentu, apostolsko nasledstvo in avtoriteta, papeštvo, cerkveni očetje, občestvo svetnikov, podobe svetnikov, romanja, obljuba nebes in trpljenja v peklu, potreba po sveti spovedi, svetost zakona in tako dalje. Če že ni bilo vse to ravno prodano na bolšjem sejmu, pa je bilo spravljeno na prašno podstrešje z namenom, da bi se naredilo prostor za blago, zvodenelo, kopirano verzijo katoliške vere, ki je mešanica protestantizma, dr. Phila in slabega pevskega nastopa v nočnem klubu. Presenetljivo pa je, da je velika večina (ameriških) katolikov vzljubila rezultat! Če mi ne verjamete, poskušajte vpeljati gregorijansko petje ali nekaj čemur se reče himna v povprečni župniji.
Tretji vidik brezbrižnosti je preprosto ta ... da si brezbrižen. Nemaren. Samozadosten. Posveten. Brez žara. Mlačen. Dolgočasen. Razlog, da sem danes predan kristjan in strasten katolik, je ta, da sem odraščal z ljudmi, ki so resnično verjeli stari zgodbi o človeškem odpadu od Božje milosti in Božji odrešujoči žrtvi. Moji starši nas niso zgolj peljali v cerkev. Zares so živeli življenje z žrtvovanjem. Moj oče, oče petih otrok in s propadajočim poslom, je dal 15% svojega zaslužka Cerkvi. In to smo vedeli in bili smo ponosni na njegova dejanja. Poznali smo misijonarje, ki so dali svoja življenja in so odšli živet v džungle s svojimi družinami, da bi prenesli evangelij aboriginskim plemenom, ki so živeli v strahu in temi. Srečali smo ruske begunce, ki so bili v domovini zaprti zaradi svoje vere in so pobegnili zgolj z oblačili na sebi, a so vseeno sestavili program za tihotapljenje Svetih pisem v komunistične dežele.
Tretji vidik je resnično najslabši od vseh treh. Ukroti Aslana. Razredči vino. Nadomesti ogenj Svetega Duha z eno tistih cenenih električnih svečk, za katero daš 10 centov in prižgeš stikalce. Zakaj potem grejo vaši otroci stran od vere? Ni težko ugotoviti. Saj vam povedo kar sami. Če jih vprašajo, zakaj ne verjamejo več katoliški veri, je odgovor oster in preprost: "Če gre res za Telo in Kri Kristusa, in če je On res navzoč, zakaj se potem katoliki/duhovniki (duhovniki še posebej!) ne obnašajo tudi temu primerno?" Vaši otroci so iskali vero drugje in našli druge kristjane, ki očitno bolj ljubijo Jezusa Kristusa in mu želijo služiti z vsem svojim življenjem.
Kaj torej rečem staršem, ki žalujejo zaradi tega, ker so njihovi otroci izgubili vero? Rečem jim, kar rečem slehernemu katoliku: "Bodi svetnik!" Z Božjo milostjo bodi najbolj pobožen, najbolj radikalen, najbolj žareč in najbolj predan sledilec Jezusa Kristusa. Pusti vse in sledi Njemu. Prodaj vse in postani misijonar! Ta trenutek odvrzi svoje mreže in mu sledi. Ne boj se. Zakaj, če bi zgolj delček katolikov živel, kot trdijo da verujejo, bi bila Cerkev in svet popolnoma preoblikovana.

Oče Dwight Longenecker je bil rojen v evangeličanski družini, postal anglikanski duhovnik in se nato spreobrnil v katoliško vero. Poznan je kot bloger, avtor številnih knjig in je župnik v Južni Karolini.

sobota, 18. maj 2019

Juventutem SDM Panama 2019


Edward Pentin: JUVENTUTEM ŽELI GRADITI NA USPEŠNEM DELOVANJU NA SVETOVNEM DNEVU MLADIH V PANAMI
Priljubljenost izredne oblike mašnega obreda med sodobnimi mladimi katoličani je dobro poznano dejstvo, ki pa je bilo še posebej jasno razvidno med zadnjim svetovnim dnevom mladih v Panami.
Tri tradicionalne latinske maše, ki so potekale v okviru srečanja mladih v Panami, so bile »zelo lepo sprejete,« je v intervjuju za Register pojasnila udeleženka dogodka Monica Clarke iz Philadelphie.
Eden izmed razlogov, je pojasnila Monica, članica Mednarodne Federacije Juventutem, ki je organizirala tradicionalne maše v Panami, se skriva v tem, da so ji številni mladi povedali »podobno zgodbo o tem, kako si želijo spoštljivosti, svečanosti, lepote in tišine v liturgiji.«
»Ena izmed oseb, s katero sem govorila, je mašo v četrtek opisala kot ʽoazo miruʼ,« je dejala Monica.
Ena izmed darovanih maš v Panami je bila slovesna sveta maša, med katero je pridigal portlandski nadškof Alexander Sample. Po ocenah se je maše udeležilo med 350 in 400 mladih.
Udeleženec svetovnega dneva mladih in član Juventutem Aramis Perez iz Miamija je dejal, da so številni mladi v Panami prvič imeli priložnost prisostvovati tej obliki maše, kar so »sprejeli z veliko hvaležnostjo.«
»Številni so se s tradicionalno mašno obliko seznanili preko interneta ter si želeli častiti Boga na ta način v svojih lastnih župnijah,« je povedal Aramis. »Romarji so izpostavili predvsem izrazito molitveni značaj tega bogoslužja in njegovo lepoto.«
[…]
Monica je izpostavila, da številne mlade pri izredni obliki svete maše privlači tudi dejstvo, da jih ta oblika »povezuje s prejšnjimi generacijami in svetniki.«
Na vprašanje, zakaj je tradicionalna latinska maša pomembna njej osebno, je dejala, da nista bistvena le »svečanost in spoštljivost« ter »čudovita glasba in tišina«, temveč tudi »občutek kontinuitete s preteklostjo«, t. j. s predniki in svetniki, ki so se udeleževali »iste oblike liturgije.«
Poleg tega je dodala, da so današnji mladi rojeni v svet »znanstvenega in tehnološkega napredka,«, ki pa ga zaznamuje predvsem osredotočenost nase. »Prepričana sem, da si vsi želimo najti nekaj, kar nas presega, čeprav se tega morda večkrat ne zavedamo,« je dejala. »Zato imajo današnji mladi velike načrte – želijo si biti del nečesa pomembnega, a žal pogosto izberemo stvari, ki to niso.«
»Tradicionalna latinska maša ponuja otipljiv odgovor na to hrepenenje, saj je brez dvoma osredotočena na Boga,« je dodala. »Ne glede na to, ali je nekdo katoličan ali ne, vsak začuti, da latinska maša neposredno izraža dostojanstvo in brezčasnost tega, kar se dogaja na oltarju.«
Končno je še izpostavila, da je, podobno kot pri ostalih skrivnostih vere, skrivnost, kaj ljudi privlači pri tradicionalni latinski maši. »A lahko smo prepričani, da ta navdihuje mlade za radikalno življenje po veri in odgovarja na naše hrepenenje po tem, da bi bili del nečesa zares pomembnega.«
Aramis je dejal, da je odkril tradicionalno mašo »preprosto s tem, ko sem želel poglobiti svoje poznavanje in ljubezen do Gospoda.« Maša ga je izzvala k temu, da »bi dovolil svojemu srcu postati nežno za služenje drugim z radikalno evangeljsko ljubeznijo.«
»Osvežila je moje duhovno življenje,« je dejal, »in me napolnila z veseljem in globokim hrepenenjem po prijateljstvu s Kristusom.«
[…]
»Za številne mlade, ki jih poznam, je tradicionalna latinska maša jasen klic h krščanskemu življenju z vsem njegovim veseljem in izzivi, pa tudi kraj srečanja z božjo slavo in milostjo,« je pojasnil.
»Je kot ključ, ki odpira vrata zakladnice vere vedno širše, da bi tako lahko spoznali Gospoda vedno globlje. Za številne je predstavljala osrednjo točko njihove spreobrnitve ali vrnitve k veri.«
[…]
Z mislijo na prihodnji svetovni dan mladih, ki bo potekal leta 2022 v Lizboni, je Monica izrazila upanje, da bo vsak svetovni dan mladih postal »priložnost za posredovanje lepote in brezčasnosti tradicionalne liturgije novim obiskovalcem in novim krajem.«
Aramis, ki je izpostavil, da je bil Juventutem prisotno na vseh dosedanjih svetovnih dnevih mladih od leta 2005 dalje, je izrazil svojo hvaležnost osebju Kongregacije za laike, družino in življenje ter komiteju zadolženemu za organizacijo dneva mladih v Panami za njihovo »radodarnost in odprtost«. Izrazil je zaupanje, da se bo podpora nadaljevala tudi v prihodnjih letih.






sobota, 11. maj 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 21. 5. 2019




Prošnja
Vsemogočni in usmiljeni Bog, ki si v preblaženi Devici Mariji čudovito pripravil vedno pomoč za varstvo krščanskemu ljudstvu, daj milostno, da se bomo pod takim varstvom v življenju borili ter ob smrti dosegli zmago nad zlobnim sovražnikom. Po Gospodu ...

V maju bo darovana votivna peta sveta maša Marije, Pomočnice kristjanov.

Uro pred sveto mašo možnost za sveto spoved. Sveta spoved se zaključi 15 min pred sveto mašo in je omogočena tudi po sveti maši.

četrtek, 09. maj 2019

Trkanje na prsi


Romano Guardini

Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konci prstov, zaprta pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni. To pomeni torej, če se človek trka na prsi: Prebuja se. Drami svojo notranjost, da začuje Božji klic. Postavi se na stran Boga in kaznuje samega sebe. Spoznanje torej je to, kesanje in spreobrnjenje.

Ko prosiš sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike in vse navzoče, naj prosijo zate Boga, nebeškega Očeta, priznavaš, da je pri mašni daritvi s teboj in z vsemi navzočimi povezana vsa nebeška Cerkev. Posebno mesto gre pri tem Devici Mariji, ki je bila navzoča že na Kalvariji. Bodi pri sveti maši skupaj z njo in pod njenih vodstvom.


sreda, 01. maj 2019

Iskri - sveta Terezija Deteta Jezusa


»Vidim le trenutek, v katerem se nahajam, drugega nič. Kar je bilo, pozabim; kar bo, ni moja stvar. Človek bi izgubil pogum, celo obupal bi, če bi premišljeval preteklo, ali kaj vse ga še čaka.«




»V mojem srcu gospoduje le Jezusova volja. Naj me zadene kar koli zemeljskega, do globin mi ne more. Saj so to le malenkosti. Otresem se jih, kakor bi kapljica olja zdrknila s čiste vodne gladine. Kakšne poplave in hudourniki bridkosti bi pustošili v mojem srcu, če bi se prepuščala ploham žalosti in veselja ... Vedno sem mirna. Globokega miru mi ne more nobena stvar več skaliti.«

sreda, 24. april 2019

Credo in unum Deum

Uvod

Obstoj Boga in njegove lastnosti spoznavamo iz vidnega sveta, glasu svoje vesti in nadnaravnega razodetja.

»Bedak pravi v svojem srcu: ʽNi Boga.ʼ«, uči psalmist. Sveti Pavel Rimljanom piše: »Kajti od stvarjenja naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« In spet sveti Pavel: »Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.«

Sveti Avguštin pa pravi: »Nihče ne taji Boga, razen tisti, kateremu bi bilo ljubše, če bi ne bilo Boga.«


O Bogu

Bog je bitje, ki je samo od sebe in neskončno popolno.
»Jaz sem, ki sem« (2 Mz 3, 14)

Bog ni postal in svoje popolnosti ni dobil od nobenega drugega bitja. Vse dobre lastnosti ima v najvišji meri. Posebno si moramo zapomniti naslednje lastnosti: Bog je duhoven (nematerialen), večen in nespremenljiv, povsod pričujoč in vseveden, neskončno moder in vsemogočen, neskončno svet in pravičen, neskončno dobrotljiv in usmiljen, neskončno resničen in zvest.

Bog je bitje, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo svobodno voljo, telesa pa ne.
»Bog je duh.« (Jn 4, 24)

Bog je vselej bil, je in vselej bo.
»Preden so bile rojene gore in si oblikoval zemljo in svet, od vekov na veke si ti Bog.« (Ps 89. 2)

Bog je sam v sebi od vekomaj do vekomaj vedno isti.
»Jaz sem Gospod in se ne spreminjam.« (Mal 3, 6)

Bog je povsod, v nebesih in na zemlji.
»Kam naj grem pred tvojim duhom, kam naj zbežim pred tvojim obličjem? Če se povzpnem v nebesa, si tamkaj, če si pripravim ležišče v podzemlju, si zraven.« (Ps 138, 7-8)

Bog ve vse, preteklo, sedanje in prihodnje. Pozna tudi naše najskrivnejše misli.
»Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb 4, 13)

Bog vse ureja tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene.
»Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod! Vse si naredil z modrostjo.« (Ps 103, 24)

Bog je ustvaril nebo in zemljo in vse, kar je. Narediti more vse, kar hoče.
»Vse, karkoli hoče, naredi Gospod na nebu, na zemlji, v morju in v vseh globinah« (Ps 134, 6)

Bog hoče in ljubi samo dobro in sovraži vse hudo.
»Kajti jaz sem Gospod, vaš Bog; bodite sveti, ker sem jaz svet!« (3 Mz 11, 44)

Bog dobro plačuje in hudo kaznuje, kakor kdo zasluži.
»Če kličete Očeta tistega, ki vsakogar sodi nepristransko, le po njegovem dejanju.« (1 Pt 1, 17)

Bog je poln ljubezni do svojih stvari, vse dobro imamo od njega.
»Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1 Kor 4, 7)

Bog je pripravljen in voljan odpustiti nam grehe in odvrniti hudo od nas.
»Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nočem smrti hudobneža, marveč da se spreobrne od svoje poti in živi.« (Ezk 33, 11)

Bog je zvest; vse kar reče, je res, kar obljubi, pa gotovo izpolni.
»Bog ni ko človek, da bi lagal, ne sin človekov, da bi se kesal. Ali morda reče in ne stori, govori in ne izpolni?« (4 Mz 23, 19)

Prirejeno po: Veliki katekizem. Celovec: Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1898; str. 19 – 23.

nedelja, 21. april 2019

Kristus včeraj in danes. Začetek in Konec, Alfa in Omega.





Žrtvi velikonočni
naj hvalnice pojo kristjani.
Jagnje je rešilo ovce:
Kristus nedolžni
je z Očetom spravil grešnike.
Smrt in življenje
sta se borila v prečudnem dvoboju:

Gospod življenja je umrl,
kraljuje živ.

Povej nam, Marija,
kaj si videla na poti?

Grob Kristusa živega
in slavo sem videla vstalega,
angelske priče, prtič in povoje.

Vstal je Kristus, upanje moje,
pred vami pojde v Galilejo.

Vemo: Kristus je res od mrtvih vstal!
Ti, o Kralj zmagoslavni,
se nas usmili. Amen. Aleluja.

sobota, 13. april 2019

Kar je dobro za Varšavo, ni dovolj dobro za Ljubljano


Slovenija in Poljska, kratka primerjava



Konec septembra 2018 so, kakor vsako leto, prišle na dan statistike o vpisu v bogoslovno semenišče. V naše semenišče, ki ima sedež v Ljubljani in pokriva vse slovenske škofije, so vstopili 4 kandidati. Na Poljskem je v tamkajšnja semenišča vstopilo 622 kandidatov. Poljakov je približno 38 milijonov, nas 2. Kratek izračun nam pove, da je pri nas statistika en bogoslovec na 500.000 ljudi, na Poljskem pa en bogoslovec na 61.000 ljudi. Kolikor bi naše stanje ustrezalo poljskemu, bi v naše bogoslovje moralo vstopiti 32 bogoslovcev. 800 odstotna razlika! Duhovno premoč tega naroda nad našim najbolj zgovorno pokaže naslednji primer. Konec maja 2018 je bil v duhovnika posvečen Tymoteusz Szydlo, sin poljske premierke Beate Szydlo. Po sveti maši v svoji rojstni vas je imel ponovitev nove maše v tradicionalnem rimskem obredu.



Umetnost maševanja ali ena maša na mesec?


Pri nas se lahko pohvalimo z eno latinsko sveto mašo na mesec. Peta latinska sveta maša (missa cantata) z gregorijanskim koralom – to je največ, kar lahko v liturgičnem smislu dobite v Sloveniji. Na Poljskem pa že več let v svetovno znanem mestu Stary Lichen, kjer stoji ena največjih cerkva na svetu, bazilika Gospe Lichenske, organizirajo večdnevno konferenco Ars celebrandi, ki se je udeležujejo predvsem Poljaki, a tudi ljudje z vsega sveta. Ne manjkajo niti odlični gostje. Konferenca traja cel teden, zajema več sto udeležencev, med katerimi je veliko duhovnikov, naravnana pa je k učenju tradicionalne liturgije in gregorijanskega petja. Vsi duhovniki mašujejo v različnih kapelah in cerkvah, skupaj pojejo tradicionalni brevir in se udeležujejo tematskih delavnic. Ob tem je treba omeniti še dejstvo, da je na Poljskem možnost tradicionalne latinske maše navzoča skorajda v vsakem večjem kraju oz. pokrajinskem središču, ne le v največjih mestih, kakor sta Varšava in Krakov.



Varšava in Ljubljana, nadškofijsko mesto in provinca


Marca 2019 je varšavski nadškof kardinal Kazimerz Nycz dovolil ustanovitev hiše oz. postojanke Inštituta Dobrega Pastirja (IBP), tradicionalne latinske duhovniške skupnosti. Po besedah generala IBP očeta Laguerieja je to plod odličnega dela, ki ga je v zadnjih letih opravilo šest poljskih duhovnikov, ki pripadajo IBP in ki delujejo po različnih poljskih apostolatih, tudi v Čenstohovi, najznamenitejšem poljskem (in širše srednjeevropskem) romarskem središču.


Pred leti so bili na našo pobudo predstojniki IBP-ja pripravljeni poskusno v Ljubljano poslati vsaj enega svojega duhovnika, da bi tako slovenski krajevni Cerkvi pomagali pri zagotavljanju dostopnosti tradicionalne latinske maše, a so se jim v Ljubljani smejali. Kljub temu da imajo poljski verniki veliko več duhovne izbire, več bogoslovcev, več možnosti za spoved, predvsem pa več svetih maš in več mladih duhovnikov, ki mašujejo obe obliki rimskega obreda, tamkajšnja krajevna Cerkev ne zavrača tovrstne »dodatne ponudbe«, saj jim je očitno salus animarum pomembnejši od vzdrževanja navideznega notranjega miru, to je izogibanja nekakšnemu »vznemirjenju«, ki naj bi ga pri nekaterih slovenskih duhovnikih in redovnicah povzročalo že samo dejstvo obstoja tradicionalne latinske maše. Prav to – svoboda duha in spoštovanje legitimne pluralnosti Cerkve – pa je razlika med nadškofijskim mestom, kakršna je Varšava, in neprijazno provinco, kakršna je v miselnem in moralnem smislu Ljubljana oz. Slovenija. Molimo torej za duhovni preporod slovenske Cerkve!


nedelja, 07. april 2019

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 16. 4. 2019




V aprilu se bomo srečali na Veliki torek.

Liturgija nas v velikem tednu uvaja v dramo trpljenja Gospodovega.

Sveta maša ima nekaj posebnosti. Pri pristopnih molitvah se opusti psalm 42 in ponovitev antifone. Poje se Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po Marku (Mr 14, 32-72; 15, 1-46). Po besedah »Jezus pa je zaklical z močnim glasom in izdihnil«, pokleknemo in nekaj časa premišljujemo in molimo. Nato se petje nadaljuje do konca. Tekst bo vsem dostopen tudi v slovenskem jeziku. Prošnji po obhajilu je dodana še posebna »molitev nad ljudstvom« kjer mašnik moli: »Molimo. Priklonite svoje glave pred Bogom. - Tvoje usmiljenje, o Bog, naj nas očisti vseh varljivih nagnjenj stare narave in nas usposobi za novo, sveto življenje. Po Gospodu...«.


Uro pred sveto mašo možnost za velikonočno sveto spoved. Spovedovanje se zaključi 15 minut pred sveto mašo! Sveta spoved bo za vse, ki pred sveto mašo ne bodo prišli na vrsto, mogoča tudi po sveti maši.

sreda, 03. april 2019

Treba je „peti mašo“ in ne „peti med mašo“: dejavno sodelovanje in opuščanje proprijev v novem rimskem mašnem obredu (7. del)


Zaključek
Za zaključek bi rad sklenil svoje misli ob nekaterih vprašanjih, ki so danes nekako odrinjena na rob: vprašanje liturgičnega jezika, novih cerkvenih skladb izven mašnega ordinarija ter liturgične vzgoje.

Vprašanje liturgičnega jezika predstavlja določeno težavo. Zavedati se moramo, da so spevi rimske liturgije nastali v latinskem jeziku, ki ima svoje zakonitosti, ki so drugačne od slovenščine, gregorijanske melodije pa so prilagojene latinski metriki. Vendarle slovenska izdaja rimskega misala za redno obliko maše vsebuje nekaj prevodov, ki so tudi ustrezno notirani. To so začetni deli Slave, Vere, nekaj hvalospevov, doksologijo, Oče naš in Exsultet. Vendar so to v glavnem duhovnikove molitve oz. molitve diakona, ki pa kažejo na to, da je gregorijanske napeve mogoče opremiti s slovenskimi prevodi. Žal slovenskega prevoda graduala nimamo, latinščine pa, kot je čisto jasno, ne sprejemamo za liturgični jezik.

Konec koncev bi, spričo splošno dovoljene uporabe neliturgičnih besedil kot zamenjavo za mašne proprije, namesto prvih lahko vzeli ustrezna besedila iz začasnega slovenskega prevoda rimskega misala iz leta 1965 in jih primerno uglasbili. To bi bilo, po mojem mnenju, v skladu s konstitucijo o svetem bogoslužju, da se morajo cerkvenemu petju namenjena besedila skladati s katoliškim naukom, poiskati jih je treba zlasti v Svetem pismu in liturgičnih virih.1 V tem kontekstu je torej jasno, da vprašanje liturgičnega jezika ni tisti pravi problem zaradi katerega se mašni propriji opuščajo. Gotovo pa je, da del problema predstavlja dokument Splošna ureditev rimskega misala, ki pri petju vstopnega speva sicer pravi, da je to lahko „antifona z ustreznim psalmom, kakor je v rimskem gradualu ali v preprostem gradualu, ali kakšna druga pesem, ki ustreza svetemu opravilu, dnevu in času ter je njeno besedilo odobrila škofovska konferenca.“2 O tem vprašanju je obsežno pisal L. Dobszay.3 Spričo moderne sodobne prakse pa lahko rečemo, da je pravilo postalo izjema, izjema pa je postala pravilo. Poleg tega tudi ni jasno ali je škofovska konferenca res odobrila vse te himne in neliturgična besedila, ki jih slišimo pri sveti maši?

Tudi ni problem v tem, da so spevi mašnega proprija notirani v gregorijanskem koralu. Bilo bi seveda izvrstno, da bi lahko vsaj pri eni izmed številnih nedeljskih maš v ljubljanski stolnici redno slišali gregorijansko petje, ki je lastno rimski liturgiji in gre z roko v roki z liturgičnim besedilom. Tako bi lahko prisostvovali integralni maši. Po drugi strani pa cerkvenih glasbenikov nihče ne omejuje pri tem, da bi pisali skladbe za prava liturgična besedila mašnih proprijev. Danes seveda vsi napačno mislimo da, so samo spevi mašnega ordinarija maša. Tako namreč tudi rečemo in tako velja že več stoletij. Tako poznamo mašo sv. Martina, mašo sv. Bonifacija, mašo papeža Marcela in še nešteto drugih maš, ki pa vse vsebujejo samo speve mašnega ordinarija, ki so bili sicer od nekdaj namenjeni petju vernikov in ne poslušanju. Je pa na mestu naslednje pojasnilo: Kot je trdil Wagner, to prepričanje izhaja še iz časov, ko so v 14. stoletju papeški pevci iz Avignona skupaj s papežem Gregorjem XI. obiskali Rim in s seboj prinesli: „novo umetnost harmoniziranih spevov, ki je cvetela v Franciji«. Od takrat se je ustalila navada, da so speve ordinarija peli večglasno. Dovolj nenavadno je, da se je večglasno petje ordinarija preprosto imenovalo Missa, kar razkriva dejstvo, da je ordinarij z glasbenega vidika postal glavni del maše. Ta razvoj ni doprinesel nič posebnega, saj je zgolj nenaravna okoliščina, da je od takrat glavni umetniški poudarek na mašnih spevih, ki niso nujno del maše in so v določenem obsegu nepotrebni. Koliko bolj hvaležno področje za glasbenike bi bili spremenljivi deli maše?“4 Na drugem mestu Wagner, spet zelo pomenljivo in z avtoriteto strokovnjaka na področju zgodovine gregorijanskega petja pravi, da ni maše brez mašnih proprijev in da je liturgična pomembnost ordinarija manjša, saj so mašni propriji že od začetka predstavljali železni okvir svete maše.5 Kljub temu mislim, da je tudi mašni ordinarij danes zelo pomemben, saj predstavlja tisti del maše, ki je resnično namenjen vernikom.

Če torej liturgični jezik in liturgična glasba danes ne predstavljata težave, potem je problem opuščanja mašnih proprijev drugje in bi ga lahko opredelili kot pomanjkanje prave liturgične kulture in vzgoje, splošen odpor do obredov ter zmotno prepričanje, da se zavzemamo zgolj za formo, ko pa je vendarle jasno, da gre za vsebino. In če lahko svobodno zamenjujemo ta liturgična besedila z neliturgičnimi, bi bilo potem čisto v redu, da storimo enako še s spevi mašnega ordinarija, ki imajo v primerjavi z mašnim proprijem manjšo liturgično vrednost?

Za zaključek naj v tem kontekstu navedem pomenljiv odgovor komisije Consilium iz leta 1969. Komisija je bila sestavljena iz skupine škofov in strokovnjakov in jo je ustanovil papež Pavel VI z namenom implementacije Konstitucije o svetem bogoslužju. Komisija je na vprašanje ali še vedno veljajo določila instrukcije Musica sacrae et sacra liturgia iz leta 1958, in sicer da se lahko pri brani maši pojejo himne v domačem jeziku, odgovorila: „Pravilo je bilo preseženo. Potrebno je peti mašo, t.j. ordinarij in proprij in ne »karkoli«, pa čeprav bi bilo še tako primerno za mašo. Liturgično dejanje je namreč eno, ima samo en obraz, en poudarek, en sam glas: glas Cerkve. S petjem pobožnih motetov (npr. Lauda Sion pri ofertoriju na praznik svetnika), ki so tuji sveti maši, namesto mašnih besedil maše, ki se obhaja, pomeni nadaljevati z nesprejemljivo dvoumnostjo: namesto prave pšenice ponuditi otrobe, namesto dobrega vina vino mešano z vodo. Za liturgično petje ni pomembna samo melodija, ampak besedilo, misel ter čustva odeta v poezijo in melodijo. Besedila morajo biti torej besedila maše in ne druga. Treba je peti mašo in ne peti med mašo.“6




1Prim. B 121.
2Splošna ureditev rimskega misala, 26 (1975).
3Prim. L.Dobszay, The Bugnini – Liturgy and the Reform of the Reform, Front Royal VA 2003, 85 – 120.
4P. Wagner, n.d. 54. Prevod iz angleščine je moj.
5Prim. isti, 53.
6Consilium, Cantare la Mesa e non cantare durante la Mesa, v: Notitiae 5, 1969, 406. Prevod iz italijanščine je moj.

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...