ponedeljek, 09. februar 2015

»Udariti otroka«: neupravičenost kritike na papežev račun in razmislek o izkrivljeni ljubezni kot nežnosti



Papež Frančišek je novinarje zahodnih liberalnih množičnih občil in celo nekatere prakticirajoče katolike razburil z delom svojega govora, ki ga je imel v sredo, 3. februarja 2015 na splošni avdienci v Vatikanu, posvečeni nepogrešljivi vlogi očetov pri vzgoji otrok. Bistvo papeževe domnevno sporne misli je bilo v njegovem mnenju o neproblematičnosti dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja otrok s strani njihovih staršev. Za lažje kontekstno razumevanje tega papeževega mnenja priporočamo ogled izsekov iz njegovega govora:



Tematika fizičnega discipliniranja pri vzgoji otrok je za postmoderno Evropo pereča, pogosto tudi čustveno nabita. Čeprav pričujoči prispevek nima namena obravnavati argumentov za upravičenost ali neupravičenost fizičnega discipliniranja otrok, želi glede tega vseeno izpostaviti uradno stališče Cerkve. Uradni katoliški nauk se o konkretnih vzgojnih prijemih ne izreka, kar pomeni, da se ne izreka niti o fizičnem discipliniranju. O vsem tem staršem in ostalim vzgojiteljem pušča svobodno presojo in izbiro, zavedajoč se raznovrstnosti osebnih, družinskih in družbenih okoliščin, pa tudi različnih in nikdar absolutnih vzgojnih teorij. Fizičnega discipliniranja Cerkev tako izrecno ne prepoveduje in ga hkrati izrecno ne spodbuja. Za vzgojo otrok sta po katoliškem nauku najpomembnejši medsebojna ljubezen in od nje neločljivi čut za pravičnost, kamor spada tudi dosledno discipliniranje za namerno storjene napake ali prestopke. Več o katoliških načelih za vzgojo otrok je mogoče prebrati v odstavku 2223 Katekizma katoliške Cerkve iz leta 1992 ali v naslednjih treh člankih: http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/ in http://www.cruxnow.com/corporal-punishment/ ter http://www.crisismagazine.com/2014/misbehaving-children-need-punishment

Iz pravkar omenjenih dejstev izhaja jasen sklep, da je zaprepadeno zavračanje papeževe izjave o neproblematičnosti dostojanstvenega (umerjenega) fizičnega discipliniranja otrok s katoliškega stališča povsem zgrešeno. Prav zato nihče izmed katoličanov nima pravice takšne misli, kakršno je zagovarjal papež Frančišek, razglašati za nekatoliško ali celo grešno. Dokler ta tematika za cerkveno učiteljstvo ostaja odprta, o njej ni mogoče podajati dokončnih ali zavezujočih sodb, sprejemljivo pa je podajati različna mnenja, česar se je tokrat poslužil papež Frančišek. 

Po mnenju sodelavcev bloga Ad Dominum – verjamemo, da tudi po mnenju številnih ostalih katoliških vernikov in duhovnikov – se določeni slovenski krogi krščanske usmeritve, ki se ukvarjajo s zaščito naravne družine in sprejemajo vzgojno teorijo t. i. sočutnega starševstva, pretirano ukvarjajo s poudarjanjem nesprejemljivosti fizičnega discipliniranja otrok. Menimo, da ta tematika za dobrobit slovenskih in evropskih (katoliških) družin še zdaleč ni tako zelo »usodna«, kakor bi omenjeni krogi s svojimi čustvenimi taktikami radi pokazali. Še bolj presenetljivo in žalostno pa je, da o tej tematiki skorajda ne dopuščajo svobodne izmenjave mnenj, čeprav svoje poslanstvo povezujejo s katoliško Cerkvijo – ki je, kakor smo spoznali, glede tega neopredeljena – in se pogosto celo sklicujejo na svojo zavezanost »dialoškosti«, »odprtosti« ipd. 

Znotraj sodobnega razpravljanja o vzgoji se je potrebno zavedati, da je prav popolno zavračanje (celo pravno prepovedovanje) fizičnega discipliniranja bistvena argumentacija povsem neučinkovite in že preživete teorije permisivne vzgoje. Četudi se pristaši t. i. sočutnega starševstva deklarativno ograjujejo od permisivnosti, jo ravno z neizprosno kritiko fizičnega discipliniranja hote ali nehote spodbujajo ali vsaj vnašajo zmedo o vlogi avtoritete staršev, s tem pa tudi morebitno uporabo dostojanstvene (umerjene) fizične sile, na katero se nanaša papeževo mnenje, površno in krivično enačijo z odsotnostjo starševske ljubezni. 

Tematika fizičnega discipliniranja otrok je povezana z razumevanjem ljubezni in pravičnosti, o čemer smo na tem blogu že pisali (http://ad-dominum.blogspot.com/2015/01/je-trdota-pravicnosti-res-neljubeca.html), ko smo predstavili razliko med celostno ljubeznijo po božjem zgledu, ki je lahko včasih tudi »trda«, in sodobnim izkrivljenim razumevanjem ljubezni, ki ljubezen izenačuje z nežnostjo. Tematika fizičnega discipliniranja otrok je prav tako povezana z zavedanjem o človeku tudi kot telesnem oziroma čutnem bitju. Številne človekove izkušnje in kreposti namreč ne morejo biti vselej ponotranjene zgolj na razumski ali čustveni ravni, temveč jih je včasih mogoče bolje doumeti s pomočjo dobesednega občutenja na lastni koži oziroma lastnem telesu. V kolikor je od pravičnosti neločljivo ljubezen mogoče izkazovati na zelo različne načine, je povsem mogoče tudi trditi, da so starševski poljubi, objemi in nasmehi porojeni iz povsem enake ljubezni kakor morebitno redko ali občasno posluževanje kakega udarca. Razmislek o pravični ljubezni in človeku kot telesnem bitju vodi tudi do razmisleka o eni izmed razsežnosti vzgoje in discipline, ki je kazen. Kazen kot taka je namreč v vseh kulturah (tudi judovski in krščanski) pomemben del in ena izmed potencialnih posledic pravičnosti, tako družinske kot družbene. Slednja je brez svojega konkretnega uveljavljanja in tako realne možnosti sankcioniranja zlih dejanj le prazna beseda. Kazen kot del pravičnosti, ta pa kot del ljubezni, v krščanstvu ne pomeni maščevanja, ampak predstavlja sredstvo streznitve in izboljšanja posameznika. Kazen kot taka je torej za kristjana vselej v službi človekove dobrobiti in tako ali drugače deluje vzgojno. 

Kristus, učlovečeni božji Sin, je bil popolnoma brez greha, njegova ljubezen pa je večna in neskončna. V luči Kristusove brezgrešnosti in njegove ljubezni je potrebno presojati tudi dva novozavezna (!) dogodka, ki bi ju marsikateri sodobni zahodi katolik želel pomesti pod preprogo. Gre za izgon prodajalcev iz jeruzalemskega templja in Savlovo spreobrnitev. Kristusova jeza, uporaba biča in premetavanje stojnic prodajalcev, ki so s kupčijami oskrunili svetišče nebeškega Očeta, je služilo streznitvi omenjenih grešnikov, vsem navzočim pa pokazalo vso resnost poslanstva božjega Sina. Ta je tako tudi s »trdo« božjo previdnostjo pričeval o Očetu in uresničeval od ljubezni neločljivo pravičnosti. Savlova spreobrnitev, katere povod je bil njegov padec s konja zaradi z neba poslanega bliska in od tod povzročene oslepitve, čemur je sledil neposreden Kristusov nagovor Savlu, prav tako predstavlja delovanje božje previdnosti. V skladu s slednjo je bilo v Savlovem primeru očitno najbolje, da ga Gospod pretrese s telesno bolečino. Povsem jasno je, da Bog kljub svoji »trdoti« niti v prvem niti v drugem primeru ni deloval ponižujoče, temveč vselej z največjo možno ljubeznijo

Navedena primera vsekakor nista argument za nujnost fizičnega discipliniranja pri vzgoji otrok, sta pa dober dokaz za to, da fizično discipliniranje samo po sebi še ni grešno dejanje, temveč je lahko v nekaterih primerih sprejemljivo ali morda edino možno. 

Tematika fizičnega discipliniranja otrok, kakor tudi nasploh ljubezni med starši in otroki, prinaša veliko negotovosti. Naj nas pri vseh dvomih in sodobnih »receptih« za idealno vzgojo spremljajo trezne besede našega Odrešenika: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Po njihovih sadovih jih boste spoznali… Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste torej spoznali.« (Mt 7,15–16; 19–20)

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...