četrtek, 04. september 2014

Cerkev ni narodna - je vesoljna



Svet pravoslavnih Cerkva in skupnosti, izhajajočih iz Lutrove revolucije, je poln ustanov, ki se imajo za narodne ali državne Cerkve. Gre za krščanske skupnosti, ki so tako zelo spojene z zgodovino, kulturo in politiko posamezne dežele, da se v ostalih krščanskih deželah ne morejo počutiti domače. Drama, ki smo ji zadnje čase priča pri odnosu med pravoslavnimi Cerkvami na Ukrajini, to zelo prepričljivo potrjuje.

V nasprotju s tem je katoliška Cerkev ne le edina pravoverna, temveč tudi vesoljna Cerkev. Je Cerkev za vse in razširjena povsod. Gre za svetovno ustanovo, presegajočo kulturne delitve, v kateri bi se morali vsi narodi počutiti domače in biti ponosni, da pripadajo drug drugemu v zvestobi do Kristusa in izročila njegovih apostolov.

V tem duhu je papež Frančišek zapisal v apostolski spodbudi Evangelii gaudium sledeče: »Ne bi bilo v skladu z logiko učlovečenja, če bi mislili na krščanstvo z eno kulturo in enotno podobo. Čeprav je res, da so bile nekatere kulture tesno povezane z evangeljskim oznanilom in z razvojem krščanske misli, se vendarle razodetje ne istoveti z nobeno od njih in je njena vsebina nad kulturami… Sporočilo, ki ga oznanjamo, je vedno odeto v kulturno oblačilo, a v Cerkvi lahko včasih zapademo samovšečnemu povzdigovanju lastne kulture. S tem pokažemo več fanatizma kakor pristne misijonarske gorečnosti.«

Katoliška Cerkev je s svojimi krajevnimi Cerkvami sicer tako ali drugače navzoča v tej ali oni kulturi in od nje prevzema določeno govorico pri posredovanju življenja po Evangeliju, a je od posamezne kulture, naroda ali države vseeno zadosti oddaljena, da se s tovrstnimi zemeljskimi kategorijami ne more zliti. Na tak način omogoča poudarjanje skupnih prvin, ki so bistvene in nujne. Vsako kulturo, narod ali državo s svojimi legitimnimi posebnostmi Cerkev združuje v eno, v enotno izvoljeno Kristusovo ljudstvo, v »Novi Izrael«. Evangelij in zakramenti Cerkve namreč niso za ta svet oziroma njegove kategorije ali za določeno skupnost, temveč so usmerjeni k nebesom in enotni za vse.

Tudi znotraj katoliške Cerkve se v zadnjih desetletjih pojavljajo različni tokovi, ki bi radi upravičili povzdigovanje lastnega naroda ali kulture na račun skupnega bistva, ki ga na zemlji varuje papež, naslednik prvega med apostoli. Med temi tokovi je še posebej močna iniciativa »Wir sind Kirche«, navzoča zlasti v nemško govorečih deželah, katere cilj je prisiliti celotno svetovno katoliško hierarhijo in občestvo, da se podredi načelom sodobne zahodnjaške liberalne demokracije tudi v zadevah nauka vere in liturgije. Z nasprotovanjem realni Kristusovi navzočnosti v evharistiji, z nasprotovanjem zakramentalnemu in za moške rezerviranemu duhovništvu ter s spodbujanjem nečistosti oziroma rušenjem katoliške spolne etike želi raztegniti časovno in krajevno omejene zahteve (pravzaprav kar modne muhe) v samo jedro Cerkve in ga tako napraviti za služabnika zgolj v nekem zgodovinskem trenutku aktualnih strasti zahodnjaške kulture.

Ni presenetljivo, da so tovrstne skupine brez misijonarskega žara, saj se vrtijo okrog dvojega: lastnega ugodja in samozadostnosti. Za njih je namreč pomembno dobro počutje majhnih skupin ljudi, zbranih okrog posamezne »mize ljubezni« (ne oltarja!), in izenačevanje vseh ver kot izgovor za samodejno zavrnitev zunanjih kritik predvsem njihovega lastnega početja, ki se zapira v krog svoje v omejen čas in prostor umeščene drže.

Čeprav Cerkev ni vezana na določeno kulturo, lahko zatrdimo, da je vendarle izoblikovala lastno kulturo, ki je kultura vesoljnosti. Ta stoji in pade na upoštevanju enega Kristusa, ki se je enkrat za vselej žrtvoval za vse ljudi in ustanovil eno Cerkev, da bi v njej vsi skupaj z apostolsko tradicijo združeni varno pluli nebesom naproti, upirajoč svoj pogled h Gospodu, »ad Dominum«.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...