ponedeljek, 06. januar 2014

Nepresežena pozornost



Uvod
Ob večernem prebiranju pesmi bl. Antona Martina Slomška so se mi misli ustavile ob krasni kitici pesmi »Hvali svet Odrešenika«, objavljeni leta 1846. Naš blaženi škof je zapisal tako:

Brumen, on življenje uživa,
Grešnik si pa smrt dobiva;
Kak' razloček, glej, je to!
Kadar mašnik hostj'jo lomi,
Glej, drobtina, to ne dvomi!
Tudi celo je telo.

duhovnik prinaša Najsvetejše
Mnogo je ljudi, ki bl. Slomška ne cenijo. Ne cenijo ga enostavno zato, ker ga ne poznajo! Mislijo, da ta sveti škof našemu času nima kaj povedati. Žalostna zmota, a o tem mogoče kdaj drugič.
Te prelepe misli, znak žive vere v Najsvetejše in plod teološke jasnosti so me spodbudile, da ponudim nadaljevanje člankov »Doslednost in skrb« ter »Drobtinica«, v katerih smo na kratko spoznali kakšno pozornost goji Cerkev do Najsvetejšega. Tukaj pa bomo spoznali kakšno skrb namenja Cerkev Najsvetejšemu med obhajilom izven maše in pri deljenju svete popotnice in obhajila bolnikov. Danes je zaradi neupoštevanja norm in zaradi sledenja »zakonskemu minumumu« (kakor če bi bilo dovolj iti k obhajilu in spovedi enkrat na leto!) na žalost stanje precej slabše, a ne dovolimo si misliti, da je tako tudi prav! Videli bomo prepad med tradicionalno pobožnostjo in današnjo nepozornostjo.


Sveto obhajilo izven maše
Izven maše obhaja duhovnik v superpeliceju in štoli bele barve ali v liturgičnih barvah tistega dne, kar spominja na zvezo med sv. mašo in obhajilom. Obred je enak obhajanju med mašo, le da mašnik po končanem obhajanju moli še antifono in molitev v čast sv. Rešnjemu Telesu, si oplakne prste in da blagoslov.

Antifona, ki spominja na poglavitne sadove sv. obhajila, in molitev se glasita: »O sveta večerja, v kateri se prejema Kristus, obhaja spomin njegovega trpljenja, napolnjuje duša z milostjo in nam deli zastava prihodnje slave.«
Duhovnik (D). »Kruh iz nebes si nam podelil.« Strežnik (S). »Ki ima vso sladkost v sebi.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.« S. »In moj klic naj pride k tebi!«
D. »Gospod z vami.« S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil; daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje krvi tako častiti, da bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj.« S. »Amen.«
Namesto te molitve se moli v velikonočnem času: »Duha svoje ljubezni nam vlij, Gospod, da bomo po tvoji dobroti enega srca vsi, katere si nasitil s hrano velikonočnih skrivnosti. Po Gospodu našem…«

Italija, 1971
Sveta popotnica in obhajilo bolnikov
V smrtni nevarnosti veže vernika zapoved, da prejme sv. obhajilo za popotnico v večnost. Če bi utegnil v kratkem umreti, se mu da sveta popotnica tudi, če ni tešč. Če je prejel sv. obhajilo zjutraj in je čez dan nastopila smrtna nevarnost, se mu sv. popotnica še isti dan priporoča, ni je pa dolžan prejeti.
Ko hoče iti mašnik bolnika obhajat, povabi zvon bližnje vernike v cerkev, da prejmejo blagoslov ter spremljajo Najsvetejše do bolnika. Duhovnik je oblečen v superpelicej in belo štolo; s seboj ima tudi korporal in purifikatorij. Iz ciborija vzame toliko sv. hostij, kolikor bolnikov bo obhajal. Položi jih v posodico (piksido). To posodico da v svileno belo vrečico (burzo), pokrito z belim plaščkom, ter si jo obesi na vrvici okrog vratu. Nato začne moliti. Strežnik nese pred njim prižgano luč in zvončka. Verniki častijo sv. Rešnje Telo s tem, da ga z molitvijo in evharističnimi pesmimi spremljajo ali vsaj ob potih pokleknejo.

Bolnikovo sobo domači pospravijo in pripravijo mizo. Pogrnejo mizo z belim prtom, pred njo postavijo klečalnik ali nizko klopco, kamor duhovnik poklekne. Na mizo postavijo dve goreči sveči, posodico z blagoslovljeno vodo in vejico za kropljenje. Ne smejo pozabiti na kozarec vode, da si duhovnik po obhajilu oplakne prste. Lepa navada je, da postavijo na mizo tudi križ. Pri rokah naj bi bil tudi bel prtič, ki ga ima bolnik pri obhajilu na prsih, da bi prestregel sv. hostijo, če bi po nesreči mašniku padla iz rok.
Ko pride duhovnik v sobo, kjer leži bolnik, pozdravi: »Mir tej hiši.« Strežnik dostavi: »In vsem, ki v njej prebivajo.« Duhovnik razgrne na mizi korporal, položi nanj Najsvetejše in pokropi bolnika, navzoče in sobo.
Med kropljenjem moli duhovnik antifono: »Pokropi me Gospod s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.« Nato moli še prvo vrstico psalma »Usmili se«, »Slava Očetu« in ponovi antifono.
Zatem reče:
D. »Naša pomoč je v imenu Gospodovem.«
S. »Ki je ustvaril nebo in zemljo.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.«
S. »In moj klic naj pride k tebi.«
D. »Gospod z vami.«
S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in pošlji iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem.« S. »Amen.«


ZDA, 1942
Če bolnik še ni bil spovedan, ga duhovnik spove. Verniki ta čas zunaj molijo. Potem duhovnik obhaja bolnika po istem obredu kakor v cerkvi, le da mu položi sv. hostijo na jezik z besedami: »Prejmi, brat (sestra), popotnico Telesa Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varuje hudobnega sovražnika in te pripelje v večno življenje. Amen.«
Voda, v kateri si je duhovnik oplaknil prste, se potem zlije na ogenj.
Bolnikom v bližini nosi duhovnik sv. obhajilo tudi kar v ciboriju. Posebno slovesno je, če ga nese pod nebom ali baldahinom, kar pa pri nas ni v navadi. Iz tehtnih razlogov, npr. če se je bati žalitve sv. zakramenta, se nosi sv. obhajilo bolnikom tudi skrivno. Duhovnik vzame samo belo štolo in burzo pod površnik; šele v sobi, kjer leži bolnik, obleče tudi superpelicej.
V trajni smrtni nevarnosti naj bolnik prejme sv. popotnico večkrat, ker je milosti sv. obhajila posebno potreben.
Sveto obhajilo se nosi tudi bolnikom, ki niso na smrt bolni. Takrat bolniki prejemajo sv. obhajilo na tešče, vendar smejo po spovednikovem preudarku prejeti sv. obhajilo enkrat ali dvakrat v tednu, četudi prej užijejo kaj tekočega, če so bolni že mesec dni in ni upanja, da bi kmalu ozdraveli.
 



Viri:
Vinko Škafar in Jakob Emeršič, Slomškovo berilo. Celje: Mohorjeva družba; 1991: 84.
dr. Franc Jaklič in dr. Ivan Vrečar, Liturgika za srednje in meščanske šole, Ljubljana: Ljudska knjigarna; 1941: 120-122.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...