Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 18. 12. 2018

Vstopni spev
(Flp 4, 4-6) Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: veselite se! Vaša blagost bodi znana vsem ljudem! Gospod je namreč blizu. Nikar ne bodite v skrbeh, ampak v vsem razodevajte svoje želje Bogu v molitvi! (Ps 84, 2) Blagoslovil si, Gospod, svojo deželo, odvrnil sužnost Jakobovo. Slava Očetu…

Uro pred sveto mašo (ob 16.30) bo možnost za sveto spoved.

Do junija bodo svete maše darovne vsak tretji torek v mesecu v stari cerkvi svetega Roka v Dravljah.

Na voljo bodo tudi liturgični koledarji za leto 2019!

"Brezmadežno spočetje sem."

»Pooblaščeni po našem Gospodu Jezusu Kristusu, svetih apostolov Petra in Pavla in po lastni moči določujemo, izjavljamo in proglašamo: Nauk, ki trdi, da je bila prečista Devica Marija v prvem trenutku spočetja s posebno predpravico in milostjo Božjo, z močjo zasluženja Jezusa Kristusa, Zveličarja človeškega rodu, čista obvarovana vsakega madeža podedovanega greha, je razodel Bog. Zato morajo vsi verniki ta nauk trdno in stanovitno verovati.«

Praznik Brezmadežnega spočetja preblažene Device Marije ima svoje korenine v 8. stoletju, ko go za praznovali Vzhodni menihi. Po njih se je prenesel po južni Italiji, najprej v Normandijo in Anglijo, nato na ves Zahod. Širili so ga menihi različnih redov. V začetku so ta praznik praznovali kot spočetje Device Marije, šele kasneje kot Brezmadežno spočetje Device Marije, pod papežem Pavlom V.(1605-1621). Sikst IV. je praznik leta 1477 uradno priznal. Nato je papež Klement XI. leta 1708 praznik razširil na vso Cerkev. Končno je 8. decembra 1854, blaženi Pij IX. slovesno razglasil zgoraj zapisano dogmo.

Le nekaj let kasneje se je Božja Mati prikazala Bernardki v Lurdu in ko jo je ta vprašala kdo je, ji je odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem«. Nebo je potrdilo dogmo. Marija ni rekla »Marija sem, brez madeža spočeta.« Rekla je »Brezmadežno spočetje sem«, da je označila svoje bistvo. To je, kakor da bi bila rekla, ne: »Čista sem«, ampak »Čistost sama sem«, ne »Devica sem«, ampak »Utelešeno in živo Devištvo sem«. To je njeno bistvo samo, ne njena lastnost! Več je kakor brez greha spočeta. Ona je podoba človeštva kakršno je prišlo iz Božjih rok, ko še ni bilo oskrunjeno po izvirnem grehu, ki je, kakor jasno pravi dogma, podedovan.

Papež je v času, ko sta se naturalizem in materializem že zelo razširila in kazala svoj peklenski obraz, imel velik pogum, da je razglasil to versko resnico. Sovražniki Cerkve so bili besni, ker ta verska resnica kaže na vse njihove zmote! Takratno sovraštvo do tega svetega papeža je bilo tako silno, da je skupina protiklerikalcev napadla sprevod ki je prenašal papeževe ostanke(tri leta po smrti) v cerkev sv. Lovrenca(to se je vršilo ponoči, da ga ne bi razumeli kot provokacijo, leta 1811, 11 let po zasedbi Rima) in želela papeževo krsto vreči v reko Tibero(Tevere). Kasneje je ena od prostozidarskih lož dala kovati posebne medalje s simboli papeštva in napisom »Immortale odium«(večno sovraštvo) za vse udeležence napada.

Mi pa, ki ne želimo biti nespametni in želimo poslušati nauk, prosimo, da bi nam Marija pomagala in stala ob strani. Pogosto kličimo k njej. V stoletjih so so nam bili dani rožni venec, čudodelna svetinjica, prvih pet sobot, škapulir in številne druge pobožnosti in zakramentali. Uporabljajmo jih!

 O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!

Pekel - večno sovraštvo

Začetek adventnega časa nas kot vedno kliče k poglobitvi naše vere. Pričakovanje praznovanja prihoda Božjega Sina nas seveda navdaja z veseljem. Čeprav je sodobni svet to veselje banaliziral in popačil preko hedonizma, t. i. »veselega decembra«, je veselje vendarle bistveni izraz pristne krščanske vere, saj ta temelji na evangeliju, ki je, kot pove že ime, »vesela novica«. 

Težava torej ni v veselju samem po sebi; podobno kot pri številnih ostalih modernih zmotah se težava skriva v tem, da strastno zagovarjamo kreposti, ki so iztrgane iz svojega pravega mesta v hierarhičnem redu stvarstva in tako postanejo absolutizirane. Enako velja tudi glede veselja, če nas slednje vodi v brezbrižnost, češ »seveda bomo vsi odrešeni«. Kako pogosto danes tudi v katoliških krogih slišimo krilatice kot npr. »Pekel ne obstaja, če pa obstaja je prazen.« ali »Imamo upravičeno upanje, da bodo vsi ljudje odrešeni.« Ob takih in podobnih izjavah se seveda moramo vprašati, kako lahko sodobnim samooklicanim intelektualno razsvetljenim sogovornikom razložiti, kaj je greh in zakaj neskesan greh vodi v pekel. Še več, sam pojem pekla je praktično izginil iz sodobnega katoliškega diskurza, zdi se kot da bi ga hoteli odriniti kar najbolj daleč stran. 

A stara modrost pravi, da je strah božji začetek modrosti. Strah božji seveda nima nič skupnega z naravnim strahom, ki je preprosta čustvena reakcija pogojena z značilnostmi našega fizičnega organizma, temveč je po eni strani velika božja milost, po drugi pa racionalen človekov odgovor na dejstvo, da se kot ustvarjena bitja vedno znova upiramo našemu Stvarniku in na njegovo vedno znova ponujeno ljubezen vztrajno odgovarjamo z grehom. Bog nas neskončno ljubi in s prelamljanjem njegovih zapovedi, ki so postavljene za lastno dobro, mu lomimo Srce. Sin, ki se drogira, škodi najprej samemu sebi, a njegovi starši zaradi tega ne trpijo nič manj. Pot takega človeka vodi v pekel.

Sodobno gledanje na pekel je žal pogosto zelo neresno oz. temelji predvsem na popačenih starih ljudskih vraževernih predstavah. Številni danes tako menijo, da Cerkev uči, da je pekel vroč prostor, kjer te hudički malo zbadajo. Ta predstava je sorodna predstavi o nebesih kot dolgočasni modri širjavi, kjer blažene dušice počivajo na svojih puhastih oblačkih, okoli njih pa letijo dobro rejenim otrokom podobni angeli. Taka »nebesa« seveda nikogar ne privlačijo. Podobno smešna podoba pekla nikomur ne nažene strahu v kosti. Sploh pa ne takega strahu, ki bi zakrknjenemu grešniku vzbudila pomislek o smiselnosti opustitve greha, v katerega je zabredel.

Kaj je torej pekel in zakaj bi se ga morali bati?

Poglejmo si torej, kakšen bo v resnici pekel. Spomnimo se, da Cerkev uči, da bodo v peklu končali vsi z neskesanim smrtnim grehom. Smrtni greh je npr. tudi spolnost izven zakonske zveze, ki je danes vseprisotna. Večina otrok se danes rodi izven zakona, velik del krstov je opravljen za nezakonske otroke. Pri tem ni bistveno, koliko se dva »imata rada«. In vsaj vsi tisti vzgojeni v krščanskih družinah vedo, da Cerkev v Božjem imenu pravi, da morajo biti poročeni.

Pred časom je neka ženska objavila zanimivo pričevanje. S fantom sta bila povprečna dvajsetletnika. Živela sta ločeno, a imela redne spolne odnose. Imela sta se rada, se razumela in nasploh nista v zvezi imela nobenih težav. Ob poglabljanju v vero in pobožno življenje je predzakonska spolnost začela vse bolj šepati, dokler ni ugotovila, da ji vest ne dovoljuje več spolnosti izven zakona. Prišel je dan, ko je to razložila fantu; nikakor si ni želela končati zveze, le živeti čisto do poroke. Do takrat namreč nista imela večjih težav in mislila je, da sta na pravi poti do poroke.  A fantu se je preprosto »utrgalo«, tako da je začel kričati nanjo tako hudo, da je morala pobegniti od njega. Ta oblika besa, ki je prišel od nikoder in je bil zanjo pred nekaj trenutki nepredstavljiv, je bila predpodoba pekla, »zakuska« pred morebitno večno »poroko« sovraštva. Pokazala ji je skratka predpodobo strašne resničnosti pekla.

Nihče od nas ne bo jemal pekla z levo roko, nihče ne bo šel v kot in tam v nesodelovanju preživel večnost. Obsojeni na večno kazen pekla bodo prepojeni s sovraštvom in jezo. Partner v prešuštvu je bil glavni sodelavec v grehu skozi življenje, ki je vodil v pogubljenje. Tako bo tudi glavni sodelavec v trpljenju in obtoževanju zaradi lastnega pogubljenja. Vsi v peklu besnijo proti Bogu, angelom, svetnikom, svojim bližnjim in vsem ostalim pogubljencem. Vsi ostali pa bodo imeli isti odnos do nas.

Kolikor je zastrašujoča misel, da bodo, če končamo v peklu, drugi besneli na nas, je še veliko bolj zastrašujoča misel, da bomo mi sami večno besneli na druge. Vsak od nas ima ljudi, ki jih ljubi. Če nam torej ne uspe priti v nebesa, bomo vso večnost sovražili vse, tudi te ljudi. V peklu ni prijateljstev, zavez, družine, solidarnosti. Samo popolna osamljenost in popoln neljubeč narcisizem. Vsak bo odrezan od vseh ostalih, svobodno oropan vsake ljubezni. Če bi se torej vsi drugi ljudje zveličali, le mi sami pa pogubili, jih bomo sovražili zaradi njihove blaženosti. Vso večnost jih bomo preklinjali. Ljudje, ki jih sedaj najbolj ljubimo, bodo tisti, ki jih bomo takrat najbolj sovražili. Če se pa zgodi, da skupaj končamo v peklu, bomo drug drugega obtoževali za naše pogubljenje.

Zavedati se namreč moramo, da pekel predstavlja posledico popolne in dokončne zavrnitve Božje ljubezni in milosti. Vsi naši zemeljski grehi so »olajšani« zaradi naših omejenosti oz. vpliva fizičnih okoliščin. Dokler smo živi, naša zavrnitev Boga ni nikoli popolna in dokončna. Po smrti pa možnosti za »popravni izpit« ne bo več, če se bomo odločili za pekel, bomo dokončno odrezani od Božje milosti in ljubezni. 

Zaključek

V peklu bodo koruzniki sovražili svoje partnerje, starši otroke, otoki starše, prijatelji prijatelje, duhovniki svoje vernike, katoliki svoje duhovnike, škofe in papeže, zakonci drug drugega, vsi skupaj pa Boga. Razumljivo je, da se moramo tega stanja bati bolj kot karkoli drugega. A prav zato je tudi strah Božji in vedenje o obstoju pekla še ena oblika Božje milosti. Bog nam je dal  vedeti za obstoj pekla, da bi se tudi s pomočjo strahu obrnili nazaj na pravo pot, se pokesali, izročili njegovi milosti in končno izkazali milost drugim. 

Vsakdo, ki bere te besede, je še živ. Za vsakega še ostaja upanje ne glede na težo greha, ki ga nosi. Vse, kar je potrebno, je, da se skesa in gre k sveti spovedi, uredi svoje grešne razmere in se trudi živeti po Božjih zapovedih.