Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 12. 9. 2017

Presveto ime Marijino. Na njeno priprošnjo so krščanske sile pri Dunaju premagale Turke leta 1683. Zaradi te slavne zmage je papež Inocenc XI. ta praznik, ki so ga prvozno praznovali v Španiji, razširil na vso Cerkev.

Za Bogom je duhovnik vse!

Za Bogom je duhovnik vse! To so besede svetega arškega župnika. Število novomašnikov v Sloveniji je letos žal doseglo dno. Tako nizke številke kot letos ne pomnimo. Tudi bogoslovje je vse bolj prazno. A še bolj alarmanten je odziv nekaterih katoličanov, tudi duhovnikov. Namesto da bi se resno vprašali po vzrokih za tak razvoj in se nato še bolj zagreto pognali v delo za nove duhovne poklice, imamo občutek, da so se nekateri s tem preprosto sprijaznili. Nekateri pišejo o tem, da je tak pač razvoj v vseh razvitih državah, drugi razmišljajo o koncu »modela tridentinskega duhovnika« (karkoli naj bi to že pač bilo), tretji, da je napočila »doba laikov« in še bi lahko naštevali. Skupno vsem tem odzivom je, da predstavljajo najlažjo pot resignacije in škodijo Cerkvi! Ste kdaj koga od njih slišali govori o veličini duhovništva? Nič ni lažjega kot sprijazniti se z dejstvom, da je zmanjšanje števila duhovnih poklicev proces izven našega vpliva, kot da bi šlo za nekakšen naravni pojav. V nasprotnem primeru bi si namreč morali zastaviti vprašanje, ali ni morda njihovo delo oz. vizija katolištva, ki jo zagovarjajo, soodgovorna za tak razvoj. Resno bi morali »iti vase« in premisliti nekatere doslej samoumevne resnice (npr. o stranpoteh liturgične reforme). Kajti proces upada duhovnih poklicev ni nekakšen duhovni ekvivalent sončnega mrka; kot dokazujejo primeri nekaterih škofij v zahodni Evropi in ZDA je ta trend mogoče preobrniti. Predvsem pa nam o tem jasno pričajo različne tradicionalne duhovniške bratovščine, ki v zadnjih desetletjih kontinuirano povečujejo svoje število. Izhajajoč iz teh dejstev smo se odločili pripraviti dva prispevka o tej tematiki. Prvi je razmišljanje ameriškega duhovnika Donalda Kosterja iz škofije Bridgeport, ki je mdr. več kot 6 let vodil župnijo s 36.000 verniki v Ekvadorju. Kosterjev zapis se nanaša na dva najpomembnejša vidika krize duhovnih poklicev, in sicer na strah pred priznanjem napak in nekatere najnujnejše ukrepe. V drugem pa bomo predstavili primere nekaterih škofij oz. duhovniških bratovščin, ki jim je uspelo število novomašnikov in redovnic celo močno povečati.

Donald Koster: Duhovnikov pogled na krizo duhovnih poklicev

V svojem odraslem življenju sem deloval na 3 kontinentih in v 11 škofijah. Zato lahko trdim, da sem videl veliko povezanega z duhovnimi poklici. Strinjam se z zapisom na bloguLiturgy Guy, ki trdi, da lahko s pravim pristopom povečamo število duhovnih poklicev. Žal so naše škofije vseprepogostokrat odgovore na problem iskale na napačnih krajih.

Strah pred priznanjem napake

Večje število duhovnih poklicev nima veliko skupnega s konferencami, publikacijami, oglaševanjem in diapozitivi. Vse omenjene stvari imajo minimalne učinke. 

Zdi se mi, da obstaja veliko a priori predpostavk, ki zavirajo resnično rast poklicev. V Cerkvi obstaja nekakšen skupinski strah pred tem, da bi si priznali, kateri pristopi so bili uspešni pri povečanju števila duhovnih poklicev. Dejstvo je, da iz tradicionalnih škofij in tradicionalnih skupnosti prihaja levji delež poklicev.

Coca Cola je leta 1985 predstavila nov okus pijače z imenom »New Coke«. Obstajala je le 77 dni. Le 13% pivcem kokakole je bil nov okus všeč. Kako je na to reagiralo podjetje? Je podvojilo oglase za »New Coke«? Navsezadnje so porabili milijone dolarjev za promocijo novega izdelka. Ne, Coca Cola je kmalu opustila nov izdelek in uvedla »Coca-Cola Classic«! Naši škofje ravnajo ravno nasprotno. Nadaljujejo metode, ki so dokazane napačne.

 
Kaj točno počnemo narobe? Bojim se, da veliko sodobnih prelatov ne želi slišati pravega odgovora, ker se ne ujema z njihovim narativom o razvoju v zadnjih 50-ih letih; trmasto se oklepajo svoje ideologije.

Kaj storiti?

Prvič, prezbiterij mora ponovno postati moški prostor. II. vatikanski koncil ni nikoli zahteval vojske izrednih delivcev svetega obhajila. Nikoli ni zahteval ministrantk. Nikoli ni predvidel (skoraj izključnega) branja beril pri maši s strani žensk.  

V Združenih državah obstaja le ena škofija, ki upošteva najnovejšim splošnim navodilom za uporabo rimskega misala iz leta 2011 (Institutio Generalis Missalis Romani). IGMR poziva k uvedbi stalnih služb akolita in lektorja (kar je zapisano že v dekretih tridentinskega koncila). Žal smo moške v veliki meri pregnali iz prezbiterija, kar je negativno vplivalo na število duhovnih poklicev. Dejstvo je, da se bodo moški držali v ozadju, če bodo nekatere službi percipirane kot prvenstveno ženske.

Drugič, potrebujemo bolj prepoznavno duhovščino. Najpravilnejša duhovniška obleka je talar. Šele na drugem mestu ji sledi t. i. »clergyman«. Duhovniki naj vedno nosijo vsaj srajco s kolarjem. V preteklih letih so obstajali tudi predpisi o nošenju birete ali duhovniškega klobuka. Ne morem vam povedati, kolikokrat so me na ulici ustavili za vprašanje, blagoslov ali spoved. Če me verniki ne morejo prepoznati, sem neviden kot razpoložljiv duhovnik. Če bi se redno sprehajal v običajnih oblačilih, bi s tako obleko drugim sporočal določeno pomanjkljivost svojega poklica. Policija nosi uniforme z razlogom. Duhovniki smo njihov duhovni ekvivalent, le da nismo nikoli »prosti«.

Tretjič, in to je najpomembnejše, nujno potrebujemo dela pokore in zadoščevanja za nove duhovne poklice. Morda to pomeni resnično vrnitev k postu ob petkih. Morda bi moral vsak katolik pod kaznijo malega greha 10 minut tedensko počastiti Jezusa v Najsvetejšem. Morda bi morali mesečno uvesti dan strogega posta kot na pepelnično sredo ali veliki petek.

Lincoln v Nebraski in Guadalajara v Mehiki sta najuspešnejši škofiji v Ameriki pri spodbujanju duhovnih poklicev. Zakaj jih vse druge škofije ne posnemajo? Boli me, da se je Cerkev očitno kolektivno sprijaznila s tem, da bo število duhovnikov pač radikalno upadlo. 

V vsaki življenjski situaciji človek pač opusti neuspešen pristop. To je logično. Tradicija ni nekaj slabega. Sveta Mati Tereza iz Kalkute je nekoč zavrnila poslati svoje redovnice v Albanijo brez duhovnikov: »Brez duhovnikov nimamo maše.«

Duhovni poklici niso le pobožni del našega »seznama želja«. So osnovna potreba naše Cerkve in nujni za njeno preživetje. Ko bo naraslo število novih duhovnikov, bo to ponoven znak bolj duhovno zdrave Cerkve.

Prirejeno po: One priests view on the vocation crisis 

Mamini sinčki - slabiči in divjaki

Minila so leta in sin je postal iz otroka fant, dekletce se je razvilo v dekle. Sami si že znabiti služijo kruh in kupujejo obleko. Samostojni in polnoletni so. Nadležno jim je postalo materino nadzorstvo in jezi jih njena skrb za njihova pota. Na lastne noge so se postavili, od njenega srca so se odtrgali in napravili samostojen korak v življenje. Otročja se jim zdi pokorščina do stare matere in nemožata vdana ljubezen do nje. Obzorje materino jim je preozko in njeni nauki so jim prekmečki, preveč diše po prižnicah in smejejo se jim, češ, mi imamo že svoje izkušnje.

Pride dan, ko stopi sinu pred oči mlado dekle in prestopi prag njegovega srca. Materina podoba takrat obledi. Kaj mu mar podoba ostarele matere, ko sije vanj zorna slika mlade zaročenke! Staro sliko vrže v kot in mlada, sveža podoba prevzame njeno mesto.

Odrasli so. Pa se zgodi, da matere tega ne vidijo. Večkrat imajo že odrasle sinove za otroke in hočejo voditi jih za roko, kot otroke. Žele, da bi se jih odrasli sinovi in hčere še vedno držali za krilo in živeli samo in edinole zanje. Iz teh mater govori skrito samoljubje. Gorje sinu, če stopi med njega in ženo, katero si je izbral, demon, vrag, ki ga skuša z vso silo prikleniti nase in odtujiti ženi in otrokom.

V tem, prijatelji je nevarnost in tej nevarnosti mora biti mlad mož kos. Treba je prave polnoletnosti, ne le v času, temveč tudi v značaju, da ga ne premotijo samoljubne solze in nagovarjanje, temveč da zna sinovsko vdanost in spoštovanje do matere združevati z možatostjo in dolžnostjo do svoje družine. In to, prijatelji, je umetnost. Slabiči in divjaki je ne poznajo. Le oni, kdor ima sebe v oblasti in zna najti pravo pot, ne bo zgubil ravnotežja med dvojno ljubeznijo, ki ni le zapoved na papirju, ampak resna dolžnost zapisana v srce.

Odlomek je vzet iz vzgojne čitanke Za domačim ognjiščem, ki jo je napisal Filip Terčelj. Izdana je bila leta 1927 pri Mohorjevi družbi v Gorici. Filip Terčelj je bil leta 1946 s sobratom zahrbtno ubit s strani komunistov.