Sveta maša za ženina in nevesto - blagoslovi

Ob deseti obletnici motuproprija Summorum Pontificum lahko z gotovostjo trdimo, da se vse več mladih poroča v skladu s tradicionalnimi bogoslužnimi knjigami oz. po starem. Nekaj takih porok je bilo tudi na Hrvaškem in pri nas. Summorum Pontificum namreč ni osvobodil le tradicionalne svete maše ampak je naredil veliko več. Osvobodil je uporabo vseh bogoslužnih knjig, ki spadajo k tradicionalni liturgiji, od brevirja do obrednika in naprej.

Pri sklenitvi zakonske zveze na tradicionalen način se najprej odvije poročni obred, ki mu nato sledi sveta maša. Sveta maša za ženina in nevesto je maša drugega reda in pri njej se uporabljajo bela liturgična oblačila. Če se pa slučajno sveta maša obhaja na kak poseben praznik, je sveti maši tistega dne dodano nekaj posebnosti, ki so del svete maše za ženina in nevesto.

Ženin in nevesta sta pri poročni sveti maši deležna dveh posebnih blagoslovov. Prvi je dan po molitvi Očenaša in velja predvsem nevesti. Mašnik se obrne k mladoporočencema in nad njima moli:

Molimo. Gospod, bodi milostljiv našim ponižnim prošnjam in dobrotljivo podpiraj svojo ustanovo, ki si jo postavil za razmnoževanje človeškega rodu, naj se to, kar ti zvežeš, ohrani s tvojo pomočjo. Po Gospodu…

Molimo. O Bog, ki si s svojo silno močjo vse iz nič ustvaril, ki si uredil početke vesoljstva ter človeku, ustvarjenemu po božji podobi, na tak način dal ženo kot nerazdružno pomočnico, da si ženinemu telesu dal začetek iz moževega telesa, hoteč s tem pokazati, da se nikoli ne sme ločiti, kar si hotel, a je nastalo iz enega; o Bog, ki si zakonsko vez posvetil s tako vzvišeno skrivnostjo, da si v zakonski skupnosti, dal podobo skrivnosti Kristusa in Cerkve; o Bog, ki ženo zvežeš z možem in od početka urejeno skupnost obdariš s tistim blagoslovom, ki edinega ni vzela ne kazen ne izvirni greh ne obsodba ob vesoljnem potopu: ozri se milostno na to svojo služabnico, ki te prosi mogočnega varstva, ko hoče stopiti v zakonsko skupnost. Naj nosi jarem ljubezni in miru; zvesta in čista naj se poroči v Kristusu in naj vedno posnema svete žene: naj bo ljuba in draga svojemu možu kakor Rahela, modra kakor Rebeka, naj živi dolgo in naj bo zvesta kakor Sara; naj v njej začetnik greha ne izvrši nobenega izmed svojih del; naj se vedno trdno drži vere in zapovedi, z enim možem poročena naj se izogiblje prepovedanega občevanja, svojo slabost naj krepko zavaruje z resnim življenjem, naj bo po vedenju dostojanstvena, po sramežljivosti spoštovanja vredna, po nebeškem nauku dobro vzgojena; bodi blagoslovljena s številnim zarodom, bodi hvalevredna in brez graje; dospe naj v pokoj blaženih in v nebeško kraljestvo, oba pa naj vidita otroke njih otrok do tretjega in četrtega rodu ter dočakata zaželeno častitljivo starost.

Drugi posebni blagoslov mašnik podeli pred zadnjim blagoslovom ob koncu svete maše. Nad mladoporočencema moli:

Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov bodi z vama in on naj dopolni svoj blagoslov nad vama, da bosta videla otroke svojih otrok do tretjega in četrtega rodu, potem pa uživala večno življenje brez konca. I k temu vama pomagaj Gospod Jezus Kristus, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje Bog na vse veke vekov.

Nato mašnik mladoporočenca pokropi z blagoslovljeno vodo ter moli »Naj ti ugaja..« Zatem blagoslovi vse zbrane in na koncu prebere zadnji evangelij.

Ta dva blagoslova res ponazarjata bogastvo svetega izročila ter kažeta tudi na vrsto verskih resnic, ki so danes vse bolj zapostavljene.

Trpeča žena

»Ko sem se poročila, nisem vsaj tri leta hotela imeti otroka. Z možem sva poskrbela, da ni prišlo do spočetja. Tedaj sem zbolela. Več let sem se zdravila, mnogo potrošila, a vse brez uspeha. Ostala sem nerodovitna. Mož se mi je začel vedno bolj odtujevati. Najtežje mi je ob božičnih praznikih. Hiša polna raznih dobrot, a za koga? Niti moža ni od nikoder. Za božični praznik mi je tako težko pri srcu, da ničesar ne pokusim. Razjokam se, napolnim košaro in se napotim po vasi, poiščem otroke in jim vse razdelim. Že štirinajst takih božičev sem dočakala … Koliko jih še bom?«

To je resnična zgodba iz življenja neke trpeče žene. Pričevanje je bilo objavljeno v stanovski knjižici Več otrok, ki je v Trstu izšla konec leta 1964. Pomislimo koliko je danes med nami nesrečnic, ki po letih splavov, kontracepcije in neurejene spolnosti postanejo neplodne. Spomnimo se jih v svojih molitvah ter jih priporočimo svetemu Gerardu!

Luter je v peklu

Blažena s. Serafina Micheli (1849 – 1911) iz okolice Beneventa je bila razglašena za blaženo 28. 5. 2011. Bila je ustanoviteljica Reda Sester Angelov. Leta 1883 je potovala mimo Eislebena, kjer se je rodil Martin Luter. V mestu so praznovali četrto stoletnico rojstva (10. november 1483) velikega heretika, ki je razbil Cerkev in Evropo na dva dela. Ceste so bile polne ljudi, iz balkonov so visele zastave. Poleg ostalih velikašev in mogočnikov tistega časa so v mestu pričakovali tudi obisk cesarja Vilijema I. Nemškega, ki naj bi predsedoval praznovanju. Bodoča blažena se, kljub temu, da je opazila slavje, ni zanimala za razloge.  Najbolj jo je zanimalo najti cerkev v kateri bi molila in obiskala Jezusa v Najsvetejšem oltarnem Zakramentu. Po tem, ko je kar nekaj časa hodila je prispela do ene od mestnih cerkva. Vrata so bila zaprta. Vseeno je pokleknila na stopnice pred vhodom, da bi opravila svojo molitev. Bil je že večer in ni opazila, da to ni bila katoliška ampak protestantska cerkev. Med molitvijo se ji je prikazal njen angel varuh in ji dejal: »Vstani, to je protestantski tempelj«. Dodal je: » Želim ti pokazati kraj, kjer je Martin Luter obsojen in kazen, ki jo prestaja zaradi svojega napuha«.

Po teh besedah je videla ogaben ognjen požiralnik v katerem so bile okrutno mučene neštete duše. Na dnu te luknje je bil človek, ki se je razlikoval od ostalih. To je bil Martin Luter. Obkrožen z demoni, ki so ga silili, da je klečal. Vsi med njimi so se zaman trudili, da bi mu s kladivi v glavo zabili velik žebelj.

Sestra se je zamislila. Če bi ljudstvo, ki veseljači, videlo ta dramatičen prizor gotovo tej osebi ne bi pripravljali komemoracij in praznikov v čast. Po tem dogodku je svojim sestram večkrat priporočala življenje v ponižnosti in skritosti. Prepričana je bila, da je Luter kaznovan v peklu predvsem zaradi prvega poglavitnega greha, napuha. Napuh ga je spravil v smrtni greh, ga vodil v odprt odpor do Cerkve. Njegovo postopanje, njegov odnos do Cerkve in njegovo pridiganje so bili odločilni za zabredenje in posledično pogubljenje mnogih neprevidnih in površnih duš.

Če si želimo uiti peklu živimo v ponižnosti. Sprejmimo, da s strani naših bližnjih nismo upoštevani in cenjeni. Ne pritožujmo se, ko smo spregledani ali ko smo postavljeni pod tiste, ki jih imamo za manj sposobne od nas. Ne kritizirajmo, pod nobenim pogojem, delovanje naših bližnjih. Če bomo sodili druge, nismo niti kristjani. Naj se pa to ne zameša s presojanjem dobrega in zlega ter obsojanjem grehov.

Zaupajmo vedno v Božjo milost in ne v nas same. Ne ubadajmo se preveč z našo krhkostjo, ampak z našo ošabnostjo in nadutostjo. Recimo s psalmistom »Gospod, moje srce ni prevzetno, moje oči se ne povzdigujejo. Ne poganjam se za velikimi dejanji, za čudovitejšimi od mene«. (Ps 130,1)

Darujmo Bogu svojo ničevost: naše nesposobnosti, težave, malodušnost, razočaranja, nesporazume, skušnjave, padce in grenkosti vsakega dne. Priznajmo, da smo grešniki, potrebni njegovega usmiljenja. Jezus ravno zato, ker smo grešniki, zahteva le, da odpremo svoja srca in da se pustimo ljubiti od Njega. To je izkušnja svetega Pavla: »Z veseljem se bom torej rajši hvalil s svojimi slabostmi, da bi prišla name moč Kristusova«. (2 Kor 12,9). 

Ne ovirajmo ljubezni Boga do nas z grehi in brezbrižnostjo. Dajmo mu vedno več prostora v naših življenjih, da bomo živeli v edinosti z Njim v času in večnosti.

don Marcello Stanzione
VIR