Tradicionalna liturgija: Trst - postni in velikonočni čas 2017

V Trstu, v cerkvi Blažene Rožnovenske Marije, Piazza Vecchia, bodo tradicionalne latinske svete maše in druge pobožnosti v zadnjem delu postnega in v pričetku velikonočnega časa potekale po naslednjem urniku:

 

Sobota, 18. marec
19.00 – brana sveta maša s petjem

Nedelja, 19. marec – tretja postna nedelja
18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo svetega križa

Ponedeljek, 20. marec – sv. Jožef
09.00 – peta sveta maša
18.30 – pete večernice

Sobota, 25. marec
18.30 – pete večernice
19.00 – brana sveta maša ob spremljavi orgel; po sveti maši odveza ob parah

Nedelja, 26. marec – četrta postna nedelja
09.45 – slovesne jutranjice

18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo sv. križa in njeno poljubljanje, odveza ob parah

Sobota, 1. april – I. sobota – slovesni pričetek štirideseturne pobožnosti

17.30 – peta sveta maša: zbor bo pel sveto mašo A. Lottija (+1740) v polifoniji in gregorijanskem koralu. Po sveti maši evharistična procesija po ulicah okrog cerkve. Po vrnitvi v cerkev adoracija do 22.30, ko bo blagoslov z Najsvetejšim.

Nedelja, 2. april – Tiha nedelja

17.30 – brana sveta maša s petjem
20.00 – Pasijon po Janezu – J. S. Bach (+1750). Ob koncu slovesni blagoslov z Najsvetejšim

Petek, 7. april – I. petek
18.30 – križev pot
19.00 – brana sveta maša z izpostavljenim Najsvetejšim – coram Sanctissimo Exposito

Sobota, 8. april - praznovanje Cvetne nedelje
17.30 – slovesni blagoslov oljčnih vejic, procesija in slovesna peta sveta maša. Zbor bo pel Missa Brevis G.P. Palestrina in proprij v gregorijanskem koralu.

Nedelja, 9. april - Cvetna nedelja:
10.00 – brana sveta maša
18.30 – slovesni križev pot, blagoslov z relikvijo svetega križa in njeno poljubljanje

Ponedeljek, 10. april - Veliki ponedeljek:
18.00 – brana sveta maša

Torek, 11. april - Veliki torek:
18.00 – brana sveta maša

Sreda, 12. april - Velika sreda:
18.00 – brana sveta maša

21.00 – slovesne Tenebrae

Četrtek, 13. april - Veliki četrtek:
18.30 – sveta maša in Coena Domini

21.00 – slovesne Tenebrae

Petek, 14. april - Veliki petek:
15.00 – slovesna liturgija Kristusovega pasijona

18.00 – križev pot, slovesna procesija  s kipom umrlega Kristusa in relikvijo svetega križa. Na koncu Miserere in poljub relikvije-

21.00 – slovesne Tenebrae

Sobota, 15. april - Velika sobota:
21.00 – slovesna vigilija in slovesna peta sveta maša

Nedelja, 16. april - Velika noč:
10.00 – brana sveta maša

11.00 – slovesna sveta maša

18.30 – slovesne večernice, blagoslov z relikvijo svetega križa

Ponedeljek, 17. april - Velikonočni ponedeljek:
10.00 – brana sveta maša

11.00 – slovesna sveta maša

18.30 – slovesne večernice

Sobota, 22. april - Bela sobota:
19.00 – peta sveta maša

Nedelja, 23. april – Bela nedelja
18.30 – slovesne večernice

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 21. 3. 2017

 

 

V torek po tretji postni nedelji bo v cerkvi sv. Roka ponovno darovana tradicionalna latinska sveta maša. Sveta maša bo brana in z ljudskim petjem.

Pol ure pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved.

Obhajilo na roko - plod neposlušnosti

UVOD

Že večkrat smo pisali o neprimernosti prakse prejemanja obhajila na roko. Ne glede na zelo močne argumente proti tej praksi se verjetno marsikdo zadovolji s pojasnilom, da je Cerkev to pač uzakonila in da torej ne more predstavljati velike težave. A stvar še zdaleč ni tako preprosta, kot bomo pokazali v pričujočem članku o pogumnem argentinskem škofu, ki se je tej novotariji odločno postavil po robu. Juan Rodolfo Laise OFMCap je edini argentinski škof, ki je javno zavrnil tak način prejemanja obhajila. Leta 1997 je napisal knjigo z naslovom Obhajilo na roko, dokumenti in zgodovina, v kateri je natanko opisal, razložil ter predstavil, kako je bila ta praksa dopuščena. Tematiko obravnava iz zgodovinskega, liturgičnega in pastoralnega zornega kota. Knjiga je bila iz španščine prevedena še v več jezikov ter jo je mogoče kupiti v vseh večjih spletnih prodajalnah. Msgr. Laise kot upokojeni škof sedaj živi v v Italiji v samostanu San Giovanni Rotondo, kjer redno spoveduje romarje.

KRATEK PREGLED PRIMERA

Msgr. Juan Rodolfo Laise je vodil argentinsko škofijo San Luis od 1971 do 2001. Do leta 1996 je bila argentinska škofovska konferenca ena od redkih, ki se je uspešno upirala dopustitvi prejemanja obhajila na roko. Po vztrajni kampanji tamkajšnjih progresistov je bilo na 71. zasedanju argentinske škofovske konference doseženo dovolj veliko število glasov za spremembo dotedanjega stanja. Škofje ordinariji so od tajnika škofovske konference dobili zgolj pismo o pričetku delovanja nove prakse. Presenečen nad tem, da ni dobil tudi dekreta s strani Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, se je škof obrnil na Kongregacijo in šele po več prošnjah dobil dekret, ki pa je pokazal, da je zgodba nekoliko drugačna. Dopuščanje obhajila na roko je temeljilo izključno na navodilu Memoriale Domini Pavla VI.

Pri preučitvi tega navodila je škofu postalo jasno, da je bil grobo prevaran. Navodilo Memoriale Domini namreč določa, da mora obhajilo na roko generalno ostati prepovedano, a hkrati škofu dopušča, da lahko tam (in samo tam!), kjer je ta praksa že bila nezakonito začeta in uveljavljena, v svoji škofiji dovoli nadaljevanje te novosti, ki nikakor ni priporočena.

Tako se je msgr. Laise po svoji vesti odločil, da v skladu z veljavnimi zakoni ne more dovoliti razširitve te prakse v škofiji, ki mu je zaupana v varstvo in vodstvo. Podobno ga je prosilo tudi več duhovnikov. Nekaj dni pred uradnim pričetkom deljenja obhajila na roko v Argentini je tako sklical zbor vseh svojih duhovnikov, kjer so se o tem pogovorili. Duhovniki so potrdili, da se v njihovi škofiji nikjer ne dogaja zloraba te vrste. Zato so se soglasno odločili, da v skladu z veljavnimi cerkvenimi predpisi ter glede na to, da v škofiji ni tovrstnih zlorab, indult glede dovoljevanja prejemanja obhajila na roko tu ne bo veljal. Škof je to razglasil s svojim dekretom.

Ob tem se je škofu pojavilo novo vprašanje. Kako je mogoče, da so se, čeprav Memoriale Domini te prakse nikakor ne priporoča, skoraj vsi ostali škofje ter škofovske konference odločili za implementacijo obhajila na roko? Pri tem so ustvarjali vtis, kakor da bi to bila enostavno ena od ponujenih možnosti, celo priporočena. Odgovori na ta vprašanja so bili ključni za razumevanje te velike prevare ter za samoobrambo škofa, ki se je znašel pod udarci kritik s strani svojih škofovskih sobratov in medijev. Zato se je odločil za pripravo prej omenjene knjige.

V članku je nemogoče natanko opisati celotno zgodovinsko ozadje, zato vse bralce, ki bi se radi o tem podrobno seznanili, vabimo, da v roke vzamejo omenjeno knjigo. Msgr. Annibale Bugnini, eden glavnih akterjev pokoncilske liturgične reforme, je v svoji knjigi spominov zapisal, da se je praksa obhajila na roko nezakonito razširila v nekaterih državah (Nemčija, Belgija, Nizozemska, Francija). Od vsega začetka se je Sveti sedež upiral takemu početju in že leta 1965 pisal, da se mora ohraniti tradicionalna praksa. Taka brezzoba opozorila pa seveda niso imela nobenega učinka. O tem problemu je bil pripravljen tudi vprašalnik; vprašani škofje so obhajilo na roko zavrnili z absolutno večino.

Nekateri škofje so lastno odgovornost glede tega vprašanja zmanjševali tako, da so se sklicevali na določila škofovske konference ter si tako »umili roke«. Škof Juan Laise pa je nasprotno dokazal, da temu ni tako. Škofovska konferenca nobenega škofa ne more prisiliti v sprejem tega indulta, saj ga mora sprejeti vsak škof za svojo škofijo. Če pa tega ne naredi, ostaja veljaven splošni cerkveni zakon, ki to prakso prepoveduje. Razumeti je potrebno, da v škofijah, kjer škof ne potrdi omenjenega indulta (glede prejemanja obhajila na roko), ni škof tisti, ki to prepoveduje, temveč papež kot suvereni zakonodajalec. Msgr. Laise je o tem naslovil tudi vprašanje na Kongregacijo za bogoslužje in disciplino zakramentov. Vprašal je, ali zaradi svojega nesprejetja obhajila na roko načenja občestvo z drugimi škofijami. Odgovorili so mu, da je njegovo početje povsem skladno z navodilom De modo Sanctam Communionem ministrandi in da je tako ravnanje glede na okoliščine tudi njegova dolžnost. Kongregacija je dodala, da nikakor ni sprejemljivo trditi, da je s tem užalil argentinsko škofovsko konferenco, ki nima nobenih pristojnosti, da bi nalagala določeno prakso v tem oziru.

ZAKLJUČEK

Zgodovinsko je povsem jasno, da Cerkev razširitve nove prakse prejemanja obhajila ni želela, niti ta ni del pokoncilske liturgične reforme. Bila je dovoljena zgolj in samo zaradi vztrajne neposlušnosti in nepokorščine določenih škofovskih konferenc ter nato dopuščena iz dobronamernih, a žal zgrešenih pastoralnih vzrokov po njeni nezakoniti uveljavitvi. Cilj Pavla VI. je bila zajezitev novega načina prejemanja obhajila in ohranitev tradicionalne prakse. Do razširitve pa je prišlo zato, ker škofovske konference niso sledile uradnim navodilom, temveč so k temu težile v imenu »napredka« in napačno razumljene liturgične reforme. Po drugi strani pa krivda leži tudi na vatikanski Kongregaciji, ki je večkrat zgolj prelagala odgovornost na škofovske konference in avtomatsko dovoljevale »izjeme«.

Zastonj je danes poimensko iskati krivce, večina od njih je že podala svoj odgovor Bogu. Ne glede na to pa zgodovinska predstavitev uveljavitve obhajila na roko jasno kaže, da to nikakor ni bil zaželeni del liturgične reforme ali celo nekaj, kar bi zahteval II. vatikanski koncil. Zato tudi prejem obhajila na roke ne more biti enako primeren kot tradicionalna praksa, kot je to v svoji knjigi, ki smo je predlani prevedli v slovenščino, razložil škof Athanasius Schneider. Znani ameriški jezuit John Hardon je nekoč dejal, da bo gotovo Bog blagoslovil vse naše delovanje proti obhajilu na roko. Amen.