Kardinal Müller o nerazvezljivosti zakona in nemogočem obhajilu za civilno ponovno poročene ločence – 1. del

V naslednjih vrsticah prinašamo odlomke iz knjige Upanje družine, ki je letos izšla pri Slomškovi založbi v Mariboru (podružnica Založbe Ognjišče). Njen avtor je kardinal Gerhard Ludwig Müller, sedanji prefekt Kongregacije za nauk vere.

Težava ponovno poročenih ločencev je v zadnjem času dosegla pozornost javnega mnenja. Prišlo je do izražanja dvoma o merilu, določenem v Familiaris consortio, ki se v točki 84 glasi sledeče: »Cerkev vsekakor potrjuje svojo prakso, utemeljeno na Svetem pismu, da k evharističnem obhajilu ne pripušča ponovno poročenih ločencev. Oni sami si pripustitev onemogočajo v trenutku, ko njihov stan in način življenja objektivno nasprotuje tisti vezi ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, na katero kaže in jo uresničuje evharistija. Obstaja še drug poseben pastoralni razlog: če bi se te osebe pripuščalo k evharistiji, bi bili verniki potisnjeni v zmoto in zmedo glede nauka Cerkve o nerazvezljivosti zakona.« Izhajajoč iz določene interpretacije Svetega pisma, izročila cerkvenih očetov in besedil cerkvenega učiteljstva, predstavljajo nekateri sedanji predlogi za rešitev težave ponovno poročenih ločencev pravo inovacijo v odnosu do Familiaris consortio. Ali lahko pričakujemo spremembo nauka? Predvsem pa, ali v luči čim bolj jasnega in konstruktivnega razkritja te težave obstaja konkretna pot za ločence, ki živijo v novi civilni zvezi?

Niti vesoljni cerkveni zbor ne more spremeniti nauka Cerkve, saj je njen ustanovitelj Jezus Kristus zvesto ohranjanje svojih naukov zaupal apostolom in njihovim naslednikom. V Evangeliju po Mateju je napisano: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19–20) Gre za opredelitev iz »zaklada vere« (depositum fidei), ki jo je Cerkev prejela in je ne more spremeniti. Nauk Cerkve ne bo nikoli vsota nekaterih izpiljenih teorij določene skupine teologov, četudi še tako genialnih, temveč bo izpoved naše vere v Razodeto samo, nič več in nič manj. Ta predstavlja besedo Boga, zaupano središču – notranjosti in ustnicam – oznanila svoje Cerkve.

O zakonu imamo razvit in strukturiran nauk, temelječ na Jezusovi besedi, ki jo je potrebno predstavljati v vsej njeni celovitosti. Ta nauk se nahaja v Evangelijih in drugod znotraj Nove zaveze, zlasti v besedah svetega Pavla v Prvem pismu Korinčanom in Pismu Rimljanom. Na voljo imamo tudi izročilo s številnimi spisi in razmišljanji cerkvenih očetov, denimo svetega Avguština. Vsemu temu je potrebno dodati še razvoj v času sholastike in nauk koncilov v Florenci in Tridentu. Zadnjo stopnjo nadaljnje razlage dogme pa je mogoče najti v Lumen gentium in predvsem Gaudium et spes (št. 47–51), ki pomenita popoln povzetek celotnega nauka Cerkve glede zakona, kamor spada tudi vprašanje razveze, kakor ga je opravil drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor.

V tem oziru Cerkev ne more dovoliti razveze zakona, ki je zakramentalno veljaven in konzumiran. Gre preprosto za dogmo Cerkve. Vztrajam: absolutna nerazvezljivost veljavno sklenjenega zakona ni zgolj posamezen nauk, ampak božja in od Cerkve opredeljena dogma. V primeru dejanskega razbitja veljavnega zakona vnovična civilna »poroka« ni dovoljena. Če bi to razumeli drugače, bi se znašli v protislovju. V kolikor je prejšnja zveza, »prvi« zakon, to je edini veljavni zakon, resnično zakon, naslednja zveza ni »zakon«. Govorjenje o prvem in drugem »zakonu« ni nič drugega kot le besedna igra. Drugi zakon je mogoč samo takrat, ko je veljavni zakonec mrtev ali ko je bil zakon razglašen za ničnega, saj se je v tem primeru prejšnja vez pretrgala. Vse, kar temu nasprotuje, je opredeljeno kot »ovira za zakon«.

V temelju vašega vprašanja in onkraj domnevnega teološkega spora moramo dobro vedeti, da se nahajamo pred težavo, ki Cerkev obvezuje, da vselej ostaja zvesta Jezusovemu nauku, čigar besede so v okviru te teme absolutno jasne.

Prav v tem kontekstu se govori o možnosti dovoljenja zakoncem, da si »ponovno postavijo svoje življenje«. Kaj se skriva za tem vprašanjem? Ali je to dobra umestitev težave? Predvsem pa: če je razodevanje Boga vseskozi, tako v Stari kot Novi zavezi, povezano s poročno skrivnostjo in z določenim pojmovanjem razsežnosti zakona, kakšne posledice bi nastale za vero? Iz istih krogov je prav tako izšla trditev, da lahko ljubezen med krščanskima zakoncema tudi »umre«. Sprašujem se: ali je takšna trditev za kristjana sploh sprejemljiva? 

Tovrstne teorije so v temelju zgrešene, saj prinašajo gesla, ki lahko močno vplivajo na življenje zakoncev, na življenje njihove ljubezni. Ni mogoče razglasiti prenehanja zakona pod pretvezo, da je ljubezen med zakoncema »umrla«. V nasprotju s tem, kar dandanes številni goreče zagovarjajo, je ljubezen več od nekega čustva. Ljubezen je volja posamezne osebe, da svoje življenje deli z drugo osebo in predvsem to, da svoje življenje tej osebi podari. Nerazvezljivost ljubezni ne sloni na človeških čustvih, ki so lahko stalna ali pa začasna. Nerazvezljivost kot lastnost zakona zahteva Bog sam. Gospod je tisti, ki je vstopil v zakon med moškim in žensko, zaradi česar ima ta vez svoj obstoj in izvor v Bogu. V tem je razlika.

Predlog, ki ste ga omenili, je sam po sebi eden izmed izrazov hude sekularizacije zakona. V temelju pa gre za poziv, ki spreminja poglavitna načela (petitio principii). V resnici je samo smrt enega izmed zakoncev tista, ki razveže vez zakramentalnega zakona. Pri tem ne mislim na smrt v metaforičnem smislu. Razlog je v tem, da zakon ni zgolj človeška razsežnost, temveč preoblikovana človeška razsežnost. Zakon, kakršnega hoče Kristus, je zakrament, je vidno razkrivanje preoblikujoče milosti, ki je ustvarila novo, pred tem še neobstoječo resničnost.

V svoji globinski nadnaravni resničnosti zakon vsebuje trojno dobro: dobro medsebojne in izključne zvestobe (bonum fidei), dobro sprejemanja otrok in njihove vzgoje v spoznanju Boga (bonum prolis) in dobro nerazvezljivosti in neuničljivosti vezi, ki ima za stalni temelj nerazvezljivo vez med Kristusom in Cerkvijo, ki jo zakramentalno predstavlja par (bonum sacramenti). Čeprav obstaja možnost izključitve telesnega življenjskega in ljubezenskega občestva, to je t. i. »ločitev od postelje in mize«, kristjanu ni dovoljeno skleniti nov zakon, dokler drugi zakonec še živi, saj je veljavno sklenjena vez tudi stalna. Nerazvezljiva zakonska vez na nek način ustreza predmetu in značaju (res et sacramentum) krsta, birme in duhovniškega posvečenja.

V tem oziru se veliko govori tudi o pomembnosti »usmiljenja«. Vsekakor gre za temo, ki je odločilna v odnosu do razodetja. Starozavezni Bog se nam razodeva kot »bogat v usmiljenju in blag«. Tudi Jezus nam kaže usmiljeno božje obličje. Po drugi strani pa izgleda, da se v trenutku uporabe takšnega besednjaka na področju zakona pozablja na zasidranost usmiljenja v »zvestobi zaveze«; na usmiljenje se tako sklicuje zaradi doseganja prav nasprotnega, torej opravičila za prekinitev zvestobe pri naporu za obstoj zakona. Kaj nam lahko poveste glede tega? Ali je usmiljenje mogoče razlagati kot »delanje izjem« v odnosu do moralnih zapovedi? Ali je morda preroški glas Cerkve o družini v sedanji družbi, v kateri je ljubezen vse bolj posvetna, dolžen postati izraz usmiljenja?

Sveti Tomaž Akvinski je trdil, da je usmiljenje izpolnitev pravičnosti, saj Bog z njo opravičuje in obnavlja ustvarjenega človeka (prim. S. Th. I, zv. 21, č. 3). Iz tega razloga ne bo nikoli obstajalo opravičilo za ukinitev ali razveljavitev zapovedi in zakramentov. Če bi se kaj takega zgodilo, bi se znašli pred hudim izkrivljenjem pristnega usmiljenja in tako tudi pred skušnjavo, da bi opravičili našo brezbrižnost do Boga in ljudi.

Če odpremo Evangelij, lahko opazimo, da je celo Jezus, ko se je s farizeji pogovarjal o ločitvi, opomnil na nasprotje med »ločitvijo« in »usmiljenjem« (prim. Mt 19, 3–12). Prav na tej točki farizejem očita pomanjkanje usmiljenja, saj so na podlagi lastne samovoljne razlage Postave izpeljali zaključek, da naj bi Mojzes podelil dovoljenje za odslovitev žene. Jezus pa jih je želel spomniti na to, da božje usmiljenje ni pogojeno z našo šibkostjo. Bog nam podeljuje svojo milost zato, da bi bili lahko zvesti.

To je prava razsežnost božjega usmiljenja. Bog lahko odpusti še tako hud greh, kot je prešuštvo; vseeno pa ne dovoljuje drugega zakona, ki bi postavil pod vprašaj že obstoječ zakramentalni zakon, to je zakon, ki izraža zvestobo Boga. Izrekati tovrstne pozive s sklicevanjem na domnevno absolutno božje »usmiljenje« je zgolj besedna igra, ki ne pomaga razjasniti konteksta težave. Zdi se mi, da gre pri tem v resnici za način, kako se izogniti razumevanju globine pristnega božjega usmiljenja. 

Presenečen sem nad trudom, ki ga nekateri teologi posvečajo razumskemu opravičevanju usmiljenja kot pretveze za podporo pripuščanja civilno ponovno poročenih ločencev k zakramentom. Izhodišče takšnega razmišljanja se nahaja v usmiljenju kot posebnem znamenju, ki opredeljuje sleherno pristno hojo za Kristusom. Jezus sam naj bi namreč trpel skupaj s trpečimi in jim tako podaril svojo usmiljeno ljubezen. Vse to je delno sicer res. Kljub temu je »načelo usmiljenja« zelo šibko, ko se spremeni v edino veljavno teološko-zakramentalno utemeljitev. Celotna zakramentalna zgradba je nedvomno delo božjega usmiljenja, vendar je ni mogoče razveljaviti na podlagi istega načela, ki nad njo vlada. Še več: zgrešeno sklicevanje na usmiljenje prinaša hudo tveganje v smeri banalizacije podobe Boga, pri čemer Bog ni več svoboden, ampak prisiljen odpuščati. Bog se nikoli ne utrudi ponujati svojega usmiljenja – težava je v tem, da se mi utrudimo prositi zanj in ponižno priznati svoj greh, kakor je v prvem letu in pol svojega papeževanja vztrajno poudarjal papež Frančišek. 

Sveto pismo razodeva, da k skrivnosti Boga poleg usmiljenja spadata tudi svetost in pravičnost. Če bi te božje lastnosti med seboj ločili in banalizirali resničnost greha, bi sklicevanje na božje usmiljenje do ljudi izgubilo vsak smisel. Prav zato razumemo, zakaj je Jezus, potem ko je s prešuštnico ravnal zelo usmiljeno, svojo ljubezen izrazil z naslednjimi besedami: »Pojdi in odslej ne greši več.« (Jn 8,11) Božje usmiljenje tako ni dovoljenje za neizpolnjevanje božjih zapovedi in nauka Cerkve. Velja prav nasprotno: Bog nam po svojem neskončnem usmiljenju podarja moč milosti zato, da bi v polnosti zmogli izpolnjevati njegove zapovedi in bi tako po padcu v nas obnovil svojo popolno podobo nebeškega Očeta.

Pobožnost srca Jezusovega

Moj dragi prijatelj! Tvoje pismo me je očaralo kljub veliki stiski, ki je govorila iz njega. Tako otroško preprosto in prostodušno, hkrati pa ganljivo boječe si mi podal svoje misli o kipu Srca Jezusovega, ki ga ima Tvoj župnik – ne brez bojazni, kako neki bom jaz vse to sprejel, pa vendar s tako pogumnim zaupanjem! Tako sem zopet čisto določno videl Tvojo dušo, kakor sem jo nekoč poznal in ljubil. Leta in daljne dežele, ki so medtem legle med naju, niso med najinimi srci mogle napraviti nikakršnega presledka in nikakršne razdalje in tako sva zopet ovrgla stari predsodek, da je bližina človeških src isto kot prostorska bližina njunih teles, kot da je funkcija prostora (ali imaš še rad matematične predstave kot nekoč, ali še veš? ). Nasprotno, prav ob prostorski bližini se toliko ljudi in src razbije drug ob drugem. Bližina, posest in združenost je le funkcija ljubezni; imeti srce nekoga, se pravi: ljubiti ga in se mu ljubiti dati – in drugega nič. Vse drugo, prostorsko, telesno, vse prispodobe, vsi glasovi in vsa znamenja so le simboli, koristni, toda tudi pogrešljivi! Iz tega torej že lahko vidiš, da Tvoje »krivoverstvo« o pobožnosti Srca Jezusovega popolnoma razumem in če se le čemu čudim, potem se gotovosti in natančnosti Tvojih misli.

Imaš popolnoma prav: jedro in vsebina češčenja Srca Jezusovega, edino, kar je v njej živo in kar nas razvname, je duh Jezusa Kristusa, torej duševna bližina, v kateri je pri Očetu in v kateri biva z nami. Ta prečudoviti svet ljubezni, pokorščine, vdanosti, zvestobe, pripravljenosti in dejanja, ki ga je nosil v svoji bogočloveški duši in ki pripada Očetu in po Očetovi volji tudi nam, to je Jezusovo srce. Lahko bi ga imenovali duh njegovega Srca, če hočemo izključiti vsak dvom o tem, kar mislimo. Ta duh, to  »srce« resnično ni nič sladkobnega, jokavega, slabotnega, vzdihujočega, temveč nekaj mogočnega in junaškega, polno ponosa, ker je premagalo svet in smrt, polno resnobe in možatosti, in hkrati tako prostrano, tako odprto, tako razumevajoče, vdano in nežno, kakor je le kdaj moglo biti kakšno vseskozi dobrotno, žrtvujoče se bitje.

Naše knjige za premišljevanje in tudi naši pridigarji dostikrat narede napako – da skušajo kar takoj orisati Jezusovo razmerje do nas. To, kar je bistvenega, edinstvenega, kar je na njem resnično čudovitega, njegovo razmerje do Očeta pa spregledajo in preidejo. Tako tudi vsa veličina in širina, sila, bogastvo in vnemajoč ogenj Jezusovega notranjega sveta ne pride do veljave in nam do zavesti. Najprej ga moramo spoznati kot hlapca Jehove, kot edinega resničnega molivca in ljubitelja božjega, kot Sina Očetovega, preden ga moremo doumeti kot Zveličarja in našega prijatelja.

Kdor torej Jezusa v njegovem najbolj notranjem bistvu in hotenju razume in ljubi, kdor ga zaradi tega duha časti, se mu zahvaljuje in mu brezmejno zaupa, kdor se oklene njegove roke in ga vdano prosi: vzemi tudi mene s seboj k svojemu Očetu!, kdor se privije k njegovim prsim kot nekoč učenec Janez, da ga tako vzame s seboj v ta prostrani prostor duše, ki obsega Boga in človeštvo, in da tudi sam postane tak Boga prepoln prostor ter pomaga uresničiti Jezusove namere in spravno poravnati vse lastne in tuje krivde, ta je častilec Srca Jezusovega – četudi nikdar nima v svoji sobi ali v svoji molitveni knjigi podobe Srca Jezusovega – četudi nikdar ne ogovori svojega Zveličarja z imenom »Srce«.

S tem pa že prihajam k zunanji simbolizaciji Jezusovega duha. Tu pa bi le rad nekoliko močneje kot Ti poudaril, da ima tudi čutno dojemljivo upodabljanje svojo vrednost. Saj moramo vendar imeti kako besedo, s katero lahko natančno povemo ali pa vsaj mislimo to, kar je v Jezusu najbolj bistvenega in notranjega, najmočnejšega in najbolj živega, najtoplejšega in najbolj očarljivega. Za to res nimamo druge besede na razpolago kot besedo srce, najsibo ta še tako obrabljena in zlorabljena. Kakor hitro pa s to besedo imenujemo bitje, ki nam je nadvse drago, čisto domače in čisto blizu, tedaj izgubi ta beseda svojo obrabljenost in postane kakor nova. Potem ne govorimo le brez bojazni, v mislih in besedah, o tem in tem prijateljevem, ženskem ali materinem srcu. Takega človeka tudi kar naravnost tako ogovorimo in mu rečemo: ti ljubo srce, ti dobro, čisto, ti zlato srce.

Kdor pa je doumel notranji svet Jezusa Kristusa, najlepši, najbogatejši, najčistejši in najmočnejši svet, ki je kdaj obstajal, in začutil, da je ta svet tudi njegov, kako ne bi ves očaran vzkliknil: O, ti, najsvetejše, najdražje srce, srce moje molitve in mojega zaupanja, ti moje upanje in moja domovina.

Seveda je za to treba nekakšne ekstaze spoznanja, občudovanja in ljubezni, prevzetosti, če naj je ta besedni simbol srca ves poln in resničen. Kar se nas torej v knjigah in pobožnostih Srca Jezusovega pogosto tako bolestno dotakne, ni simbolizacija sama, temveč ločitev simbola od spoznanja in ganjenosti, ki je simbol ustvarila in se ga docela naravno in iz najbolj notranje težnje polastila. Simbol srca in nagovora je kakor oblika švigajočega plamena: kakor hitro se plamen sesede, bi se morala zrušiti tudi oblika, toda v naših molitvenikih in pobožnostih obstane tako rekoč v praznem in to je mučno.

Ali se plamen, ki ustvarja in nosi simbol, mora in sme sesesti? Da! Svojih spoznanj ne moremo trajno obdržati v enaki živosti in zavestnosti, svoje ganjenosti ne moremo ohraniti v vedno enaki ekstazi. Naj se torej tudi oblika zunanjega simbola vedno znova razteče, da se vedno zopet znova ustvari? To ne! Kajti vsak ne more za svoje notranje privide, pa najsi bi bili še tako silni, najti primernih in sproščujočih besed in kretenj. More pa uporabljati znamenja, ki so jih že drugi ustvarili. In tako delamo vsi, dan za dnem, na razne načine. Zakaj bi torej ne uporabljali tudi klicev iz litanij Srca Jezusovega, da bi zajeli v besede svojo ljubezen, svojo hvaležnost in vdanost temu najljubeznivejšemu srcu. In četudi nas lirični, da, ekstatični smisel teh simboličnih besed ne gane vedno prav do dna, more biti naša duša vendarle prisotna in jih iskreno uporabljati, če smo se kdajkoli prej in spet in spet premišljevaje pogrezali v bogastvo Jezusovega Srca; da le pri naši molitvi stoji pred nami spomin na one misli in doživetja, s katerimi nas je v prav svetlih in srečnih urah preplavila Kristusova osebnost in s katerimi smo mu ljubeče in spoštljivo hiteli naproti. Da, te molitve morejo priklicati spomin in celo prvotno jasnost in ganjenost, če sta nam ura in milost naklonjeni.

Tako moreš torej tudi Ti, prijatelj moj, opravljati ure molitve v svoji cerkvi in moliti na glas v svoji cerkveni občini obrazce iz molitvenika celo tedaj, kadar se čutiš čisto praznega in mrtvega. Saj ne veš, koliko je med ljudmi takih, ki jih je prav zdaj presunilo spoznanje in prekipevajoča ljubezen do Jezusa Kristusa. In če obrazci, po katerih moliš, tebi samemu povzročajo neugodje, ker se Ti zde prenapeti, izumetničeni in neresnični, potem pomisli, da so končno vsi simboli slabotni in pomanjkljivi, da so le reven stvor, četudi bi jih ustvarili mojstri besede in oblike. In kar žali Tvoj fini estetski čut, to je za drugače čutečega kristjana morda kar čudovito. Saj si tudi Ti gotovo že osuplo začuden opazil, kako je to ali ono preprosto dušo očarala podobica ali pesmica, ki je bila zate strašna. In kakor Te poznam, si nato, če so Te vprašali, z dobrohotnim smehljajem dejal: Seveda, ima nekaj na sebi! Ti dobri človek pač nočeš nikogar žaliti! Moli torej s svojimi farani na glas tako resno in toplo in prisrčno, kakor le moreš, in prepusti njihovim dušam in  milosti njihovega Zveličarja, da napravijo iz tega, kar morejo.

Sedaj pa kip Srca Jezusovega, ki ga je postavil Tvoj župnik. Prav nazorno si ga opisal: kot mak rdeče srce, kot plavica modre, žal nekam priprte oči, vročične lise na licih itd. In to v vaši cerkvi s strogimi oblikami in svečanimi linijami! Prav lahko čutim s Teboj. Nisi pa edini, ki ga tak pogled tako boli. Ali pa je sploh kje kakšna umetniško zadovoljiva podoba Srca Jezusovega? Ali ni morda vidna upodobitev telesnega srca na Kristusovi figuri umetniško sploh nemogoča? Toda za to vendar ne gre: tem ostreje se pokaže gola simbolna vrednost. Kaj pa ima naša beseda vihar ali morje opraviti z naravnimi pojavi, ki jih s tem mislimo in ki z zvoki teh revnih besed zašume v naše spomine in predstave. In podobno: Kaj ima izdelek podobarja, ki je naredil podobo Srca Jezusovega, opraviti z neizmernim, čudežno blaženim svetom duha in dejanja, ki si ga v simbolu Jezusovega Srca mislimo in ga častimo? Tudi najpopolnejša slika nam pravzaprav ne more dati nič več kot najrevnejša: nas spominjati božje ljubezni, ki se nam je darovala v bitju, ki ga moremo človeško videti in razumeti in ki mu nikjer ni enakega. Bistveno je pa edinole, da to bogočloveško bitje in delovanje, ljubezen in žrtvovanje, trpljenje in vladanje razumemo in se ga z žarečo dušo oklenemo. Potem nam bodo podobe Srca Jezusovega pričele prav tako govoriti, kot modre lise na naših zemljevidih, pri pogledu na katere nas zgrabi sladko domotožje po toplih, sinjih južnih morjih.

Toda, praviš, ali se Kristusova duhovnost res mora označiti prav z vidno upodobitvijo telesnega srca? Ti meniš, da sta podoba križa nad tvojim klečalnikom ali pa Samberški Kristus veliko boljša simbola. Imaš prav, morda sta res boljša, a sta mnogopomenska. Pomeniti moreta junaštvo srčne ljubezni božjega Sina, pa tudi, in morda še bolj, divjo silo božjih sklepov. Misli samo na Isenheimskega Kristusa! Spominjati morejo na vserazumevajočega Zveličarja, pa tudi na strašno resnobo Vsevednega, ki preiskuje srce in obisti. Tak je Samberški Kristus! Mi pa potrebujemo simbol, ki nas čisto določno in enopomensko spominja duševnega življenja in  ljubezenske sile bogočloveškega Zveličarja, ki jo imamo pač v mislih, kadar govorimo o njegovem srcu. In prav zaradi te enopomenskosti in ostre očrtanosti dopušča Cerkev kot podobe Srca Jezusovega le tiste, ki vidno kažejo telesno srce. V kateri podobi pa Ti najlepše gledaš in častiš srce svojega Zveličarja, to je Tebi prepuščeno. Še nadalje se pogrezaj v svojo podobo Križanega. Mnogi in veliki svetniki niso nikdar imeli drugačne Zveličarjeve podobe kot križ in so vendar, ali pa morda prav zaradi tega, postali resnični ljubitelji Jezusovega Srca in so hodili za njim.

S tem prihajam k poglavitni točki svojega pisanja: Ostani svoboden, moj dragi prijatelj, ostani svoboden! Ne daj, da te določa, bega in vznemirja bojazen pred ljudmi! Svoboden človek ne bo kar vsega povprek odklanjal, kar drugi ljubijo ali ustvarjajo, ne da bi prej videl in preizkusil. Prav tako pa tudi ne bo z muko prevzemal misli in metod drugih, iz gole bojazni, da bi ne bil osamljen. Ta bojazen je tem nevarnejša, ker je deloma upravičena. Resnica in zlasti zveličavna resnica ne bo nikdar izključna last posameznika, ki se je postavil v boj nasproti vsem drugim. Človek, ki se je izločil, bo vedno osamljen in enostranski. Te nevarnosti pa v Tvojem primeru ni: Cerkev ti daje popolno svobodo, kako boš oblikoval svoje življenje v Bogu in z Bogom, svojim Zveličarjem, dokler ohraniš pravo vero, zvesto izpolnjuješ zapovedi in vršiš svoje duhovniške dolžnosti. V tem širnem prostoru si docela prepuščen svoji lastni duši z njeno posebno svojevrstnostjo in božjo milostjo, ki te vodi. Torej ni treba, da bi bil malodušen. Uredi si svoje molitve in pobožnosti tako, kakor Ti najbolj prijajo in pomagajo! Drži se podobe svojega Zveličarja, kakor ga gledaš v svojem iskanju in premišljevanju in v svojih notranjih razsvetljenjih. Zlasti pa, kadar si sam z Bogom, govori ali molči, kakor Ti narekuje srce.

Saj si vendar častilec Srca Jezusovega, ker Jezusa ljubiš, ker ga ljubiš zaradi njegove ljubezni in ker ga ljubiš tako, kakor ima Oče nad njim svoje veselje in kakor je On sam Očetu in Tebi naklonjen. In Ti si učenec Srca Jezusovega, ker si – ah, pusti, moj dragi, naj rajši molčim, da ne skalim Tvoje nezavedne dobrote. Da, to si, četudi mu nikdar nisi z ekstatičnimi besedami dejal: O, Srce Jezusovo! Si pa tudi še pravi duhovnik in apostol, saj tudi za to končno ni treba nič drugega kot tole edino in preprosto: Ljubi Boga iz vsega srca, svojega bližnjega pa kakor samega sebe!

In tako tudi ne stojiš sam in nekje ob strani. Kajti – vedno sem opažal, da so povsem odkritosrčne in iz najbolj notranjega in čistega srca prihajajoče misli vedno tudi občestvene misli: vedno žive tudi v drugih, da, v vseh, ki so se sploh dokopali do česa svojega. Zato bodi vesel svojega poguma, da si upaš misliti svoje lastne misli – četudi bi jih drugi ne razumeli. Ne, ker bi sebi preveč zaupal, temveč, ker zaupaš roki, ki nas vodi in tistim, ki Boga ljubijo, vse obrne v dobro, celo njihove misli in njihova pota, ki jih morajo prehoditi v malodušnosti in trpljenju in se jim ne morejo izogniti.

Po tvojih poteh, prijatelj, bi tudi jaz vedno rad hodil!

Prevzeto po: Peter Lippert: Od duše do duše: pisma dobrim ljudem; Jugoslovanska knjigarna, 1931