Cerkev je ena - sv. Jožefmarija Escriva

Cerkev je ena

Naj »bodo eno kakor midva« (Jn 17, 11), zakliče Kristus svojemu Očetu; »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21). Iz Kristusovih ust nenehno izvira spodbujanje k edinosti, kajti (Mt 12,25). Ta nauk postane goreča želja: » (Jn 10,16).

S kakšnimi čudovitimi poudarki je naš Gospod govoril o tem nauku! S številnimi podobami in besedami, da bi ga razumeli, da bi bila v naši duši vtisnjena ta strast do enotnosti. (Jn 15,1–5).

Ne vidite, kako so tisti, ki se ločijo od Cerkve, včasih polni zelenega listja, toda ne traja dolgo in se posušijo, in njihovi lastni sadovi se spremenijo v živo gnezdo črvov? Ljubite Cerkev, ki je sveta, apostolska, rimska, ena! Kajti, kakor piše sveti Ciprian, »kdor zbira drugje, razsipava Kristusovo Cerkev« (sveti Ciprijan, De catholicae Ecclesiae unitate (O enotnosti katoliške Cerkve) 6; PL 4, 503). In sveti Janez Krizostom vztraja: »Ne loči se od Cerkve. Nič ni močnejše od Cerkve. Tvoje upanje je Cerkev; tvoje zdravje je Cerkev; tvoje pribežališče je Cerkev. Višja je kot nebo in širša kot zemlja; nikoli se ne postara, njena čvrstost je večna« (sveti Janez Krizostom, Homilía de capto Eutropio 6).

Braniti enotnost Cerkve pomeni živeti tesno združeni z Jezusom Kristusom, ki je naša trta. Kako? Tako, da okrepimo svojo zvestobo večnemu učiteljstvu Cerkve: Sveti Duh namreč ni bil obljubljen Petrovim naslednikom zato, da bi po njegovem razodetju oznanjali neki nov nauk, temveč zato, da bi z njegovo pomočjo sveto čuvali in zvesto podajali razodetje, posredovano po apostolih (I. vatikanski koncil, Dogmatična kostitucija o Cerkvi Denzinger-Schön. 3070 (1836)). Tako bomo ohranili edinost: s tem, da bomo spoštovali našo Mater brez madeža in ljubili papeža.

Prostor odkrivanja Kristusa

Nekateri trdijo, da nas je le malo ostalo v Cerkvi; odgovoril bi jim, da če bi vsi zvesto ohranjali Kristusov nauk, bi se število kmalu opazno povečalo, ker Bog hoče, da se napolni njegova hiša. V Cerkvi odkrivamo Kristusa, ki je Ljubezen naših ljubezni. In moramo si za vsakogar želeti ta klic, to globoko notranje veselje, ki nam opija dušo, jasno milino usmiljenega Jezusovega srca. 

Pogosto slišimo ponavljati: 'moramo biti ekumenski'. Naj bo. Kljub temu se bojim, da se za nekaterimi pobudami, ki so same sebe poimenovale ekumenske, skriva prevara: so namreč dejavnosti, ki ne vodijo h Kristusovi ljubezni, k resnični trti. Zato jim manjka sadov. Vsak dan prosim Gospoda, naj poveča moje srce, da bi lahko še naprej spreminjal v nadnaravno to ljubezen do vseh ljudi, ki jo je položil v mojo dušo, brez razlikovanja glede na raso, narodnost, kulturne okoliščine ali usodo. Iskreno spoštujem vse, katoličane in nekatoličane, tiste, ki verjamejo v nekaj, in tiste, ki ne verujejo, zaradi katerih sem žalosten. Toda Kristus je ustanovil eno samo Cerkev, ima eno samo Nevesto.

Edinost kristjanov? Da. Še več: edinost vseh, ki verujejo v Boga. Toda obstaja samo ena prava Cerkev. Ni je potrebno znova sestaviti iz koščkov, raztresenih po vsem svetu. In ni ji potrebno iti skozi nikakršno očiščenje, da bi bila potem končno čista. »Kristusova Nevesta ne more biti prešuštnica, ker je neoporečna in čista. Pozna samo eno hišo, s čisto sramežljivostjo čuva nedotakljivost ene same zakonske postelje. Ona nas ohranja za Boga, ona vodi v Kraljestvo otroke, ki jih je rodila. Vsak, ki se loči od Cerkve, se združi s prešuštnico, se oddalji od obljub Cerkve: ne bo dosegel Kristusovega plačila, kdor zapusti Kristusovo Cerkev.« (sveti Ciprijan, 6; PL 4, 503).

sv. Jožefmarija Escriva 

Vir: Družina

Mar res ne smemo soditi drugih?

V sedanjem okolju, polnem filozofskega in moralnega relativizma, se, ko kdorkoli kritizira objektivno nemoralno delovanje, kot je npr. splav, homoseksualnost, prešuštvo itd.,  vedno najde kdo, ki na to odgovori z besedami našega Odrešenika: »Ne sodite.«

Seveda dobesedno in izven konteksta vzeto razumevanje teh besed vodi do absurdnih sklepov. Če namreč ne smemo moralno soditi dejanj drugih, nas to pripelje do sklepa, da moralni principi ne smejo biti aplicirani v praksi, temveč ostati v sferi teoretskega razglabljanja. To bi seveda pomenilo, da je vsakršna etika nesmiselna kot standard človeškega delovanja, kar končno pripelje do popolnega moralnega subjektivizma, kjer je vsak sebi merilo in sodnik. Gotovo je tak način razmišljanja tudi eden izmed vzrokov za sedanje nemoralno stanje v naši družbi.

Ker je zgoraj omenjeno razumevanje Kristusovih besed pogosto uporabljeno proti kristjanom, ki želijo braniti osnove krščanske etike in tako pričevati za resnico, si oglejmo Odrešenikove besede v kontekstu. 

Omenjeni Kristusov izrek je del govora na gori, kjer nas Gospod uči poti do popolnosti. Potem ko pove blagre, obsodi umor, prešuštvo in krivo pričanje ter nam zaukaže ljubiti svoje bližnje, obrazloži tudi krščanski pogled na obsojanje soljudi. Naroči nam, naj ne nepošteno in zlobno obsojamo drugih, saj se bo to obrnilo proti nam: »S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« 

Hinavsko je namreč obsojati napake pri drugih, ki jih ne vidimo pri sebi: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?  Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Ko gre za dvoumna dejanja, ki jih je možno razlagati na več načinov, moramo biti vsekakor previdni pri negativni razlagi, kolikor je to mogoče. Vendar ko se soočamo z ukrepi očitno v nasprotju z načeli morale, je naša dolžnost, da taka dejanja strogo in jasno obsodimo. 

Sveti Avguštin pojasnuje omenjeni evangeljski odlomek na sledeči način: »Zdi se mi, da je Gospodov ukaz tu ta, da v dejanjih drugih, ko so le-ta dvoumna, vedno skušamo najti dobro. Ko pa smo soočeni z absolutno slabimi dejanji, kot je prešuštvo, blasfemija in podobno, pa nam seveda dovoljuje, da ta dejanja obsodimo….« 

V neki drugi pridigi pravi veliki svetnik in učitelj podobno: » Ko imamo opraviti z dejanji drugih , katerih nameni so znani le Bogu, neznani pa nam, takrat obsojamo druge v našo lastno pogubo. Ko pa govorimo o absolutno zlih dejanjih, takrat je naša dolžnost, da jih obsodimo z vso jasnostjo in odločnostjo. Vendar naša obsodba ne sme izvirati iz sovraštva, temveč iz ljubezni - sovražiti ne smemo grešnika, temveč greh.« Kajti če takega grešnika ne obsodimo, potem implicitno njegov greh potrjujemo in ga pravzaprav spodbujamo na poti pogube. Evangelij torej ne pravi, da se moremo vzdržati vsakega obsojanja, temveč naj se pri tem ravnamo po pravilu, ki nam ga je dal sam Odrešenik: »Ne sodite po videzu, ampak sodite s pravično sodbo.« 

Zato lahko sklenemo, da se tisti (žal tudi mnogi kristjani!), ki želijo Odrešenikove besede razumeti v smislu, da ne smemo obsojati tudi najhujših moralnih pregreh, kar v praksi pripelje v čedalje hujšo nemoralnost, ki smo ji priča, preprosto motijo.

prirejeno po: Luiz Sérgio Solimeo, Is It Never Licit to Judge Others?