Stroga pokorščina

pare, Maribor, 5.november 2013

Duhovnik namenja pri sveti maši posebno pozornost natančnemu izpolnjevanju rubrik; mašnik ne sme namreč nobene stvari - niti najmanjše - ne odvzeti ne dodati. Takšna zanemarjanja ne bi bile majhne napake, ampak veliki pregreški, ker bi ravnali zoper čast Božjega opravila. Vse te stvari imajo namreč duhovni pomen in povišujejo sveto dejanje najsvetejšega opravila. 

Vsak duhovnik, ki mašuje po izredni obliki rimskega obreda, se pokriža 16-krat, proti ljudstvu se obrne 6-krat, oltar poljubi 8-krat. V znamenje spokornosti se na prsi trka 10-krat; prav tolikokrat tudi poklekne. Oči povzdigne proti nebu 11-krat, roke sklene 54-krat, z glavo se prikloni 21-krat, z ramami pa 7-krat. Globoko se prikloni 8-krat. Daritev blagoslovi s sv. križem 31-krat. Obe roki položi z dlanjo na oltar 29-krat. Z razprostrtimi rokami moli 14-krat, s sklenjenimi pa 36-krat. Sklenjene roke položi 7-krat na oltar. Levo roko položi 9-krat na oltar, na prsi pa 11-krat. Obe roki dvigne proti nebu 8-krat. Tiho moli 11-krat, na glas 13-krat. Kelih odkrije in pokrije 10-krat. Sem ter tja gre 20-krat. 

Zraven teh 350 velikokrat ponovljenih kretenj mora mašnik paziti še na 150 priložnostnih navodil. Vseh teh priložnosti za pokorščino je torej 500. Poleg tega se mora ravnati še po štiristotih pravilih. Če torej ta pravila prištejemo k obredom, smemo reči, da mora mašnik, ki mašuje po klasičnem rimskem obredu, poznati okrog devetsto členov in se po njih ravnati, ne da bi pri tem karkoli izvzel ali spremenil.

Omenjena strogost in obilica pravil nista sama sebi namen (sveta maša ne sme postati nekaj mehanskega), temveč težita k mrtvičenju samovolje in zagotavljanju spoštljivosti liturgije. Središče svete maše je Kristus (pravila postavlja Njegova Cerkev, glas Boga na zemlji), ne človek, opravljanje svete daritve pa je namenjeno slavi Boga in posvečevanju vernih, kar pa je nemogoče brez pokorščine Gospodu. Poleg tega se je potrebno zavedati, da prava svoboda ni v sproti prikrojeni ustvarjalnosti, marveč v svobodnem izpolnjevanju Božjih (in cerkvenih) zapovedi.

Ali hodimo proti nebesom vzvratno? - Pastoralni premislek o liturgični "orientaciji"

Maribor, 5. november 2013

Pred nekaj leti je teolog in duhovnik Jonathan Robinson napisal komentar o sodobni liturgiji in ga naslovil "Maša in modernost: Vzvratna hoja proti nebesom". Menimo, da je naslov sijajna prispodoba vsega, kar je narobe pri sedanji večinski liturgični praksi.

Čeprav je Robinson v mislih imel predvsem »mašo obrnjeno proti ljudstvu«, segajo njegovi pomisleki globlje in širše. Kajti dandanes smo resnično vse prepogosto ujeti v kompleks »zaprtega kroga«, ko razmišljamo o liturgiji. Vse prepogosto smo nadležno samoreferenčni in antropocentrični; pozabljamo na skupno usmeritev proti večnosti (o čemer bi nas morala z jasnimi zunanjimi znamenji poučevati tudi liturgija), pozabljamo na eshatološko naravo naše vere. 

Namesto da bi bila liturgija usmerjena »navzgor« proti Bogu in »navzven« proti misijonskemu poslanstvu Cerkve (»Pojdite in naredite vse narode za moje učence.«), se danes zbiramo v precej zaprtih skupnostih, kjer gledamo, razmišljamo in govorimo predvsem o samih sebi.   

Moderne okrogle oz. dvoranske cerkve prispevajo k temu gledanju drug drugega in samih sebe. Thomas Day je tako nekoč opisal moderno katoliško liturgijo z naslednjimi besedami: »zavedajoča se zbrana skupnost, ki slavi samo sebe«.

A vse do leta 1965 je bil poudarek jasen in drugačen: navzgor in navzven. Številni katoličani danes tako držo zaničljivo imenujejo »obračanje hrbta ljudstvu«, a pri tem ne uvidijo grozovite zaverovanosti vase, ki jo s tem izkazujejo. Odgovor na ta očitek je izredno preprost in kratek ter ga lahko povzamemo tako: »Duhovnik ti v starodavnem obredu ne obrača hrbta. Pravzaprav sploh ne gre zate. Liturgija je usmerjena k Bogu. Zato so duhovnik in vsi verni obrnjeni k Bogu, navzgor!«

Narobe bi bilo, če bi ta zapis razumeli kot ukaz k nenadni spremembi liturgične prakse. Njegov namen je, da nas spodbudi k razmišljanju o njej in k globokemu premisleku o tem, ali je sedanja praksa res dobra. Ali je obrnjena k Bogu ali k človeku? Ali izpolnjuje temeljni smisel liturgije, ki je vodstvo človeka k Bogu? Ali izkazuje pravi pomen duhovnikov, ki so poklicani k temu, da nas vodijo na naši poti v nebo? Ali nas mentaliteta »zaprtega kroga« lahko ustrezno opremi za dejavno pričevanje vere?

To mentaliteto bi radi povezali z eno izmed kriz današnje Cerkve, ki je več kot očitna: gre namreč za krizo vodstva. Dandanes imamo bistveno premalo duhovnikov in škofov, ki jasno in brez kompromisov vodijo božje ljudstvo k Bogu. Vse preveč jih le leporeči ter govori v abstrakcijah in frazah. Mar ta kriza vsaj delno ne izvira prav iz liturgije, kjer bi duhovnik ljudstvo moral voditi naravnost k Bogu? 

Razlogov za krizo je sicer več. Eden je tudi splošna kriza moškosti v zahodni civilizaciji in vzpon t. i. »feminizma«. Normalne moške lastnosti vodenja in prevzemanja odgovornosti se vse prepogosto označuje kot »patološke« in znak »avtoritarne osebnosti«. Prav tako obstajajo moderne tendence »politične korektnosti«, kjer ima vsakdo pravico do »ne biti užaljen« (ki pa seveda, paradoksalno, ne velja za verne kristjane). Čeprav je spoštovanje čustev in prepričanj drugih ljudi načeloma dobra stvar, vendarle ni absolutna krepost in jo moramo zavreči, ko je treba ljudi usmeriti k Resnici, ki je Bog.

Kot smo videli, obstaja več vzrokov za sedanjo krizo vodenja v Cerkvi. Liturgična praksa pa ni le rezultat teh silnic, temveč jih tudi direktno pospešuje. Duhovnik je namreč (poleg drugih dejavnosti) poklican predvsem k temu, da vodi njemu zaupano ljudstvo k Bogu. Evharistična molitev je gotovo čas, ko je to najbolj očitno. Duhovnik namreč takrat deluje »in persona Christi« in vodi ljudstvo na Kalvarijo, kjer se vsako mašo odvija Kristusova daritev. Kristus nas takrat skozi duhovnika vodi k Očetu.

A pastirji ne vodijo črede hodeč vzvratno. Ne, hodijo na čelu ter vodijo in varujejo svojo čredo. V sedanji liturgični praksi pa je vodstvo skorajda neprisotno. Obstaja celo nenapisano pravilo oz. pričakovanje, da se mora duhovnik osredotočiti na ljudstvo. Njegova služba naj bi bila v tem, da nam ugaja in nas obogati, ne pa da nas vodi na poti v nebesa. 

Zavedamo se, da bo to pisanje morda razjezilo mnoge. A njegov namen je predvsem v tem, da začnemo razmišljati o sedanji liturgični praksi. Navsezadnje je treba poudariti, da niti II. vatikanski koncil niti sedanja oblika misala nikjer ne zapovedujeta obrnjenosti proti ljudstvu. Marsikje so bile spremembe celo odkrito vsiljene s strani t. i. »progresivnih« krogov, ki so barbarsko poteptali originalno cerkveno ureditev, da bi lahko izvedli svoje načrte.

Gre torej za diskusijo, ki bo znotraj Cerkve morala biti dopuščena. Molimo, da bo potekala z vzajemnim spoštovanjem, predvsem pa s pripravljenostjo prisluhniti božji volji.    

 

Prirejeno po: Msgr. Charles Pope: Are We Walking to Heaven Backward? A Pastoral Consideration of Liturgical “orientation.”

Prostislovje liberalnega

Maribor, 5. november 2013

Že več desetletij je mogoče v besednjaku evropskih političnih bojev, množičnih občil in izobraževalnega procesa pogosto poslušati tri pojme: svoboda, enakost in strpnost. Da bi lahko bolje razumeli pretkanost njihovih zagovornikov, si najprej oglejmo pomen teh pojmov: svoboda je neovirano in z zakonom zaščiteno uresničevanje posameznikovih zmožnosti in interesov ob upoštevanju odsotnosti poniževanja ali ogrožanja drugih ljudi; enakost je zmotna predpostavka o enakih značilnostih, potrebah in interesih pripadnikov človeškega rodu; strpnost je dopuščanje specifičnih nazorov ali dejanj, ki ne prispevajo ali ne morejo prispevati k skupnemu dobremu, ker se ga ponavadi sploh ne tičejo, in ne uživajo ali ne morejo uživati večinskega odobravanja. Omenjena trojica (svoboda, enakost, strpnost) v predstavah evropske javnosti velikokrat deluje kot sinonim (ti pojmi so torej v praksi zamenljivi), pri tem pa sestavlja nujni retorični repertoar vseh, ki se želijo prikazati za »napredne« in »sodobne«.

Skupni mehanizem glasnih, na vseh frontah (z denarjem in pozornostjo) podprtih liberalcev je izražanje sovraštva do vseh, ki se ne strinjajo z legitimnostjo poljubnega in večinskim preglasovanjem doseženega spreminjanja družbenih smernic ali državnih zakonov. Ti, ki se sklicujejo na enakost vseh ljudi, zavračanje objektivne resnice, s tem pa branijo pravilnost vseh mnenj, se torej paradoksalno odpovedujejo svoji deklarativni drži popolnega sprejemanja vsega, tako pa vedno znova zapadajo v protislovje. Njihove nasprotnike, ki dobijo zloveščo oznako »konservativci« (neredko tudi »fašisti«), zavezane večnim etičnim normam in razumskim dokazom, razglašajo za nestrpneže in nasilneže, celo strokovno nepodkovane, za takšne torej, ki si ne zaslužijo spoštovanja in enakovredne obravnave znotraj po liberalni meri prikrojene civilizirane družbe. Še več, mehanizem liberalne odprtosti se vselej zaključuje v lastnem zanikanju: z ostrim, čustvenim in celo hujskaškim nastopanjem proti »ne-našim« se namreč sam po sebi izkaže za uresničenje obtožb, ki jih ta mehanizem pripisuje svojim nasprotnikom. Na tak način se navidez odprto in relativistično pogojeno liberalno vedno znova spreminja v čisto diktatorstvo. Liberalnost liberalcev je potemtakem popolna prevara, saj je zelo kratkega dometa: gre za »liberalnost do liberalcev«, za takšno liberalnost, ki obstaja zgolj za somišljenike.

Naj nam za lažje razumevanje zmedenosti časov, v katerih živimo, služita dva primera. Prvi primer je splošno družbeni, drugi pa je ožjega dometa, saj se prvenstveno nanaša na Cerkev. V prvem primeru imamo opraviti s spolitizirano tematiko sodomije, v drugem pa z odpadništvom od cerkvenega občestva. 

Spodbujanje sodomitskih dejanj in zavzemanje za temeljito spremembo državnega opredeljevanja družine (vključno z zakonsko prepovedjo povsem samoumevnih besednih zvez kot »oče in mati«, »mož in žena«) ne izhaja iz ožjih interesov ali travm zanemarljivega števila ljudi, to je sodomitov, temveč iz globljega vira v obliki izdelane ideologije, imenovane »teorija spola«. Ta je po svoji skrajnosti, vsiljivosti in mamljivosti (pod plaščem znanstvene inovacije) ter siloviti rasti priljubljenosti podobna rasistično-evgeničnim projektom iz prve polovice 20. stoletja ali marksistični utopiji o sreči v objemu vsemogočnega kolektiva. Opraviti imamo z novo in smrtonosno ideologijo, ki zanika obstoj naravnega dejstva moškega in ženskega spola, od tod pa tudi različnosti znotraj človeške vrste v njegovih telesnih, duševnih in duhovnih razsežnostih, brez katerih človeška vrsta ne more obstati (moški in ženska sta namreč obvezni pogoj že za nastanek novega človeškega bitja, kaj šele dober razvoj njegovih zmožnosti). Obstoj moškega in ženske, ki je začetek in zagotovilo vseh medčloveških odnosov ter njihovega bogatenja skozi dopolnjevanje različnega, se tako s to ideologijo umika peklenski vladavini popolnega enoumja in enačenja vsega zaradi umetnega doseganja popolne enakosti, tudi za ceno zanikanja absolutnih naravnih danosti. »Teorija spola« ne predvideva le neomejene spolnosti, temveč tudi načelo o tem, da so otroci pravica posameznika (dejansko stvar želja odraslih in tudi prakse prilaščanja otrok z njihovo »nabavo« za določeno plačilo), otroci sami pa s tem izgubijo izhodiščno pravico do očeta in matere, ki sta po novem nepotrebna in zastarela lika, prva krivca za družbeno neenakost. Sodomija je v skladu s to ideologijo le ena izmed neskončnih in zanjo povsem enakih spolnih možnosti, ki se ji, po besedah njenih najbolj zavzetih zagovornikov, pridružujejo poligamija, pedofilija, nekrofilija, zoofilija, incest in sadomazohistične igre, saj naj bi pri vsem tem šlo za svobodno izražanje posameznikove spolnosti, njegove zaželeno spremenljive spolne identitete in zagotavljanje enakosti. Pojmi kot perverzija, duševna bolezen ali moralno zlo za »teorijo spola« ne obstajajo, pač pa zanjo obstajajo zgolj na začetku omenjeni pojmi: svoboda, strpnost, enakost. Da propagandisti te teorije svoj gnev in žaljive obtožbe izlivajo na urejeno družino ter obstoj moškega in ženskega, je opazno že samo po sebi. Da s tem zapadajo v protislovje in spodkopavajo lastne nazore o svobodi in strpnosti, je še toliko bolj očitno. Če k temu pridružimo javne izjave pristašev »teorije spola«, da je potrebno njihov projekt začeti z uničenjem arhetipa očeta, da je njihov dolgoročni cilj ukinitev zakonske zveze (od tod vsiljevanje kombinacij, ki vanjo ne spadajo) in da je njihova želja pobrati otroke vsem kristjanom (!) ter izgradnja totalitarne države, ki pod pretvezo enakosti zapoveduje eksperimentiranje s spolnostjo in izvaja nadzor nad izražanjem misli v javnosti, je slika popolna. Odveč tudi ni opozorilo, da je »teorija spola« z velikim navdušenjem sprejeta v krogih, povezanih s kultom satanizma. Prav tako ni odveč opozorilo, da so zasebni poslovneži v »visoko demokratični« Kanadi, ponavadi lastniki pekarn, podvrženi denarnim in zapornim kaznim ter medijskemu linču, če iz verskih razlogov (znotraj lastnega zasebnega podjetja) odklonijo peko peciva za sodomitske »poroke«. Nekaj podobnega se v isti »vzorni« državi dogaja tudi osemletnim otrokom, ki niti biološko niso zreli za spolnost: v primeru odklanjanja obveznega poljubljanja predstavnikov istega spola pri promociji sodomitskih dejanj v okviru obvezne spolne vzgoje na državnih osnovnih šolah so podvrženi učiteljevi kazni in njegovemu spodbujanju posmeha s strani vrstnikov, njihovi starši (ki se jih uradno ne sme več imenovati »oče in mati«) pa so zaradi takšnega otrokovega »prekrška« klicani na zagovor, kjer so deležni grožnje o odvzemu otroka iz razloga širjenja nestrpnosti.

Vedeti je potrebno, da vsakršna enakost ne obstaja in ne more obstati, četudi so jo v preteklosti (za ceno mnogih žrtev in hudih posledic) želeli nekateri umetno vzpostavljati. Vsaka človeška oseba je v prvi vrsti enkratno in samostojno bitje, ki ni nikoli enako kaki drugi osebi. Družba, ki tega ne priznava, se pogrezne sama vase. Mar je prepoved vožnje kočij na avtocesti fašistična? Mar je misel o tem, da slepi ljudje ne morejo sodelovati kot vozniki v dirkah formule ena nestrpna? Nikakor. Prepoved vožnje kočij po avtocesti in nesodelovanje slepih pri dirkah hitrih vozil je zgolj upoštevanje v naprej danega dejstva, ki mora veljati zaradi varnosti ljudi v prometu in zaščite njihovega premoženja. Upoštevanje tega dejstva je torej zagotavljanje skupne dobrobiti, tudi voznikov kočij in slepih. Izpolnjevanje vseh želja s sklicevanjem na enakost je prevara, saj vodi v popolno zmedo in škodo, s tem pa jemanje človeškega dostojanstva. Vedeti je potrebno tudi to, da katoliško nasprotovanje državno zaukazani enakosti, sodomiji in »teoriji spola« ne pomeni in ne sme pomeniti sovraštva do posameznikov, ampak zavračanje njihovih misli, besed in dejanj. Pri tem imamo opraviti z načelom »sovraži greh, ljubi grešnika«. Obsodba namreč ne zadeva grešnika, ampak greh. Sodomija je greh, ki vpije do neba. Po katoliškem nauku, jasno povzetem v Katekizmu svetega Pija X., spada med štiri grehe, ki kličejo po maščevanju Boga, ker rušijo Njegovo moralo, namenjeno dolgoročni sreči ljudi. Ti grehi so: prostovoljni umor, nečistovanje proti naravnemu redu, zatiranje revnih in goljufanje pri plačilu delavcev. Zavračanje sodomitskih »porok«, denimo, potemtakem ne pomeni sovraštva do ljudi, ki živijo v nasprotju z naravnim in božjim pravom, ampak odklanjanje njihovih dejanj in družbenih ciljev iz ljubezni do njih in družbe zaradi nesebične želje po zveličanju vseh ljudi. To je namreč bistvo Kristusovega naročila: »Ljubite svoje sovražnike.« Obsodba greha ni usmerjena v zatiranje grešnika, ampak v ljubezen do njega, da bi lahko z lastnim trudom in božjo milostjo dosegel večno srečo v združenosti z Bogom in bližnjimi.

Drugi primer se nanaša na odpadništvo od Cerkve (apostazijo), ki se dogaja pod okriljem mednarodnega gibanja, sicer vodenega iz Avstrije, z imenom »Wir sind Kirche« (Mi smo Cerkev). Omenjeno gibanje se zgleduje po severnoevropskih liberalnih luterancih in črpa iz filozofije Hansa Künga, nekdanjega duhovnika, ki je bil izobčen iz cerkvenega občestva zaradi vztrajanja pri svojih krivoverskih stališčih, prvotno blizu katoliškim, a naposled razvodenelih v posplošeni posvetni ideji o svetovnem etosu ter enakovrednosti vseh veroizpovedi in kultov. Predstavniki tega gibanja, večinoma odpadli duhovniki, ki so se sami izločili iz Kristusovega skrivnostnega telesa (Cerkve), si prizadevajo za pozitiven odnos do zahtev sodobne družbe in njenih intelektualnih modnih tokov, kar zadeva Katoliško cerkev, pa z enačenjem vseh verskih sistemov in obsodbo misijonarstva zavračajo njeno nezamenljivo vlogo prave božje Cerkve, potrebne za prinašanje zveličanja svetu, in primat rimskega škofa (papeža), glavnega skrbnika za složnost med škofi (nasledniki apostolov) in pravovernost ter enotnost »božjega ljudstva«. Upravljanje Cerkve si predstavljajo v ključu sodobne liberalne uravnilovke, to je v primerjavi s prevlado večine na podlagi glasovanja vseh njenih udov, zanemarjajoč neprimerljivost njihovih nalog in sposobnosti. Poleg tega podpirajo ukinitev obveznega celibata za vso duhovščino (tudi redovniško), želijo si posvečevanje ženskih »duhovnikov«, odstranitev razveze zakonske zveze iz seznama smrtnih grehov (od tod dovoljenje obhajila tudi razvezanim), razglasitev moralnosti sodomije, povrhu vsega pa zanikajo resnično navzočnost Jezusa Kristusa v zakramentu svete evharistije. Ker so njihova stališča skoraj enaka stališčem severnoevropskih liberalnih luterancev, je letos poleti Tom Piatak, novinar ene najvplivnejših ameriških katoliških revij »Crisis Magazine«, na novinarski konferenci v Clevelandu avstrijskemu apostatu (odpadniku) Helmutu Schullerju zastavil docela realistično vprašanje, ki se je glasilo takole: »Mar ne bi Cerkev s sprejetjem vaših pogledov in načrtov postala še bolj zmedena, mar ne bi postala še manjša in še manj prepričljiva, mar ne bi šla po poti liberalnih luterancev, ki dandanes obstajajo več ali manj zgolj na papirju, njihove nekdaj v javnosti priljubljene misli pa so že zdavnaj pozabljene?« Odgovor apostata je bil odrezav, nelogičen in čustven: »To vprašanje je kapitalistično. Ni pomembno, če se bomo morali zaradi tega spopasti s še večjimi težavami, se bomo pač spopadli, kajti to je naše mnenje, to so naša načela.« Tudi v tem primeru je moč opaziti že razkrinkan liberalni mehanizem: strpnost velja le do »svojih«, svoboda le v odnosu do lastnih stališč, resnica pa ne obstaja, saj so merodajna zgolj mnenja glasnih posameznikov, ki zase trdijo, da so »napredni«. Tovrstni liberalni mehanizem je še toliko hujši v primeru omenjenih apostatov, do onemoglosti poudarjajočih besedo »dialog« (ta je malodane postala njihova zaščitna znamka), ki se mu v takšnih okoliščinah v hipu odpovedujejo. Protislovje in neverodostojnost je torej zopet na delu.

Razkrinkavanje lažnivosti liberalnega služi kot opomin na pristno katoliško pojmovanje svobode. Svoboda ni dopustnost vsedopustnosti oziroma izpolnjevanje vseh želja vseh posameznikov ali organiziranih skupin, ampak osvobojenost od lastnih ovir, osebnih in družbenih grehov, notranjih in zunanjih pritiskov, ki onemogočajo uresničevanje dobrega. Svoboda ni svoboda za vse (tudi svoboda za pokvarjenost), temveč svoboda za dobro, za neomejeno izpolnjevanje naravnega in božjega prava. Svoboda je neločljiva od ljubezni, tako božje do človeka kot človeške do bližnjega, izhajajoče od ljubezni do Boga, ljubezen pa v sebi nosi tudi disciplino in pravila. Brez discipline ni svobode, saj brez nje človek postane suženj samega sebe. Spomnimo se na besede blaženega škofa Slomška: »Varujmo se prostosti brez modrosti!« Svoboda ni liberalna, svoboda je ljubeča!

Zapomnimo si: ne zmaga tisti, ki ima najboljše orožje, zmaga tisti, ki ima srce junaka in Boga v njem! Molimo zase, da bomo z božjo pomočjo krotili lastne grehe in se borili za resnico, molimo za svetega očeta, da ga ne premami odobravanje zvitih mogočnikov, molimo za vse grešnike (tudi sodomite in apostate), da se zatečejo v naročje Očeta in dosežejo večnost.