Marijina vera in problemi tradicionalnih kristjanov
Lahko
smo veseli in hvaležni Bogu, da danes kot tradicionalno gibanje v Sloveniji
obhajamo prvo sveto mašo po tradicionalnem obredu v nedeljo in ob tem še na
mali šmaren – praznik Marijinega rojstva. Kakor sem poudaril ob peti obletnici
prve tradicionalne svete maše se zdi, da nas Marija posebej vodi in je to njeno
delo. Tako je tudi današnja prva nedeljska sveta maša ravno na Marijin praznik.
To naj bo danes naše skupno veselje in se zato z vsem srcem zazrimo v Marijo,
naš vzornico, našo vodnico, kraljico in našo mater.
Ob
tem se moramo zavedati, da dela, ki ima izvor v Bogu in je zato Božje, ne more
uničiti noben zunanji sovražnik, ampak samo mi sami, če svojega poslanstva ne
bomo izvršili. Lep primer te resnice lahko vidimo pri Izraelcih. Nihče jim ni
mogel do živega, ko so bili zvesti Bogu in s tem Božje ljudstvo. Ko so od Boga
odpadli niso bili več Božji, s tem pa so postali premagljivi. Tudi Cerkve ne
more uničiti noben sovražnik. Dokler ostanemo znotraj Cerkve gradimo Božje
kraljestvo na zemlji – ko z grehom odpademo od Kristusa in Njegove Cerkve se
začnemo pogubljati. Zvestim velja stavek apostola Pavla: »Njim, ki ljubijo Boga
vse pripomore k dobremu.« (Rim 8,28)
Pred
kratkim sem poslušal govora patra Rippergerja[1] (link,
link), ko je govoril
o grehih katoličanov, ki imajo radi tradicionalno liturgijo. Govor se me je
zelo dotaknil in me tudi navdušil za Boga in upam, da bo k temu spodbudil tudi vas.
Ti grehi so velika nevarnost in nas lahko na prikrit način odvrnejo od glavnega
namena tradicionalnega gibanja, to je svetosti. Iz njegovega govora sem izbral
tri pomembne poudarke, ki jih mi, ki ljubimo Tradicijo, pogosto zagrešimo.
Tradicionalni
kristjani so nagnjeni h gnosticizmu.
S tem pa ima v mislim to, da tradicionalisti mislijo, da imajo samo oni nekakšno
skrivnostno spoznanje o sveti tradiciji, ki ga drugi ljudje nimajo. Zaradi tega
gledajo z viška na ljudi, ki nimajo tega spoznanja, kar pa je kratko malo
napuh. In kakor je za gnostike značilna nečistost, tako je na žalost marsikdaj
značilna tudi za tradicionaliste, ker nečistost ima svoj izvir v napuhu. Bog
domišljavim ljudem dopusti, da padejo v najhujše grehe, da bi bili ponižani in s tem rešeni napuha – ker je napuh najhujša bolezen, ki duši zapre vstop v
nebesa.
Dragi
bratje in sestre, če pa pogledamo MARIJO – v njej ni sence napuha. Ona
je ponižna Gospodova dekla. Marija se ni prevzela, ker je Božja mati. Ne moremo
si predstavljati, da bi bila Marija v sebi vzvišena in bi s prezirom gledala na
druge, češ: »Jaz sem! Jaz sem rodila Boga! Vi… vi ste pa manj vredni.«
Če pomislimo tudi na današnji evangelijski odlomek o Jezusovi ozdravitvi
desetih gobavcev. Kaj je bila razlika med tistim gobavcem, ki se je vrnil in
dal čast Bogu (prim. Lk 17,12) in onimi devetimi gobavci, ki se niso vrnili?
Kam je šlo teh devet, če ne se hvalit pred ljudmi, češ: »Glejte me, jaz sem
ozdravel!« Dajali so čast sebi in ne Bogu, kakor ozdravljeni mož, ki se je
vrnil k Jezusu. Če premišljujemo o sebi lahko vidimo, da nimamo zaslug, da smo
uvideli véliko lepoto tradicionalne liturgije – prav posebnih zaslug za to
nimamo – to je vse od Boga in njemu je potrebno dati čast.
Ripperger
dalje pravi, da tradicionalisti zelo pogosto postanejo razočarani, ker vidijo
vse mogoče probleme in nepravilnosti znotraj Cerkve. Pravi, da pogosto
grešijo, ker neprenehoma premišljujejo samo nepravilnostih znotraj Cerkve.
Sodijo stvari iz tega čustva razočaranja, čemur se pridruži še jeza, kar jih
pripelje do nepravilnih sodb, kot na primer, da je vse brezupno ali vse
prekleto. Ripperger nas opozarja, da naj stanje v Cerkvi ne vpliva na naše
duhovno življenje, naj nas ne odvrača od naše hoje po poti svetosti. Omenja sv.
Tomaža Akvinskega, ki uči naj vse stvari sodimo z razumom. Pravi, da takrat, ko
vidimo kakšne nepravilnost v Cerkvi storimo tri stvari:
1. Zahvalimo se Bogu, da smo jih prepoznali, kot
nepravilnosti
2. Storimo nekaj za to, da bi bile nepravilnosti
odpravljene. Predlaga – kot npr. molitev
in pokora
3. Ne imeti samo idejo o popolni in zdravi
Cerkvi, ampak se truditi, da bi bila Cerkev bolj popolna in zdrava!!!
MARIJA
POD KRIŽEM – Dajmo si pred
oči naslikati Marijo, ki pod križem drži v naročju svojega mrtvega sina. Kaj bi
bilo vse v njenem srcu? Razočaranje; jeza; obtoževanje farizejev… Ne! Kančka
jeze ni bilo v njej – verovala je in trpela s svojim Sinom! Odpuščala in delala
pokoro, k čemur poziva tudi nas, njene otroke.
Ripperger
opozarja tudi na greh neurejene radovednosti – Kaj ima v mislih? Ko
vidimo neko napako ali problem znotraj Cerkve ga hočemo razumeti bolje, kar je
čisto legitimno, vendar gre včasih le za napačno radovednost in stalno iskanje
stvari, ki so v Cerkvi narobe. Ripperger pravi, da se lahko to potem tako
sprevrže, da se celo naslajaš nad napakami. Da si pravzaprav vesel, ko najdeš
napako, da se lahko zgražaš. Bodimo zelo previdni! Taka neurejena radovednost
lahko uniči našo vero, če nismo pozorni. To na nas vpliva psihološko in
duhovno, kar je demonsko. Hudič bo uporabil napake v Cerkvi, da bi nas
vznemiril in onemogočal napredovanje v našem duhovnem življenju. Ripperger
pravi, da nas tudi resnica na katero nismo intelektualno, psihično in duhovno
pripravljeni in smo se z njo seznanili zaradi neurejene radovednosti ovira oz.
nam škodi. Pater predlaga branje spisov duhovnih oseb, ki zelo objektivno in
zrelo pristopajo k problemu in da ne beremo spisov tistih, ki zelo čustveno in
napadalno pišejo o problemih v Cerkvi. Poleg tega pa z neurejeno radovednostjo
zapravimo čas, ko bi lahko brali dela svetnikov in se poglabljali v veri. Naša
naloga je poznati vero – ne problemov v Cerkvi. Naša naloga je moliti,
častiti Boga, kakor ozdravljeni gobavec, ki se je vrnil k Jezusu; brati knjige,
ki nas bodo učile o sveti veri! Tudi MARIJA ni premišljevala, kaj je ta
ali oni veliki duhovnik slabega storil; kdo je bil prisoten na sinedriju, ko so
obsodili Jezusa in kdo ne. Marije niso zanimali škandali farizejev in vernikov?
Tega seveda ni opravičevala – vendar je ob tem ostala ponižna in notranje
zazrta v Boga in tako največ prispevala k odrešenju vsega človeštva.
Dragi
bratje in sestre. Storimo vse, da teh grehov, ki jih omenja pater Ripperger ne bi
mogli očitati tradicionalnemu gibanju v Sloveniji in če smo se v njih prepoznali
storimo vse, da jih iz svoje duše izkoreninimo! Kaj nam koristi tradicionalna
sveta maša, če nismo sveti – kakšno sliko dajemo navzven in navznoter? Naša
prva in glavna naloga je rasti v svetosti, hkrati pa prositi Boga, da nam da
moč, da slabo stanje v Cerkvi ne vpliva na naš vero! Danes si na nov, globlji
način, postavimo pred oči Devico Marijo! Glejmo jo in želimo si njene vere!
Popolno se posvetimo Devici Mariji in se nam bo tudi ona scela izročila. Naj
zaključim z besedami Ludvika Marija Grigniona Monfortskega: »Presveta Devica
vam bo delila svojo vero, ki je bila na Zemlji večja od vere vseh očakov,
prerokov, apostolov in vseh svetnikov… Čisto vero, ki vam bo pomagala, da se ne
boste več menili za čutno in izjemo; živo vero, ki jo bo navdihovala zastonjska
ljubezen, zaradi katere boste, vse kar delate, delali iz čiste ljubezni; trdno
vero, neomajno kakor skala, zaradi katere boste ostali trdni in stanovitni
sredi neviht in pretresov; dejavno in prodorno vero, ki vam bo kakor
skrivnostni ključ omogočala vstop v Kristusove skrivnosti, v poslednje
skrivnosti človekovega obstoja in v samo Božje srce; pogumno vero, zaradi
katere se boste brez oklevanja lotevali velikih stvari za Boga in za odrešenje
duš in jih speljali do konca; in končno vero, ki bo vaša goreča plamenica, vaše
Božje življenje, vaš skriti zaklad Božje modrosti in vaše vsemogočno orožje, s
katerim boste razsvetljevali tiste, ki so v temi in smrtni senci, da boste
vnemali mlačne in tiste, ki potrebujejo razbeljeno zlato zastonjske ljubezni,
da boste z življenjem navdali tiste, ki so umrli po grehu, da se boste s
svojimi milimi in mogočnimi besedami dotikali in prevračali marmornata srca in
libanonske cedre in končno, da se boste uprli hudiču in vsem sovražnikom
odrešenja.«
Amen.
[1]
Pater Ripperger je spoštovani eksorcist, ki je zaključil doktorat iz filozofije
na Papeški univerzi sv. Križa in je bil večletni profesor na bogoslovju FSSP,
kjer je poučeval moralno in dogmatično teologijo. Je ustanovitej tradicionalne
skupnosti duhovnikov eksorcistov, Doloranov.
