Maševanje ad orientem: lastno obema oblikama rimskega obreda

Pričujoči prispevek je smiselno začeti z naslednjim temeljnim dejstvom: maševanje ad orientem (proti [liturgičnemu] vzhodu) oziroma na glavnem oltarju je mogoče tudi (!) po novi obliki rimskega mašnega obreda, torej po misalu Pavla VI. (1969) oziroma njegovi zadnji redakciji (2002). Maševanje ad orientem namreč ni rezervirano zgolj za tradicionalno latinsko sveto mašo po Rimskem misalu oziroma njegovi zadnji redakciji pod Janezom XXIII. (1962), ampak je mogoče tudi po novi. V tem kontekstu je edina razlika zgolj ta, da je pri novi obliki ad orientem nekaj izbirnega, pri tradicionalni pa je to obvezno. 

Omenjenemu je koristno dodati še nekaj pojasnil, ki se tičejo predstav ali trditev, s katerimi je povezano največ predsodkov in nesporazumov:

1. Noben dokument drugega vatikanskega koncila ali dokument, ki je nastal po koncilu, ne predpisuje (zahteva) maševanja versus populum (proti ljudstvu, na samostoječem oziroma dodatnem oltarju). Maševanje ad orientem je torej tudi po novi obliki rimskega obreda povsem mogoče in legitimno.

2. Že sam misal Pavla VI., vključno z njegovo zadnjo redakcijo iz leta 2002, predvideva tudi maševanje ad orientem. V rubrikah ima namreč zabeleženo, kdaj se mora duhovnik obrniti k ljudstvu, kdaj pa ostane v svojem običajnem položaju (ad orientem, obrnjen h glavnemu oltarju, »proč od ljudstva«). Maševanje ad orientem predvidevajo tudi splošna navodila k misalu (Instructio generalis missalis Romani).

3. Trditi, da je maševanje ad orientem kakorkoli v nasprotju z drugim vatikanskim koncilom, je absurdno in krivično ter izkazuje nepoznavanje cerkvenih določil. So mar v nasprotju s koncilom vse tiste vzhodne katoliške (uniatske) Cerkve, ki maševanje ad orientem še vedno v celoti ohranjajo?! Da o pravoslavnih, ki maševanja »proti ljudstvu« sploh ne poznajo, niti ne govorimo … 

Maševanje ad orientem je nasičeno s teološko simboliko in podprto z večstoletno liturgično prakso od antike dalje, česar na tem mestu ni prostora predstavljati. Za poglobitev v to tematiko lahko služijo vsaj tri besedila:

a) pojasnilo Kongregacije za sveto bogoslužje in disciplino zakramentov z naslovom »Pregare 'ad orientem versus'« (v: Notitiae 29/5 (1993), str. 249), ki obravnava maševanje ad orientem v okviru novega rimskega obreda;

b) knjiga cerkvenega zgodovinarja Michaela Uweja Langa, člana Kongregacije oratorija sv. Filipa Nerija in profesorja na King's College v Londonu, z naslovom »Turning Towards the Lord: Orientation in Liturgical Prayer« (2008);

c) videoposnetek z naslovom »Catholic Mass Facing East vs Facing the People«, ki na kratko in nazorno uvaja v tematiko liturgične usmeritve. Videoposnetek si je mogoče ogledati spodaj.

 

Za konec naj v razmislek veljata sporočili Kongregacije za sveto bogoslužje, vzeti iz zgoraj omenjenega pojasnila: »Načelo enega oltarja je teološko pomembnejše od prakse maševanja v smeri ljudstva.«; »Besedna zveza 'maševati v smeri ljudstva' nima teološkega pomena, temveč zgolj topografsko-prostorski pomen. Vsako obhajanje evharistije je namreč ad laudem et gloriam nominis Dei, ad utilitatem quoque nostram, totiusquae Ecclesiae suae sanctae [v hvalo in slavo božjemu imenu, v naš blagor in v blagor celotne njegove svete Cerkve].«

Vabilo - tradicionalna latinska sveta maša v Ljubljani, 13. 1. 2018

V soboto zjutraj bo darovana sveta maša - zadušnica za pokojnega očeta enega od članov.

Pred sveto mašo bo možnost za sveto spoved.

Na voljo bodo misalčki, knjige in liturgični koledarji za leto 2018.

Pismo ministranta: o "ministrantkah"

Uredništvo bloga Ad Dominum je na začetku letošnjega koledarskega leta prejelo pismo enajstletnega ministranta iz ene od večjih župnij v vzhodni Sloveniji. To pismo na željo avtorja (sicer anonimno) objavljamo v spodnjih vrsticah.

Kot vsi vemo (ali skoraj vsi), se pri maši zgodi čudež: sam Bog pride v hostijo med nas grešnike! In tako zelo nas ima rad, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nas odrešil. Nekoč so (kar je razumljivo) maševali tako, da so bili obrnjeni proti tabernaklju, medtem ko dandanes skoraj vsi duhovniki pri maši kažejo Bogu hrbet (kar je žalitev!). Sredi maše po duhovnikovih rokah Bog pride v hostijo; duhovniku pa pomagajo ministranti, kar v latinščini pomeni služabniki ali strežniki. Ministranti torej to – posvetitev hostije v Kristusovo telo – precej dobro vidijo.

Biti ministrant je tudi način priprave na morebitno duhovništvo. Zakaj torej ministranti ženskega spola, »ministrantke«? Ženske vendar ne morejo postati duhovniki! Toda hudič si vedno izmisli kak dober izgovor, da dela slabe reči. Neki cerkveni dokument pravi, da so ministrantke dovoljene, a le (!), če v določeni cerkvi ali župniji ni ministrantov. Hudič pa reče: Nič lažjega!

Tako je hudič začel odstranjevati ministrante. Tako današnja pastorala spreminja fante v zdolgočasene »atke copatke«, ki sedijo na kavču in gledajo v zrak ali v televizijski ekran. Neki fant mi je rekel, da hodi k ministrantskim vajam zaradi pice, ki jo tam dobi. Medtem pa so deklice rade v ospredju.

Pri vsej tej stvari bi bilo dobro omeniti, da takoj, ko pridejo ministrantke, ministranti odidejo. Naj navedem kot primer našo župnijo. Tudi sam sem bil ministrant v lepi veliki skupini ministrantov, a je prišel novi župnik, uvedel ministrantke in mi smo odšli. Zdaj hodimo drugam.

Hvaljen Jezus!

Ob začetku novega leta

Ob začetku novega leta je prav, da se ozremo nazaj in strnjeno predstavimo naše delovanje preteklem letu.

Z veseljem lahko ugotovimo, da se je v letu 2017 delovanje naše skupine uspešno nadaljevalo. Organizirali smo petnajst javnih tradicionalnih svetih maš. Poleg tega je bila običajno pol ure pred mašo, nekajkrat pa tudi med njo, na razpolago tudi možnost svete spovedi. Trudili smo se, da so bile svete maše pete in pospremljene z gregorijanskim koralom. Pred kratkim je bil v Sloveniji prvič po dolgem času opravljen tudi prejem zakramenta sv. krsta po tradicionalnem obredniku. 

Najpomembnejši dosežek Juventutem Slovenija v preteklem letu pa je bila izdaja knjige Fultona Sheena Kalvarija in maša, ki jo je še vedno mogoče naročiti. Omenjena knjiga predstavlja enega redkih prevodov del tega velikega ameriškega škofa in oznanjevalca v slovenski jezik. Septembra so se nekateri člani naše skupnosti udeležili tudi romanja Summorum Pontificum v Rimi. Poskrbeli smo tudi za profesionalno digitalizacijo starejše knjige o Najsvetejšem zakramentu, ki je še ni na spletu. Na blogu smo objavili več deset člankov. Gotovo bi lahko naredili še marsikaj, a vse naše delovanje je potekalo čisto brezplačno ter ob rednem izpolnjevanju svojih stanovskih dolžnosti.

Ob koncu leta smo se uspeli zbrati iz vseh vetrov in se srečati v velikem številu. Vsled tega smo uspeli organizirati tudi prvo slovesnejšo peto mašo, pri kateri mašniku strežejo dva akolita, kadilničar in ceremonijer.  Mašo je spremljalo ubrano koralno petje.

Zahvaljujemo se vsem, ki so nam letos stali ob strani, za nas molili, nas duhovno ali materialno podpirali ter nas spodbujali pri delu.

Za vse slabo nam oprostite, za vse dobro pa Bogu hvala!

Branje berila

Mašnik pokadi mašno knigo pred evangelijem

Po evangeliju

Darovanje

Veliko povzdigovanje

Sveto obhajilo

Druga ablucija

Zadnji blagoslov

Zadnji evangelij