TLM Ljubljana 27. april 2017 - poročilo in zahvala

Na god sv. Petra Kanizija smo imeli čast gostiti Jakuba Zentnerja, novomašnika češkega rodu, ki je član Duhovniške bratovščine svetega Petra. Duhovniša bratovščina šteje 425 članov. Duhovnikov je 270, ostali so bogoslovci. Povprečna starost članov je 37 let. Po krasni sveti maši, pri kateri sta stregla njegova sopotnika, smo bili deležni še novomašnega blagoslova. Prijetnemu mednarodnemu kosilu je sledil obisk Muzeja krščanstva na Slovenskem.

Zahvaljujemo se župniku, mašniku, spovedniku in pridigarju, ministrantoma ter vsem našim dobrotnikom. Bog plačaj!

Prilagamo nekaj slik. Spodaj pa lahko preberete še pridigo, ki smo jo tisti dan slišali.

Pristopne molitve - mašnik moli confiteor

Branje prve prošnje

Credo

Lavabo

Veliko povzdigovanje

Tretji confiteor

Odveza

Ecce Agnus Dei

Obhajilo vernikov

Zadnji blagoslov

Zadnji evangelij

Novomašni blagoslov

Novomašni blagoslov

Hvaljen Jezus!

Organizatorji so nam dali zanimivo izhodišče za razmišljanje na današnji dan, ko so dejali, kako je bil sv. Peter Kanizij pravi borec proti okupatorju – proti nekemu drugemu okupatorju, ki je bil v tistem času protestantizem. Vsekakor pa ima vsako obdobje neke svoje okupatorje, zlasti pomembni pa so tisti okupatorji, ki se tako ali drugače borijo za okupacijo našega srca. Ko rečemo srce, seveda mislimo na človekovo notranjost nasploh, da ne bi slučajno zamešali in govorili le o čustvih in medsebojnih odnosih, kakor se, čisto po protestantsko, dandanes dogaja v nemajhnem delu katoliškega sveta.

Smo v velikonočnem času, vendar se ne zdi, da bi bili v resnici v kakem posebnem obdobju cerkvenega leta. Ne zdi se namreč, da bi se bili kakorkoli dvignili iz tistega vsakdanjega povprečja, ko ljudje živimo tisti svoj klasični agnosticizem, namreč tako, kakor bi Boga sploh ne bilo oz. kakor, da slednji ne bi imel nič opraviti z nami in našim življenjem. Na Božjega Sina je tako ali tako bolje, da se niti ne oziramo, saj se zdi, da res ne velja nič tisto, da se je učlovečil za to, da bi nas svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, potem pa slednjo premagal s svojim vstajenjem od mrtvih. Po polnih prazničnih cerkvah, a seveda le za žegnanje velikonočnih jedi in na velikonočno nedeljo samo, so naše cerkve spet normalno ali še bolj prazne, kot vedno pač. Prazna pa so tudi naša življenja nasploh. 

To bi vsekakor moral biti znak za preplah v Cerkvi, vsekakor pa je za kristjane znak, da bo treba povečati, začenši pri sebi, boj proti okupatorjem našega srca, da bi vanj lahko res posijala luč Gospodovega vstajenja. 

Za to se morajo izpolniti določeni pogoji:

1) Vsak od nas mora priznati svojo omejenost, majhnost in grešnost ter se zanjo pokoriti vsak dan in večkrat na dan. Posebej se velja boriti proti kakemu grehu ali nagnjenju, ki nas še posebej oklepa, saj se, po besedah sv. Tomaža Akvinskega, boj na enem področju pozna tudi nasploh. 

2) Priznati je potrebno in tudi sebi je potrebno večkrat priznati, da ne bomo zmogli sami, temveč da potrebujemo za dvig Božjo pomoč. Ikona Vstajenja lepo kaže, kako je Kristus tisti, ki vleče človeka iz njegovega groba, človek sam nič ne more in zmore. Najlažje je, če naše težave, ki jih imamo, izročimo Materi Mariji, pravi Posodi za Boga, ki tudi nam pomaga, da postajamo takšne posode, da se torej osvobajamo egoizma in delamo prostor za Boga.

3) Tretji pogoj je ta, da vzamemo cerkveni nauk za svoj nauk in se trudimo živeti po njem. To je tisti del naloge, ki ga človek ne samo lahko naredi s svoje strani, temveč je nujno, da svoj del naloge opravi. Temu se skratka reče, da se je treba truditi za krepostno in urejeno življenje. Seveda je ta nauk treba tudi poglabljati in študirati, glede na to, kako malo in slabo ga poznamo. Rečeno je bilo, kako je današnji svetnik širil pravi nauk s pomočjo katekizmov – slednje imamo še vedno na voljo! 

4) Kot zadnji pogoj pa je treba živeti tudi molitveno in liturgično življenje. Možnosti so takšne, kakršne pač so, a to ni razlog, da ne bi mi naredili vsega tistega, kar lahko naredimo tudi na tem področju. Potrebna je redna in kvalitetna molitev – zase in skupaj, kakor pač gre. Potrebno je redno zakramentalno življenje, kjer je redna in kvalitetna sveta spoved predpogoj za pravo sodelovanje pri sveti maši in prejem Kristusa samega. Ne moremo pričakovati nekega splošnega izboljšanja ne v Cerkvi ne v družbi, če se ne bo izboljšalo in posvetilo naše življenje. Saj je bl. Anton Martin ponavljal, da mora človek najprej sam goreti, če hoče drugega vneti.

Če vsega tega ni, če se vse to ne dogaja, potem seveda ne more priti do nikakršnega vstajenja v naših srcih. Naše življenje se torej ne more dvigniti iz tistega sivega povprečja, kjer pač je. Še pomembneje pa je to, da moramo končno nehati hraniti svojo smrt, da bi se raje zares hranili z življenjem. Praznični časi so v Cerkvi priložnost, da spet zazvenijo Kristusove besede, da tudi mi ne bi bili le kristjani »velikonočnega žegnanja«, pa naj gre za vejice, butare ali jedi, temveč da bi šli precej globlje. Gospod nam pravi: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov ... Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje ... Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen ... To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.«

Amen.

Sveti Janez Bosco o Luthru

Sv. Janez Bosco je leta 1845 izdal knjigo Cerkvena zgodovina za uporabo v šoli, koristna za vse stanove. V njej na klasičen način vprašanj in odgovorov na kratko razsvetljuje zgodovino Cerkve, ki jo deli na šest obdobij. V peti dobi, ki jo postavlja od leta 1517, ko je začel Luther s svojim uporom, do leta 1798, ko je bil ugrabljen papež Pij VI., odgovarja tudi na vprašanje o Luthru. Prevod nam daje zanimiv vpogled v don Boscov način izražanja in učenja. Daje nam pa tudi odgovor, zakaj lahko danes veliko beremo o sv. Janezu Boscu, a se pri tem večinoma izogibamo temu, kar je on sam napisal.

 

Prvi, ki je dvignil prapor proti katoliški veri, in tisti, ki je Cerkvi v tem času (16. stoletje) povzročil največ trpljenja je bil Luther. S svojim perverznim naukom, kjer se božjo besedo postavlja pod sodbo vsakega človeka, je naredil katoliški veri večjo škodo kot vsi heretiki pred njim. Tako se tega apostata po vsej pravici imenuje prvega med predhodniki Antikrista.

Luther je bil rojen v Eislebnu na Saškem v revni rudarski družini. Že od zgodnje mladosti se je izkazoval s svojo bistrostjo. Smrt sošolca, ki je ob njem umrl, ga je privedla k vstopu v red avguštincev. Nekaj časa je kazalo, da je poglobljen v globoka razmišljanja in da ga vznemirja skrupuloznost in strah; končno pa se je razodel napuh, ki ga je nosil v sebi.  Papeževi oblasti je napovedal vojno ter zapustil samostan, pri čemer ga ni bilo več mogoče ustaviti.

Zatiranje nasprotnikov z obrekovanjem in tiranijo, zasmehovanje najbolj vzvišenih in svetih stvari, napuh, nespodobnost, častihlepnost, nadležnost, pogoltnost, pijančevanje, nezmernost, razuzdanost, robat in surov cinizem – to so osnovne karakterne značilnosti tega pobudnika protestantizma. V Nemčiji pa se mu je, kot slovitemu dobrotniku človeštva, celo postavilo kip!

Leta 1517 je začel pridigati proti odpustkom, nato proti papežu. V napredovanju v brezbožnosti je izoblikoval nauk, ki sam po sebi, po logiki in praktičnih sklepih okuži vse svete stvari, uniči človekovo svobodo, Boga naredi za začetnika greha in človeka poniža na raven živali. Dovolj je povedati, da bo po njegovem najbolj kreposten človek pogubljen, če trdno ne verjame, da je med izbranimi. Po drugi strani pa največji zločinec, če le verjame, da bo po Kristusovem zasluženju odrešen, samo zaradi tega gotovo gre naravnost v nebesa.

Ta ostuden nauk je bil s strani papeža Leona X. takoj obsojen. Papeževo bulo pa je Luther dal javno sežgati. Katoliške univerze in vsi učenjaki so razglašali njegovo brezbožnost in herezijo, on se jim je pa smejal in vztrajal v svojem uporu. Kljub slovesnim zaobljubam se je nato poročil s Katarino iz Bora, redovnico. Na žalost je imel veliko pristašev, ki so pod imenom protestanti prijeli za orožje in širili pokol po vseh deželah, v katere jim je bilo dano priti. Na njih praporih je pisalo: »Raje Turki kot papežniki.«

Včasih je ob premišljevanju zla, ki ga je reforma prinesla, kričal: » Ti si učen? So se vsi tvoji predhodniki motili? Toliko stoletij niso poznali tega, kar ti sedaj veš! Kaj bo iz tega, če se motiš in jih toliko vodiš v pogubljenje?«

To so bili glasovi vesti, ki se je upirala njegovim podlostim. Ni pa jim uspelo, da bi ga privabili na dobro in pravo pot.