TLM Sveti Tomaž, 24. 7. 2016

Že dolgo je med nami tlela želja, da bi se skupaj odpravili na obisk k Svetemu Tomažu pri Ormožu, kjer službuje župnik, ki je naš prijatelj, podpornik in dobrotnik. Vsled nepričakovanim odpovedim se je manjša zasedba neupogljivih soparnega nedeljskega jutra zbrala na farnem dvorišču pred cerkvijo. 

Že predhodno pripravljena cerkev je omogočila umirjeno pripravo ministrantov. Medtem je nekaj ljudi lahko pristopilo k sveti spovedi. Ob spremljavi ubranega ljudskega petja so mašnik in ministranti pristopili k božjemu oltarju, k oltarju, ki razveseljuje njihovo mladost.  

Pri pridigi je župnik z nami delil pričevanje tujega duhovnika. Z župnikovim dovoljenjem pridigo v celoti objavljamo na koncu prispevka. Okrepčani po svetih skrivnostih smo se po sveti maši preselili v župnišče, kjer smo ob hladnem okrepčilu vsi skupaj spregovorili nekaj besed in se med seboj še malo bolje spoznali.

Temu je sledilo kosilo ob dolgem pogovoru – kakor je v navadi, ko se, ob zavedanju, da se še dolgo ne bodo videli, srečajo stari prijatelji.

Pridiga:

Hvaljen Jezus! Dragi bratje in sestre. Ta teden sem na internetu našel razmišljanje duhovnika, velikega zagovornika tradicije v Cerkvi oz. tradicionalne liturgije. Želel bi vam posredovati njegovo zgodbo. Takole je povedal: »Ko sem bil torej star 6 ali 7 let, smo se v vrtcu igrali na čudovitem igrišču, posebno na toboganu. Takrat se mi je porodila ideja, kako izboljšati tobogan. Imeli smo neke večje oljne posode, ki si jim lahko izrezal vrh in dno, da si lahko splezal skoznje. Moja ideja je bila, da bi te posode pritrdili na koncu tobogana, tako da bi ga s tem dejansko podaljšali v neke vrste tunelček. S prijatelji nam je bilo to všeč in ko smo se spustili prvič, je bil to blazen uspeh. Tobogan smo izboljšali. Pri drugem poskusu je prijatelj Janez z brado zadel v rob posode in se poškodoval. Odrasli, ki so najprej menili, da ne delamo nič napačnega, so ob krvi in kričanju seveda pridrveli, in spomnim se, da so vprašali: “Kdo je to storil?” Vsi prijatelji so pokazali s prstom name in rekli: “Steve je to storil.”

 To je bila torej moja prva izkušnja s tem, kaj se zgodi, ko se ljudje nečesa lotimo in mislimo, da lahko stvar izboljšamo. Mislimo, da lahko napredujemo, ko si prizadevamo z lastnimi močmi – a hitro se zgodi, da se nekdo poškoduje. No, ob tem otroškem dogodku se je nekdo tudi dejansko poškodoval. Seveda ljudje zmoremo in lahko stvari izboljšujemo, nadgrajujemo, z iznajdljivostjo, ki nam je dana od Boga, z našim intelektom in radovednostjo. Vendar pa, ko pridemo do področja vere, je mišljenje, da lahko nekaj nadgradimo oz. da lahko vero izboljšamo, lahko zelo nevarno. V svojem lastnem duhovnem razvoju sem spoznal, kaj pomeni biti Jezusov učenec. Začel sem odkrivati, kdo je On, kaj pomeni njegov klic, kaj poklicanost, kaj Cerkev. To me je privedlo do preučevanja oz. poglabljanja v avtoriteto. Začel sem iskati in odkrivati Cerkev, ki nam je dala vero, skozi vsa stoletja, ob vseh ljudeh. Cerkev dejansko predstavlja hrambo Resnice o Jezusu Kristusu, tega, kar je On za nas storil in kaj to pomeni za nas in kako naj mu sledimo in postajamo del Njega in novega stvarstva. Moja ljubezen do tradicije in tradicionalne liturgije ni bila le nek dar od nekdaj.

 Spomnim se, da v času odraščanja v srednji šoli sploh nisem maral tradicionalne liturgije. Imel sem dekle, s katero sva hodila v karizmatično cerkev dvakrat ali trikrat na teden, kar mi je bilo zelo všeč. Menil sem, da so bili ljudje tam vdano in iskreno pobožni in njihova božja služba je bila nasprotje vsega staromodnega, česar sem bil dotlej vajen. Spomnim se, da sem staršem rekel, da ne maram več cerkve v domači župniji, in da hočem tam, kjer je vse živo, inovativno in sveže. Spomnim se, kako sem v času fakultete eksperimentiral z liturgijo, postal voditelj mladinske skupine, referent za mlade in kot duhovnika me je zanimalo, kako lahko celo izboljšam liturgijo. A to me je vrnilo nazaj k tisti prvotni fazi, ko sem spoznaval, da se z “izboljševanjem”, popravljanjem tistega, kar nam je bilo dano, kar je bilo določeno, lahko kdo tudi zares poškoduje. Sam se lahko poškodujem. Če mislim, da lahko stvari izboljšam, pomeni, da sem jaz zadnja avtoriteta. Potem je to nevarno.

 V svojem raziskovanju tradicij, Resnice, temeljev in stabilnosti Cerkve sem se pobliže spoznal z liturgijo. Ko torej v tej župniji obhajamo tradicionalno liturgijo, je ne obhajamo zato, ker je lepa (kar sicer je!), ne zato, ker je stara (kar prav tako je), ampak zato, ker ima za seboj stoletja uporabe in stoletja prakse, in prihaja k nam s cerkvenim pečatom dovoljenja in gotovosti, da če boš temu sledil in ostal temu zvest, se bo posledično učila tudi katoliška vera, da bo učenje zdravo, da boš oblikovan, da boš povezan z Bogom in z absolutno gotovostjo boš prejel milost našega Gospoda po zakramentih, ki so nam bili dani po Njem. Vse, kar delamo v liturgiji, VSE, vsak gib, vsaka beseda, vsak delček obreda, je povezano z avtoriteto, povezano z razlogom, vzrokom. Ni nekaj, kar si izmišljujem sam v svoji pisarni – kar tako sproti –, pač pa smo tukaj vpeti v nekaj veliko večjega, kakor smo mi sami. In to rešuje mene pred samim seboj, rešuje župnijo pred menoj, rešuje skupine in občestva, ki mislijo, da lahko obhajajo čaščenje Vsemogočnega Boga bolje od vseh predhodnih generacij, da ga lahko izboljšajo z lastnimi idejami. 

Morda imamo dobre ideje, kako izboljšati razumljivost, dostopnost, kako bolje širiti Besedo, a če se ob tem dela vse na novo in vse od začetka, potem delamo stvari po svoji podobi, potem postane to odsev tega, kar smo mi, in ne pravo čaščenje Vsemogočnega Boga. Eden od razlogov, zakaj imam rad “Ad orientem” – obhajanje evharistije obrnjen k oltarju –, je ne le zato, ker je tako zapisano v molitveniku, v rubrikah, ampak mi to odpravi tudi skušnjavo, da bi želel biti zabavljač, odpravi mi željo, da bi bil karizmatičen, da bi iskal očesni kontakt med sveto mašo. Namesto tega se lahko osredotočim na to, k čemur sem poklican, k oltarju, h križu, moje oči so pripete na križanega Gospoda, osredotočen sem na Njega – vsi smo obrnjeni k Njemu. 

Vsi smo obrnjeni v tej Božji smeri. Moj najlepši trenutek pri sveti maši je povzdigovanje keliha, kjer lahko v odsevu srebra vidim občestvo za seboj. Vem, da je moje delo in moj poklic kot duhovnik darovanje Žrtve – zanje, za občestvo. Stati v tem prostoru med Bogom in ljudmi. Izpolniti to vlogo, ki mi jo je dal naš Gospod. To je močno, globoko in zdravo učenje, dobra teologija, ki nas oblikuje in odkriva tančico Božjega videnja, česar jaz ne morem ustvariti. Tega si ne morem sam izmisliti. Gotovo je to način, kako moramo gledati in razumeti vse te gibe in poteze v obredih, v zakramentih. Niso skonstruirane, ne zmanipulirane, so darovi. Zato liturgijo praznujemo v pokorščini. Ko jo obhajam, ne želim, nočem biti inovativen, hočem biti zvest. In zato ljubim in sem tako goreč za tradicijo Cerkve in za liturgijo. Ker tukaj ne gre zame.«

Kardinal Sarah in obuditev »reforme reforme«

kard. Sarah - ad orientem

Objavljamo pet najbolj »udarnih« odlomkov iz nagovora kardinala Roberta Saraha (prefekta Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov), prebranega ob začetku mednarodne liturgične konference Sacra liturgia v Londonu 5. julija letos. Celoten nagovor v angleškem izvirniku je dostopen TUKAJ. Nagovor kardinala Saraha dokazuje, da ideja o »reformi reforme«, ki jo je zasebno podpiral tudi papež Benedikt XVI., ni zamrla. Z izrazom »reforma reforme« označujemo raznovrstna prizadevanja po bolj spoštljivem in teološko bolj poglobljenem izvajanju novega rimskega obreda (glede na misal Pavla VI. iz leta 1969). »Reforma reforme« obenem pomeni željo po nadaljnjih reformah novega rimskega obreda, reformiranega po drugem vatikanskem koncilu, v smeri večje skladnosti s tradicionalnim rimskim obredom oziroma očitnejše kontinuitete novega rimskega obreda s prejšnjim katoliškim liturgični izročilom. 

O kardinalu Sarahu in njegovih liturgičnih nazorih smo na tem blogu že pisali. Dva prejšnja prispevka sta na voljo TUKAJ in TUKAJ.

1.      Maševanje ad orientem od letošnjega adventa dalje

In tako, dragi očetje, vas pozivam, da to prakso [maševanje ad orientem] uresničujete kjerkoli je to mogoče, vsekakor previdno in s potrebno katehezo, vendar tudi s pastirskim zaupanjem, da je to nekaj dobrega za Cerkev, nekaj dobrega za naše ljudi. Vaša pastoralna presoja bo določila, kako in kje je to mogoče storiti. Morda pa je prva adventna nedelja letošnjega leta, ko čakamo na »Gospoda, ki bo prišel« in »ki ne bo zamudil« (gl. Vstopni spev, Maša v sredo prvega adventnega tedna), zelo primeren čas za pričetek te prakse. Dragi očetje, ponovno moramo prisluhniti tožbi Boga, izrečeni po preroku Jeremiji: »Obrnili so mi hrbet.« (2,27). Obrnimo se torej znova k Bogu! 

2.      Pogostejša raba latinščine

Doseči moramo ustrezno ravnotežje med ljudskimi jeziki in rabo latinščino v liturgiji. Koncil nikoli ni imel namena, da bi bil rimski obred izvajan izključno v ljudskem jeziku. Želel je dovoliti njegovo povečano rabo, zlasti pri liturgičnem branju [berila, psalmi, evangelij]. Danes bi morali, predvsem s pomočjo sodobnega tiska, doseči razumevanje pri vseh, ko je v rabi latinščina, morda v okviru evharistične liturgije, vsekakor pa je to [raba latinščine] posebej primerno ob mednarodnih srečanjih, ko krajevnega ljudskega jezika ne razume veliko ljudi. Ko je v rabi ljudski jezik, mora biti ta natančen prevod latinskega izvirnika, kar mi je nedavno potrdil papež Frančišek.

3.      Klečanje pri obhajilu

Bistveno je tudi klečanje ob posvetitvi darov (razen v primeru bolezni). Na Zahodu je klečanje dejanje telesnega čaščenja, ki nas dela ponižne pred našim Gospodom in Bogom. Samo po sebi je to dejanje molitve. Kjer je iz liturgije klečanje in poklekanje izginilo, mora biti ponovno uvedeno, še posebej ob prejemu našega Gospoda v svetem obhajilu. Dragi očetje, kjer je mogoče in s pastoralno previdnostjo, o kateri sem prej govoril, vzgajajte svoje ljudi v tem čudovitem dejanju čaščenja in ljubezni. Zopet v čaščenju in ljubezni pokleknimo pred evharističnim Gospodom!

4.      Tišina med liturgijo

Zagotoviti moramo, da je čaščenje v središču naših liturgičnih opravil. Prepogosto se od praznovanja ne premaknemo k čaščenju, a če tega ne bomo storili, se bojim, da ne bomo mogli biti pri liturgiji vselej polno, notranje prisotni. Če nikoli ne molčim, če mi liturgija ne daje priložnosti za tiho molitev in kontemplacijo, kako naj častim Kristusa, kako naj se povežem z njim v svojem srcu in duši? Tišina je zelo pomembna, ne zgolj pred in po liturgiji.

5.      Sveta liturgična glasba

Preden zaključim, mi prosim dovolite, naj omenim še druge manjše načine, ki lahko prav tako prispevajo k bolj zvestemu uresničevanju Sacrosanctum concilium. Eden izmed teh načinov je, da liturgijo pojemo, liturgična besedila moramo peti, pri tem pa spoštovati liturgična izročila Cerkve in biti veseli zakladnice liturgične glasbe, ki je naša, še posebej glasbe, ki je lastna rimskemu obredu, to je gregorijanskega korala. Peti moramo sveto liturgično glasbo, ne zgolj verske glasbe ali, kar je še huje, posvetnih pesmi. 

kard. Sarah - obhajilo kleče