četrtek, 28. januar 2016

Duhovniki, ki živijo v strahu pred svojimi škofi



Pred objavo sledečega prispevka moramo opozoriti, da na nekoliko oster (in mestoma tudi preveč nediferenciran) način opisuje dogajanje v Katoliški cerkvi v Združenih državah Amerike. Obravnava nadvse prisoten in akuten problem sumničenj, zavračanj in celo preganjanja oz. šikaniranja, ki so ga deležni pravoverni duhovniki, ki želijo oznanjati neokrnjen katoliški nauk. Zato smo se odločili, da ga prevedemo tudi v slovenščino. Omenjena problematika namreč ni le značilnost Združenih držav, situacija v Evropi je žal marsikje še veliko bolj pereča.
Tomás Rodríguez (psevdonim)


Nek duhovnik je pred kratkim dejal, da latinska liturgija usmerjena ad orientem bolje izraža osredinjenost na Boga, ne pa na duhovnika/ljudstvo. Duhovnik je imel prav, a to razkritje je takoj sprožilo vprašanja. Duhovnika so vprašali, ali bi uvedel liturgijo ad orientem tudi v svoji župniji. Žal je odklonil in se pri tem skliceval na pomanjkljivo katehezo, pričakovan slab odziv župljanov ipd. A če vemo, da je nekaj prav, mar nismo dolžni tega storiti?

Obstaja preprosto dejstvo o katehezi: posredovanje vere zahteva kar največjo skrb in natančnost. Na tem mestu lahko navedemo naslednji citat, ki je pripisan sv. Frančišku Asiškemu: »Vedno oznanjajte evangelij; če je treba tudi z besedami.« Če je res bistveno vprašanje kateheze in pripravljanja vernikov na nujne spremembe, kdaj bomo lahko videli konkretna dejanja? Teh ne vidimo veliko, ko pa se že zgodijo, jih pogosto spremlja negativna nasprotna reakcija.

To domnevno pomanjkanje akcije je simptom hujšega problema, in sicer tega, da so duhovniki prisiljeni delovati ne le proti svoji vesti, temveč tudi proti veri sami. Dolga zgodovinska pojasnila o težavah v današnji Cerkvi na tem mestu niso potrebna, saj so o tem veliko že pisali boljši avtorji. Dovolj je, da poudarimo, da je za tole razpravo bistveno vprašanje izobraževanja duhovnikov. 

Med bogoslovci danes obstaja reklo »do albe in štole«. Z drugimi besedami: bogoslovci naj bodo ponižni in tiho do svoje posvetitve. A zakaj naj bi sploh morali biti tiho? Žal so priče ali morajo celo sodelovati pri različnih zlorabah in nepravovernosti. Vzdušje strahu, ki ga lahko primerjamo z nekdanjimi komunističnimi režimi, vlada v številnih semeniščih ter sili pravoverne bogoslovce v tišino, saj se bojijo, da bodo drugače kaznovani oz. neposvečeni.

Resnična zgodba govori o bogoslovcu, ki je zapustil semenišče, ker je bil žrtev preganjanja zaradi svoje »pobožnosti« (prejemanja obhajila kleče). Zakaj je prišlo do preganjanja? »Klečanje ni norma v župnijah, ti pa moraš biti pokoren svojemu ordinariju in škofijskim pravilom.« Nikoli se ne problematizira tega, ali naši škofje dejansko sledijo liturgičnim normam Cerkve. Slednji imajo vso oblast v svojih škofijah in, naj to priznajo ali ne, njihovi podrejeni si jim ne drznejo nasprotovati, saj se bojijo za svoje kariere. To pravilo pa ne drži vedno v škofijah s pravovernimi ordinariji.

Pogosto je rečeno, da bo nova generacija duhovnikov (t.i. »Janezpavlovi« in »Benediktovi duhovniki«) rešila Cerkev iz krize, v kateri se nahaja. Ta pogled predstavlja kratkovidno vizijo prihodnosti. Sedanje generacije duhovnikov so večinoma vzgajale prejšnje generacije, ki so v veliki meri sploh povzročile sedanjo krizo. Kakšno vzgojo so torej dobile mlajše generacije duhovnikov? Ni torej modro, da se veselimo in vzklikamo, da bo krize kmalu konec, kot je pred kratkim izpostavil Ross Douthat.

Dejstvo je, da mlajši duhovniki po posvetitvi pridejo v naravnost komunistično ozračje strahu, ki vlada v župnijah. Če je prej nanje pazil bogoslovni vzgojitelj, sedaj to vlogo prevzame župnik. Nikar ne mislite, da župniki ne pazijo na svoje kaplane ter o njih ne poročajo škofijski pisarni. 

Mlad duhovnik, ki nosi talar ali biret, bo tako kmalu postal predmet govoric ter označen kot »rigiden«, »pretirano konservativen« ipd. Če poleg tega rad daruje še tradicionalno latinsko mašo, je njegova usoda zapečatena. Po mnenju škofijske birokracije je takega duhovnika potrebno »zlomiti«. Če so omenjene tendence vidne že v semenišču, bo tak novomašnik verjetno dodeljen starejšemu duhovniku z nalogo (izraženo diskretno ali jasno), da ga ustrezno prevzgoji.

Taktika, ki jo župnik pogosto uporabi pri takih mladih duhovnikih, je strah pred verniki: »pri nas ne počnemo tega, ker to ne bo dobro sprejeto pri ljudeh.« (Beri: ne bom jim všeč, zato bodo svoj denar/resurse prenesli v drugo župnijo.) Tako razmišljanje temelji na iskanju ugajanja pri ljudeh, kar ne ustreza božji zapovedi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« (Apd 5, 29)

Iskanje potrditve oz. odobravanja pri ljudeh pa vodi stran od odrešilne Kristusove resnice (in temu skladnih dejanj), ki nas vodi v nebesa. V našem primeru je določena praksa (liturgija ad orientem), ki vodi vernike k osredotočanju na Boga namesto na duhovnika, neupoštevana, ker naj bi je »ljudje« ne sprejeli. Kdo je pravzaprav varuh in skrbnik resnice Boga in Njegove svete Cerkve, duhovnik ali  ljudje?

Seveda se lahko strinjamo z dejstvom, da bi uvedba liturgije ad orientem v sedanjih okoliščinah pomenila zahteven boj, ki zahteva kar največjo previdnost in skrb. A nekateri duhovniki kljub temu bojujejo ta boj, zato moramo zanje še posebno moliti. Izpostavljeni so naravnost surovim povračilnim ukrepom svojih škofov. Med bogoslovno formacijo pa jih učijo, naj se bojijo stvari, kot sta latinščina in tradicija.

Pisec teh vrstic pozna primer, ko je skupina žensk uspešno pregnala duhovnika iz župnije s tem, da se je poslužila ustreznega besedišča na škofiji. Duhovnik ni storil nič nepravilnega, z izjemo tega, da je skušal vernikom prinesti to, kar je njegova naloga (gregorijanski koral, latinščina). Sedaj kazensko služi v župniji, kamor so običajno prestavljeni duhovniki, ki imajo težavo z alkoholom ali pornografijo. To je nepravično, čeprav prav tako preganjanje pogosto dela svetnike ter je poseben znak božje ljubezni.

Duhovniki so prisiljeni sklepati kompromise, ker ne želijo »ogroziti svojega duhovništva« (če uporabimo njihove besede). Spomnimo se, da je duhovnik pač duhovnik. Duhovnik tako ne more ogroziti svojega duhovništva, ogrozi lahko le opravljanje svoje službe. Njegov ordinarij mu to seveda lahko omeji po določilih kanonskega prava.

Naloga duhovnikov je skrb za duše. Preko njihove roke bo neka oseba prišla v nebesa ali v pekel. Ob dnevu svoje smrti, bo duhovnik kot vsi ostali stal pred  Rex tremendae maiestatis, kjer noben izgovor ne bo zalegel. Le resnica njegovega življenja in njegova služba Kristusu Kralju bosta pomembni. Jezusove ostre besede naj nas pripravijo do iskrene poglobitve in izpraševanja vesti: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!« (Mt 7, 23)

Omenjena dejstva o duhovništvu bi morala srca duhovnikov in škofov napolniti z največjim strahom. Žal jih ne. Številni duhovniki vedo, kaj se dogaja v njihovih škofijskih pisarnah in med njihovimi brati duhovniki. Bojijo se, kaj se jim bo zgodilo, če spregovorijo in se izpostavijo. Tisti, ki se kljub temu izpostavijo, so deležni povračilnih ukrepov, preko katerih dosegajo mučeništvo. Nasprotno pa se duhovnikom, ki imajo zakonolomska razmerja, ki so zasvojeni s pornografijo in tistim, ki se predajajo sodomitskim poželenjem, ne zgodi nič. 

Obstaja resnično temna, satanska subkultura med duhovništvom in episkopatom v Združenih državah. Moliti moramo za naše duhovnike, posebno še za tiste,  ki jim je Bog naklonil posebno milost, da trpijo za zmago njegovega kraljestva. Ti duhovniki morda niso cenjeni s strani cerkvene hierarhije, a so resnični pastirji Cerkve. Povedati jim moramo, da njihova žrtev ni pozabljena: čeprav vas ljudje ne poznajo in ne cenijo, Bog vidi in njegova milost bo vaša tolažba.

ponedeljek, 25. januar 2016

Sveti Duh v Cerkvi



Blogger Pietro na svojem spletnem dnevniku “Traditio liturgica” piše o Svetem Duhu v Cerkvi kot o najbolj napačno razumljeni cerkveni temi. Imamo zlasti dve napačni razumevanji. Pri prvem se Svetega Duha razume kot nekakšen mit oz. kot navaden izraz človeške vesti, v drugem primeru pa kot spektakularno Božje posredovanje, ki povzroča vidne fenomene krikov, govorov, čudnih jezikov… V prvem primeru gre seveda za prevlado racionalizma nad zdravo tradicionalno usmeritvijo vere, kar je izredno všeč laicističnim sredinam. Ne le po njihovem mnenju, temveč po mnenju tudi marsikoga v Cerkvi, je končno prišlo do tako dolgo pričakovane “demitizacije” in “desakralizacije” krščanstva, kjer je zlasti mišljeno seveda katolištvo, kar je že zelo stara zgodba, eden od najvidnejših predstavnikov tega pa je protestantski teolog Rudolf Bultmann (1884-1976). Rečeno na kratko, gre za to, da se krščanstvo popolnoma odpove presežni stvarnosti, torej tistemu, kar presega človeške čute, čustva in seveda razum. Najbrž ni treba preveč poudarjati, kako alergični so v takšnih sredinah na ves zaklad simbolov in tovrstne govorice, kakor tudi na kake pobožnosti in običaje, da ne rečemo na izročilo samo.

V drugem primeru pa imamo t.i. “karizmatične” krščanske skupnosti – ne le seveda med “binkoštniki” oz. “Pentecostals” na protestantski strani, temveč imamo razno-razna “karizmatična” gibanja tudi v katoliški Cerkvi, kjer se zdi najpomembnejša verska “teatralnost”, kjer se duhovno brez težav zamenjuje s psihičnim. Dandanes že mnogi duhovnost živijo tako, da jo pojmujejo kot nekaj psihičnega. Da se razumemo, važno je predvsem to, kar čutimo, torej so na prvem mestu človekova čustva. Spet smo zelo daleč od krščanskega razodetja in izročila in če je pri prvi skupini prevelik poudarek na razumu, je tu zagotovo premajhen, v nobenem od obeh primerov pa ni mogoče preiti v duhovno razsežnost, temveč se ostaja na fizični oz. psihični ravni. Morda je druga nevarnost še večja, saj gre pravzaprav za, kot pravi Pietro, “tržnico verskih čustev”, ko mu služijo slednja za zadovoljitev svojih lastnih potreb.

Najbrž ni treba dodatno poudariti, kako so trgovci že zdavnaj ugotovili, kam pes taco moli oz. kako lahko zaslužijo lepe denarce, če se usmerijo na ti dve področji. Tako imamo po trgovinah z verskimi artikli veliko racionalizma, pauperizma, kakor tudi posladkanosti, barvitosti, kričavosti, cenenosti… Ko gledamo te zadeve, lahko ugotovimo, kako med enimi in drugimi ni tako velike razlike ali razlik, kot bi si morda kdo mislil. Pa da ne bo pomote – človek potrebuje tako razum kot tudi čustva, le da mora oboje služiti kot sredstvo, ne pa cilj, sicer je vera nemogoča, vsaj tista resnično duhovna. 

Sveti Pavel stvari zelo uravnoveša in nam kaže, v čem je sad Duha: “Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje” (Gal 5,22-23a). Do vsega tega pridemo prek spreobrnjenja oz. tega, da se obrnemo k Bogu tako, da zavržemo svoje lastne kriterije presojanja, da bi raje prevzeli evangeljski kriterij. Spreobrnjenje potemtakem ni le sprememba navad, kot jih večina misli, ker to še ni izražanje evangelija. Konec koncev “radost, mir, potrpežljivost, dobrotljivost…” niso psihični sadovi, ker bi v tem primeru bili minljivi ali pokvarljivi. Bili bi nestabilni, dozdevni, dvoumni. Kristusov mir, ki ga daruje svetu ni državni ali meddržavni mir, ki ga želijo politične strukture. Njihov mir je sad strahu in podrejanja močnejšim, ne pa sad srca, ki bi ga očistil Duh (Jn 14,17). Cerkev, ki postane megafon tovrstnega posvetnega miru, je očitno pretrgala s svojimi evangeljskimi koreninami, saj več ne ve, kaj je zlato, namesto slednjega pa raje izbere svinec, prav kakor tisti, ki mislijo, kako je krščanstvo zgolj neka etična zadeva, ne pa nadnaravna, ta napaka pa je še kako prisotna in povsod razširjena.  

Cerkev je, če jo prav pojmujemo, skupaj s svojim večstoletnim izročilom, kraj, kjer lahko dosegamo omenjeni sad Duha, glede nato, da imamo v njej in ne drugod zakramente, ki so živa in učinkovita opora za nas, saj nam prinašajo t.i. “milost” oz. moč, ki ne izhaja iz nas samih, temveč odzgoraj, od Svetega Duha.
Priporočam tudi nadaljnje branje zapisa, kjer je lepo razložen pomen svete krizme in zakramentov. Sveta krizma je bila v izročilu Cerkve izrednega pomena kot sredstvo Svetega Duha, torej tista snov, ki človeku vlije Svetega Duha pri zakramentih. 




povzel in pokomentiral Andrej Vončina

AdDominum

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...