Evharistični Jezus - najbolj ubog med ubogimi

Odlomek iz zaključka knjige škofa Athanasiusa Schneiderja Corpus Christi, str. 72–76.

Evharistični Jezus, torej Jezus Kristus, ki je resnično, osebno in stvarno navzoč pod evharističnima podobama kruha in vina v Telesu, Krvi, Duši in Božanstvu, je v Cerkvi zares najbolj ubog in nebogljen. Ali sploh obstaja večja revščina od revščine evharističnih podob? Ena od božjih oseb je svobodno izbrala ne le to, da si prevzame revščino človeške narave, tako da istočasno skrije svojo božanskost, temveč je poleg tega izbrala, da skrije tudi zunanjost svoje lastne človeške narave, tako da je postala vidna pod vidno in stvarno podobo kruha in vina. V sveti hostiji je Jezus na nedoumljiv način razodel in izvršil tole resnico: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog.« (2 Kor 8,9) V evharistični navzočnosti se Jezus ni odrekel samo svojemu božjemu in človeškemu bogastvu, temveč tudi svoji božanski in človeški moči. Kaj je bolj krhkega in majhnega od male svete hostije? Pa ne le sveta hostija sama, temveč vsak njen majhen drobec je celotni evharistični Jezus! Kakšna revščina in kakšna krhkost! Prav v moči te revščine in krhkosti pa je Jezus v Cerkvi in na vsem svetu sebe napravil za najbolj nebogljenega. V svojem evharističnem stanju je božji Sin razodel in izvršil svoje najgloblje samoponižanje (prim. Flp 2,7). 

V Cerkvi na splošno obstaja takšna bogoslužna praksa ravnanja z evharističnim Kristusovim telesom pri obhajilnem obredu, ki med deljenjem obhajila razkriva neverjeten minimalizem v zunanjem izražanju češčenja, zaskrbljujočo brezbrižnost glede drobcev svete hostije in nerazumljivo brezbrižnost do ranljivosti (to pomeni nebogljenosti) posvečene hostije, kar dokazuje vse bolj razširjeni pojav ropa posvečenih hostij. Omenjena praksa je v tem, da se sveto obhajilo deli na roke in stoje, brez jasnega dejanja češčenja. Gre za prakso, ki je v splošnem privedla do tega obsodbe vrednega obnašanja v odnosu do evharističnega Jezusa. Gre za resnično najglobljo rano na skrivnostnem Kristusovem Telesu, to je v Cerkvi naših dni, saj se je pozabilo na pravice najbolj ubogega, najšibkejšega in najbolj nebogljenega v nedrjih Cerkve. 

To zapostavljanje pravic evharističnega Jezusa je včasih zabrisano s privilegirano pozornostjo do materialno ubogih v družbi. Zagotavljanje pravic ubogih nedvomno zaseda prvovrstno mesto, vendar pa bi bilo to zagotavljanje veliko bolj verodostojno in v božjih očeh zaslužno, če bi obenem goreče in ljubeznivo skrbeli za obrambo evharističnega Jezusa, saj je v naših dneh pravi on tisti ubožec, najšibkejši, najbolj nebogljen v trenutku deljenja svetega obhajila.

Zdi se, da dejstvo, da se je Jezus, večni Bog in pravi človek, naredil majhnega in krhkega v sveti hostiji, dopušča neformalno in brezbrižno ravnanje z njim v sveti hostiji. Vera pa nas uči, da bolj ko je majhen, krhek in nebogljen, toliko več češčenja in tenkočutnosti v ravnanju zahteva. Marija, Božja mati, apostoli in vsi sveti so nas skozi dve tisočletji krščanstva učili, kako močno nas zavezuje ta resnica. Sv. Frančišek Asiški, zavetnik ubogih par excellence, je v odnosu do učlovečenega Boga posegal po tako pretanjenem češčenju, da je zelo zbrano častil same strani evangeljske knjige, rekoč: »Opominjam vse svoje brate in jih spodbujam v Kristusu, da jih, kjerkoli bodo našli zapisane božje besede, kolikor morejo, častijo, in, kolikor jih zadeva, če niso dobro shranjene ali ležijo površno razmetane na kakem mestu, poberejo in jih položijo na ugledno mesto ter tako v njegovih besedah počastijo Gospoda, ki jih je izrekel. Mnoge reči so namreč posvečene po božjih besedah in v moči Kristusovih besed se vrši oltarni zakrament.« (Pismo celotnemu redu, 4. pogl.) 

Zakramentalna navzočnost Kristusa pod evharističnima podobama je veliko odličnejša od njegove navzočnosti v sveti knjigi, zato bi morale toliko odličnejše biti časti, ki jih namenjamo njegovemu zakramentalnemu Telesu, kakor je pretanjeno opozarjal sv. Frančišek: »Zatorej vse vas, bratje, rotim, poljubljajoč vam noge in z vso ljubeznijo, ki sem je zmožen, da izkazujete, kolikor le morete, vso spoštljivost in čast presvetemu telesu in krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, v katerem so bile vse stvari, ki so na nebu in na zemlji, pomirjene in spravljene z vsemogočnim Bogom.« (Pismo celotnemu redu, 1. pogl.) »Prosim vas, bolj kot bi to počel zase, da rotite ponižno, a z odločnostjo cerkvene može, da bi presveto telo in kri Gospoda Jezusa Kristusa častili bolj, kot vsako drugo stvar na svetu, kakor tudi, da bi častili njegovo ime in besede, s katerimi je posvečeno njegovo telo. Naj ga drugim delijo s pobožnostjo in preudarnostjo. Ko pa presveto telo duhovnik na oltarju posveti, naj vse ljudstvo kleče daje hvalo, slavo in čast Gospodu, živemu in pravemu Bogu.« (Pismo vsem gvardijanom) 

Te goreče besede svetega ubožca naj tudi v naših dneh odzvanjajo v Cerkvi kot ponižna prošnja svojim pastirjem, da bi dejansko in učinkovito pripomogli k temu, da bi bilo Kristusovo evharistično telo deležno dolžne časti in kar največje pozornosti med delitvijo svetega obhajila. Naj se tudi, kolikor je le mogoče, onemogoči izgubo tudi najmanjšega evharističnega drobca, kakor naj se prav tako onemogoči tatvino posvečenih hostij. Proseči glas svetega Frančiška danes odzvanja po ustih številnih preprostih vernikov, ki jim preveč vsakdanji, nevarni in manj sveti izgled obhajila stoje in na roko povzroča žalost in bolečino. Žal pa glas malih ljubiteljev evharistije nima takšne zaslombe, da bi bil slišan, saj je glas cerkveno-klerikalnega establishmenta precej močnejši in zato ta glas šibkih zaduši. S to knjižico, ki jo je napisal škof, skušamo dati glas številnim in tihim malim ljudem v Cerkvi, ki želijo braniti njega, ki je v naših dneh najrevnejši, najslabotnejši in najbolj nebogljen – evharistični Jezus. 

Bog daj, da bi Cerkev današnjih dni poslušala glas sv. Frančiška in malih ljubiteljev evharističnega Jezusa in da bi posledično izdala neko bogoslužno normo, po kateri bi se počasi opuščala praksa obhajila na roko, vse dokler ne bi ta praksa sčasoma v celoti izginila. Tako bi v vse več cerkvah katoliškega sveta verniki evharističnega Jezusa prejeli tako, da bi ga častili in bi klečali ter bi se pustili nahraniti tako, da bi odprli usta kakor otroci. Tako bi v največji možni meri preprečili izgubo tudi najmanjšega drobca posvečenega kruha, kakor tudi krajo posvečenih hostij. Takšen stvaren ukrep Cerkve bi predstavljal eno od najpomembnejših, kakor tudi njenih najkonkretnejših dejanj, skladnih z besedami, ki jih je Kristus namenil sv. Frančišku Asiškemu: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo!« (sv. Bonaventura, Legenda Minor, lectio 5) 

Začasno obvestilo: Vse knjige bi že morale prispeti. Če kdo ni dobil paketa naj se oglasi in mu bo še enkrat poslan. 

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše? - Radio Ognjišče

Včeraj, v nedeljo 9. avgusta, je Radio Ognjišče na svoji spletni strani objavil spodnji članek, ki povzema skoraj enourno pogovorno oddajo o latinski sveti maši. Članek prilagamo spodaj, oddajo pa najdete v njihovem avdio arhivu.

Kakšen je pomen tradicionalne latinske maše?

Oddajo Iz življenja vesoljne Cerkve smo danes posvetili tradicionalni latinski maši, ki je ponovni razcvet dožilea po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962).

Opredelitev in zgodovina

Poljudni naziv »tradicionalna latinska maša« označuje sveto mašno daritev po rimskem obredu katoliške Cerkve, kakor se je z razmeroma majhnimi postopnimi spremembami obhajala od časa svetega papeža Gregorja Velikega (konec 6. stoletja) do izdaje novega rimskega misala pod blaženim papežem Pavlom VI. leta 1969. Svojo končno kodifikacijo je tradicionalna latinska maša dobila po tridentinskem koncilu, in sicer z misalom svetega papeža Pija V. leta 1570. Do zadnje izdaje ali redakcije Pijevega misala je prišlo leta 1962 pod svetim papežem Janezom XXIII. Vse do globljih liturgičnih sprememb po drugem vatikanskem koncilu je omenjena maša predstavljala najbolj razširjen obred v katoliški Cerkvi.

Tradicionalna latinska maša uradno ni bila nikoli ukinjena oziroma v celoti zamenjana z novim obredom. Poleg tega se je tradicionalni mašni obred po zadnjem koncilu kljub omejitvam še vedno obhajal. Svoj ponovni razcvet je doživel v zadnjem obdobju, natančneje po letu 2007, ko je papež Benedikt XVI. izdal dokument vrste motu proprio z naslovom Summorum Pontificum. V njem je razjasnil nekatere nesporazume o tradicionalni maši, odpravil pretekle omejitve za njeno obhajanje, potrdil dejstvo, da ta ni bila nikoli ukinjena ter jo povzdignil v pravico vseh vernikov in duhovnikov rimskega dela katoliške Cerkve. Ob tem je omenjeni mašni obred razglasil za izredno obliko enega rimskega obreda, ki odtlej kot notranje povezana celota obstaja v dveh oblikah, redni (po misalu iz 1969) in izredni (po misalu iz 1962). Izpostavil je tudi prepričanje, da predstavlja izredna oblika rimskega obreda bogastvo za celotno katoliško Cerkev oziroma spodbuja duhovno koristno dopolnjevanje med »starim« in »novim«.

Tradicionalni rimski obred je stoletja deloval kot srce katoliške Evrope in predstavljal duhovni temelj vrste svetnikov širom sveta. Tradicionalna latinska maša slehernemu sodobnemu verniku omogoča dostop do brezčasnega občestva z duhovnimi velikani, ki so od te maše živeli, kot denimo s sv. Dominikom Saviem, sv. Terezijo iz Lisieuxa ali z našim bl. Alojzijem Grozdetom. To mašo so darovali številni sveti duhovniki, kot denimo Ignacij Lojolski in Frančišek Saleški, med nami bližjimi pa denimo Anton Martin Slomšek in Alojzije Stepinac. Izhajajoč iz tega, je po besedah papeža Benedikta potrebno tradicionalnemu rimskemu obredu »zaradi njegove častitljive in starodavne uporabe izkazovati dolžno spoštovanje« (Summorum Pontificum, čl. 1). Temu se pridružuje tudi naslednja misel: »Kar je bilo za prejšnje rodove sveto, tudi za nas ostaja sveto in pomembno ter se ne more naenkrat povsem prepovedati ali celo razglasiti za škodljivo.« (iz spremnega pisma k Summorum Pontificum)

Značilnosti tradicionalnega obreda

Kljub okvirni kontinuiteti nove oblike rimskega obreda s tradicionalno, ki jo izkazujeta zlasti razvrstitev in duhovna vsebina mašnih delov, med obema oblikama vendarle obstajajo vidne razlike. Med njimi je vredno našteti naslednje:

Tradicionalna maša poteka skoraj izključno v latinskem jeziku. Berilo in evangelij se lahko bereta tudi v ljudskem jeziku. Ljudski jezik je v celoti pridržan zgolj pridigi. Latinski jezik velja za simbol združenosti vseh vernikov rimske Cerkve. Ne pripada namreč posameznemu narodu, temveč je skupen vsem. Poleg tega kot »mrtvi« jezik opravlja nalogo stabilnega in neoporečnega ohranjevalca nauka.

Duhovnik je skupaj z ljudstvom usmerjen v isto smer, to je proti oltarju oziroma v smer liturgičnega vzhoda (ad orientem). Med mašo se sicer večkrat obrne proti ljudstvu, da bi ga povabil k skupni molitvi ali mu podelil blagoslov. Oltar je prispodoba tako Kalvarije kot tudi nebeškega prestola. Skupna usmeritev proti oltarju spodbuja osredotočenost na Boga in simbolizira pričakovanje njegovega drugega prihoda, ko se bo pojavil kakor »vzhajajoče sonce z vzhoda«.

- Številne molitve – med njimi osrednjo, to je evharistično – duhovnik izgovarja tiho.

- Molitve tradicionalnega obreda bolj kakor nove poudarjajo grešnost človeka, potrebnost odpuščanja in moč božjega usmiljenja.

- Na splošno je izpostavljen žrtveni vidik svete maše. V tem oziru je maša nekrvavo ponavzočenje Kristusove žrtve Očetu na Kalvariji.

- Pomembna je zlasti vernikova individualna kontemplacija, manj občestveno sodelovanje.

- Pri tradicionalni maši je strežnik hkrati predstavnik ljudstva, ki namesto njega odgovarja duhovniku. Odgovarjanje posameznega vernika duhovniku je namreč izbirno, ne obvezno.

- Sveto obhajilo se prejema kleče in na usta. Stoje in na usta le v primeru, če je obhajanec bolan ali ostarel. Obhajilo kleče in na usta je vidni izraz čaščenja, izvirajočega iz notranjega priznavanja resnične prisotnosti Boga v evharističnem kruhu. Poleg tega simbolizira duhovno otroštvo vernikov v odnosu do Boga, ki jih hrani s svojim telesom.

- Pri tradicionalnem obredu je na splošno več klečanja kot pri novem: od začetka maše do »Glorije«, od »Sanctus« do konca evharistične molitve in od »Agnus Dei« do molitve po obhajilu. Iz spoštovanja do božjega Sina je potrebno poklekniti ob omembi Kristusovega učlovečenja v obrazcu veroizpovedi in v zadnjem evangeliju (Jn 1,1–18).

- Tudi v primeru obhajanja slovesne maše ostajajo predpisani daljši trenutki popolne tišine, da se tako omogoči premišljevanje o najsvetejši Skrivnosti, ki se žrtvuje na oltarju.

- Pri tradicionalni maši se izvaja izključno sakralna glasba, to je gregorijanski koral, klasično polifonično petje ali ustrezne ljudske cerkvene pesmi. Med inštrumenti so dovoljene zgolj orgle.

- Pri tradicionalni maši ni somaševanja, strežnikov ženskega spola, laiških bralcev, niti izrednih delivcev obhajila. Obhajilo deli zgolj duhovnik ali diakon.

- Tradicionalna latinska maša se uradno deli v različne stopnje, ki vsebujejo različen delež slovesnosti:

Tiha ali brana maša (missa lecta). Pri njej duhovnik zgolj govori. Duhovniku pomagata dva strežnika, lahko tudi le eden. Ko tovrstno mašo spremlja petje (ljudsko ali zborovsko), se ta imenuje peta tiha maša.

Peta maša (missa cantata). Pri njej duhovnik določene mašne dele poje, s petjem mu odgovarja zbor. Pri peti maši navadno pomagajo štirje strežniki – dva akolita (strežnika s svečo), kadilničar in ceremonijer.

Slovesna maša (missa solemnis). Poleg strežnikov duhovniku pomagata diakon in subdiakon. Večina mašnih delov je peta, pogosta je uporaba kadilnice. Slovesna maša predstavlja osrednjo in referenčno stopnjo tradicionalnega obreda, saj sta nižji stopnji (tiha in peta maša) zaradi odsotnosti nekaterih prvin obredno skromnejši.

Pontifikalna ali škofovska maša (missa pontificalis). Gre za slovesno mašo, ki jo daruje škof. Pomagajo mu diakon, subdiakon, ceremonier, kadilničar in številni strežniki. Pontifikalna maša je najslovesnejša stopnja tradicionalnega obreda. Najslovesnejša med najslovesnejšimi je vsekakor pontifikalna maša, ki jo daruje prvi med škofi, to je papež.

Pomen tradicionalne latinske maše

Kakor vsak mašni obred znotraj katoliške Cerkve, tudi tradicionalni rimski obred izraža svojske poudarke oziroma lasten duhovni slog. Tradicionalni obred v prvi vrsti sporoča naslednje: ker je sveta maša središče krščanskega življenja, pri kateri je s telesom in krvjo resnično navzoč božji Sin, mora biti ta ovenčana z dostojanstvom, redom, bogastvom simbolov in kontemplacijo, ki je usmerjena k Bogu samemu, pravemu »akterju« vsake maše. Slednja na tak način ni človeško dejanje, ki bi bilo odvisno od spreminjajočih se posvetnih okusov, temveč dejanje božjega Sina za odrešenje človeštva vseh časov. Podreditev strogim rubrikam je namreč simbol kristjanove voljne podreditve Kristusu, pravemu odrešeniku in vzorniku, ki po Svetem Duhu deluje v svoji Cerkvi.

Od tod se spodbujanje in širjenje tradicionalnega rimskega obreda nikakor ne more razlagati kot izraz nasprotovanja drugemu vatikanskemu koncilu, temveč – v duhu Benediktovega Summorum Pontificum – kot legitimno prizadevanje za posredovanje določenega bogastva katoliške Cerkve prihodnjim rodovom in s tem tudi prizadevanje za globlje razumevanje novega obreda. Tradicionalna latinska maša tako ne more biti vzrok za nelagodje, temveč je lahko edinole priložnost za krepitev vere in rast Cerkve. Krepitev in rast pa nista daleč: tradicionalna latinska maša ja namreč posebej pri srcu mladim, ki so jo, zahvaljujoč Benediktu XVI., na novo odkrili in jo kot eno izmed sestavin nove evangelizacije zavzeto predstavljajo tudi s pomočjo sodobnih sredstev obveščanja.

Vir: Radio Ognjišče

Knjiga Corpus Christi je končana!

Z veseljem sporočamo, da je knjiga končana. Dopustniški čas je vse malo podaljšal. V naslednjih dneh sledi pošiljanje. Knjiga bo potovala na domove po vsej Sloveniji, v župnišča, samostane in nekatere knjižnice. Kdor je do sedaj okleval z naročilom svojega blezplačnega izvoda, naj brez skrbi pošlje svoje naročilo, tudi za zasebnost je primerno poskrbljeno. Možnost osebnega prevzema knjige v Ljubljani bo pri naslednji tradicionalni sveti maši v Dravljah, ki bo darovana predvidoma 15. septembra, na god Sedem žalosti preblažene Device Marije.

Je inteligenca zapustila Cerkev?

Alain Besançon (r. 1932), francoski zgodovinar in filozof, eden vodilnih katoliških intelektualcev sodobnega časa, je v svoji novi knjigi Problèmes religieux contemporains [Sodobni religijski problemi] objavil nekaj člankov o ključnih težavah, s katerimi se mora po njegovem mnenju v bližnji prihodnosti spopasti katoliška Cerkev. Jedro Besançonove knjige predstavlja članek, v katerem se sprašuje, ali je inteligenca v zadnjih desetletjih zapustila rimski del katoliške Cerkve. Izraz inteligenca v tem primeru pokriva dva pomena: na eni strani naravno ali priučeno sposobnost pomnjenja, razmišljanja in intelektualnega ustvarjanja, na drugi pa obstoj organiziranih skupin ljudi, ki s svojo razumsko prodornostjo in akademsko ali družbeno zavzetostjo pozitivno vplivajo na ugled in razvoj Cerkve. Postavljanje vprašanja o zapustitvi inteligence je pri Besançonu tesno povezano z iskanjem razlage, zakaj duhovniki, člani hierarhije in ostali uradni cerkveni predstavniki izkazujejo vse slabšo sposobnost razumevanja sodobnih družbenih tokov in obenem vse manj prepričljivo branijo katoliški nauk. 

Da bi Cerkev zopet postala bolj prepričljiva, bi morala biti po avtorjevem mnenju bolj inteligentna. Morala bi torej razumeti stvarnost, v kateri živi, oziroma razumeti pojave, ki so ji povečini nasprotni. Sklicujoč se na zgodovinske procese v preteklih stotih letih, avtor zatrjuje, da se je duhovščina po obdobju kulturne prevlade znašla na družbenem obrobju in tudi znotraj Cerkve postala odrinjena na račun laikov. Besançon nadalje trdi, da se znotraj takšnega neugodnega položaja večina duhovščine sicer še ni odločila za odkrito izdajo katoliških načel oziroma za »plavanje skupaj s tokom«, toda kljub temu je njihova sedanja »ustvarjalna energija« šibka in pomeni bolj izjemo kot pravilo. Med sodobno duhovščino rimskega dela katoliške Cerkve naj bi tako prevladovala brezbrižnost. Cerkev v tem oziru ostaja brezbrižna do idejnih tokov, in sicer v času, ko so idejni tokovi brezbrižni ali nenaklonjeni do nje same. Katoliška misel po avtorjevem mnenju izgublja svoje mesto v javnih razpravah in postaja vse bolj nerazumljena – toda ne le zaradi prevladujočega protikrščanskega vzdušja sodobne kulture, temveč tudi zaradi lastne boječnosti in razumske neizdelanosti. V končni posledici naj bi Cerkev postajala vse bolj samozadostna in naravnana k udobju, saj ji ni več mar, da je njen pomen vse manjši, da s tem izgublja vernike in posledično postavlja pod vprašaj svoj osnovni namen, to je zveličanje čim večjega števila ljudi. Besançon svoje razmišljanje zaključuje z naslednjim sporočilom: Današnjim kristjanom, kakor v času apostolov, ostajata zgolj še moč resnice in sposobnost prepričevanja; da pa bi bilo mogoče prepričevati, je koristno biti inteligenten in si prizadevati za dobro izobrazbo voditeljev, to je (bodočih) duhovnikov.

Besançonove ugotovitve zagotovo v veliki meri odslikavajo tudi stvarnost Cerkve v Sloveniji. Prevladujoča miselnost, ki dobro izobrazbo, intelektualno delo in ambicioznost enači z nadutostjo in nekoristnostjo, kakor drugod na Zahodu, na dolgi rok terja visoko ceno. V tej luči se stanje samo od sebe ne bo bistveno izboljšalo, dokler bo vera ostala potisnjena na področje »čutenja«, dokler bo lepota liturgije ostala zasmehovana, dokler se kombinacija izrazito družabnih in terapevtskih pastoralnih prijemov ne bo umaknila jasnemu oznanjevanju resnice, dokler (bodoči) duhovniki ne bodo deležni dobre humanistične in pristno teološke izobrazbe, dokler se bo na inteligentne ljudi še naprej gledalo z vidika grožnje in »pastoralne neprimernosti«. Do takrat se lahko za izboljšanje stanja priporočimo svetnikom, kot so denimo apostol Pavel, Avguštin, Tomaž Akvinski ali John Henry Newmann – tistim sijajnim mislecem, piscem in govornikom torej, ki so s svojim življenjem potrjevali to, kar so znotraj izročila Cerkve tudi učili.