Adventno premišljevanje

Ameriški pesnik Ezra Pound je nekoč zapisal: ''Tempelj je svet, ker ni na prodaj.'' S tem citatom odpiramo pričujoči zapis ravno zato, ker se bližamo božiču in smo posledično že sredi novembra zasuti z božičnimi oglasi. Tako lahko jasno vidimo transformacijo, ki jo je v javnem prostoru doživel božič – od drugega najpomembnejšega praznika krščanstva do deleža v nekakšni hedonistično–potrošniški konstrukciji »veselega decembra«.

Pri tem se porajajo vprašanja, ki presegajo pomen sekularizacije konkretnega verskega praznika. Vprašanja namreč zadevajo izgubo pojma posvečenega ali svetega kot celote, kar je na najbolj radikalen način mogoče opaziti pri nedavni odločitvi nemškega etičnega sveta o neupravičenosti kriminalizacije incesta. Ta odločitev označuje rušenje enega izmed poslednjih tabujev, ki še veljajo v sodobni zahodni družbi.

Po definiciji je tabu dejanje, ki je bodisi preveč sveto bodisi preveč prekleto, da bi ga smel storiti običajen človek. Odstranitev tabuja incesta je poskus zabijanja poslednjega žeblja v krsto svetega. Ob tem ne smemo pozabiti, da je neodvisno od družbeno-političnih procesov, katerim smo priča, pojem svetega imanenten del človeške narave, kar nam potrjuje celotna zgodovina človeške kulture. Razmišljanja o vprašanju svetega so v središču različnih književnih in filozofskih del, kot so npr. Sofoklejeva Antigona, spisi cerkvenih očetov, srednjeveške romance o gralu ali Nietzschejev prvenec Rojstvo tragedije iz duha glasbe. Pomen pojma svetega je namreč tako velik, da ga nekateri misleci, med drugimi denimo eminentni angleški konservativni filozof Roger Scruton, postavljajo v središče religije same, še bolj kakor pojem boga.

Smiselno se je povprašati, kako lahko razumemo izgon svetega iz javnega prostora, če smo vendar rekli, da je slednji neodtujljivi del človeške narave. Menimo, da bi bilo bolj pravilno govoriti o transformaciji in degradaciji svetega, saj velika večina ljudi po svetem še kako hrepeni, čeprav se tega morda niti ne zavedajo. Proces, ki je tukaj na delu, je podoben nekdanjemu iskanju zemeljske odrešitve preko politike in ideologij; le da v sedanjem času uresničitev tuzemske odrešitve ni mišljena preko oblikovanja popolne družbe, temveč preko užitkov, hedonizma. Pojem svetega je tako prenesen na hedonistične prakse. Poglejmo samo zamaknjenost publike na množičnih koncertih ali zabavah in sodobno dojemanje spolnosti, ločeno tako od krščanskega kot tudi poganskega dojemanja – slednje je bilo neločljivo povezano s kulti plodnosti, hedonistični moment pa je bil šele drugotnega pomena.

Prav v duhu »posvečenega« hedonizma lahko opazujemo transformacijo adventa. Od časa molitve in premišljevanja smo prešli k »veselemu decembru«, festivalu hedonizma. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da nam vnašanje psevdo-religioznih prvin v različne pore življenja in priljubljenost z magijo prepojenih knjig, še kako priča o sodobnem iskalcu, ki ga tako degradirano sveto ne zadovoljuje. Želi si metafizičnega in presežnega smisla. Kot je bilo omenjeno, sekularizacija svetega ni uničila, ampak ga degradirala. Sodobni iskalec je tako v slabšem položaju kot njegovi zgodovinski predhodniki – sveto, ki so ga njegovi stari predniki že našli, vmes pa njegovi »napredni« starši izgubili, je prisiljen zopet najti. Iskalčev prvi korak bo oddaljitev od (ne)smislov, ki jih je proizvedla generacija staršev.

Naj nam v luči odkritja starih in večnih resnic na novo zasije tudi spomin na rojstvo božjega Sina. Bog je ljudi tako zelo ljubil, da je svojega Sina napravil za pravega človeka. Brez učlovečenja se Bog ne bi mogel poistovetiti s človekom v vsej njegovi nesrečni krhkosti, ki jo je povzročil greh. Toda Bog se ni učlovečil zato, da bi človeka na način lažnega usmiljenja potrjeval v njegovi grešnosti (kakor bi sodobni hedonisti radi slišali), ampak zato, da bi ga izvlekel iz »smrtne globeli« in mu dal možnost neprestanega okušanja tiste prave sreče. Ta pa je v spravljenosti s Stvarnikom.

Gledati proti vzhodu

V spodnjih vrsticah sledi prevod poslanice škofa Jamesa Conleya (Lincoln, Nebraska, ZDA), ki jo je ob letošnjem pričakovanju božičnega praznika namenil zaupani mu čredi. Posebej je izpostavljena misel o simbolnem pomenu tradicionalne liturgične usmeritve (tako mašnika kot ljudstva) v smeri vzhoda, ad orientem. Izvirnik je dostopen na uradni spletni strani škofije v Lincolnu: KLIK

Jezus Kristus se bo na zemljo vrnil v slavi.

Ne vemo, kdaj se bo vrnil. Toda Kristus nam je obljubil, da se bo vrnil v slavi, »kakor luč, ki prihaja z vzhoda«, da bi božji načrt odrešitve pripeljal k svoji dopolnitvi. 

Leta 2009 je Edward Slattery, škof Tulse v Oklahomi, rekel, da se je »mrak pred odrešitvijo že razkrojil, a sonce – Kristus sam – na nebo še ni vzšlo«.

V zgodnji Cerkvi so kristjani pričakovali, da bo Kristus prišel kmalu – vsak čas. Šlo je za upajoče pričakovanje. Zgodnji kristjani so bili budni – ozirali so se v nebo proti vzhodu, da bi pričakali Kristusa. Ker pa niso vedeli, kdaj bo prišel, so evangelij oznanjali z nujnostjo in navdušenjem, in sicer v upanju, da bodo prinesli besedo odrešenja še pred Kristusovo vrnitvijo.

Že skoraj dva tisoč let je od takrat, ko je Kristus odšel v nebesa. Pozabiti, da se bo zopet vrnil na zemljo, je tako postalo lažje. Lažje je postalo pozabiti, da moramo čakati, da moramo opazovati in biti pripravljeni.

V adventnem času, ko se spominjamo Kristusovega učlovečenja ob božiču, smo opozorjeni, da moramo biti pripravljeni na Kristusov prihod. V letošnjem evangeliju za prvo adventno nedeljo, 30. novembra, nam Kristus, svojim učencem, govori, naj »bomo čuječi«.

»Ne veste namreč, kdaj bo prišel hišni gospodar,« pravi Jezus. »Naj ne pride nepričakovano in vas najde speče.«

Vemo, da Kristus prihaja vsakič, ko obhajamo sveto mašno žrtev. Pri sveti maši prisostvujemo žrtvi na Kalvariji in veselju nad Kristusovo slavo v nebesih. Poleg tega pa si kličemo v spomin, da se bo Kristus vrnil, kličemo si v spomin, naj opazujemo, naj bomo oprezni, naj ga pričakujemo in bomo nanj pripravljeni. 

Maša je napolnjena s simbolizmom. Duhovniška oblačila nas spominjajo na dostojanstvo Kristusa Kralja. Na prsi se trkamo, glave sklanjamo in kolena upogibamo zato, da se spominjamo svoje grešnosti, božjega usmiljenja in njegove slave. Način, kako stojimo, sedimo in klečimo, nas pri maši spominja na večni načrt, ki ga nam je namenil Bog.

Od davnine so bili kristjani med sveto mašno žrtvijo obrnjeni v smeri vzhoda, da bi se spominjali, naj ne nehajo čakati na Kristusa. Duhovnik in ljudstvo so bili skupaj obrnjeni v smeri vzhoda, čakajoč na Kristusa in ozirajoč se vanj. Tudi v cerkvah, ki niso bile obrnjene proti vzhodu, sta duhovnik in ljudstvo pri maši skupaj gledala Kristusa na razpelu, oltarju in tabernaklju, da bi si v spomin vtisnila pomembnost čuječnosti pred njegovim prihodom. Simbolizem duhovnika in ljudstva, ki sta obrnjena ad orientem – proti vzhodu – je starodavni opomnik Kristusovega prihoda.

V zadnjem času je postalo sprejeto, da sta med sveto mašni žrtvijo duhovnik in ljudstvo obrnjena drug proti drugemu. Duhovnik stoji za oltarjem, ko posveča evharistijo, in je tako obrnjen v smeri ljudstva. Ljudje med molitvijo vidijo duhovnikov obraz, on pa vidi njihove obraze. Tudi tak položaj ima lahko pomemben simbolni značaj. Lahko nas spominja na to, da smo skupnost – eno telo v Kristusu. Lahko nas spominja na to, naj bo evharistija, središče naše zbrane skupnosti, tudi središče naših družin in življenj.

Toda simbolizem skupnega gledanja v isto smer in čakanja na Kristusa je bogat, zgodovinsko častitljiv in pomemben. Posebno v času adventa, ko pričakujemo Gospodov prihod je skupna usmerjenosti proti vzhodu – tudi simbolična skupna zazrtost v Kristusa na oltarju ali na razpelu – pomembna priča Kristusovemu skorajšnjemu prihodu. Danes, v času, ko je lahko pozabiti na to, da bo Kristus prišel – in je obenem lahko biti mlačen v našem duhovnem življenju in delih evangelizacije – potrebujemo opomnike, ki kažejo, da bo Kristus prišel.

Na adventne nedelje bodo duhovniki v stolnici Vstalega Kristusa maševali ad orientem. Skupaj z božjim ljudstvom bo duhovnik usmerjen k oltarju in razpelu. Ko bom sam na božič obhajal polnočno mašo, bom prav tako maševal ad orientem. To je mogoče storiti tudi po ostalih župnijah lincolnske škofije. 

V mašni usmeritvi ad orientem se duhovnik ne obrača proč od ljudstva. On je skupaj z njim – med njimi in vodeč jih – obrnjen h Kristusu in čakajoč na njegov prihod. 

»Bodite čuječi,« govori Kristus. »Bodite oprezni! Ne veste namreč, kdaj bo prišel čas.« Ne vemo, kdaj bo prišel čas, ko se bo Kristus vrnil. Vemo pa, da moramo nanj čakati. Bodimo skupaj »obrnjeni proti vzhodu«, čakajoč Kristusa v sveti mašni žrtvi in v naših življenjih.

Tradicionalna latinska maša v Ljubljani (27.11.2014) - poročilo in zahvala

»Vsa si lepa, o Marija, in izvirnega madeža ni na tebi. Aleluja.«

Te krasne besede je zbor pel pred evangelijem in to v gregorijanskem koralu; pel je tako spremenljive kot nespremenljive dele svete maše. Na veliko veselje organizatorjev je udeležencev bilo veliko in votivna missa cantata ljudi ni pustila ravnodušnih. Ta oblika svete maše je od organizatorjev, duhovnika, strežnikov in pevcev zahtevala več dela in priprav kot navadno, a na koncu lahko rečemo, da se je več kot izplačalo. Poleg tega je bil pri tej maši prvič uporabljen mašni komplet, ki nam je bil podarjen. 

Z mnogimi, ki k tovrstni maši prihajajo, se sedaj že poznamo in celo neznani pristopijo z vprašanjem o tem, kdaj spet pridemo. Žalostno je odgovoriti, da ne vemo. Upamo, da se z božjo pomočjo stvari uredijo tako, da bodo lahko ljudje vedno pogosteje srečevali Kristusa pri tradicionalni sveti maši. Žetev je že sedaj velika. Upamo, da se bodo delavci v Gospodovem vinogradu tega začeli bolj zavedati.

Odločitev za darovanje svetih maš v družinam primernem času se je znova pokazala za zelo dobro, saj so tako k maši lahko prišle družine z majhnimi otroki, starejši in ljudje iz oddaljenih krajev. Ne smemo pozabiti na moške, saj je sveti arški župnik dejal, da mora spreobrnjenje priti po njih. V poplavi rock, pop ali kakšnih drugih prireditvenih maš je tradicionalna latinska sveta maša prava oaza, kjer se možje napajajo za boj. Ni čudno, da jo hudič tako sovraži!

Zahvaljujemo se duhovniku, spovedniku, zborovodju, zboru, župniku, ekipi župnije Dravlje, tedniku Družina, portalu Časnik.si, vsem navzočim in dobrotnikom, ki nam pri delu pomagajo po svojih močeh. Hvala!

Vabilo novim sodelavcem še vedno velja. Kdor bi se želel včlaniti v Juventutem Slovenija ali na kak drugačen način sodelovati pri organizaciji maš in ostalega, naj se nam brez strahu javi.

Vse lepo pozdravljamo v Kristusu Kralju in Brezmadežni Devici Mariji!

Prilagamo še nekaj slik.

Confiteor

Dominus vobiscum

Darovanje

Moj Gospod

in moj Bog!

Obhajilo vernikov

Detajl - obhajilo kleče, kanonski prsti, obhajilni krožniček