Pij XII. - revni papež

Objavljamo pričevanje o papežu Piju XII. iz intervjuja, ki ga je leta 1973 papežev nečak Giulio Pacelli podal znanemu italijanskemu novinarju Renzu Allegriju.

Pij XII. je ljubil dejansko, ne le z besedami, in to vse ljudi, predvsem pa tiste, ki so trpeli. Ta ljubezen ga je vodila k temu, da je želel trpeti kakor oni, da si je nalagal enaka odtegovanja kot tista, v katera so bili ti ljudje prisiljeni. Med vojno je vedel, da so mnogi trpeli lakoto in tako si je sam odtegoval pri hrani, ki bi je lahko imel v izobilju.

Ko so se začela bombardiranja Rima, je veliko ljudi ostalo brez strehe nad glavo in bili so prisiljeni prestajati mraz zaradi pomanjkanja ogrevanja, z malo oblekami in v pogojih hude revščine. Z mislimi pri tistih družinah Pij XII. med vojno ni želel imeti gretja v svojem stanovanju. Roke in noge so mu zatekale, imel je mnogo ozeblin. Težko je pisal na pisalni stroj, težko je držal v rokah pero, zdravstveno ni bil v dobrem stanju, a gretja vseeno ni želel.
Ko je v Italiji začelo zmanjkovati sladkorja in kave, je moj stric nehal piti kavo in do konca vojne ni spil niti ene skodelice. Zaloge sladkorja in kave, ki so prihajale v Vatikan, je pošiljal bolnikom v mestne bolnišnice.

Javno je moj stric želel vedno delovati popolno, brezhibno. Predstavljal je Cerkev in zelo je čutil pomen tega vrhovnega dostojanstva. Njegovo obnašanje in njegova obleka sta bili navzven brezhibni, kakor kraljevi. V resnici pa je bil zelo reven. Po njegovi smrti smo ugotovili, da je bila njegova garderoba uboga. Imel je samo tri srajce, obrabljene in zakrpane, ki jim je dajal menjavati le spodnji del rokava, ker se je ta videl izpod oblačil. Imel je dva ali tri pare čevljev, ki jih je nenehno dajal popravljati. V vojnih letih je ubogim razdal vse, kar je imel, ves denar, ki ga je dobival. Ko je umrl, ni nobenemu zapustil ničesar, ker enostavno ničesar ni imel. Kakor so lahko vsi videli na fotografijah, ki so jih objavili v časopisju po njegovi smrti, je spal v neopremljeni sobi, na železni postelji.

Nepresežena pozornost

Uvod
Ob večernem prebiranju pesmi bl. Antona Martina Slomška so se mi misli ustavile ob krasni kitici pesmi »Hvali svet Odrešenika«, objavljeni leta 1846. Naš blaženi škof je zapisal tako:

Brumen, on življenje uživa,
Grešnik si pa smrt dobiva;
Kak' razloček, glej, je to!
Kadar mašnik hostj'jo lomi,
Glej, drobtina, to ne dvomi!
Tudi celo je telo.

duhovnik prinaša Najsvetejše

Mnogo je ljudi, ki bl. Slomška ne cenijo. Ne cenijo ga enostavno zato, ker ga ne poznajo! Mislijo, da ta sveti škof našemu času nima kaj povedati. Žalostna zmota, a o tem mogoče kdaj drugič.

Te prelepe misli, znak žive vere v Najsvetejše in plod teološke jasnosti so me spodbudile, da ponudim nadaljevanje člankov »Doslednost in skrb« ter »Drobtinica«, v katerih smo na kratko spoznali kakšno pozornost goji Cerkev do Najsvetejšega. Tukaj pa bomo spoznali kakšno skrb namenja Cerkev Najsvetejšemu med obhajilom izven maše in pri deljenju svete popotnice in obhajila bolnikov. Danes je zaradi neupoštevanja norm in zaradi sledenja »zakonskemu minumumu« (kakor če bi bilo dovolj iti k obhajilu in spovedi enkrat na leto!) na žalost stanje precej slabše, a ne dovolimo si misliti, da je tako tudi prav! Videli bomo prepad med tradicionalno pobožnostjo in današnjo nepozornostjo.

Sveto obhajilo izven maše

Izven maše obhaja duhovnik v superpeliceju in štoli bele barve ali v liturgičnih barvah tistega dne, kar spominja na zvezo med sv. mašo in obhajilom. Obred je enak obhajanju med mašo, le da mašnik po končanem obhajanju moli še antifono in molitev v čast sv. Rešnjemu Telesu, si oplakne prste in da blagoslov.

Antifona, ki spominja na poglavitne sadove sv. obhajila, in molitev se glasita: »O sveta večerja, v kateri se prejema Kristus, obhaja spomin njegovega trpljenja, napolnjuje duša z milostjo in nam deli zastava prihodnje slave.«

Duhovnik (D). »Kruh iz nebes si nam podelil.« Strežnik (S). »Ki ima vso sladkost v sebi.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.« S. »In moj klic naj pride k tebi!«
D. »Gospod z vami.« S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. O Bog, ki si nam v čudežnem zakramentu spomin svojega trpljenja zapustil; daj nam, te prosimo, svete skrivnosti tvojega telesa in tvoje krvi tako častiti, da bomo sad tvojega odrešenja vedno v sebi čutili. Ki živiš in kraljuješ z Bogom Očetom v edinosti Svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj.« S. »Amen.«
Namesto te molitve se moli v velikonočnem času: »Duha svoje ljubezni nam vlij, Gospod, da bomo po tvoji dobroti enega srca vsi, katere si nasitil s hrano velikonočnih skrivnosti. Po Gospodu našem…«

Italija, 1971

Sveta popotnica in obhajilo bolnikov

V smrtni nevarnosti veže vernika zapoved, da prejme sv. obhajilo za popotnico v večnost. Če bi utegnil v kratkem umreti, se mu da sveta popotnica tudi, če ni tešč. Če je prejel sv. obhajilo zjutraj in je čez dan nastopila smrtna nevarnost, se mu sv. popotnica še isti dan priporoča, ni je pa dolžan prejeti.

Ko hoče iti mašnik bolnika obhajat, povabi zvon bližnje vernike v cerkev, da prejmejo blagoslov ter spremljajo Najsvetejše do bolnika. Duhovnik je oblečen v superpelicej in belo štolo; s seboj ima tudi korporal in purifikatorij. Iz ciborija vzame toliko sv. hostij, kolikor bolnikov bo obhajal. Položi jih v posodico (piksido). To posodico da v svileno belo vrečico (burzo), pokrito z belim plaščkom, ter si jo obesi na vrvici okrog vratu. Nato začne moliti. Strežnik nese pred njim prižgano luč in zvončka. Verniki častijo sv. Rešnje Telo s tem, da ga z molitvijo in evharističnimi pesmimi spremljajo ali vsaj ob potih pokleknejo.

Bolnikovo sobo domači pospravijo in pripravijo mizo. Pogrnejo mizo z belim prtom, pred njo postavijo klečalnik ali nizko klopco, kamor duhovnik poklekne. Na mizo postavijo dve goreči sveči, posodico z blagoslovljeno vodo in vejico za kropljenje. Ne smejo pozabiti na kozarec vode, da si duhovnik po obhajilu oplakne prste. Lepa navada je, da postavijo na mizo tudi križ. Pri rokah naj bi bil tudi bel prtič, ki ga ima bolnik pri obhajilu na prsih, da bi prestregel sv. hostijo, če bi po nesreči mašniku padla iz rok.

Ko pride duhovnik v sobo, kjer leži bolnik, pozdravi: »Mir tej hiši.« Strežnik dostavi: »In vsem, ki v njej prebivajo.« Duhovnik razgrne na mizi korporal, položi nanj Najsvetejše in pokropi bolnika, navzoče in sobo.

Med kropljenjem moli duhovnik antifono: »Pokropi me Gospod s hizopom in očiščen bom; umij me in bolj ko sneg bom bel.« Nato moli še prvo vrstico psalma »Usmili se«, »Slava Očetu« in ponovi antifono.

Zatem reče:
D. »Naša pomoč je v imenu Gospodovem.«
S. »Ki je ustvaril nebo in zemljo.«
D. »Gospod, usliši mojo molitev.«
S. »In moj klic naj pride k tebi.«
D. »Gospod z vami.«
S. »In s tvojim duhom.«
D. »Molimo. Usliši nas, sveti Gospod, vsemogočni Oče, večni Bog, in pošlji iz nebes svojega svetega angela, ki naj čuva, podpira, varuje, obiskuje in brani vse, ki prebivajo v tem bivališču. Po Kristusu, Gospodu našem.« S. »Amen.«

ZDA, 1942

Če bolnik še ni bil spovedan, ga duhovnik spove. Verniki ta čas zunaj molijo. Potem duhovnik obhaja bolnika po istem obredu kakor v cerkvi, le da mu položi sv. hostijo na jezik z besedami: »Prejmi, brat (sestra), popotnico Telesa Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varuje hudobnega sovražnika in te pripelje v večno življenje. Amen.«

Voda, v kateri si je duhovnik oplaknil prste, se potem zlije na ogenj.

Bolnikom v bližini nosi duhovnik sv. obhajilo tudi kar v ciboriju. Posebno slovesno je, če ga nese pod nebom ali baldahinom, kar pa pri nas ni v navadi. Iz tehtnih razlogov, npr. če se je bati žalitve sv. zakramenta, se nosi sv. obhajilo bolnikom tudi skrivno. Duhovnik vzame samo belo štolo in burzo pod površnik; šele v sobi, kjer leži bolnik, obleče tudi superpelicej.
V trajni smrtni nevarnosti naj bolnik prejme sv. popotnico večkrat, ker je milosti sv. obhajila posebno potreben.

Sveto obhajilo se nosi tudi bolnikom, ki niso na smrt bolni. Takrat bolniki prejemajo sv. obhajilo na tešče, vendar smejo po spovednikovem preudarku prejeti sv. obhajilo enkrat ali dvakrat v tednu, četudi prej užijejo kaj tekočega, če so bolni že mesec dni in ni upanja, da bi kmalu ozdraveli.

 

Viri:
Vinko Škafar in Jakob Emeršič, Slomškovo berilo. Celje: Mohorjeva družba; 1991: 84.
dr. Franc Jaklič in dr. Ivan Vrečar, Liturgika za srednje in meščanske šole, Ljubljana: Ljudska knjigarna; 1941: 120-122.

Liturgična oprema s katero se srečujejo ministranti

Na pobudo mladega bralca objavljamo kratek pregled opreme s katero se srečujejo ministranti in nekaj koristnih napotkov.

Kakor je mašnik pred Božjim oltarjem lepo oblečen, bi moralo biti takšno tudi njegovo spremstvo (ministranti). Ministrant je predstavnik ljudstva pri oltarju, zato mora biti zgleden in vreden svoje službe. 

Ministrantska obleka

1. Obleka

Ministrantska oprava je v klasični rimski liturgiji talar, preko katerega se obleče roket. V Sloveniji je v uporabi t. i. dvodelna obleka, ki je sestavljena iz krila (črne ali druge liturgične barve) ter roketa. Običajno je talarju in roketu dodan še ovratnik (rdeče, črne, zelene ali vijolične barve). Vsaj zadnjih deset let je v naši deželi najpogostejša uporabljena obleka alba s pasom ali cingulom.

2. različne ministrantske službe

Kadilničar ali turiferar (iz lat. thuribulum – kadilnica in fero – nosim) je ministrant, ki skrbi za kadilnico. V procesiji stopa prvi. Medtem ko hodi, rahlo maha s kadilnico sem ter tja, kar počne, tudi ko stoji na mestu. Kadilnico drži v desni roki v višini prsi in to tako, da vtakne palec v ročaj kadilnice, sredinec  pa vtakne v obroček verige. Roko drži v komolcu upognjeno navzgor, dlan ima odprto in obrnjeno naprej. Ko streže mašniku pri zažiganju kadila, premakne kadilnico v levo roko, v desnici pa drži čolniček. Tega poda strežniku ob njem, ki ga lahko imenujemo tudi navikular (lat. navicula – ladjica). Potem natakne obroček verige na palec in potegne verigo navzgor, jo v loku zasuče in z desnico prime vse verige nekoliko nad ognjem ter povzdigne kadilnico v višini čolnička, levico pa z ročajem kadilnice in verigami drži na prsih.

 

Red strežnikov pri procesiji

Križar ali krucifer (lat. crux –križ; fero –nosim) je ministrant, ki nosi križ. V procesiji stopa za kadilnico med svetilci. Križ naj drži pokončno z desnico zgoraj in levico spodaj. Razpelo mora biti obrnjeno naprej, razen v procesiji z nadškofom. Takrat je križani obrnjeni proti njemu. Pomembno je vedeti, da križar, ko v rokah drži križ, nikoli ne pokleka.[1]

Svetilci ali ceroferariji (lat. cera – sveča; fero –nosim) so strežniki, ki nosijo sveče. Stopajo ob križu. Če svečnik ni pretežak, naj se nosi z eno roko in to z zunanjo, notranja roka pa je položena na prsi. Če pa je svečnik težak, potem naj se nosi z obema rokama, tako da je desnica zgoraj, levica pa spodaj, nekje v višini oči.

Strežnik z mitro

Strežnika za mitro in pastoral skrbita za škofovo opravo. Pri pontifikalni (to je škofovski) maši sta ogrnjena s posebni velumom, s katerim držita mitro in pastoral. Običajno stojita ob škofovem sedežu in ne skrbita za nič drugega.

3. Liturgična oprema in njena uporaba

Kadilnica se uporablja pri slovesnih mašah, blagoslovih, pogrebih, pri izpostavitvi Svetega Rešnjega  Telesa in drugih primernih priložnostih.

Križ se uporablja pri vseh vrstah procesij, vedno sledi kadilnici in  simbolizira pot vernega božjega ljudstva za križanim Gospodom.

Sveče se uporabljajo pri procesijah, pri slovesnih mašah, ko diakon ali mašnik oznanja, in med povzdigovanjem.

Velum je ozko in po navadi dragoceno mašno oblačilo,  ki ga strežnik nadene mašniku pred blagoslovom ali prenosom Najsvetejšega.

Posoda z blagoslovljeno vodo in kropilček ali aspergil (lat. aspergo – pokropim) se uporablja pri blagoslovih in pogrebih.

Dva vrčka (v enem je vino, v drugem voda) se pri vsaki maši prinašata pri darovanju, vsak naj se drži v eni roki, tako, da je držaj obrnjen proti mašniku, vino pa je navadno na mašnikovi desni.

Zvonček se uporablja med povzdigovanjem, pri precesiji z Najsvetejšim, pri blagoslovu z Najsvetejšim in po končani intonaciji Zahvalne pesmi (»Tebe Boga hvalimo«).

Raglja se uporablja od velikega četrtka do velike sobote in nadomešča zvonec.

Patena(obhajilni krožniček) za obhajanje vernikov je večji krožniček, ki ga strežnik pridrži pod brado obhajanca. Navadno je vsaj pozlačena, saj nanjo med obhajanjem padajo delci Svetega Rešnjega Telesa. Strežnik jo vedno drži vodoravno in jo po obhajilu poda duhovniku, da jo purificira. 

4. Nekaj koristnih napotkov

Kadar so roke proste, naj bodo sklenjene na prsih, najlepša drža so stegnjeni prsti, kjer se desni palec prekriža čez levega. Ko pa je ena roka prosta (npr. ko se v desnici drži oljčno vejico), mora piti lepo položena na prsi. Ministrant naj se drži vzravnano in ponosno, a ne vzvišeno. Nikoli naj ne hiti, ampak vse dela slovesno in pobožno. Kadar sedi, naj sedi vzravnano, dlani naj stegnjene ležijo na stegnih.

Ne le pri maši, temveč tudi v življenju se mora odražati po lastnostih, ki se pritičejo dobremu kristjanu, tako bo zares pravi služabnik, brat in prijatelj našega Gospoda.

Prosta roka, položena na prsi

---

[1] prim. Luskar, Anton 1944: Obredni priročnik. Ljubljana: Mladinska knjiga, str, 30-34.