Kakšno
milost smo prejeli od Boga? To milost bi lahko imenovali Božje prijateljstvo.
Po Jezusovem križu in vstajenju nam je bilo odpuščeno in so nam bili grehi
izbrisani, ter smo postali Božji prijatelji. Sveto pismo je imenovano po tej
milosti – nova in stara zaveza. Zaveza pomeni Božje prijateljstvo.
To je
milost, ki jo je potrebno najbolj ceniti! Vsi božji možje in božje žene so to
milost cenili bolj kot svoje življenje, svoje zdravje, svoje imetje, svoje
ugodje, svoj sloves.
Potrebno pa
je tukaj nekaj opozorit – ta milost, Božje prijateljstvo se pridobi, ne pa
izbere. V evangelijih nikoli človek ne imenuje Jezusa ali Boga prijatelj, velikokrat
pa Jezus imenuje nekatere ljudi prijatelje:
- Janez
Krstnik sebe imenuje »ženinov prijatelj«
- V
nekaterih prilikah kot npr. o najemnikih (»Prijatelj ne delam ti krivice« - Mt
20,13), o gostiji (»prijatelj pomakni se višje« - Lk 14,10) in o svatbi
(»prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« - Mt 22,12)
- Lazar
je imenovan prijatelj (»Naš prijatelj Lazar spi« - Jn 11,11)
- Apostoli
so imenovani prijatelji – »Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel
vse, kar sem slišal os svojega Očeta« (Jn 15,15)
- Še
Juda Iškarjota, ki ga je izdal imenuje prijatelj – (»Prijatelj, čemu prihajaš?«
- Mt 26,50)
- Tudi
Jakobovo pismo pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v
pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«. (Jak 2,23)
Sveto pismo
nas torej poučuje, da se Božje prijateljstvo pridobi, ne pa izbere – kakor, da
bi Jezusa izbral za svojega prijatelja. Božji prijatelj postanem.
Ta postni
čas v katerega smo vstopili začnimo s to mislijo – koliko cenim Božje
prijateljstvo? Kako velika sreča je biti Božji prijatelj! Mislimo, da je to
dragocenost, ki presega vse.
Kaj pa je
prijateljstvo s svetom? To so tri Jezusove skušnjave, ki zajemajo vse skušnjave
tega sveta: Kamni naj postanejo kruh – utešiti svojo dušo z uživanjem; vsa
kraljestva sveta – utešiti svojo dušo z imetjem; skočiti iz roba templja –
utešiti svojo dušo s slavo pred ljudmi.