Paketi za tujino bodo še prispeli.
Kolikor paketa niste prejeli, nam prosim pišite!
Daleč od naših oči se ob brezbrižnosti medijev in politike dogaja velika tragedija. Tako so se naši tržaški prijatelji odločili organizirati tradicionalno latinsko sveto mašo za Artsakh in Armenijo. Prosili so nas, da tudi mi razširimo novico.
Pri sveti maši bodo s petjem sodelovali člani lokalnih armenskih združenj, ki bodo izvajali pesmi armenske liturgije.
Sveta maša bo darovana v cerkvi sv. Andreja in sv. Rite v Trstu.
Koledarji so posvečeni presveti daritvi. Na slikah se skozi vse leto prikazujejo utrinki, ki smo jih ujeli pri tradicionalnih latinskih svetih mašah v naši organizaciji.
Koledarji vsebujejo uporabne informacije kot so npr. godovi svetnikov po tradicionalnem liturgičnem koledarju, bogoslužne barve in postni dnevi. Natisnjeni so v formatu A3.
Koledarji so brezplačni! Prav tako je brezplačna poštnina in ovojnina. Koledarje lahko v poljubni količini naročite na našem elektronskem naslovu, addominumblog@gmail.com . V sporočilu ne pozabite navesti svojega naslova in koliko koledarjev želite prejeti. Dostava je predvidena še pred Božičem.
Zaradi razmer v državi bodo letos vsi koledarji dostavljeni izključno po pošti. Prosimo, da z naročilom ne odlašate.
Dolgost življenja našega je kratka.
Kaj znancov je zasula že lopata!
Odprte noč in dan so groba vrata;
al dneva ne pove nobena pratka.
Pred smrtjo ne obvarje koža gladka,
od nje nas ne odkupjo kupi zláta,
ne odpodí od nas življenja tata
veselja hrup, ne pevcov pesem sladka.
Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta,
in od veselja do veselja leta,
de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri.
Znabiti, de kdor zdéj vesel prepeva,
v mrtvaškem prti nam pred koncam dneva
molčé trobental bo: "Memento móri!"
dr. France Prešeren, Poezije, 1847
V osrednjem katoliškem tedniku Družina je v rubriki "Škofje odgovarjajo" bil objavljen odgovor škofa Jamnika glede krivičnega vsiljevanja obhajila na roke in odziva zvestih katolikov, ki so zaradi tega nehali prejemati obhajilo v svojih župnijah.
Odgovor je bil izredno žaljiv, obrekljiv in netočen. Škof v odgovoru ni sposoben razumeti stališča ljudi, ki za drago ceno pričujejo o neprimernosti obhajila na roke. V svoj bran vzame tudi izrezan in dejansko popačen citat psevdo-Cirila Jeruzalemskega (obstaja velika verjetnost, da citat ni avtentičen!), ki ga tako skrajša, da služi njegovemu cilju.
Škofovo palico o „vprašanju vere in resničnega hrepenenja po Bogu“ lahko obrnemo proti njemu in se vprašamo, kje je vera tistih, ki ljudem lomijo vest v popolnem nasprotovanju vsem Cerkvenim zakonom, pravičnosti, izročilu in mednarodni medicinski stroki.
Na pismo se je odzvala bralka, zdravnica. Žal v uredništvu njenega argumentiranega in spoštljivega pisma niso želeli objaviti. Zato njeno pismo objavljamo tukaj. Medtem so tudi sami bili deležni cenzure na Facebooku in govorili o svobodi govora, ki jo že vrsto let tudi sami kratijo, ko slovenskim katolikom in celo duhovnikom ne objavljajo njihovih pisem. Še en dokaz, da Slovenija nujno potrebuje svobodne katoliške medije in glasove.
Pozdravljeni,
pišem v zvezi z odgovorom škofa Antona Jamnika Obhajilo na roko, 25.10.2020 v tedniku Družina, št. 43.
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je izdala navodilo Redemptionis Sacramentum, 25.3.2004, kjer v členu 92 jasno govori o tem, da ima vernik zmeraj pravico prejeti sveto obhajilo na jezik.
Ko so se v času prašičje gripe leta 2009 pojavile podobne zahteve s strani škofov glede obhajila na roko, je dobil britanski vernik pritrdilni odgovor s strani Kongregacije, ki je izdala zgoraj omenjena navodila, da ima vernik pravico zmeraj zahtevati, da prejme obhajilo na jezik. Pismo je javno dostopno na spletu.
Thomistic Institute v Washington D.C. (https://thomisticinstitute.org/) je v sodelovanju s strokovnjaki izdal navodila, v začetku maja 2020, v katerih navaja, da podelitev svetega obhajila na jezik ne predstavlja večjega tveganja za okužbo ali širjenje v primerjavi z obhajilom na roko pod pogoji, ki so navedeni.
Svetovna zveza katoliških zdravnikov je prav tako objavila študijo iz ZDA, kjer obhajanje svetih maš in prejemanje obhajila (ne glede ali je bilo podeljeno na roko ali na jezik- Navodila Thomistic Institute) ni predstavljajo žarišča novih okužb ali povzročilo prenosa okužb ob doslednem upoštevanju navodil (maska, razkuževanje rok, distanca). Članek o tem je dostopen na spletni strani F.I.A.M.C.
Na koncu naj izrazim, da se počutim osebno napadena in prizadeta zaradi določil lokalnih škofov slovenske Cerkve glede podeljevanja svetega obhajila izrecno na roko. Opirajo se na paradigme, ki niso znanstveno-medicinsko potrjene. Zaključek je še toliko bolj boleč, ko me obtožujete pomanjkanja vere in hrepenenja po Bogu. Mar se ne zavedate, da ste vi tisti, ki ste mi odtegnili prejeti vso sladkost Gospoda in njegovih milosti na način, ki je meni kot verniku edino sprejemljiv? Opiram se na tradicionalno izročilo Svete Cerkve in način prejemanja svetega obhajila kleče in na jezik. Moja vest ne dopušča, da Jezusa prejmem kakorkoli drugače. Moje roke niso posvečene kot so maziljene duhovnikove in si zato ne drznem dotikati se Gospoda. Poklekam pred Kralja vseh kraljev in dovolim, da vstopi k meni, me vedno znova spreobrača in da milosti za vsakodnevni boj. Žal, ne morem drugače prejemati Gospoda, zame je drugačen način nevreden.
Barbara Grm, dr. med.
SCUTUM FIDEI
Stat Crux: Trump, Jamnik in papež Frančišek - tutti frutti?
Alen Koman in dr. Ivo Kerže o aktualnih temah, brez rokavic.
Naročite se na kanal!
OREMUS PRJATLI
Razmišljanja: Cerkev na Kitajskem
Tomaž Hladnik o stanju Cerkve na Kitajskem, iz prve roke!
Naročite se na kanal!
PRIDIGE V SLOVENŠČINI
Oče Andrej Vončina redno objavlja svoje pridige.
Naročite se na kanal!
Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim.
Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!
Do vodičev se dostopa preko klika na sliko. Možno jih je prenesti na računalnik ali gledati na spletu.
Sveta maša s ciborijem in obhajanje
Odgovor na to vprašanje moremo najti v hermenevtiki. V judovski kulturi Jezusovega časa je bilo normalno in pričakovano, da gostitelj, ki vabi na gostijo, svojim gostom pripravi tudi svatovska oblačila. Iz tega podatka pa nam ta dogodek in kraljevo dejanje zasijeta v popolnoma drugačni luči. Ta človek ni bil ubog, ta človek ni hotel obleči svatovskega oblačila. To nam razloži tudi njegov molk.
V tem evangeliju smo torej slišali, da nam je Bog priprav dve dobrini: 1. gostijo, ki so sveta nebesa in 2. svatovsko oblačilo, ki pa je po učenju cerkvenih očetov POSVEČUJOČA MILOST. Prva je na onem svetu, druga je na zemlji.
Iz tega evangelija tudi sledi, da sto tri vrste ljudi, ki bodo končali v peklu – prvi, ki se za nebeško gostijo (Božje vabilo) sploh ne zmenijo in drugi so tisti, ki se borijo proti Bogu (njegovim glasnikom,… tisti, ki kakorkoli preganjajo Božjo Cerkev in Božje delo) in tretji so tisti, ki si želijo nebes pa tja ne morejo priti, ker si v tem življenju ne oblečejo svatovskega oblačila.
Kaj je to svatovsko oblačilo, ki ga nam je pripravil Bog na tej svetu, ga ta nesrečni človek ni hotel obleči in ga imenujemo posvečujoča milost?
Posvečujočo milost smo prejeli, ko smo bili krščeni. Takrat se je zgodilo, da smo bili očiščeni izvirnega greha in da smo postali Božji otroci, otrok pa je dedič.
Naštejmo nekaj mest iz Svetega pisma, da nam bo posvečujoča milost bolj jasna.
Jaz sem trta vi mladike. Kdor ostaja v meni in jaz v njem, ta obrodi obilo sadu. (prim. Jn 15) Ostati v Jezusu pomeni ostati v posvečujoči milosti.
»Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5)- drugače povedano – brez posvečujoče milosti ne moremo storiti ničesar koristnega za Božje kraljestvo.
Jezus pravi: Kdor me ljubi bo spolnjeval moje zapovedi (prim. Jn 14,21), kar pomeni, da je naša ljubezen do Boga enaka posvečujoči milosti. Ko zapraviš posvečujočo milost zapraviš – zapraviš ljubezen do Boga.
Pri apostolu Pavlu lahko zamenjamo besedo »ljubezen« z besedo posvečujoča milost in dobimo razlago posvečujoče milosti: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, posvečujoče milosti pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, posvečujoče milosti pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, posvečujoče milosti pa bi ne imel, mi nič ne koristi..« (1 Kor 13,1-3)
Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, posvečujoča milost, to troje. In največja od teh je posvečujoča milost. (1 Kor 13,13) Ljubezen do Boga ima tisti, ki ima posvečujočo milosti.
Apostol Pavel pravi: »Vse premorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13) Biti v Bogu, pomeni biti v posvečujoči milosti. Vso Božjo voljo lahko izpolnimo le če smo v posvečujoči milosti.
Kako posvečujočo milost zapravim?
Z malimi grehi se posvečujoča milost oslabi, s smrtnim grehom (v katerega mali greh vodi) pa jo zapravim. Ne moreš služiti Bogu in mamonu. Smrtni greh je tisti, ki je zaprl temu človeku usta, da ni imel kaj odgovoriti kralju. Smrtni greh je tisti, ki me oropa gostije, čeprav si jo želim. Da se razumemo – smrtni greh ni tisto, kar jaz čutim, da bi naj bil smrtni greh. Smrtni greh je 1. velika stvar; 2. ki jo storim prostovoljno in 3. vem, da je nebi smel storiti. Velika stvar je prestopiti 10 Božjih zapovedi, 5. cerkvenih, zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. V razodetju so zapisani grehi in nam posredovani po katekizmu katoliške Cerkve (obstajajo članki v angleščini).
Odpuščanje smrtnih grehov in ponovno pridobitev svatovskega oblačila posvečujoče milosti je mogoče dobiti pri dobri, iskreni in skesani sveti spovedi. Obstajajo pa tudi stanja smrtnega greha, ki so lahko odpuščena samo če se stanje prekine:
koruzništvo
skupno življenje s poročenim moškim ali poročeno žensko
uporabljanje kontracepije
nerojeni zamrznjeni spočeti otroci v semenki banki
vztrajanje v sovraštvu
pridrževanje tuje lastnine
in druge
Posvečujoča milost je lahko močnejša ali šibkejša. Po katekizmu vemo, da sveto obhajilo poveča posvečujočo milost. Tako je tudi stanje smrtnega greha hujše ali slabše. Kakor sveto obhajilo posvečujočo milost poveča in utrdi, tako sveto obhajilo v stanju smrtnega greha močno poslabša in še bolj zakrkne srce.
Vsi si želimo priti na večno gostijo zato vse vedno skrbimo, da bomo ves čas v posvečujoči milosti, da bo tudi za nas veljal stavek: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« (Flp 4,13)
Mali grehi pomagajo k temu, da končno storimo smrtni greh in zgubimo posvečujočo milosti. Kaj pa pomaga pri ohranitvi posvečujoča milosti? Poleg rednih stvari kot so pogosto vredno obhajilo, dobra dela, pogosta spoved pa je verjetno na četrtem mestu že molitev ROŽNEGA VENCA.
ROŽNI VENEC pomaga ohraniti vero, upanje in ljubezen. Efekt rožnega venca je dvojen. Najprej kognitivni efekt – razmišljam o evangeliju. Potem tudi nadnaravni efekt – Božja milost se po Mariji steka k nam. Marija je naročila to molitev, da bi mogli ohraniti posvečujočo milosti. Jezus je rekel: molite takole – Oče naš. Ko molim rožni venec premišljujem evangelij, ko pa molim s svojimi besedami, pa se običajno bolj vrtim okrog samega sebe. Pri rožnem vencu ponavljamo eno in isto, ker vedno znova izražamo to isto čutenje, ki ga nosimo. Sam Bog je na to molitev vezal milosti, papeži pa odpustke.
Zato molimo sveti rožni venec, da ohranimo posvečujočo milost in dospemo v sveta nebesa.
Pred leti se je nadškof Dolan, ki je danes kardinal, odločil v propadajočo župnijo sv. Stanislava vpoklicati nekaj tradicionalnih duhovnikov in tako omogočiti redno udeležbo pri tradicionalnem bogoslužju. Sledila je neverjetna rast župljanov, obiskovalcev, izjemna prenova cerkve in poživitev verskega življenja okolice.
Cvetana Priol – živela je od 1922 do 1973 v Mariboru. Bila je prva od treh hčera ugledne družine Priol. Obiskovala je gimnazijo pri šolskih sestrah na kateri je maturirala 1941. Bila je zelo nadarjena za glasbo. Med gimnazijskimi leti se je učila klavir. S študijem glasbe je nadaljevala še v Gradcu in Ljubljani. Cvetana je bila po naravi zelo živahna, energična, močna osebnost, zelo naravna, neposredna in zgodaj dozorela.
Prelomnica v njenem življenju je bila spomladi 1939, ko se je v Mariborski stolnici darovala Bogu, kot žrtev ljubezni. Bog je njeno darovanje vzel zares. Bila je deležna velikih Božjih milosti ter mnogih bolezni, ki so jo po več mesecev priklenile na posteljo in ji povzročale veliko trpljenja.
Iz njenega dnevnika moremo dobiti vpogled v njeno doživljanje med boleznimi. Leta 1948 so ji odkrili jetični proces na pljučih. Odšla je v Topolšico pri Šoštanju za sedem mesecev. O tej bolezni je zapisala: »Negibno sediš, pogreznjen v blazine. Svinčena teža ti mrtvi telo. Kot da se ti po žilah pretaka svinec namesto krvi. Ne moreš ganiti ne rok ne glave. Hrbet je ena sama strahotna razvalina. Ena sama bolečina. Glava je težka. Misli se vrtinčijo in mešajo. Za hip splavaš nekam kvišku. Zakriliš z roko. Zapoka ti v rami. Padaš. Zapeče. Spet. Še huje. Zareže. Ko da se žareče igle vbadajo v meso. Vztrajno seka. Za sekundo bolečina preneha. Zakljuva na drugem mestu. Čez nekaj trenutkov je ves hrbet en sam ogenj. Peče. Praskaš. Reže. Neusmiljeno reže. Loviš sapo, da se ti stresejo pljuča. Sopeš, odpiraš usta. Čutiš, da ti v globini nekaj žgoče pritiska. Napad kašlja. … Dušiš se. Daviš v belih penah, ki ti vro na usta. Vse telo se krči od bolečine. Je že mimo. Za nekaj minut bo mir. Le žge, tako hudo žge. Moj Bog!« (Darovana, 25)
To je bilo telesno trpljenja. Doživljala pa je tudi notranje zapuščenosti in druge duševne bolečine, v katerih je Boga imenovala celo Strašni, Grozni! (prim. Darovana, 48)
Čeprav je bila sama izčrpana je druge duhovno dvigala. Z berglami je stopala od postelje do postelje, hrabrila bolnice, da so za trenutek pozabljale svoje trpljenje in postajale pogumnejše, ko so zvedele koliko težav ima Cvetana in kljub temu ostaja radoživa. Skupaj so molile, pele cerkvene pesmi, praznovale praznike in se pripravljale na sv. spoved ter sveto obhajilo.
Moč za njene številne preizkušnje je črpala iz svete evharistije. Sveto mašo je doživljala zelo močno, kar se je videlo na njenem obrazu, predvsem pa v njenem življenju. Brez obhajila enostavno ni mogla biti. V najtežjih okoliščinah si ga je priborila! Rekla je: »Zdi se mi, da mi pota v cerkev, kratki, morda minuto dolgi obiski pred tabernakljem, dva do tri obhajila tedensko dajejo edino moč, da ne utonem v malodušju.« (Darovana) Poleg tega je gojila vsakdanjo enourno meditacijo o Jezusovem življenju brez katere nebi mogla vzdržati, kakor je sama povedala.
Bog je vse bolj postajal njeno vse – svoje življenje je popolnoma usmerila vanj. Nobena posvetna stvar je ni več vezala. Gledala je samo še na to, da bi čim več storila v Božjo slavo in v blagor ljudi. Tudi njeni pogovori so bili v glavnem o duhovnih stvareh. Rdeča nit njenega življenja je bila: BITI DEKLA GOSPODOVA, samo služiti vsem in vsakomur.
Po vojni je zbirala okrog sebe dekleta, ki bi pomagale pri delu na župnijah, imenovala jih je župnijske pomočnice. Ker sama zaradi bolezni ni mogla sodelovati, jih je spodbujala, zanje uglasbila pesmi, učila harmonij in vabila k skupni posvetitvi. Zanje je molila in darovala svoje trpljenje. Govorila je: »Jaz moram izginiti, da bo blagoslovljeno delo in začetek naših župnijskih pomočnic.« (Darovana)
Leta 1969 je umrl njen oče Josip. Po tem je še tri leta pogumno nosila križ bolezni. Težave je imela z želodcem in posledično s prehranjevanjem. V tem času je bila (kot običajno) nasmejanega in vedrega obraza, pripravljala je župnijske pomočnice na njihovo službo, pisala pisma bolnikom, ki jih je spoznala po bolnišnicah in jim dajala poguma. 11. avgusta 1973 zjutraj pa je prenehalo biti njeno velikodušno srce.
TRIJE POUDARKI IZ NJENEGA ŽIVLJENJA:
NJENO DAROVANJE. V 5. ali 6. razredu je Cvetana imela globoko srečanje z Bogom o katerem malo vemo. Ta dogodek jo je spodbudil, da se je, kot že omenjeno, leta 1939 v mariborski stolnici darovala Bogu kot žrtev ljubezni. Svoje življenje je darovala Bogu za Cerkev, za duhovnike, za misijone, za rešitev. To darovanje jo je zelo spremenilo. Prej neubogljiva (sama sebi je rekla, da je bila divjak) je postala zelo ubogljiva; prej častihlepna, potem skromna in nezahtevna. Leta 1945 je kovala načrt, da bi šla v misijone – ko je slišala o raznih težavah v Cerkvi na Slovenskem pa je ponudila svoje življenje Bogu kot žrtev, da Bog Slovencem ohrani vero in Cerkev. Bog je sprejel to daritev in jo prečistil, utrdil in oplemenitil z mnogim trpljenjem, tako telesnim, kot tudi duševnim. Od tega leta se je začel njen križev pot po bolnicah in sanatorijih, ki je trajal do smrti leta 1973.
Njeno darovanje je konkreten primer tega, za kar nas je Marija prišla prosit v Fatimi. Marija je prosila naj se posvetimo Njenemu Brezmadežnemu Srcu – kar pomeni, naj svoje življenje razlastimo in ga damo Mariji (Marija ga bo potem darovala Bogu) zato, da bi naša življenja uporabila za svoje načrte.
Vsako darovanje pa ima dve posledici: milost in prečiščenje. Cvetana je v svoj dnevnik zapisala: »Milost. Kaj bi dal kak materialist, … če bi mogel tako kot jaz prodreti v duhovni svet? Kaj bi storili dvomljivci v veri, če bi videli oziroma zaznali Boga? Kaj bi dali vsi trpeči, če bi se tako mogli spočiti od svojega trpljenja pri Bogu, kot se morem jaz!« (Darovana) Na drugem mestu pa piše: »Ali je sploh možna še kakšna večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…« (Darovana, 17) Pisala je tudi o veliki svobodi, ki prihaja iz navezanosti le na Vsemogočnega Boga, ter, da ji nikoli ni bilo žal, da se je popolnoma predala Božji roki. 22. februarja 1950 je zapisala: »O Gospod, ko bi mogla iz svoje tihe sobe klicati v širni svet, da si ti Ljubezen! O, ko bi mogla vreči plamenico ljubezni med vse duše, da bi zagorela vsa srca in dogorela zate! Da ne boš zaman umiral na križu.« (Darovana, 41-42)
Prečiščenje pomeni rast v darovanju. Cvetana je v svoji daritvi Bogu rasla (enako kot vsak kristjan, ki se podobno daruje Bog oz. Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in ostaja zvest). V svoj dnevnik večkrat zapiše, kako je še vedno »brezno napuha«, kako je njena ljubezen do Boga »še vedno slaba«, kako ob notranjih zapuščenostih pričakuje tolažbo v ljudeh in ne »samo v Bogu«. V gimnaziji je igrala klavir in kar nekaj časa v njej ni umrla želja po glasbeni karieri (prim. Darovana, 58). Cvetana je bila v vsem tem prečiščevanju naravna – imela je obdobje, ko se je instinktivno bala smrti in je bila le človek, človek, ki za vsako ceno hoče živeti. (prim. Darovana, 60-61)
KAKO SE REŠUJE CERKEV? 20. 7. 1951 je zapisala: »Ponoči sem razmišljala, kaj naj storim za našega škofa in za Cerkev, da ne bi prišlo do razkola v Cerkvi – do narodne Cerkve. Božje Srce, ne morem gledati nezvestobe duhovnikov do škofa in papeža! Preveč ljubim tvojo Cerkev!« (Darovana, 62) Največ je Cvetana naredila na bolniški postelji s svojim trpljenjem. Poleg tega pa je po bolnišnicah zbirala duše, ki bi se Bogu darovale za plemenite namene.
Štiri dni kasneje je zapisala: »Žal mi je tolikih življenj, ki neizkoriščena do kraja ugasnejo. Potreb pa je toliko in tako ogromnih. Žrtve za Cerkev so tako zelo potrebne. Ko bi smela, bi si nabrala v pljučnem zdravilišču duš, ki bi se hotele popolnoma žrtvovati po zgledu Terezije Deteta Jezusa za Cerkev. Kaka moč bi bila to! Naredili bi iz svojih življenj šopek cvetja in ga podarili nebeški Kraljici.« (prav tam)
Poslušajmo še delček pisma, ki ga je pisala Cvetana svojim prijateljem v bolnico: »Da živimo – ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče. Gradimo ga mi – male bele zvezde, ki ugašamo. Bratje in sestre – mi zvezde neštete – ali bomo vso zemljo obsijali? Bratje in sestre – mi zvezde trepetajoče – ali bomo ledena srca ogreli? Bratje in sestre – mi zvezde gasnoče – ali bomo z zadnjo iskro vse druge luči prižgali? Mi zvezde bele, ki se utrinjamo…« (Darovana 30-31)
Tako se gradi Božje kraljestvo na zemlji. Tako se dela za Cerkev, Božje kraljestvo na zemlji – ne pa z nadutim jezikom z izgovorom poguma, saj takih jezikov imamo že dovolj.
3. NESPOSOBNOST JE PROSTOR ZA BOŽJO MOČ. Ne bojmo se! Cvetana je večkrat priznala svojo nesposobnost in nezmožnost za tako velike cilje, ki si jih je zadala – ampak tolažilo jo je to, da Bog že ve koga si izbere – in če je izbral tako slabotnega otroka, bo On sam moral delati. (prim. Darovana, 32)
»Obujam spomine ne Topolšico, kjer si ti ljubi Jezus, tako ljubeznivo pazil name. Skrival si moje slabosti in pomanjkljivosti pred drugimi ljudmi, kazal pa samo najlepše strani – svoje. Dal si mi pogum, da so se mi čudili, kako prenašam operacijo, komplikacije po njej, punkcijo – jaz, ki tako težko prenašam bolečine. Dal si mi, da sem, čeprav tako sama vase zaprta, neprestano tolažila in dvigala najbolj potrebne: dekleta so bila vedno okrog mene, tudi pravoslavna in muslimanke. Govorile so o meni, da sem angel. Moralno propale strežnice so jokale, kadar sem jim na njihovo željo pela. Šef je pravil, da še ni imel tako čudovitega pacienta.« (Darovana)
Ves čas pa se Cvetana zahvaljuje Jezusu, kako dober je do nje, kako neizmerno skrbi za svojo nevestico. 12. marca 1949 je zapisala: »Ljubim te in se ti zahvaljujem za to, da si mi že pred desetimi leti dal milost, da se je tvoj otrok daroval tebi kot žrtev ljubezni. Hvala ti za neprestano trpljenje vseh dolgih deset let, za trpljenje, ki je sedaj tako sladko, ko mi potekajo dnevi zemeljskega življenja! Hvala ti zanj – Ljubezen!« (Darovana, 36)
Naj Cvetana Priol iz nebes prosi tudi za nas, saj je obljubila, da bo svoje delo nadaljevala iz nebes. Amen.
Ko sem kot kaplan delal na eni od katoliških srednjih šol, sem se sestal s starši nekega fanta, ki je obiskoval deveti razred. Jimmy je bil pameten, čeden in priljubljen učenec iz ugledne prezbiterijanske družine. Mati in oče sta prišla točno, lepo oblečena in vljudna. Potem, ko smo malce pokramljali, je Jimmyjeva mati izrazila svojo skrb.
“Oče, zelo naju skrbi za Jimmyja…” Pri tem je pogledala proti možu, v iskanju moralne podpore.
“Zaskrbljena sva, kajne dragi?”
Mož poslušno prikima.
“Aha, kaj pa je problem?” Vprašam.
“Skrbi naju glede njegovega duhovnega življenja in meniva, da bi nama vi morda lahko pomagali. Jimmyju ste všeč in morda vas bo poslušal.”
“Dobro. Storil bom, kar bo mogoče. Mi lahko poveste malce več?”
“Jimmy nama je oznanil, da ne namerava več hoditi v cerkev” Začne stokati mati.
“Vi ste prezbiterijanci, kajne?”
“Drži, oče.”
“Ali pravi, zakaj noče več hoditi v cerkev?”
Oglasi se oče “Pravi, da lahko tudi doma enako dobro prebira Sveto pismo ter moli.”
“Aha.” Ustavim se, za trenutek pomislim, in nato odgovorim “Mislim, Jimmy ima prav, kajne?”
“Kaj mislite s tem, oče?” reče zmedena mati.
“Kar mislim reči je to, da ima Jimmy prav. Lahko ostane doma in enako dobro prebira Sveto pismo in moli. Naj vam postavim vprašanje. Ali vaša Cerkev uči, da moraš hoditi v cerkev, da prideš v nebesa?
“Mislim, ne, ne ravno” okleva mati.
“Bil sem vzgojen v religiji, ki je bila podobna vaši, in kakor se jaz spomnim, je bilo edino pomembno to, da si rešen, kajne? Ni ti bilo treba hoditi v cerkev.”
“Da, mislim, da bo to držalo. Ampak Jimmy bi res moral z nama hoditi v cerkev, kajne?”
“Ne razumite me napačno. Mislim, da bi bilo za Jimmyja bolje, da hodi v cerkev, kot da tja ne hodi. Ampak on je pameten dečko, in mislim da je spoznal nekaj, kar je res. Mi katoliki na vse skupaj gledamo drugače. Bi želeli slišati kako?”
Sedaj je očeta začela stvar zelo zanimati, mati pa se je, malce vznemirjena, presedla nazaj.
Oče reče: “Da, kako gledate na to?”
“Mi pravimo, da mora katolik hoditi v cerkev vsako nedeljo, saj mora, s sodelovanjem pri sveti mašni žrtvi, sprejeti Gospoda Jezusa Kristusa. Tega doma ne moreš storiti, saj potrebuješ duhovnika. V Evangeliju po Janezu, šesto poglavje, Jezus pravi “Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.” Torej, da pridete v nebesa, morate hoditi v cerkev. Zato imamo katoliki pravilo, da moraš hoditi.”
Oče se nagne naprej “To zveni zelo zanimivo oče, želel bi izvedeti še več!”
Na tej točki mati prekine pogovor ter se mi vljudno zahvali za mojo pomoč. In če me spomin ne vara, so Jimmyja kmalu po tem umaknili iz naše šole.
❧
To zgodbo pravim zato, ker kroži kar lepo število člankov o Cerkvi po koncu epidemije COVID-19. Večina piscev je predvidela, da se veliko kristjanov, katolikov in protestantov, ki so v cerkev hodili iz navade, verjetno ne bo vrnilo. Mislim, da se o tem ne motijo. COVID-19 bo lastnoročno prinesel vitkejšo, manjšo in bolj predano Cerkev, kot je kardinal Raztinger predvidel pred nekaj desetletji.
Čeprav mislim, da je to predvidevanje točno, je veliko komentatorjev zgrešilo razlog zakaj je točno. Veliko kristjanov, katolikov in protestantov, se bo vprašalo isto vprašanje, kot si ga je zastavil Jimmy iz devetega razreda, in prišlo do istega odgovora. “Cerkev? Zakaj bi se ukvarjal s tem?”
Pošast izpod postelje je tukaj moralistični, terapevtski deizem. V Ameriki so, v zadnjih petdesetih ali šestdesetih letih, krščanski voditelji potiho zamenjali vitalno, nadnaravno in razodeto vero, ki je avtentično krščanstvo, za placebo religijo. Kakor opažajo tudi ostali, so bistvo tega ponaredka krščanstva pravila za uglednost, medel moralni kodeks in delati ta svet lepši. Hkrati ponuja tudi pragmatične nasvete glede duhovnosti, odnosov in življenja, vse pa je podprto z blago vero v dobrohotnega sugar daddyja v oblakih, ki bo nekega dne vse naredil tako, da bo fajn.
Ker je bilo krščanstvo 21. stoletja zreducirano do te sladkorne pene, je mnogo Jimmyjev iz devetega razreda zaključilo, da v taki religiji pač ne rabiš hoditi v cerkev. Vse o tem, kako biti prijazen in dostojen se lahko naučiš v podeželskem klubu. Za boljši jutri se lahko potrudiš tako, da delaš kot prostovoljec v menzi, velikega duha iz nebes pa lahko začutiš morda tako, da prižgeš odišavljeno svečko in gledaš prelep sončni vzhod. Zakaj bi ob nedeljah vstajal zgodaj zjutraj zato, da odideš v turoben avditorij, kjer pojejo verske pesmi Joan Baez ali ersatz Broadway glasbo o Jezusu, nato pa še poslušaš povprečen motivacijski govor debelega, ostarelega pastorja?
Jaz sem na Jimmyjevi strani.
Za verjetno (in morda neizogibno) pokoronsko krizo v udeleževanju pri bogoslužju je katastrofalna izguba vere. Tukaj ne gre zgolj za posameznike, ki izgubljajo vero, ampak za celotno krščansko Cerkev in krščanski narod, ki izgublja svojo vero, ko naseda na sentimentalni nadomestek - racionalistično kašico pomirjeval, ki ni niti krščanstvo niti religija.
Religija, vedno in povsod, in za vse ljudi skozi zgodovino, v katerikoli obliki, je bila o srečanju človeštva z božjim. Ali je šlo za Azteke, ki obglavljali svoje žrtve ali budistične menihe, ki so meditirali na sveti gori, za jehove priče, ali pa amazonsko kajenje za Pachamamo, religija je bila vedno o srečevanju z drugo stranjo. Amerika bo prenehala hoditi v cerkev, ker to, kar ji je bilo dano, ni več religija. Ljudje ne marajo, da jih nekdo vleče za nos. V steakhouse pač ne greš na vegeburger.
Najbolj zaskrbljujoč del te zelo slabe novice je moje osebno mnenje o tem, da je tudi velika večina ameriških katolikov začela verjeti v to lažno različico krščanstva. V cerkvenem življenju sem med katoliki opazoval - od klavrne kateheze do butastega modernizma med klerom in akademiki - ta isti moralistični, terapevtski deizem, ki se je v Cerkvi razširil kot toksičen rak. Zelo zanimivo bi bilo vprašati ameriške katolike, zakaj točno bi morali hoditi v cerkev. Koliko bi jih reklo “Ker samo tam lahko prejmem odrešujoče Telo in Kri mojega Gospoda Jezusa Kristusa?”
Kaj bo preživelo to polomijo? Prepričan sem, da bo katolicizem druge polovice 21. stoletja mističen, mitološki in čudežen, ali pa ga sploh ne bo. Kar bo preživelo, je avtentična religija. Tradicionalno bogoslužje bo preživelo, a ne zato, ker duhovnik nosi rimski mašni plašč in drži roke na nek določen način, ali pa zato, ker ženske v cerkvi nosijo pokrivala. Preživel bo zato, ker tradicionalisti verjamejo v mistično, mitološko in čudežno. Karizmatične religije Afrike in Azije bodo tudi preživele, pa ne zato, ker pojejo v jezikih, plešejo ob džungelskih bobnih in imajo dolge pridige. Preživele bodo, ker verjamejo v mistično, mitološko in čudežno.
Kaj bo izumrlo? Cerkev Jimmyjeve matere, s svojo dolgočasno dostojnostjo in licemerskim sporočilom socialne pravičnosti. To je oblika krščanstva, katoliškega in protestantskega, ki je na koncu svoje življenjske dobe. Naj počiva v miru.
Leta 2009 je bil v svet poslan DVD, katerega namen je bil duhovnikom po vsem svetu omogočiti samostojno učenje maševanja tradicionalne latinske svete maše. Projekt je bil tako uspešen, da se ga še danes poslužujejo po vsem svetu. Pomagal je nešteto duhovnikom in upamo, da bo v pomoč tudi mnogim slovenskim.
Zahvaljujemo se prijatelju, ki se redno udeležuje tradicionalne latinske svete maše v Ljubljani, za to veliko delo. Bog plačaj!
V nadaljevanju bodo urejeni s podnapisi tudi nekateri krajši »nadaljevalni« posnetki.
Do vodiča se dostopa preko klika na sliko. Možno ga je prenesti na lasten računalnik ali gledati na spletu.
K IZVIROM NAŠE VERE PO IZROČILU SV. MARKA
IV. ROMANJE
SOBOTA 5. SEPTEMBER 2020
8.30 Odhod avtobusa za romarje iz železniške postaje v Červinjanju proti Belvederju
8.40 Vmesna postaja za vstop romarjev v Ogleju (pred hotelom »I Patriarchi«)
9.00 Pričetek romanja iz cerkve na svetega Antona opata na oglejskem Belvederju, molitev rožnega venca
11.00 Tradicionalna latinska sveta maša v cerkvi četrti Monastero
12.30 Procesija do oglejske bazilike
12.45 Obnovitev krstnih obljub in molitev pri relikvijah svetih patronov in oglejskih mučencev
13.30 Furlansko kosilo za romarje v hotelu »I Patriarchi« (16 €, potrebna predhodna prijava)
15.00 Dve predavanji za udeležence (v italijanščini)
Duhovnikova beseda – Z romanjem in svetim obredjem se v spokornem duhu postavljamo pred Božjo Vsemogočnost v prošnji za spreobrnjenje, odpuščanje grehov in pridobitev potrebnih milosti za rešitev duš in za povišanje svete Cerkve. Zato romarje vabimo, da dan prej darujejo Bogu post in zdržek v ta namen.
Romarje se naproša tudi, da se primerno oblečejo (hlače in krila pod koleni, rokavi pod komolcem, brez pretirane oprijetosti in preglobokih izrezov)
PER INFORMAZIONI / PRENOTAZIONI
Compagnia Sant’Antonio: tel. 347 396 1396 ~ compagniasantantonio@libero.it
ZA INFORMACIJE / REZERVACIJE v slovenščini
addominumblog@gmail.com
Opozorilo: Zaradi zdravstvenih ukrepov bo vstop v cerkve omejen na določeno število udeležencev. Ostali bodo morali obrede spremljati od zunaj.
