Vabilo na tradicionalno latinsko mašo, 8. december 2019

DUHOVNA OBNOVA ZA MOŠKE V CENTRU MARIJIN DVOR, 15. – 17. NOVEMBER 2019

Vstopni spev XXIII. nedelje po binkoštih, s katerim se je začela zaključna sveta maša duhovne obnove za moške, se glasi:

»Gospod Govori: Jaz mislim misli miru in ne stiske; klicali me boste in uslišal vas bom in vas iz ujetništva nazaj pripeljal iz vseh krajev....«

Kako prikladno, da nas je pri zaključku duhovne obnove sveta liturgija spomnila na Gospoda, ki nas vodi iz ujetništva greha, iz vseh vrst duhovnega ujetništva in nam pomaga, da prenehamo klečati pred vsakovrstnimi maliki in iz nas naredi može in fante, kakršni bi morali biti.

Kot smo na tem blogu že poročali, so hrvaški prijatelji iz Društva Benedictus v sodelovanju z Duhovniško bratovščino sv. Petra med 15. in 17. novembrom v bližini Zagreba organizirali tradicionalno duhovno obnovo za može in fante. Na povabilo smo se odzvali tudi trije Slovenci, ki smo se na koncu vikenda domov vrnili duhovno okrepljeni in zadovoljni.

Po prihodu v petek smo takoj »na polno« začeli z duhovno obnovo. Pod vodstvom duhovnika Jamesa Mawdsleya smo namreč začeli z branjem križevega pota sv. Alfonza Liguorija. V resnem in pobožnem premišljevanju Kristusovega pasijona nam ni bilo težko presekati z vsakdanjimi skrbmi in se resno podati na to tridnevno pot. Sledila sta prva sveta maša in duhovnikov nagovor. Ob devetih zvečer smo po krajši vaji že uspeli skupaj peti tradicionalne sklepnice.

V soboto smo začeli s sveto mašo, rožnim vencem in drugim nagovorom. Do večera sta sledili še dve predavanji in petje sklepnic. Duhovnik je bil vselej na voljo za sveto spoved ali pogovor. Zanimivo je bilo tudi izmenjati izkušnje družinskega življenja z drugimi možmi iz različnih krajev. Imeli smo tudi dovolj časa za opravljanje osebnih pobožnosti, duhovno branje ali sprehod po lepem parku, sredi katerega so jesensko idilo dopolnjevali labodi in race ob manjšem jezeru. Vse to nam je nudilo čudovit povod za premišljevanje o Božji vsemogočnosti.

V nedeljo je imel duhovnik še zadnji nagovor, sledila sta rožni venec ter sveta maša.

Vsi nagovori oz. krajša predavanja so bila resnično zanimiva. Vsi so obravnavali temo Presveta Trojica kot vzorec liturgije, dogme in morale, razdeljeni pa so bili na naslednje dele:

1. Presveta Trojica in liturgija (psihološka analogija sv. Avguština, Atanazijeva veroizpoved, sholastična ekspozicija sv. Tomaža, kako molitev oficija posvečuje čas, korenine tradicionalne liturgije v rajskem vrtu, odnos svete maše in oficija v skupnem koledarju);

2. Dogma in moralnost (dogma prisotna v liturgiji; moralnost, ki jo zahteva liturgija);

3. Transcendentalno življenje v liturgiji, dogmi in morali;

4. Totalitarni napad na življenje, resnico in ljubezen (demontaža bogoslužja; islam in zanikanje najvišjih resnic; transhumanizem kot absolutni napad na moralo);

5. Zmaga Kristusa in njegovih svetih.

Na koncu nagovorov je vedno sledil še čas za vprašanja, ki jih je ob tako zanimivih in pomembnih temah bilo kar nekaj.

Duhovno okrepčani smo se po treh dneh vrnili v svet odločeni biti boljši kristjani. V upanju, da to ni bila le ena, ampak prva od mnogih tradicionalnih duhovnih obnov, lahko rečem zgolj: Bog poplačaj duhovniku in organizatorjem!

Romanje Summorum pontificum 2019

Kot smo že napovedali na blogu Ad Dominum, je letos med 25. in 27. oktobrom potekalo že osmo romanje Summorum Pontificum v Rim. Že tradicionalno romanje vsako leto poteka v spomin in zahvalo za motuproprij, s katerim je papež Benedikt XVI. ponovno dovolil svobodno maševanje po misalu iz leta 1962. Tudi letos se je v Rimu zbralo več tisoč večinoma mladih katoličanov iz vsega sveta. Slednji so se lahko udeležili bogatega duhovnega programa, ki so ga pripravile različne skupnosti ter redovniška in duhovniška združenja, ki se napajajo iz liturgične tradicije.

Vrhunec romanja je predstavljala sobotna procesija do bazilike svetega Petra, kjer je na oltarju pod Berninijevim Stolom svetega Petra slovesno pontifikalno sveto mašo daroval Dominique Rey, škof francoske škofije Frejus–Toulon. Škof Rey je dolgoletni zagovornik tradicionalne svete maše, v semenišču njegove škofije se bogoslovci tako učijo maševati tudi tradicionalno latinsko sveto mašo. Ni naključje, da se v vsej Franciji prav sorazmerno majhna škofija Frejus-Toulon ponaša z najvišjim številom bogoslovcev ter tako predstavlja svetlo izjemo v tej duhovno opustošeni državi, ki jo že leta pesti hudo pomanjkanje duhovnih poklicev.

Več fotografij si lahko ogledate na naslednji povezavi: LINK.

TLM Ljubljana: XXII. nedelja po Binkoštih, 10. november 2019

Branje svetega evangelija

Pridiga

Orate fratres

Po svetem obhajilu

Pridiga: XXII. nedelja po Binkoštih

V tradicionalnem bogoslužju prebiramo na 22. nedeljo po Binkoštih vsem zelo znani odlomek o prigodi z rimskim novcem, na katerem je cesarjeva podoba. Skušali bomo ta odlomek, ki se zlahka narobe razlaga, pravilno razložiti, torej v luči izročila Cerkve, kakor bomo skušali zadeve postaviti tudi v današnji čas. Najprej vidimo, kako so farizeji poslali k našemu Gospodu svoje mlade učence, skupaj z zanimivimi zavezniki, Herodovci, ki so jih v resnici iz dna srca prezirali. Hoteli so obdržati svoje dostojanstvo in se niso želeli osmešiti, kot prvo, kot drugo pa za dosego svojega cilja ali svojih ciljev sploh niso pomišljali, da ne bi sklenili zavezništva z ljudmi, katere so sicer prezirali.

Morda se bom tu ponovil, a ne smemo nikdar govori o »tistih« farizejih, saj je iz evangelija vselej jasno razvidno, da so nam tudi negativni liki vzor. Farizeji, in sicer v tistem slabem pomenu, smo tako vsi. Vsi mi se poslužujemo določenih prijemov, to pa zato, ker smo ljudje, in sicer grešni. Naš Gospod nam vselej daje farizeje za primer tudi zato, ker so si domišljali, kako se lahko rešijo sami od sebe. Kako lepo odzvanjajo tiste posmehljive besede pod križem: »Če si Božji Sin, reši samega sebe!« (Mt 27,40). Ko govorimo o Jezusu, je to jasno bogokletje, saj nima Odrešenik kaj reševati samega sebe, ko pa je Rešenik. Prišel je pa rešiti padli človeški rod – tiste v njem, ki ga sprejmejo. A tudi za nas je nevarna ta domišljavost, da se želimo rešiti brez Boga. Če smo namreč Božji sinovi, potem se ne moremo rešiti sami od sebe, temveč potrebujemo Božjo pomoč. Farizeji so tako bili zelo pridni judovski verniki in so nam lahko po tej plati zgled, a domišljali so si, da si bodo rešitev pridobili s take vrste gorečnostjo, ki je sama sebi namen. Čemu se torej trudim v svojih molitvah, pobožnostih, dobrih delih in še čem? Zato, da se vsem pokažem, ali pa iz ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega zaradi Boga? Služim Bogu ali sebi in svojim namenom? Želim poveličati Boga ali sebe? Če s svojimi besedami in dejanji ne proslavim Boga, nikakor ne ohranim svojega dostojanstva, temveč ga zapravim. Sploh pa dandanes nima posebnega učinka, če se pred svetom hvalisamo svojo pobožno vnemo, pobožnostjo in še čim podobnim, saj v razkristjanjenem svetu prej dosežemo nasprotni učinek, da ne rečemo posmeh. Morda je včasih tako celo dobro, da se nam malo pristrižejo krilca.

Nobenega dostojanstva ali dobrega imena torej nimam, če mi ga ne da Bog. On je tisti, ki vselej vzklikne, če prav pristopamo k stvarem: »Poveličal sem ga in ga bom še poveličal!« (Jn 12,28). Nismo že pravični, ampak je Bog tisti, ki nas opraviči (Rim). Če smo v skladu s tistim, kar duhovnik moli pri darovanju, da naj nas sprejme v duhu ponižnosti in skesanega srca. V nasprotnem primeru se seveda naša molitev in naš dar ne bosta dvignila k njemu kakor kadilo (Ps 141,2). To pa zato, ker je takšna daritev Kajnova in ne Abelova.

Če gremo naprej, potem svojih namenov in ciljev, pa naj bodo še tako plemeniti, ne moremo dosegati s kakršnimi koli sredstvi in s sklepanjem čudnih zavezništev, temveč vedno in zgolj samo s pravimi in dobrimi sredstvi. Če tega ne bomo upoštevali, se nam bo slej ko prej vse obrnilo proti. Navadno se zgodi, da človek doseže povsem nasprotno od tistega, kar je mislil, saj poznamo rek, da človek pač obrača, a Bog obrne.

Sedaj se moramo dotakniti še tematike cesarjevega in Božjega. Pogosto se narobe zadevo razlaga kot ločitev Cerkve in države ali kot ločitev tistega, kar zadeva versko področje od tistega, kar zadeva splošno življenje. To je vse seveda popolnoma napačno. V mesecu novembru posebej molimo za rajne, v osmini po Vseh svetih smo celo lahko prejemali popolne odpustke za verne duše. Upam, da smo izkoristili priložnost za tovrstno duhovno delo usmiljenja, pa da tudi sicer kaj molimo, ne samo za rajne, temveč tudi za vse žive, posebej za vse svoje. Zadnje duhovno delo usmiljenja je namreč: Za žive in mrtve Boga prositi. No, kdaj človek umre? Ko se duša loči od njegovega telesa. Zato vidimo, kako mora neko telo, če hoče biti živo, biti še kako povezano, še več – biti mora eno s svojo dušo. Če človek ne skrbi za svojo dušo, torej za svoje duhovno življenje, potem ostane kot tisti človek, ki ga je oskrbel usmiljeni Samarijan – napol mrtev. Danes je naokrog nič koliko takšnih živih mrtvecev. Četudi bi morda imeli mlada telesa, pa so v resnici mrtvi. Prav, kakor nam pravi knjiga Razodetja – ljudje si domišljajo, da so živi, v resnici pa so mrtvi. Tako, da velja Gospodovo opozorilo vsem: »Če se ne spreobrnete, boste pogubljeni!« Da je spreobrnjenje naše vsakdanje prizadevanje tudi vsakega kristjana, upam da ni treba spet ponoviti.

Kot drugo – Cerkev ne sme biti ločena od države v smislu, da se države Kristusov nauk prav nič ne tiče. V resnici je Cerkev duša države, vse nekdaj krščanske države pa so se brez težav odpovedale svoji duši in se odrekle Bogu. Ko pa nad državo ni več Boga, prevzame slednja njegovo mesto in lahko postavlja kakršne koli zakone. Slednji navadno niso le proticerkveni, temveč tudi protinaravni. Tako se ne upošteva vseh temeljnih in neodtujljivih načel: ne spoštuje se življenja od spočetja pa do naravne smrti, ne spoštuje se družine kot temeljne celice družbe in ne spoštuje se svobodne vzgoje državljanov. Pri prvem načelu imamo kontracepcijo in splav, umetne oploditve in kar je še takšnega, pa seveda t. i. evtanazijo za prekinitev človekovega življenja, tako da človek ne more izpolniti več niti besed psalmista, ko naj bi bil podoben živalim, ki poginejo, če nima duhovnega življenja (Ps 49,13.21), ampak ga celo pokončajo kakor določene živali. S tem, da so navadno živali precej bolj zaščitene od človeka, zlasti ko govorimo o človekovem zarodku, starem, bolnem ali obupanem človeku.

Pri drugem načelu se ne spoštuje niti naravnega načela in zakona, ko se mora moški poročiti z žensko, da bi imel otroke in jih vzgajal, kjer je seveda roditev podrejena vzgoji otrok, ki mora biti prava. Brez Kristusa in brez Boga pa ljudje imajo otroke, če jih že imajo, izven vezi zakona, namesto teh, ki se ne poročajo, pa naj bi se poročali moški z moškimi in ženske z ženskami, če o številnih drugih možnostih ne rečemo ničesar. O tretjem načelu najbrž ni potrebno preveč govoriti, ko otroke staršem vzgaja država, čeprav v resnici slednje še bolj vzgaja tista vplivna elita, ki se skriva za vso medijsko mašinerijo. Kakšna je torej država, ki je ločena od Cerkve? Je država brez duše, zatorej mrtva. Zato pa, kakor pravi psalmist v prej omenjenem psalmu, naše mesto prevzemajo drugi (Ps 49,11). In še zadnja stvar, ki pa se navezuje na to, kar smo dejali na začetku – ne moremo biti verni samo zasebno, temveč tudi javno. Biti moramo pričevalci. Truditi pa se vselej moramo, da smo koherentni in ne dvolični, saj smo sicer res farizeji. Biti pa moramo tudi do drugih obzirni in nevsiljivi, a vselej trdno pripravljeni, kakor nam pravi apostol Peter, da jim podamo razlog upanja, ki je v nas (1 Pt 3,15).

Sv. Hieronim in prevajanje Svetega pisma

Obhajamo Hieronimovo leto v spomin na 1600-letnico smrti (umrl je leta 419 ali 420) tega velikega cerkvenega učitelja Zahoda (ob sv. Ambrožu, sv. Avguštinu in sv. Gregorju Velikem). Sv. Hieronim je predvsem znan po svojem prevodu Svetega pisma, sveti Vulgati, zato se bomo v tem referatu ozrli na to delo. Lahko bi se stvari lotili seveda tudi bolj znanstveno, a bomo raje nekoliko bolj poljudni.

Najprej ne moremo mimo izrednega pomena izročila, ki je eden od dveh bistvenih virov Božjega razodetja, kakor nas uči tudi zadnji vesoljni cerkveni zbor, 2. vatikanski. Ko je nekoč potekal pogovor o Ogleju, je novinar Ervin Hladnik Milharčič dejal, da je potrebno dati večjo pozornost legendam kot pa zgodovinarjem. Legende pač temeljijo na izročilu, ki se, kot nam lepo pokaže pripovedovanje pravljic naših staršev, v bistvenih zadevah ne moti. Pustimo to, da se pogosto dodaja takšne in drugačne »okraske«, da bi bile legende privlačnejše, a v svojem bistvu se ne motijo. Omenjeni novinar je ciljal na to, kako so na podlagi izročila prišli po izkopavanjih do natančnega lociranja kraja mučenja oglejskih mučencev sv. Kancijanov, na podlagi ustnega izročila pa je bilo zapisano tudi samo Sveto pismo. Dandanes se izročilo precej omalovažuje, vendar nam s voji avtobiografiji katoliški pisec G. K. Chesterton lepo pojasnjuje, na podlagi svojih lastnih osebnih podatkov, da tega ne smemo početi. Pove nam, da pravzaprav tudi zgodovinske podatke, ki bi naj bili empirični, sprejemamo na podlagi tega, da verjamemo tistemu, kar so nam povedali. Govori namreč o tem, da je samo slišal, kdaj in kje se je rodil, kdo so njegovi starši itd. Potem pa zaključil, da bi, če bi vprašal t. i. tekstne kritike, ki se sicer najbolj ukvarjajo s kritično obravnavo svetopisemskih besedil, slednji zatrdili, da se sploh ni rodil. Toliko o razno-raznih strokovnjakih, ki se jih je tudi pri ukvarjanju s Svetim pismom našlo že resnično ogromno, posebej v 20. stoletju, a začetki vsega tega so še precej pred tem. 

Ko se je lotil prevoda Svetega pisma v latinščino, je bilo sv. Hieronimu pomembno zlasti to (seveda tudi naročniku, papežu Damazu), da bi Cerkvi zagotovil zanesljivo Sveto pismo, v katerem ni zmot. Njegov prevod ni bil popolnoma natančen v vseh pogledih, saj določene malenkosti niso bile natančno prevedene, pa še tiste so bile smiselno prevedene (pomen določene besede je recimo v grščini drugačen v evangeliju, kot pa v Pavlovih pismih, je pa ista beseda). Hieronimov prevod je bil popolnoma pravilen kot celota in Cerkev je potrdila, da gre za navdihnjeni prevod, glede na to, da so t.i. Vulgato razglasili za sveto. V njegovem času je bilo precej krivoverstev, najpomembnejše je še vedno bilo arijansko, pa čeprav naj bi s slednjim obračunali na nicejskem vesoljnem cerkvenem zboru, kjer je zmagala prava vera po zaslugi še enega cerkvenega očeta, sv. Atanazija. Vendar pa je bilo v praksi še vedno precej drugače in tudi sv. Hieronim se je moral še vedno spopadati s tem krivoverstvom v času prevajanja Svetega pisma. Morda se bo kdo namrščil, češ kaj se ukvarjamo s tako staro versko zmoto. Vendar pa se moti, kdor misli, kako ta zmota ni več aktualna, saj verske zmote vsake toliko časa spet vzniknejo, po malem pa jih vselej najdemo v življenju Cerkve oz. v verovanju njenih članov oz. tudi pri drugih verstvih, ideologijah itd. 

Odlični Hilaire Belloc, angleško-francoski pisatelj in zgodovinar, nam v svojem delu o krivoverstvih (The Great Heresies) pove, kako je arijanstvo v bistvu imelo Kristusa samo za preroka, na las podobno temu, kar trdi muslimanska religija. Ne smemo pozabiti, da je bil prav arabski polotok poln krščanskih krivoverstev in diaspore pripadnikov nove judovske religije, nastale iz zavračanja Kristusa kot odrešenika. Najbrž ni potrebno dodatno ugotavljati, da najdemo podobno prepričanje tudi pri številnih sodobnikih, ki se vseeno imajo za kristjane, a pri našem Gospodu poudarjajo samo človeško plat. Ko govorimo o prevajanju Svetega pisma, pa opazimo bistveno razliko med Hieronimovim prizadevanjem za čim bolj kvaliteten prevod, zlasti v teološkem oziru, ko je bila v ospredju pravovernost, s sodobnimi težnjami, ko se pri prevajanju popušča razno-raznim ideološkim težnjam, pa naj bo to pacifizem, feminizem, sionizem ali še kaj podobnega. Hieronim je govoril, kako je za poznavanje Kristusa potrebno poznati Sveto pismo, vendar je sam poskrbel, da je slednje bilo pravo, zanesljivo. Kako naj pa imamo pravo vero, če pa je recimo prevod Svetega pisma, ki ga imamo doma in ga uporabljamo, podlegel ideološkim pritiskom?

Na koncu se zaustavimo še ob dejstvu, da je Hieronimov prevod bil narejen tako, da bi kljuboval zobu časa. To je prevodu odlično uspelo vse do nastanka nove latinske različice, ki so jo poimenovali Nova Vulgata. Po kakšnih načelih je ta novi prevod nastal, si sicer lahko predstavljamo – za namig na to, kar mislimo, napotujemo zgoraj na Chestertona - eno od teh pa nas bo posebej zanimalo. Gre za načelo sodobnosti jezika, ki je ustvarjalce novega prevoda vodil k temu, da prevod posodobijo, hkrati pa naj bi ohranili, po navodilih papeža Pavla VI., njegov »krščanski latinski stil«. Da bi bilo potrebno narediti novo različico Vulgate, kakor so Hieronimov prevod kasneje poimenovali, se je sicer zdelo potrebno že papežu Piju X. in nasledniku Benediktu XV. V ta namen je papež Pij XI. v Rimu celo ustanovil benediktinski Papeški samostan sv. Hieronima v Prestolnici, pa se zadeva na koncu ni izšla. Nekaj malega so sicer potem uporabili dva meniha, a to je bilo to. Leta 1979 je tako izšla ta Nova Vulgata, ki je potem dobila še posodobljeno različico leta 1988. Očitno torej ni tako uspešno kljubovala zobu časa kot tista prava Vulgata. Dejali smo, da nas zanima tako opevano načelo sodobnosti jezika. No, to načelo se zdi močno pomembno tudi Cerkvi v Sloveniji, zlasti v odnosu do mladih kristjanov. Tako so že pred leti pričeli, v dobri veri, s prestavljanjem Svetega pisma v sodobni jezik, seveda je tu mišljen slovenski jezik. Če pustimo ob strani, koliko gre ustvarjalcem za posnemanje svetega prevajalca v prizadevanju za pravovernost prevoda, pa se postavljajo številna vprašanja tudi glede same natančnosti prevoda. Prejšnji odstavek nas uči, da trud za sodobnost navadno pomeni podleganje ideološkim težnjam, druga težava pa je operiranje s še bolj omejenim besednim zakladom, ki je v našem ljubem materinem jeziku že tako ali tako skromnejši. Vprašanje torej, če ima recimo »spremeniti življenje« isti pomen kot »spreobrniti se«.