V
zadnjih letih, ko v katoliški in širši javnosti prihajajo na dan
resnični ali domnevni duhovniški škandali, ki so, kakor se zdi,
pretežno povezani z aktivno homoseksualnostjo, je vrsta
komentatorjev, za katere je značilna iskrena skrb za dobrobit in
prenovo Cerkve, izpostavila pomen določenega simbolno občutljivega
razmerja. Po njihovem mnenju je prevladujoči pokoncilski liturgični
obrat »stran od Gospoda«, ki ga prinaša maševanje »proti
ljudstvu« (versus populum) s prenosnimi ali samostoječimi
oltarnimi mizami, hote ali nehote spodbudil odrivanje središčne
vloge Boga in s tem pripomogel k toliko večjemu vdoru posvetne
miselnosti tudi na širšem teološkem in moralnem področju.
Obrnitev »zunanjega oltarja« je tako delno pripomogla k napačni
usmerjenosti »notranjega oltarja« (mišljenja, čutenja in
delovanja) na ravni posameznikov in cerkvenih struktur. O tem sta med
drugim spregovorila zaslužni papež Benedikt XVI. in kardinal Robert
Sarah.
Pravkar
zapisano ne pomeni, da je glavnega krivca za »notranjo
sekularizacijo« Cerkve treba iskati v drugem vatikanskem koncilu ali
katerem izmed njegovih dokumentov. Omenjeni koncil je veljaven in
legitimen, sestavlja enega od enaindvajsetih vesoljnih cerkvenih
zborov, ki jih je sklicala in potrdila katoliška Cerkev, s čimer
nastopa kot del njenega bogatega večstoletnega duhovnega izročila.
Obenem pa sprejemanje koncila ne izključuje spoštljive in
dobronamerne kritike nekaterih njegovih interpretacij in nekaterih
vidikov življenja Cerkve po njem. Marsikatere novosti in samoumevna,
a dejansko pogosto izkrivljena prepričanja, ki so se v zadnjih petih
desetletjih utrdila v Cerkvi, kjer je vredno izpostaviti vsaj
neposrečeno izvedbo liturgične reforme, so žal odraz prenagljeno
optimističnega in do sodobnih družbenih tokov pretirano
popustljivega mišljenja, izvirajočega iz burnega obdobja
šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja. V tem pogledu je lahko
sicer do določene mere mogoče razumeti zaprepadenost in
razočaranje, ki ga danes še vedno vodilni starejši duhovniki in
škofje, katerih mladostni ideali so bili povezani z liberalno
razlago in izvedbo koncila, čutijo v odnosu do vse večjega dela
mlajše in mlajše srednje generacije vernikov in duhovnikov, ki jih
privlači zvestoba cerkvenemu nauku in ljubezen do tradicionalne
latinske liturgije. V zaverovanosti vase, preteklim »zaslugam« in
svoji viziji pokoncilske Cerkve žal ne zmorejo prepoznati iskrenih
namenov in predanosti omenjene skupine mladih.
Proti splošnim pričakovanjem, a skladno z vse izrazitejšimi
glasovi »od spodaj« je nedavno ravnal James Sean Wall, škof v
Gallupu v ameriški zvezni državi Nova Mehika. 22. julija letos je
izdal pismo z naslovom »Obrniti
se v Gospodovo smer: maševati ad
orientem«. Vsebina tega pisma ne zadeva izredne
oz. tradicionalne oblike rimskega mašnega obreda, temveč predvsem
njegovo redno oz. novejšo obliko. Smisel škofovega pisma se nahaja
v sporočilu, da se bo odslej osrednja nedeljska maša v tamkajšnji
stolnici ob 11. uri dopoldne darovala na glavnem oltarju in tako
potekala z usmerjenostjo proti liturgičnemu vzhodu, to je ad
orientem. Svoje pismo škof Wall začenja z ugotovitvijo
zaslužnega papeža Benedikta, ki jo je podal v obsežnem odzivu
na spolne škandale v Cerkvi, da je »naš odnos do evharistije
postal prepovršen«. Škof nato navaja apostola Pavla: »Kdor torej
nevredno uživa Gospodov kruh in pije iz njegovega keliha, je kriv
skrunitve Gospodovega telesa in krvi.« Cerkev se mora zato ravnati
po tistih navadah, ki krepijo spoštovanje do Kristusove resnične
navzočnosti. V tem kontekstu je opravljanje mašne daritve v skupni
usmerjenosti k Bogu odlično sredstvo za obuditev pristne liturgične
zavesti in v svetem izročilu globoko zasidrano znamenje, ki kaže na
središčno vlogo Jezusa Kristusa, h kateremu so obrnjeni vsi člani
Cerkve, tako posamezniki kakor tudi Cerkev kot celota.
Škof
v svojem pismu priznava, da je tematika maševanja ad orientem
na žalost še vedno pereča, četudi teološko in cerkvenopravno
utemeljenega razloga, ki bi dokazal škodljivost tovrstne prakse,
enostavno ni in ga ne more biti. Nasprotnikom maševanja s skupno
usmerjenostjo k Bogu med drugim odgovarja, da gre za eno najstarejših
in najbolj doslednih liturgičnih dejanj v zgodovini Cerkve,
maševanje proti ljudstvu pa je sicer splošno razširjena, a v
resnici neobvezna uvedba, ki ni starejša od petih desetletij. Kljub
temu glavna razlika med maševanjem ad orientem in versus
populum ni v njuni zgodovinski razsežnosti, temveč v drugačnem
(simbolnem) odnosu do Boga. Biti usmerjen proti liturgičnemu vzhodu
pomeniti biti usmerjen k Bogu, pomeni biti skupaj usmerjen h
Kristusu, »skupaj srečati Kristusa, ki prihaja k nam, da bi srečal
nas«. Takšnega maševanja ne moremo označiti za obred, pri katerem
je duhovnik »s hrbtom obrnjen stran od ljudi«, saj je njegov smisel
drugje: praksa ad orientem na viden način celotno oltarno
občestvo in posredno tudi celotno Cerkev združuje v eno telo, pri
čemer je s skupno usmerjenostjo poudarjena temeljna enakost med
verniki in duhovniki – vsi so namreč, kot po krstu enako včlenjeni
v Kristusovo smrt in vstajenje, usmerjeni k svojemu skupnemu izvoru
in cilju, ki je Bog.
Podobno
lahko razmišljamo tudi o drugih simbolno pomenljivih izrazih vere,
vzetih iz bogate liturgične dediščine. To med drugim velja za
obujanje prakse spoštljivega prejemanja svetega obhajila kleče in
na jezik, ki je uradno, tudi znotraj rednega oz. novega rimskega
mašnega obreda, še vedno najbolj priporočljiv način. Katoliška
Cerkev je tako v luči svojih napak in odgovornosti do prihodnjih
rodov soočena z dvema temeljnima izbirama: ali se bo z željo po
postopni duhovni prenovi oklenila resno živete vere, kjer ima
spoštljiva in z izročilom skladna liturgija svoje častno mesto,
ali pa bo mlačno vztrajala v prilagajanju svetu ter se tako še
naprej pogrezala v duhovno revščino, nove škandale in nadaljnje
odpadanje vernikov.
