Neprenehoma molite

V sklepu pisma Tesaloničanom, apostol Pavel naslovljencem posreduje navodila za krščansko življenje – želi, da bi kot pristni kristjani vedno živeli iz odnosa z živim Bogom, ki je po svetem krstu skrivnostno navzoč v njihovih dušah. Tudi danes nas poziva k molitvi brez prestanka. Cerkev nam v svoji sveti tradiciji, ki se je gradila prav v osebnem odnosu med Bogom in človekom, predlaga več načinov, kako moliti in obdržati Božjo pričujočnost – zavedanje, da je tukaj, da me vidi in sliši - v vsakdanjem življenju. Eno teh sredstev nam v svoji knjigi »Vivre le christianisme« takole predstavlja Jean Daujat:

»Enostavno je razumeti, da je potrebno – v kolikor želimo neprenehoma moliti – kakor se da pogosto poiskati trenutek v katerem se potem, ko na stran postavimo vse ostalo, osredotočimo le na Boga. Te kratke trenutke tekom dneva, ki so posvečeni izključno molitvi in pomešani z delom, duhovni pisci imenujejo »pobožni vzdihi«. Trajanje le-teh nima posebnega pomena: zadošča že nekaj sekund. Pomembno pa je, da so naše misli v teh trenutkih osredotočene le na Boga. Pogosteje, ko tako delamo, bolje ohranjamo neprekinjeno molitev in več možnosti je, da nam to pobožno dejanje preide v navado.

Načeloma je najlažje, da začnemo tako, da v mislih izrečemo: »Moj Bog, gledam Te in Te ljubim.« ali »Moj Bog, usmili se me.« ali »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu«, itd. Besede pa so dokaj nepotrebne, kadar se moremo v notranji zbranosti duše osredotočiti le Nanj.

Najboljši način je, da se pobožnih vzdihljajev poslužujemo, ko prekinemo svojo delo in vsakič, ko prehajamo iz končanega opravila na naslednje. Ni dela, ki ne bi bilo razdeljeno v stopnje. Po vsaki stopnji opravljenega dela se lahko za trenutek ustavimo, vso svojo pozornost posvetimo Bogu in se – Zanj – lotimo naslednje naloge. Na tak način bomo v vsakem opravilu brez težav našli trenutke, v katerih lahko Bogu posvetimo vso svojo nedeljeno pozornost.

Če smo v družbi, bomo to naredili neopazno. Ne le, da so nepotrebne besede; potrebne niso niti geste niti poseben položaj telesa. Ni nam potrebno poklekniti, povzdigniti oči k nebu ali glave zakopati v svoje dlani. Gre za nekaj intimnega, nekaj kar se odvija izključno med Bogom in nami, v globini naše duše.« 

Kot predlog podajamo nekaj pobožnih vzdihljajev:

 I. Ad Deum Unum et Trinum:
Deus meus et omnia.

Doce me, Domine, facere voluntatem tuam, quia Deus meus es Tu. (Ps 142, 10)

Benedicta sit Sancta Trinitas.

K Troedinemu Bogu:
Moj Bog in moje vse.
Uči me izpolnjevati tvojo voljo, saj si ti moj Bog! (Ps 143 (142), 10)

Hvaljena bodi Presveta Trojica.

II. Ad Deum Patrem:
Domine, adauge nobis fidem. (Lc 17, 5)
O anima mea, ama Amatorem ab aeterno te amantem.
In te, Domine, speravi, non confundar in aeternum. (Ps. 30, 2)

K Bogu Očetu:
Gospod, pomnoži našo vero! (Lk 17, 5)

O, moja duša, ljubi Ljubitelja, ki te od večno ljubi.
K tebi, Gospod, se zatekam, naj ne bom osramočen na veke. (Ps 31 (30), 2)

III. Ad Deum Filium
Iesu, Fili Dei vivi, miserere mei peccatoris. (Lc 18, 38)

Iesu, tibi vivo – Iesu, tibi morior – Iesu, tuus sum ego in vita et in morte. Amen.

Dulcissime Iesu, non sis mihi Iudex, sed Salvator.

K Bogu Sinu
Jezus, Sin živega Boga, usmili se me grešnika. (Lk 18, 38)
Jezus, tebi živim; Jezus, tebi umrjem; Jezus, tvoj sem živ in mrtev. Amen.

Presladki Jezus, ne bodi mi Sodnik, ampak Rešitelj.

IV. Ad Iesum in Ss.mo Sacramento:
Dominus meus et Deus meus! (Io 20, 28)

Laudetur et adoretur in aeternum sanctissimum Sacramentum.
Quemadmodum cervus desiderat ad fontes aquarum, ita desiderat anima mea ad te, Deus. (Ps. 41, 2)

K Jezusu v Najsvetejšem Zakramentu:
Moj Gospod in moj Bog! (Jn 20,28)
Hvaljeno in češčeno naj vedno bo Presveto Rešnje Telo.
Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. (Ps 42 (41), 2)

V. Ad Sacratissimum Cor Iesu:
Cor Iesu, flagrans amore nostri, inflamma cor nostrum amore tui.
Iesu, mitis et humilis corde, fac cor nostrum secundum Cor tuum.
Cor Iesu sacratissimum, miserere nobis.

K Presvetemu Srcu Jezusovemu:
Srce Jezusovo, goreče za našo ljubezen, vžgi v našem srcu svojo ljubezen.
Jezus, pokorni in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu.

Najsvetejše srce Jezusovo, usmili se nas.

VI. Ad Spiritum Sanctum
Spiritus Sancte, Spiritus veritatis, veni in corda nostra; da populis claritatem lucis tuae, ut in fidei unitate tibi complaceant.

O Sancte Spiritus, dulcis hospes animae meae, mane nobiscum et fac ut ego maneam semper tecum.

Veni Sancte Spiritus!

K Svetemu Duhu
Sveti Duh, Duh Resnice, pridi v naša srca; daj ljudstvom jasnosti svoje luči in naj ti v veri združena ugajajo.

O, Sveti Duh, ljubi gost moje duše, ostani z menoj, da za vedno ostanem s teboj.
Pridi, Sveti Duh!

VII. In honorem B. Mariae Virginis
Regina, sine labe originali concepta, ora pro nobis.
Sancta Dei Genetri semper Virgo Maria, intercede pro nobis.
Cor Mariae dulcissimum, iter para tutum!

V čast preblaženi Devici Mariji:
Kraljica, brez madeža spočeta, prosi za nas.
Sveta Božja Porodnica, vedno Devica Marija, posreduj za nas!
Srce Marijino, varno pot nam kaži!

VIII. In honorem sanctae Familiae
Iesu, Maria, Iospeph, vobis cor et animam meam dono.

Iesu, Maria, Ioseph, adstate mihi in extremo agone.
Iesu, Maria, Ioseph, in pace vobiscum dormiam et requiescam.

V čast svete Družine:
Jezus, Marija, Jožef, darujem vam srce in dušo.
Jezus, Marija, Jožef, stojte mi ob strani v trpljenju.

Jezus, Marija, Jožef, naj v vašem miru spim in počivam.

Deset kratkih odgovorov na nekatere najpogostejše očitke Cerkvi in krščanstvu

            Veren katoliški fant je svoje neverno dekle prosil, naj mu napiše očitke proti njegovi veri. In dekle je dobilo naslednje odgovore:

1)      Krščanstvo nasprotuje znanosti

            Že sv. Avguštin je zapisal, da Sveto pismo ne predstavlja znanstvene razlage sveta. Prav tako tudi Jezus Kristus Cerkve ni ustanovil zaradi znanstvenega napredka, temveč zaradi zveličanja ljudi. Je pa res, da je Cerkev kljub temu ohranila dobro in plemenito iz antične dediščine, ter preko samostanov in univerz, ki jih je kot prva ustanavljala, v Evropi pravzaprav omogočila začetek sodobne znanosti. Prav tako so nekateri najpomembnejši znanstveniki bili ne le verniki, temveč celo kleriki. Omenimo lahko Georgesa Lemaîtrea, prvega predlagatelja teorije »velikega poka«, ki je bil belgijski fizik in katoliški duhovnik. Tudi Alexander Fleming, izumitelj penicilina je izpovedoval vero v Boga. André-Marie Ampère je vsak dan molil sv. rožni venec. Vero je izpovedoval tudi Blaise Pascal, izumitelj računskega stroja in matematične teorije verjetnosti. Tudi utemeljitelj mikrobiologije Luise Pasteur je izpovedoval katoliško vero. Nenazadnje je temelje sodobni genetiki postavil avguštinski menih Gregor Johann Mendel.

            Povezavo med vero in razumom je vzpostavil že sv. Tomaž Akvinski (1225-1274), ki je nasprotoval nauku dveh resnic. V njegovem času so nekateri zagovarjali fideizem (vero brez razuma) drugi racionalizem (razum brez vere). Sv. Tomaž je pokazal, da tako resnica razuma kakor resnica vere prihajata iz istega izvora, to je iz Boga. Torej ni dveh resnic ampak le dva metodi spoznavanja iste resnice: iz razodetja in z znanstveno metodo. To srednjeveško razlikovanje je omogočilo vse sodobne znanosti in njihovo avtonomijo. Tako je bilo nasprotje med vero in razumom za vernike preseženo že v srednjem veku.

            Čudovito je povezavo med vero in znanostjo opredelil sv. Janez Pavel II. leta 1988 v pismu ravnatelju Vatikanskega astronomskega observatorija: »Znanost lahko osvobodi religijo zmot in  vraževerja; religija pa znanost malikovanja in lažnih absolutizmov. Obe pomagata ena drugi k širšim obzorjem znotraj katerih lahko doživita svoj pravi razcvet.«

2)      Kristjani verujejo  v čudeže, ki so znanstveno nedokazljivi

            Čudež je ravno zato čudež, ker ga znanstveno ni mogoče dokazati. Celo nujno za čudež je, da ni odgovor na vprašanje: »Kako se je zgodilo?« ampak na vprašanje »Ali se je zgodilo?«. Čudež namreč vzpostavlja resničnost dejstva, ki ga ni mogoče znanstveno razložiti po metodi, da bo določen fenomen potekal enako pod vplivom enakih oz. istih faktorjev (npr. kamen bo pod vplivom gravitacije na Zemlji vedno padel na tla z določenim pospeškom). Znanost nam ne more nič povedati, kako bo isti fenomen potekal pod vplivom neznanega faktorja, kot npr.  neposrednega božjega delovanja, ki ga ni mogoče izključiti.

            Krščanstvo se izraža z glagolom »credo« oz. »verujem«, kar pomeni, da členov vere ni mogoče zgolj razumsko dokazati, temveč, da človek sprejme, deloma tudi na podlagi razumskih in zgodovinskih argumentov, celoto katoliške vere kot logičen in primeren pogled na človeško bivanje in njegov namen. Pri tem je potrebno poudariti, da so znanstvena dognanja nujno epistemološko omejena, saj znanost povečini zastavlja vprašanje »Kako?«, in manj »Zakaj?« Znanstveno lahko razložimo, kako je svet nastal, ni pa mogoče znanstveno odgovoriti, zakaj je nastal. In odgovor na slednje vprašanje je za človeštvo mnogo pomembnejši kot prvi.

            Upoštevati moramo tudi, da nikakor ni »znanstveno« a priori izključiti možnost čudežev.

3)      Sveto pismo nasprotuje evoluciji

            Najprej se je potrebno zavedati, da je evolucija nedokazljiva teorija na podlagi znanstvenega predpostavljanja, če že ne kar neke »znanstvene vere«. V zvezi s evolucijo je katoliški avtor Gilbert Keith Chesterton dejal: Zakaj bi bilo sploh pomembno, ali je Bog ustvaril nekaj dobrega, kot je primat, in iz njega nekaj dobrega, kot je človek, počasi ali hitro? Teorija evolucije je ponovno zgolj iskanje odgovora na vprašanje, kako se je človek razvijal, ne pa, zakaj je sploh nastal oziroma kdo je človek.

            Poleg tega Cerkev ni nikoli eksplicitno zavračala teorije evolucije, v kolikor jo razumemo zgolj kot proces oblikovanja tiste življenjske oblike (primata), iz katere je Bog nato v določenem zgodovinskem trenutku ustvaril prvega človeka. Pij XII. v svoji okrožnici Humani generis piše, da je mogoče misliti, da je človeško telo nastajalo z evolucijo. Vendar zgolj razvoj telesa ni dovolj, da je človek postal človek. Človek se namreč loči od živali zaradi svojega razuma in neumrljive duše. Za »vdihnjenje« človeške pameti in neumrljive duše pa je bil nujno potreben Božji stvariteljski poseg. Še težje kakor razvoj telesa je namreč s pomočjo evolucije dokazati razvoj človeške pameti in neumrljive duše. Iz preteklosti namreč ni poznan primer, da bi kakšna žival na podlagi evolucijskega razvoja pričela razmišljati na človeški način.

            Evolucijska teorija tudi zapeljuje ljudi, da razmišljajo zgolj o svoji podobnosti z živalmi, kar jih »poživalja« (dela podobne živalim), namesto da bi razmišljali o svoji podobnosti Bogu, ki je človeku vdihnil dih življenja, kar bi jih »pobožanstvilo« (delalo podobne Bogu). Ne nazadnje prav slednje poudarja tudi svetopisemska Geneza.

4)      Zakaj se kristjani za pomoč zahvaljujejo Bogu, ne pa medicini in znanosti?

            Argument se sicer giblje na ravni osnovnošolske razprave, a z vidika vernika bi lahko razložili, da se je Bogu preprosto potrebno zahvaljevati, ker je Stvarnik. Medicina in znanost sta le nepopolni človeški dejavnosti, ki človeka pogosto tudi prizadeneta. Medicina in znanost sta tako  posledica prvobitnega Božjega stvariteljska delovanja oz. stvaritve človeka in ostalega stvarstva, zato gre zahvala za njun obstoj in napredek končno Bogu kot končnemu viru vsega dobrega.

           

5)      Če Bog obstaja, je zloben, ker dopušča trpljenje in smrt.

            Bog je ob stvarjenju človeku podaril svobodno voljo. Svobodna volja in podobnost Bogu sta največje človeško dostojanstvo in dar človeku. Človek je svojo svobodno voljo namesto za dosledno uresničevanje dobrega uporabil tudi za udejanjenje slabega, t. j. greha. Tako sta trpljenje in smrt posledica izvirnega greha. Zla ni ustvaril Bog, temveč je posledica človeške svobodne volje, ki se namesto za dobro odloča za slabo. Vso zlo na svetu je posledica človeškega udejanjanja slabega in ni ustvarjeno od Boga. Pravzaprav človeška hudobija povzroča trpljenje celo Bogu. Pomisli samo na križanje Boga in Človeka Jezusa Kristusa  Hkrati je potrebno izpostaviti, da prav krščanska razlaga pojasni na prvi pogled nedoumljivo človeško nihanje med dobrim in zlim.

            Sveto Pismo nam jasno sporoča, da smrti v začetku ni bilo in jo je kasneje Bog dovolil kot rešitev iz človekovega žalostnega stanja po izvirnem grehu. Tako obstoj trpljenja in smrti nima nobene povezave z Božjo dobroto ali zlobo. Pravzaprav bi bil Bog hudoben, če ju ne bi dopuščal. Takrat bi vsi bili le nekakšni »organski roboti«, ki bi le izvrševali ukaze svoje Stvarnika.

6)      Kako lahko Bog koga obsodi na večno trpljenje v peklu?

            Tudi pekel je logična posledica svobodne volje. Na pekel namreč ne obsoja Bog, pač pa ga izbere človek sam.

            Kristus je slovesno razglasil: »Resnica vas bo osvobodila!« in »Jaz sem resnica!« Vsak človek ima v življenju, na podlagi svobodne volje, več možnosti resnico sprejemati ali zavračati. Najprej v čisto malih rečeh, na koncu pa tudi pri bistvenih vprašanjih človeškega obstoja. Kdor bi spoznane resnice vztrajno zavračal in s tem vztrajno zavračal Boga vse do svoje smrti,  bi samega sebe pripeljal v pekel.

            Isto velja za tistega, ki bi umrl brez kesanja nad svojimi grehi, se pravi, da mu ne bi bilo žal, da je delal slabo ali bi celo trdil, da je njegovo slabo dobro. Tak človek bi zopet sam zavrnil nebesa, ker ne želi zapustiti slabega. Skratka, kdor ima rajši svoje grehe kakor Boga, se svobodno odloči za zlo in s tem izgubi najvišje dobro, ki je Bog.

            Bog lahko odreši le tiste, ki želijo sprejeti njegovo milost in spolnjevati božjo voljo. Sv. Avguštin je zapisal: »Bog, ki te je ustvaril brez tebe, te ne more rešiti brez tebe!« Ker ima človek vedno možnost zavrnitve Boga, se lahko torej svobodno odloči za stanje božje odsotnosti iz svojega življenja in posledično svoje večnosti. Ker je Bog vir vsega dobrega, je stanje tistih, ki se ga odločijo zavrniti, kraj trpljenja, ki ga poznamo pod imenom pekel. V večnosti pekla je namreč odsotnost Boga popolna, ker je do popolnosti uresničena sebičnost. Najhujša peklenska muka je torej, da nihče nikogar ne ljubi. Vsi pogubljeni pa so stopili na pot proti popolni sebičnosti že na zemlji.

7)      Verniki ne znajo razmišljati s svojo glavo

            Vera ni iz razmišljanja ampak iz poslušanja, ker temelji na Resnici. Navedeni očitek običajno predpostavlja, da naj bi razmišljanje pomenilo nujno svojeglavost, pogosto za vsako ceno. Verniki pa ne razmišljajo na tak način, ker s svojim razmišljanjem želijo predvsem prodreti v Resnico. Tako je za pravega vernika smešen izrek: »Mislim, torej sem!« Po nauku vere namreč ne obstajamo, ker mislimo, ampak ker nas je Bog ustvaril. Za vernika je razmišljanje predvsem odkrivanje Resnice.

            Katoliška vera je z oznanilom in s filozofskim razmišljanjem izvirajočim iz njega zgradila lastno filozofijo, tako v patristični dobi, kakor kasneje, posebej v času sv. Tomaža Akvinskega. Verniki so s svojim razmišljanjem pravzaprav zgradili zahodno civilizacijo, ki jo svobodomiselnost že več kakor 300 let sistematično ruši.

            Pravzaprav pa tudi ljudje, ki si domišljajo, da razmišljajo s svojo glavo, ne razmišljajo zares samostojno. Povečini je pogled na svet posameznika pogojen s pogledi mnogih drugih posameznikov – od staršev, širše družine, sošolcev, subkultur, trenutnih intelektualnih trendov itd. Iz tega razloga je popolnoma nevtralno in samostojno mišljenje nemogoče.

            

8)      Kako naj vemo, da je prav katoliška vera prava? Kako lahko vemo, da obstaja zgolj en bog?

            Ponoven vzpon sodobnih različic politeizma je zelo zanimiv glede na dejstvo, da se je že antična filozofija ne glede na različne politeistične kulte popolnoma približala monoteizmu. Tako Platonova »najvišja ideja« kot Aristotelov »prvi gibalec« izkazujeta veliko podobnosti s krščanskim videnjem Boga. Vsako filozofsko spraševanje vleče k prvotni biti sveta, k prvemu vzroku, od katerega so odvisni vsi ostali razlogi. Tudi politeistične religije so običajno poznale prvega boga, ki naj bi bil oče vseh ostalih bogov (npr. germanski Odin).

            Katoliško vero lahko imamo za upravičeno resnično in pravo zaradi zgodovinskega argumenta in argumenta resnice. Naša vera stoji in je resnična zaradi Kristusovega vstajenja od mrtvih. To nam omogoča apostolsko nasledstvo, ki se prenaša v ustanovi škofovske službe. Škofje so nasledniki apostolov, ki jim je Kristus pod vodstvom prvega papeža, apostola Petra, zaupal skrb za Cerkev, in kot taki predvsem nasledniki mučeniškega pričevanja vseh apostolov, da je Kristus res vstal od mrtvih. Ne glede na hudo preganjanje so oznanilo Kristusovega vstajenja kmalu ponesli skorajda do vseh koncev takrat znanega sveta, Bog pa je oznanjevanje Cerkve potrjeval s številnimi čudeži in krepostmi svetnikov.

9)      Cerkev je sancta et peccatora (sveta in grešna)

            Škof Fulton Sheen je zapisal, da na svetu ne obstaja niti 100 ljudi, ki resnično sovražijo Katoliško Cerkev, obstajajo pa milijoni tistih, ki sovražijo tisto, kar mislijo, da je Katoliška Cerkev. Ko ljudje kritizirajo Cerkev, največkrat kritizirajo napačna dejanja posameznih papežev, škofov, duhovnikov ali laikov in trdijo, da je vera sama sicer lahko dobra, Cerkev kot hierarhična institucija pa je gotovo slaba in s tem razkazujejo svojo neumnost, saj vera sama predpostavlja obstoj Cerkve.

            Grešnosti posameznih članov Cerkve gotovo ne moremo zanikati, a to ne pomeni, da je grešna Cerkev. Cerkev je namreč v zgoraj omenjeni formulaciji le personifikacija. Za vernike pa je Cerkev Kristusovo mistično telo. Cerkev je sveta kot Kristusovo mistično telo, kot branik in razlagalka vere, kot delivka zakramentov, ki jih duhovniki podeljujejo »in persona Christi« – V Kristusovi osebi.

To pa ne pomeni, da njeni člani (laiki in kleriki) niso grešniki. Verniki so ravno tako kot vsi ostali ljudje nepopolni, a noben človeški greh ne more umazati svetosti Cerkve, ki izhaja iz njene božje narave. To ne pomeni, da smo lahko verniki glede naših grehov mirni. Prav zaradi tega, ker smo kot katoličani Kristusovi, moramo še bolj stremeti k temu, da tudi sami postanemo sveti in tako pripomoremo k slavi Cerkve, ki je božja slava. Smrtni greh, ki ni popravljen s kesanjem in Božjim odpuščanjem, povzroči celo izključitev iz Kristusovega kraljestva. Prav tako je za nekatere smrtne grehe in vstope v določene veri nasprotne skupnosti že vnaprej kot sankcija naloženo izobčenje iz Cerkve, ki ipso facto nastopi s samim dejanjem.

10)  Nestrpnost kristjanov do ateistov

            Čeprav je v preteklosti to res žal do določene mere držalo, je potrebno izpostaviti nekatere stvari.

            Prvič, krščanstvo samo nikakor ne zapoveduje nasilja do drugače mislečih. Bog je navsezadnje človeku dal tudi svobodno voljo, da ga lahko sprejme ali zavrne. Jezus Kristus je dal celo zapoved ljubezni do Boga in bližnjega. Tu je potrebno poudariti, da je isti Odrešenik tudi naročil sovražiti greh in neresnico, kar je razvidno tudi iz njegovega ravnanja. Tako se pravi kristjani ravnajo po načelu, da bližnjega in kar je njegovega spoštujejo, sebe in kar je njihovega pa branijo do mučeniške smrti.

            Drugič, ateizem je bil zgodovinsko gledano tako izjemno redek pojav, da lahko komajda najdemo nekaj primerov preganjanja ateistov s strani Cerkve, če sploh. Resno je mogoče dvomiti tudi v obstoj velikega števila sodobnih ateistov.

            Tretjič, teh nekaj primerov naravnost zbledi v primerjavi s silnim trpljenjem, ki so ga kristjani doživeli oz. ga še doživljajo zaradi preganjanja v uradno ateističnih družbenih sistemih. Tudi na načeloma svobodnem Zahodu so danes prav pravoverni kristjani največkrat žrtev preganjanja oz. diskriminacije. Cerkev in krščanstvo čedalje večji del družbe razume kot institucijo, ki ogroža napredek (karkoli naj bi to bilo), zato je obračun s kristjani čedalje bolj družbeno sprejemljiv. Skratka, v sedanjem kulturno-političnem položaju lahko govorimo kvečjemu o nestrpnosti do kristjanov.