Romanje Summorum Potnificum 2017 - Juventutem Slovenija

Ob prihodu v Rim

»Za eno prosim GOSPODA,

to skušam doseči:

da bi prebival v GOSPODOVI hiši

vse dni svojega življenja,

da bi zrl GOSPODOVO milino,

premišljal v njegovem templju.« (Ps 26:4)

Romanje v Rim prinese vedno prav poseben blagoslov in je vsakemu romarju v veliko čast in veselje. Oditi do velikega oltarja, kjer je sveti apostol Peter s svojo mučeniško krvjo postavil temeljni kamen Cerkve, kaj to danes pomeni katoliškemu romarju? Videti stare kamnite mojstrovine in občutiti tišino zapuščenih svetišč? Ali se izgubiti v duhovni praznini klepetajočih množic turistov, ki ne prepoznavajo svetosti katoliških templjev in posvečenih prostorov?

Za nas, tri skromne romarje iz drobcene Slovenije, nič od tega ne drži. Želeli smo v polnosti duhovne rasti in posvečevanja svojega duhovniškega in laičnega življenja (eden od nas je namreč duhovnik, druga dva pa sva družinska moža) Bogu poromati na ta sveti kraj. Še več, v duhu katoliške tradicije, ki jo je s svojim leta 2007 izdanim motu proprijem Summorum Pontificum obudil in kot sveži izvir zdravilne vode papež Benedikt XVI. izlil po milosti in volji Svetega Duha na Sveto Katoliško Cerkev, smo želeli tri dni preživeti z romarji iz vsega sveta. Z romarji, ki so prišli z istim namenom: zahvaliti se Gospodu, ki je odprl srca tistim, ki so se znova zbližali s katoliško tradicijo. Z vsem lepim, večno pradavnim, večno novim, kar premore Cerkvena tradicija.

večerna sveta maša

Od petka 15. septembra do nedelje 17. septembra smo torej skupaj z več tisoč romarji iz celega sveta darovali naše prošnje, skrbi in zahvale Gospodu na oltarjih cerkva v Rimu, v duhu tradicije in skromne, a globoke pobožnosti.

Takoj po prihodu v poznih popoldanskih urah, ko smo imeli zgolj toliko časa, da smo odložili prtljago v prijetnem hotelu na robu Vatikana, smo se udeležili svete daritve, ki jo je daroval msgr. Giles Wach v baziliki Santa Maria sopra Minerva. To čudovito svetišče iz 15. stoletja je v večernih urah napolnilo stotine vernikov iz vsega sveta. Sedišč je zmanjkovalo, zato smo se tako mlajši, kot starejši umaknili in sveti maši prisostvovali stoje oz. kleče, nekateri pa ves čas tiho kleče v molitvi. Bogoslužje se je začelo in končalo s procesijo, v ozračju pa je bilo čutiti tisto prvinsko katolištvo, tisto vesoljno zedinjenje pred Najsvetejšim in v čast Najvišjemu Gospodu Jezusu Kristusu.

Naslednji dan smo začeli s tiho sveto mašo pri enem od stranskih oltarjev v Cerkvi Romarjev Presvete Trojice (Santissima Trinita dei Pellegrini). Izredno zanimivo in v nadaljnje premišljevanje je bilo doživeti somaševanje, saj je istočasno z nami tremi pri ostalih stranskih in tudi pri glavnem oltarju potekalo od 5 do 6 svetih daritev.

jutranja sveta maša na stranskem oltarju

Nato smo se odpravili do cerkve Santa Maria in Vallicella, kjer se je ob devetih zjutraj začelo češčenje Najsvetejšega. Peli smo katoliške hvalnice kot so Adoro te devote in Salve Regina, nato je sledila molitev enega dela rožnega venca, zaključili pa smo s čudovito himno Tantum Ergo ter blagoslovom vernikov.

adoracija

Po adoraciji pa smo se verniki na ploščadi pred cerkvijo začeli zbirati in pripravljati na procesijo, ki je potekala po rimskih ulicah vse do oltarja s Petrovim prestolom v Baziliki svetega Petra. Čudovito in v veri spodbudno je bilo prisostvovati tako množični in globoko pobožni procesiji vernikov iz vsega sveta.

pred cerkvijo

Procesija je potekala vse do oltarja, kjer je nato msgr. Guido Pozzo daroval sveto daritev, mi pa smo se posedli po klopeh in se še dodatno pripravljali na soudeležbo pri tej veličastni sveti maši, ki je bila vrhunec celotnega romanja.

procesija

  Popoldne smo preživeli ločeno, saj je bila za duhovnike organizirana pogostitev, katere glavni gost je bil kardinal Burke, midva pa sva se s slovenskim prijateljem, ki se v semenišču Inštitutu Kristusa Kralja v Griciglianu pripravlja na duhovniški poklic, odpravila na druženje ob kosilu. Po kosilu smo stopili v stik s kardinalom Rodetom, ki nas je prav prijazno povabil na obisk in pogovor ob kavi, soku in piškotih. Pogovor smo zaključili v spoštljivem prijateljskem vzdušju, dobrih željah, spodbudi za prihodnje delo apostolata TLM v Sloveniji in seveda priporočila drug drugemu za molitve. Seveda ni manjkalo niti skupno fotografiranje.

Zadnji dan, to je v nedeljo 17., smo zopet začeli v zgodnjih jutranjih urah s sveto daritvijo pri enem od stranskih oltarjev enako kot v soboto. Tokrat so se nam trem pri oltarju s podobo Svete Device Marije pridružile tudi sestre redovnice, kar je v mojem srcu dalo še prav poseben blagoslov in popotnico za domov ob tej nedeljski sveti maši.

Sledila je večurna pot domov, ki smo jo, kot na poti v Rim, preživeli z dobrimi moškimi pogovori, načrti za nadaljnji apostolat TLM med našimi rojaki in v naših župnijah, predvsem pa ni manjkalo pobožnih in tihih prošenj v molitvi svetega rožnega venca.

Verjamem, da je bila tokratna deseta obletnica Summorum Pontificum še posebno slovesna, hkrati pa sem prepričan, da to ni vrhunec TLM apostolata. Inštituti oz. duhovniške bratovščine kot sta FSSP in ICKPS, ki se aktivno zavzemajo za apostolat TLM, so se v kratki dobi desetih let šele dobro prebudili. Število novih duhovnih poklicev pri vseh tradicionalističnih skupinah kontinuirano raste.

Želimo si, da bi se naslednjega leta romanja v Rim ob obletnici Summorum Pontificum udeležili v večji organizirani skupini. Kako lepo bi bilo, če bi naslednje leto ne bilo dovolj prostora na avtobusu! Predvsem pa si želimo in prosimo, da bi naši duhovniki in škofje, za katere redno molimo, prepoznali bogastvo katoliške tradicije in bi v duhu obrednega pluralizma resnično, ne zgolj na papirju, izenačili obe obliki rimskega obreda Katoliške Cerkve, ki bi tako oživela in zadihala s polnimi pljuči, saj sedaj diha le z eno polovico.

Hrup ubije liturgijo

»Hrup ubije liturgijo, ubije molitev…pomembnosti tišine,

 potrebne za sveto opravilo, nikakor ne smemo podcenjevati.« 

Robert kardinal Sarah

 

Tiha sveta maša na stranskem oltarju blažene Device Marije, Santissima Trinita dei Pellegrini, Rim

Tradicija je za mlade

Matthew Schmitz

Zdi se, da je papež Frančišek prejšnji teden v nagovoru italijanskim liturgikom »zacementiral« liturgične spremembe, ki so se uveljavile po II. vatikanskem koncilu: »Po tem procesu učenja, po tem dolgem potovanju,« je dejal, »lahko z gotovostjo in učiteljsko avtoriteto potrdimo, da je liturgična reforma ireverzibilna.« Progresivni komentatorji se te besede pozdravili kot udarec proti »ponovnemu razvoju določene oblike neo-klerikalizma s spremljajočim formalizmom« ter z zadovoljstvom opazili, da je »reakcionarno liturgično gibanje zaustavljeno.« Ali Frančiškova izjava resnično pomeni, da je po tisočletjih razvoja liturgična evolucija prišla na zadnjo stopnjo razvoja in se mora sedaj ustaviti?

Kratko rečeno, ne. Papež bi prav tako lahko z učiteljsko avtoriteto izjavil, da politega mleka ne moremo spraviti nazaj v steklenico. Ugotovitev je seveda neizpodbitna, čeprav se nam obžalovanje zdi primernejši odziv kot ponos. Pravo vprašanje namreč ni, ali lahko izbrišemo zgodovinske napake, temveč kako lahko stanje popravimo.

Kot vam bo povedal vsak mlad progresist ali star tradicionalist, starost ne determinira liturgičnih in teoloških preferenc. Ne glede na to je neizpodbitno dejstvo, da se po vsem svetu mladi tradicionalisti soočajo s starimi progresisti. Ironične situacije se vrstijo: mladi, ki spoštujejo staro, tekmujejo s starimi, ki hočejo slediti novostim, progresisti pa se boječ prihodnosti spopadajo s tradicionalisti, ki prezirajo svoje neposredne predhodnike. 

Vsakdo, ki dvomi o tem konfliktu, naj obišče bližnji samostan, kjer bodo mlajši redovniki praviloma mnogo bolj tradicionalni kot njihovi starejši bratje. V Franciji bo že čez približno 20 let večina duhovnikov darovala izključno tradicionalno latinsko mašo. Kamorkoli pogledamo, vidimo, da so mladi tradicionalistično usmerjeni. 

Provincial nizozemskih dominikancev, oče René Dinklo, je jasno kot le malokdo drug izrazil velike spremembe, ki potekajo v Cerkvi. Dinklo je edini duhovnik svojega reda [na Nizozemskem] iz t. i. »generacije X.«[1] Eden od njegovih prvih spominov zadeva spovednico polno bobnov, ki jih je uporabljal mladinski zbor. V zgodnjih 90-ih letih, ko se je Dinklo pridružil redu, so nizozemski dominikanci že opustili svoje tradicionalne dnevne molitve in pričakovali, da bo red v prihodnosti postal združenje laikov. Upravičeno je pričakoval, da bo zadnji duhovnik v provinci, ki je obstajala 500 let.

A nato je dominikanska skupnost ponovno dobila duhovne poklice. Mladi nizozemski dominikanci so želeli obnoviti oblike skupnostnega življenja in molitve, ki so jih njihovi predhodniki odpravili. »Stojimo na pragu daljnosežnih sprememb,« je lani opozoril oče Dinklo (http://www.op.org/en/content/dominican-life-phase-transition-situation-dutch-province). »V tej situaciji lahko pride do konflikta med generacijami«. Mlajši dominikanci želijo nositi habit in »ponovno odkriti številne verske prakse, rituale ter načine petja in molitve, ki jih je starejša generacija zavrgla.« Da bi se izognili konfliktu, se ti mladi sedaj selijo v novo redovno hišo.

Nadškof Augustine DiNoia (https://opeast.org/vocations/vocation-faqs/new-vocations-province-st-joseph/) je leta 2010 opredelil izkušnjo mladih tradicionalistov: »Zdi se mi, da so ti mladi v 20ih in 30ih letih bili zaradi svojih izkušenj radikalizirani … na način, ki je nam tuj.« Po »bog-ve-kakšnih osebnih in družbenih eksperimentih« so spoznali »moralni kaos osebno in socialno ter nočejo z njim imeti nobenega opravka.« Njihove poklice kroji občutek rešitve v zadnjem trenutku. »Kot da bi prišli na rob prepada in se nato obrnili.«

Generacija nadškofa DiNoia je želela združiti Cerkev s svetom, a mlajša generacija duhovnikov veruje, da sta obe entiteti na najglobljem nivoju medsebojno nasprotni: »Morda to težko razumemo, a ti mladi ne delijo občutkov kulturnega optimizma, ki smo ga prevzeli v post-koncilskem času.« Obžalujejo »samo-sekularizacijo Cerkve«, posebno še »'odčaranje' njene liturgije«. To pojasni njihovo navdušenje nad misalom iz leta 1962. 

Številnim mladim katoličanom se zdi, da so bili oropani dediščine, ki jim je po pravici pripadala. Po koščkih morajo ponovno zbrati in sestaviti tisto, kar bi morali dobiti kot celoto. Nek angleški akademik mi je pred kratkim povedal o svojem poskusu, da bi dobil izvod Dictionnaire de théologie catholique, staro referenčno delo, ki je v času po koncilu postala liber prohibitus. Kontaktiral je nekega Belgijca, ki pomaga izumirajočim redovniškim skupnostim pri likvidaciji njihovih knjižnic. Belgijec je našel frančiškansko skupnost, ki je bila najprej pripravljena prodati knjižno zbirko, a se je v zadnjem trenutku premislila. Menihi so se odločili raje sežgati omenjene knjige, da »ne bi prišle v roke tradicionalistom.«

Kdo so ti grozeči tradicionalisti? Stopite v tiho kapelo v New Yorku in tam boste našli odgovor. Tam se vsako sobotno jutro skrivoma zbirajo mladi verniki. Razdeljeni so po spolu: ženske sedijo na levi, moški na desni. Ko zazvoni zvonček, skupaj vstanejo. Duhovnik v oglavnici pristopi k oltarju in začne z latinsko mašo. Med obhajilom klečijo na golih tleh, kjer bi morala biti obhajilna miza. 

V mestu, kjer je molčečnost zasramovana, pregreha pa se šopiri, je atmosfera spoštljivosti še posebej presenetljiva. Sobotne maše so se začele pred letom dni, ko je mladi duhovnik končno prisluhnil zahtevam mladih vernikov. Želeli so tradicionalno latinsko mašo, on pa se je bal reakcije starejših sobratov, ki je ne marajo. Privatna sobotna maša je nato predstavljala kompromisno rešitev. Novice o njej se širijo od ust do ust med študenti in mladimi zaposlenimi, tako da počasi raste. 

Po zadnjem evangeliju verniki v bližini prekinejo svoj post s kavo. Eno od obiskovalk sem vprašal, kako je pričela hoditi sem: »K maši hodim že 24 let,« je dejala. »Še vedno obiskujem obe obliki, a ko sem se seznanila z latinsko mašo, se mi je zdela bolj spoštljiva. Kot da bi se znašla izven tega sveta.« Njeno obnašanje je prijetno, obleka pa sodobna in nevsiljiva. Ko se pogovor pomakne k razpravi, zakaj je Pij IX. imel prav v primeru Mortara, razmišljam, da predstavlja moja sogovornica primer osebe, ki bi jo številni katoličani zaskrbljeni nad javno podobo Cerkve, radi predstavili kot lep primer Cerkve prihodnosti – če le ne bi bila tako naklonjena preteklosti.

Prirejeno po: http://catholicherald.co.uk/issues/september-1st-2017/the-kids-are-old-rite/

---

[1] Termin »generacija X« označuje rojene po t. i. generaciji »baby boom«, ki je bila rojena v desetletju po 2. svetovni vojni. Generacija X torej zaznamuje rojene med zgodnjimi 60-imi in 80-imi leti 20. stoletja.

Originalen naslov teksta "The kids are old rite" predstavlja v slovenščino neprevedljivo besedno igro.